Martin Golob je 32-letni katoliški duhovnik v župniji Grosuplje-Lipoglav, ki precej odstopa od mnogih stereotipov, ki se pogosto pojavljajo v povezavi z duhovniškim poklicem. Mnogi so ga spoznali preko družbenih omrežij, kjer s Slovenci deli različne duhovne vsebine – vse od svetih maš pa do vlogov. Čeprav njegove vsebine spremlja več kot 50.000 ljudi, pravi, da ne želi biti slaven.
Večkrat rečete, da če ni bi bili duhovnik, bi bili kmet ali novinar. Domnevam, da vam dajanje intervjujev ni nadležno početje …
Ne, sem že kar malo navajen, saj je za mano že kar nekaj intervjujev.
Slovenski javnosti ste postali zanimivi s snemanjem vlogov. Od kje vam ideja, da bi svoje vsebine delili preko videov?
Kolega, ki dela na Aletei.si (spletni medij, op. p.), me je ves čas spodbujal in mi govoril »dej Martin, ti bi mogel kdaj kaj povlogat«. Odločil sem se in posnel prvi vlog, ki je požel dober odziv. To je bila odskočna deska, da sem v taki meri nadaljeval. Sicer pa to ni slabo, da se kot duhovnik s takimi vsebinami pojavljam na spletu in na socialnih omrežjih. Gre namreč za oznanjevanje, katerega temelj najdemo tudi v Svetem pismu, ki nam ves čas govori, da moramo oznanjati, pričevati in govoriti po vseh možnih kanalih.
Se sami dojemate kot zvezdnika?
Ne. Nikoli. Včasih mi gre zelo na živce, če me kdo naslavlja kot slavnega župnika. Jaz ne maram biti slaven, moj namen ni biti zvezdnik. Prepoznavnost lahko sicer prinese neko določeno širino – bolj kot si prepoznaven, bolj si slišan, vendar to prinese s seboj tudi odgovornost. Paziti moraš na vsak korak, ker si še toliko bolj izpostavljen in opazovan. Vse skupaj prinese eno veliko breme in je lahko tudi naporno. Včasih te kličejo ljudje, ki jih niti ne poznaš, včasih se srečaš z ljudmi, ki imajo slabe namene … Tako da je vse skupaj en velik konglomerat dobrega in slabega. Moram pa priznati, da si nisem mislil, da bo iz prvega vloga nastalo to, kar je. Zgodba je bila zelo spontana, verjamem, da je zadaj deloval Bog, verjamem, da je to njegovo delo. Nočem pa biti zaradi tega bolj pomemben, vzvišen; nenazadnje sem še vedno človek s pomanjkljivostmi, napakami in nisem popoln. Tudi jaz sem na isti poti kot vsak posameznik.
Na priljubljenosti ste veliko pridobili prav med epidemijo, ko ste začeli s spletnimi prenosi maš preko Facebooka. Kaj dela vaše maše drugačne od ostalih?
Načeloma ljudje pohvalijo pridige. Trudim se, da so pridige in razlage čim bolj preproste, jasne in življenjske. Dejstvo pa je, da je včerajšnja nedeljska maša dosegla kar nekaj ljudi. Snemanje moje maše se razdeli na tri kanale, na Golico TV, T2 televizijo in na moj Facebook profil. Po včerajšnji statistiki gledanosti v živo je na tretjem mestu sveta maša iz Grosuplja, katere prenos si je v živo ogledalo več kot 50.000 ljudi. To so res kar velike številke, bolj gledana kot ta sveta maša sta včeraj bila le sveta maša na SLO 1 in nordijsko smučanje. Te številke povedo, da ljudje moramo slišati tudi kaj duhovnega, da je za človeka vendarle premalo, če gleda samo lahke vsebine. Potrebujemo tudi to duhovno dimenzijo.
15. 10. so slovenski škofje izdali navodila, v katerih so pozvali k prenehanju prenosa maš po spletu. Slovenska škofovska konferenca je navodila kasneje posodobila in spletne prenose maš ponovno dovolila. Ali bi svoje maše predvajali po Facebooku, če se škofje s tem ne bi strinjali?
Na začetku so nestrinjanje izrazili z argumentom, da spletna maša ni prava maša. Na nek način imajo sicer prav, saj je sveta maša skupnost v živo. Tako kot je nedeljsko kosilo pravo zgolj takrat, ko smo vsi skupaj ob mizi. Da se zaradi tega sveta maša ne bi razvrednotila, so rekli, da se naj svetih maš ne bi prenašalo prek družbenih omrežij. Pozanimal sem se zakaj in čemu ta odločitev, malo sem jih tudi poprosil z besedami »škoda bi bilo, da prenosov ne bi bilo tudi prek družbenih omrežij«, vendar sem jih vseeno takoj ubogal. V tem času sem imel preko Facebooka samo neke vrste premišljevanje, prebiral sem Božjo besedo, pridigal in prosil.
Ali imajo škofje zmeraj prav?
(Smeh.) Ne vem. Ni nujno, ljudje smo zmotljivi. Jim pa zaupam in jih poskušam razumeti. Škofje so le neka avtoriteta, ki sem jo dolžan spoštovati in zaupam, da oni vidijo stvari širše kot jaz. Kar je prav in kar ne, na koncu pove Sveti duh in situacija sama po sebi. Zato tudi ne grem z njimi v konflikt. Če nasprotuješ predstojniku, tvegaš to, da boš rušil edinost. Če bi škofje podali kakšen zakon, ki bi šel preko moje vesti, jih pri tem ne bi ubogal. Ker je pa to konkretno stvar nauka Cerkve in samega verovanja, je to nekaj drugega.
Adventni čas je v polnem razmahu. Ali lahko advent enačimo z veselim decembrom? Do zdaj letošnji december ni bil nič kaj vesel …
Advent in veseli december sta dve čisto različni stvari. Ko slišimo za veseli december, imamo v mislih vonj kuhanega vina, sprehajanje po mestnih ulicah in trgih, občudovanje lučk, množično druženje ter nekoliko več zapravljanja. Adventni čas pa je čas priprave na nekaj velikega, je čas, da se človek v čem poboljša, da se s kom pobota, koga prosi odpuščanja, komu kaj odpusti … Občutek imam, da včasih v veselem decembru toliko praznujemo, da smo potem na božič utrujeni od tega. Veseli december je umetno narejen, da zaduši neko notranje hrepenenje. Adventni čas je pa narejen zato, da človek spozna po čem hrepeni in da bi našel ponovno sebe v neki tišini. Advent je namenjen temu, da bi se dejansko napolnili z mirom, upanjem in veseljem. Vesel december pa je pravzaprav veseljačenje in druženje, ki pa morata tudi biti prisotna, saj smo ljudje socialna bitja, vendar ne v prevelikih merah. To dvoje ni isto, pogosto se zdi, da bi svet želel narediti vzporednico med njima. Bo pa letos advent še posebej lep, ker bo malo več te tišine. Je pa res, da bo za koga ta čas tudi malo težji, predvsem za osamljene, bolne in tiste, ki morajo zaradi situacije delati več.
Se da na vso to epidemijo pogledati tudi z druge, lepše plati?
Ja, gotovo. Precej je težkih stvari glede te situacije, vendar če pogledamo širše, nas epidemija v marsičem vzgaja. Vzgaja nas k bolj skromnemu življenju. Vidimo, da je največji dar družina in to, da nisi osamljen. Vzgaja nas k dragocenosti naših starejših, v tem obdobju nihče ne govori o evtanaziji in podobno. Se pa vsi trudimo in si prizadevamo, da bi ranljivim skupinam čim bolj pomagali. Sili nas k premišljevanju o smrti, ki je dandanes pogosto potisnjeno na rob, čeprav je smrt povsem življenjska stvar. Največja resnica je ta, da bomo vsi umrli in že ko smo se rodili, smo bili obsojeni na smrt. Epidemija nas uči o vrednosti zdravja, zdravstvenega osebja, da trgovine ne rabijo biti odprte ob nedeljah in podobno.
Pred nekaj dnevi je otroke v vaši župniji obiskal sveti Miklavž. Pravzaprav bi mu lahko rekli Miklavž drive, saj so ga otroci lahko pozdravili kar iz avta.
Moja velika želja je, da otroke obdarim. Prišlo mi je na misel, da Mc Donald´s dela in da lahko Miklavževanje izpeljemo na podoben način. Pozanimal sem se na lokalni policijski postaji in dovolili so mi pod določenimi pogoji, ki smo se jih držali. Obvestil sem kar nekaj ljudi, poslal sem približno 300 e-poštnih sporočil. Na koncu smo razdelili 700 vrečk z darili. Obdarovanje je bilo za vse otroke, nismo ločevali na verne in neverne in podobno. S tem kar je ostalo, pa smo obdarili romske otroke. Odpeljal sem se v romsko naselje in tam razdelil preostanek. Meni se je dobrota čisto zmeraj povrnila, zato zelo rad dajem. In vedno dobim tudi nazaj.
Vse zgleda tako, da bo letošnje praznovanje božiča potekalo v krogu najbližjih. Ponavadi božič povezujemo z družinskimi druženji, kako bo letos?
Za marsikoga bo to eden lepših božičev, ker bo v krogu najbližjih, za marsikoga pa bo to eden težjih, ker ne bo mogel biti s svojimi bližnjimi. Predvsem starejšim in samskim bo letošnji božič verjetno težek in boleč.
In kako bo s tradicionalno polnočno mašo, ste morda razmišljali, da bi jo prenašali po Facebooku?
Ja, bom. 24. decembra bo večerna sveta maša ob sedmih in ob polnoči, potem pa še na božično jutro.
Dandanes je duhovniški poklic vse redkejši. Zakaj se mladi ne odločajo zanj?
Za duhovne poklice premalo molimo. Mogoče komu primanjkuje tudi poguma za to odločitev. Nenazadnje je danes tudi manj porok kot včasih, to dvoje je precej podobno. Oboje je način življenja in neka zaobljuba, ki ni samo za en dan, ampak za celo življenje. Morda tudi zato, ker status duhovnika pri nas ni nekako urejen, ne ve se, kam duhovniki spadamo – ali med javne uslužbence, kulturne delavce, s.p.-jevce ….
Verjetno nekatere mlade odvrača tudi dejstvo, da se morajo v zameno za ta poklic odpovedati partnerki. Ali vidite možnost, da bodo tudi katoliški duhovniki kdaj v prihodnosti lahko imeli žene?
Ja, tudi celibat je lahko za marsikoga ovira, kar je povsem razumljivo. Z odpravo celibata se bi spremenil predvsem naš sistem. Če bi duhovniki imeli družino, bi to pomenilo, da bi duhovniški poklic bil zgolj osemurna služba. Ideja celibata je ravno v tem, da se ti v celoti podeliš skupnosti, in da si celemu občestvo oče. Dvomim, da bi se to kdaj ukinilo, če pa že, pa bi verjetno bilo na izbiro. Ko sem se odločil za duhovnika, sem celibat sprejel in ga nekako ponotranjil. In kar gre. Škof je rekel, da je do petdesetega leta malo težje, potem pa vsak dan lažje. (Smeh).
Se duhovnik lahko zaljubi?
Zaljubiti se je naravno. Če se zaljubiš, hvalabogu, da si normalen, to pomeni, da stvari delajo kot morajo! Bolj je problem, kaj s tem narediš.
Letošnji avgust ste bili iz Srednje vasi v Bohinju premeščeni v župnijo Grosuplje-Lipoglav. Tudi ta kraj boste morali nekoč zapustiti. Kje je pravzaprav vaš dom?
Dom smo pravzaprav ljudje, dom ni zmeraj omejen samo na stanovanje. Dober dom je bil v Bohinju, zdaj si pa tukaj ustvarjam novega in mi je lepo. Dom sem že velikokrat zapuščal, veliko krajev sem že zamenjal, a sem se vsepovsod imel lepo. Želim si, da bi moj dom bil vedno med ljudmi.
