Darko Rundek: Modrooki stripovski junak, ki sanja vse življenje

Darko Rundek, Foto: Branislav Milošević
Darko Rundek, Foto: Branislav Milošević
Novi dvojni EP Brisani prostor Darka Rundeka & Ekipe, je luč sveta ugledal 7. decembra in je že osvojil številna srca ter pozitivne kritike, a po mnenju kritika Hrvoja Horvata pa je celo na vrhu lestvice najboljših letošnjih domačih albumov.
“Darko je hrvaški David Bowie. Obožuje pantomimo in eksperimentiranja v glasbi. Vesel sem, da sem ga imel priložnost spoznati in v zvezi z njim zaključiti, da ga nihče ne zanima, še posebej ne jaz. Ljubezen do Darka”, je povedal Živorad Milenković, bolj znan kot Žika Baba, ustanovitelj skupine Babe in član skupine Bajaga in instruktori.
Skupina Haustor, ena od simbolov novega vala in življenja 80-ih, je bila uradno ustanovljena leta 1979 v Zagrebu. Če rečemo, da je bil Haustor osvobojen pripadnosti kateremukoli ozko opredeljenemu krogu, lahko enako trdimo tudi za Rundeka, ker je on sinonim za Haustorja. Štirinšestdesetletni Rundek, rojen v Zagrebu, je redek umetnik, ki diha svojo glasbo, zato je njegova glasba tista, ki govori namesto njega. “Zelo kvaliteten in zanimiv umetnik, ki uspešno združuje izobrazbo režiserja in glasbenika”, je za modrookega junaka iz stripa, ki je diplomiral režijo na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, povedal Dušan Duda Bezuha, kitarist, skladatelj in član nekdanje skupine TILT. “Glasbeniki ne želijo igrati z vsemi, so pa mnogi želeli igrati z Rundekom, ker je navdihujoč za sodelavce”, dodaja Bezuha. Na albumu Apocalipso iz leta 1996 je Rundek sodeloval s 30 glasbeniki. Podobno je bilo z albumom Treći svijet 1984. Za časopis Rock je Bane Obradović zapisal: “Rundekov glas in besedila vžgejo idejo slike sveta v nenehnem boju za svobodo, neodvisnost in neuvrščenost. Rundek je skrit za lažnimi imeni”. “Corto, Pišta in Šejn so maske, s katerimi Rundek pokaže, kdo je v resnici”, pa so besede Zorana Paunovića.
Hipi lik, ki je nekaj let igral z orkestrom Cargo Trio, dan začne z umivanjem s hladno vodo, nato pa ga nadaljuje s pitjem kave. Je velik borec za zaščito narave in vegeterijanec. Rundek se je v zgodnjih 90-ih preselil v Pariz in danes živi na relaciji Pariz-Zagreb-Brač. V Parizu je, po besedah igralke Sonje Savić med intervjujem za dokumentarni film Kot da je bilo nekoč, Rundek 90-ih živel revno. Med vojno 90-ih je bil zaposlen tudi kot glasbeni urednik na Radiu Brod.
V istih tistih 90-ih, ko je bil Beograd pod sankcijami, je Zagrebčan postal s svojimi pesmimi nova luč. Na radiu Pančevo so odzvanjali njegovi verzi: “Moje skrbi so bile pretežke na mojih ramenih, pogosto si gledam rešetke pred obrazom”. “Nekdo nas je končno razumel, nekdo nas je natančno opisal. Ni si laskal, prepeval je o sebi. Samo eno poslušanje in pesmi Apokalipso, Señor, Tranzit, Grane smo na vjetru, postajajo nova luč”, pravi Sandra Rančić, novinarka in umetniška direktorica festivala Dok’n’Ritam, ki je tudi skrbnica zakladnice rokenrola. Pri tem še dodaja, da je Šejn postal (osebna) mantra – ulična himna vseh protestov v Srbiji.
Pokončno držo Rundeka opisuje dogodek, ki se je zgodil leta 2000 v Hotelu Metropol v Beogradu, ko je Rundeka na recepciji hotela čakal časopis ID, ki sta ga takrat ustanovila novinarja Sandra Rančić in Dušan Vesić, s sporočilom, da naj si ga ogleda, in če se strinja, da kasneje s Sandro opravi intervju. “Dva dni nisem spala in jedla. Čakala sem na reakcijo. Ni je bilo”, pravi Sandra, ki je na koncu le zbrala pogum, odšla v hotel in čakala nekaj ur, ko se je Rundek končno pojavil. “Pristopila sem k njemu in ga vprašala, ali si je ogledal časopis in ali se lahko pogovoriva.” On ji je s strogim pogledom odgovoril: “Časopis mi ni všeč, ne bom govoril”, in hitro odkorakal v smeri proti dvigalu. “Bila sem šokirana, vendar sem ugotovila – gre za držo”, pravi Sandra.
Eden od največjih glasbenih uspehov Rundeka so zabeležili trije zgodovinski koncerti leta 2000 v SKC-ju in Športni dvorani v Beogradu . Na enem od teh koncertov je neki fant v gužvi povedal Rundeku, da mu je le-ta obljubil majico. “Mrtev-hladen, Darko sleče majico in jo poda fantu,” pravi Sandra in ob tem dodaja: “Navdušenje po hodniku, vsi imamo občutek, da hodimo vsaj nekaj metrov nad tlemi in da smo del ene velike družine, katere so se člani prisilno ločili leta 1991 ter so se zdaj znova združili.” Koncerte je Rundek zaključeval s pesmijo Ona se budi, v čast Milanu Mladenoviću. Mladenović je v pogovoru z Borom Šantićem med obiskom Ekaterine Velike v Zagrebu leta 1989 izjavil, da se v Beogradu dobro znajde le Rundek, ker ima kaj povedati in igra svojo glasbo.”
Na Rundekovo iznajdljivost kaže tudi šest zaporednih koncertov v Beogradu, ko je izšel njegov tretji album Ruke. Običajno se je noč po koncertu z najbolj vztrajnimi odvijala pri Darkovi prijateljici, ki je spodnji del hiše spremenila v inkognito klub. “V takšnem vzdušju je redko igral svoji pesmi, večinoma je igral tuje pesmi; od Leute moj, preko Arsena Dedića in Indexa, do Šarla in Ekatarine Velike“, pravi Sandra. Ena od stvari, ki je pripomogla k temu, da je noč z Rundekom trajala čim dlje, je bila prisotnost cigaret. “Ker sem spoznala, da je Darko strasten kadilec, sem naslednji večer cigarete držala “v škatli”, saj sem vedela, da jih bo potreboval in da je to eden najpomembnejših pogojev, da najino prijateljstvo traja še eno uro”, dodaja Sandra. “Glede na to, da sem poznala skoraj vse pomembne osebe z glasbene exyu scene, sem se zavedala, da nobena od njih, razen Delče (Milan Delčić, V škripcu) in Darka Rundeka, ni ostala s takšno zagnanostjo s svojimi ljudmi v beograjskih nočeh in pri tem za to nič ne zaračuna.”
Rundek je zagotovo avtor, ki se smatra kot svetilnik odpora primitivizmu in nasilju v vsaki obliki. Po svoji poti, od avtorja, ki ne priznava nobene avtoritete, do uglajenega in blagega gospoda Rundeka, hodi svobodno s Šalom od svile. S svojo umetnostjo ohranja naš košček neba jasen, tudi kadar je resničnost enaka temni sliki iz 90-ih. Pod vsakim lažnim imenom iz svojih pesmi Rundek sporoča ljubezen, za katero pravi, da je ustvarila svet in da je tista, iz katere se ne smemo norčevati, zato tega ne bomo niti poskusili.

tc