REPORTAŽA: Ljudje, ki ne živijo z morjem

(Razen tega, da imajo kje privezano kakšno jadrnico)

Tisto noč, preden sem se na čolnu pridružila piranskemu ribiču, sem svojo odločitev frivolno prekolnila, nato pa si nastavila budilko ob 5:30. Sem vse prej kot jutranja oseba, Rok Domnik, eden redkih še aktivnih ribičev v Piranu, pa svoje mreže pobira in nastavlja ob zori. Ko sem prispela v pristanišče, sem se pozdravila s svojim sogovornikom. Primerjala sem svoje zlate farmerke, rdeč zimski pulover in mamino črno puhovko z njegovim florescentno oranžnim ribiškim kombinezonom in škornji – bilo mi je jasno, da sem se mogoče malo uštela z opravo. 

Oblekla sem se tako, da me ne bi prezeblo, računala pa na napovedano sonce in mirno morje. Podal mi je roko, da sem stopila na čoln: “Poskusi se vsega čim manj dotikati, ker se boš umazala v vsakem primeru.” Stopila sem na motorni čoln in vijugala mimo dveh velikih sodov z mrežami do kapitanove kabine. Tam je pult, usnjen stol in krmilo. Na premcu nasproti je pritrjen Puratićev vitel, s katerim se dviguje in spušča mreže, pod njim pa pult, kamor pada ulov. Na tleh je bela hladilna skrinja. Domnik je pognal motor in predlagal, da naj ob pobiranju stojim kar ob kapitanovi kabini, saj plankton in klobuki puščajo blatu podobne madeže, ko se naložijo na mreže in razletijo; mama bo z jakno sigurno vesela.

Škodljivci mrež

Prva Domnikova mreža je tik za vhodom v pristanišče. Vprašam, če tukaj ulovi veliko rib – pravi, da med sezono (jeseni) še, sicer je pa odvisno od obdobja. “Letos je problem s klobuki. Lahko bi šel nastavljat mreže za morske liste dlje v globino, pa ti klobuki prehitro poležejo mreže. Tukaj je kompromis.”

Domnik ribari 15 let; prvotno za svojo postrežbo na ladijski restavraciji Podlanica, ki je zasidrana v pristanišču. On hrano pripravlja, žena pa jo streže. Česar ne rabi, proda v ribarnice ali podari. Iz vode je začel preko vitla vleči mrežo na čoln. Prvič so se glasno oglasili galebi in na premec so začele padati školjke in rakci. Te, ki se zapletejo v mrežo, potolče s kladivom, da se je osvobodijo. Začne mi kazati raztrganine in razloži, da največ škode mrežam povzročijo rakovice in delfini. “Pametni so. Najdejo mrežo, ribe spodijo vanjo in se mastijo. Samo ne znajo jih ven lepo pobrati.” O tem pričajo tudi po meter dolge luknje. Delfine vidi skoraj vsak dan, včasih plavajo čisto ob čolnu. Radovednost me je premagala in vprašam, kdaj je nazadnje ulovil kakšnega morskega psa. “Včeraj sem ga ujel.” Prvič pomislim, da bi današnjo brezvetrno idilo zamenjala za včerajšnjo burjo in doživela ta ulov. “Ampak to so Mustelus mustelus, niso nevarni, nimajo zob.” Zavem se, da ni vonja. Ves čas sem se psihično pripravljala na smrad po ribah, pa ga sploh ni. Ribič razloži, da je neprijeten vonj le takrat, ko so ribe stare in bolne, sicer pa, da nič ne smrdi. 

Ribiška druščina

Domnik je rojen Pirančan, a ne prihaja iz ribiške družine. Prej je delal kot računalniški programer, obrti pa se je naučil večinoma z branjem. “Nekaj opazuješ, nekaj ti povejo drugi ribiči, večinoma pa prebereš. Pri nas ribiči svoje skrivajo.” – “Ne vlada kolegialno vzdušje?” – “Vlada favšijsko vzdušje.” Pravi, da so ribiči super, ko se gre na pijačo, v profesionalnem smislu se pa vsak bolj drži zase. V mreži se je pojavila prva riba, pic. Vzel jo je iz mreže in takoj dal v skrinjo. Kmalu za tem še ena, rdeča. “Pravimo ji Angelina. Samo ni Jolie.” Krulec, ki je tudi romal v led. V morje je pometal školjke in rake ter mrežo nastavil nazaj v vodo. Pove mi, da je prav na tem mestu enkrat ujel sončno ribo (moon fish – ploščata riba, ki zraste do tri metre v dolžino in tehta tudi do tisoč kilogramov), jo posnel in spustil nazaj v morje. Z njim je takrat ribarila hčerka. Očitno je, da ni vraževeren; ženske naj bi po starih legendah prinašale nesrečo na krovu. Hčerki ima dve in obe mu kdaj priskočita na pomoč na čolnu. Z ženo vodi uspešen posel na ladji, zdaj pa se dobro znajde tudi s prisotnostjo prefino oblečene študentke novinarstva, ki se izmika špricajočemu planktonu.

To morje je izropano

Zavila sva mimo Fornač in v naju je butnilo sonce. Rekel je, da bi mi hčerki zavidali, če bi vedeli, v kakšnem vremenu pišem reportažo – takšna idila je menda prisotna le v izjemnih primerih.V drugi mreži je že bilo nekaj rib več, Domnik pa opozarja, da po 15 letih vidi gromozansko razliko v količini in raznovrstnosti ulova. “To morje je izropano.”

Svetovni sklad za naravo (WWF) je že leta 2018 prikimal tej izjavi, saj je Jadransko morje označil za najbolj netrajnostno regijo z največ prekomernega ribolova na svetu. Izrabljenih je več kot 90% vrst rib. Zaradi slabega upravljanja z zaščitenimi območji, permisivnih zakonov ribarjenja, prevelikih kvot ulova, onesnaženja, globalnega segrevanja in tujih invazivnih vrst je regija na pragu tega, da postane vodna puščava. Slovenski lokalni ribiči, če lovijo po zakonu, ne morejo resno ogrožati zalog rib v morju. Večina namreč ročno pobira ulov iz očes (odprtin) mrež. Največ škode naredijo večji čolni (“koče”), ki vlečejo mreže (povlečne koče) v globini in v njih ulovijo čisto vse, kar v njih zaide. Vlečni ribolov je najbolj problematičen v italijanskem delu morja. Ko sem Domnika vprašala, kaj bi storil, če bi lahko vplival na pravila in zakonodajo, je izpostavil strožje omejitve za delovanje ribiških koč in uvedbo moratorija na ribolov v portoroškem rezervatu. Ta je najstarejši ribolovni rezervat pri nas in obstaja že od leta 1173. Nedavno so sprejeli zakon, ki prijavljenim ribičem od začetka maja do konca oktobra letos omogoča lov na orade in druge ribe, ki v njem jedo školjke – gre za zamejitev gospodarske škode školjkarstva. “Še to bodo iztrebili. Namesto, da bi razmišljali o gospodarski in ekološki škodi, ki lahko nastane, če izkoristimo še preostale jate rib … Če bi uvedli moratorij na ves tamkajšnji ribolov za par let, bi si ribe opomogle. Rezervate moramo jemati resno. Naj se tam ne sidra, niti z gliserjem naj se ne peljejo čez.
Tako bi se v miru ribe razmnoževale in normalno zapuščale laguno. Potem bi jih lahko normalno lovili.” Tudi WWF piše, da se v Jadranu zaščitena območja ne jemlje dovolj resno, sploh pa jih je premalo. Cilj Evropske komisije je vzpostavitev 30 % zavarovanih območij v evropskih morjih do leta 2030 – v Jadranskem jih je do zdaj 6 %, od teh pa je učinkovito zaščiten le dober odstotek.

Tradicionalno, ljubeče, na easy

Sva na zadnjem kalarju (skupku več mrež). Poizkusim se v vleki; napor je presenetljivo lažji, kot sem si predstavljala (kapitan mi zagotovi, da je to zato, ker je večino prej že sam povlekel ven). Po slabi uri in pol ribolova sva se odpravila nazaj. S štirimi vozli sva plula po ravnem morju in Domnik mi je s strastjo govoril o pripravi morske hrane, tehnikah in prilogah, ki jih streže na ladji. Ko sem mu povedala, da ne jem nikakršne morske hrane, je odvrnil, da je to zato, ker je pri njem še nisem jedla. Izkrcala sva se in preoblečena sedla v Čakolo – lokal, ki je priljubljen in znan vsem domačinom. Pokazal mi je tisti posnetek sončne ribe, ki jo je ujel in izpustil, ter poklical še enega ribiča, Duška Kmetca: “Njega moraš spoznati, je ena starih legend.” Kmetec je eden od tistih, ki je Domniku pomagal, ko je ta začenjal z obrtjo. Med njima očitno ne vlada favšijsko vzdušje: “On je ta glavni ribič zdaj tukaj – vsak dan dela, dosti se je sam naučil, nekaj stvari je slišal in jih povezal ter na koncu sam ustvaril čisto posebno ribiško zgodbo,” je mojega sogovornika pohvalil Kmetec. Lovi že 40 let, razlik pa ne opaža samo v ulovu, temveč tudi v načinu življenja v Piranu. “Ljudje, ki se priseljujejo, prinašajo drugo, živčno kulturo. Nič več ni tradicionalno, ljubeče, na easy. Le nekaj nas je še tukaj, ki živimo resnično mediteransko.” Nasploh so slovenski ribiči to tradicijo in znanje pobirali od Italijanov, ki pa so se po vojni množično izseljevali iz Istre. Prišlo je do eksodusa v letih od 1945 do 1956, ko je pod pritiskom povojne jugoslovanske oblasti istrsko ozemlje zapustilo okoli 200.000 ljudi (po raziskavi Območnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v pokrajini Furlaniji). Z eksodusom pa se je prenehalo naprej podajati tudi ribiško znanje. Danes lahko ribiče, ki v Piranu redno lovijo, preštejemo na prste ene roke. Kmetec je v tem poklicu ostal tako dolgo, ker ljubi svobodo; ljubi morje in ga spoštuje. “Morje moraš vedno spoštovati,” se pridruži Domnik. Kako pa je pri ribičih s spoštovanjem arbitraže in meje na morju? Zagotovita mi, da se slovenski in hrvaški ribiči razumejo med sabo, arbitraža pa, da je “politična igrica”. Če bi šlo za dogovor o dejanski meji, naj bi se razrešila v enem tednu.

Sožitje

Eni smo spili kavo, drugi pivo, Domnik pa me je pospremil do Akvarija. “Valter, imam par kilc orade, boš imel?” –  Valter Kante je sedel v lokalu nasproti Akvarija in se je z Domnikom spotoma dogovoril o poslu. Je lastnik ribarnice Valmarin. Nabavlja tudi hrvaški in italijanski ulov, saj poleti slovenskega ni dovolj. Pravi, da je nasploh narobe svet: ko je sezona za ribištvo, ni turistične sezone, in to, kar slovenski ribiči lahko ponudijo lokalnemu prebivalstvu, na koncu sploh ne pristane pri nas. Domnik mi odpre zadnja vrata Akvarija, ki še ne sprejema obiskovalcev. Vstopim, slišim smeh in brnenje filtrov. V zgornje nadstropje me povabita skrbnika akvarija, Gorazd Lazar in Aljoša Gračner. Ko se vzpenjam po stopnicah, za mano cepeta mešanka Jack Russel terierja, ki nas je spremljala na vsakem koraku po akvariju. Lazar in Gračner sta me najprej peljala do modrih rakovic, ki ju je prinesel Domnik. Modra rakovica je ena izmed agresivnih vrst, ki ne spada v Jadransko morje (k nam pride z balastnimi tanki tovornih ladij), ribiči pa poškodovan in neavtohton ulov podarijo Akvariju.

Lazar in Gračner mi razložita, da akvarijski delavci in ribiči živijo v sožitju; da se drug od drugega učijo marsikaterih morskih modrosti. Ob tem vstopi Zlatko Novogradec, še en ribič. Skupaj mi pripovedujejo, kako med njimi obstaja sedaj že večletna tradicija proslavljanja tega sožitja, začela pa se je ravno s stavo Novogradca in Lazarja. Po tem, ko je Novogradec napačno določil mlado jato rib, ki je nato odrasla v ciplje, je za ves Akvarij “častil” odojka, to pa je zdaj vsakoletni dogodek proslavljanja skupnega prijateljstva in sodelovanja. Vsi trije so mi pokazali primerke, ki so jih prinesli piranski ribiči, da sem na koncu dobila pravcato turo Akvarija, še preden so se v njem zvrstile skupine obiskovalcev.

Po izjemno dinamičnem in poučnem dnevu sem se počutila počaščeno, da sem lahko spoznala delček mozaika ribiške skupnosti. Ti ljudje se ukvarjajo z obrtjo, ki je, če se držiš pravil, vse prej kot nagrajujoča. Ta obrt propada. In z njo počasi propada tudi morje. V spominu mi odzvanja predvsem izjava, ki sem jo slišala od svojih sogovornikov v Čakoli. “Ribičev in strokovnjakov nihče ne vpraša ali upošteva. Ljudje, ki se odločajo, so ljudje, ki ne živijo z morjem. Razen tega, da imajo kje privezano kakšno jadrnico.” 

Veronika Steiner

Prejšnji članekVse več uporabe prepovedanih substanc za namene spolne zlorabe