Začnimo na začetku in najprej predstavimo vodilne igralce v svetu profesionalnega kolesarstva. Na eni strani delujeta Mednarodna kolesarska zveza (UCI ali Union Cycliste Internationale) in Združenje profesionalnih kolesarjev (CPA), na drugi strani pa organizatorji največjih dirk pod okriljem UCI-ja, predvsem francoski ASO in italijanski RCS Sport, ki organizirata večino največjih svetovnih dirk. Ekipe so se presenetljivo znašle nekje vmes, brez jasno določenega statusa in brez instance, ki bi jih zastopala. Začuda pa se pri vseh večjih odločitvah naslanjajo na krovno organizacijo, kar je v drugih športih prej redkost kot pravilo. V zadnjem času v njihovo dobro deluje tudi združenje Velon, a k temu se bomo vrnili kasneje.

Vsi spori se vrtijo okrog denarja. Sistem deljenja finančne pogače v kolesarstvu je milo rečeno nepošten. Za primer vzemimo dirko po Franciji in njenega organizatorja, podjetje ASO (Amaury Sport Organization): ves zaslužek, ki nastane s trženjem dirke, oglaševanjem, sponzorskim denarjem in predvsem izkupičkom od prodaje televizijskih pravic, gre izključno v roke organizatorja. Ekipam pripadajo le nagrade za uvrstitve njihovih kolesarjev, ki pa so v primerjavi z nogometom ali celo alpskim smučanjem smešno nizke, čeprav gre za največjo kolesarsko dirko na svetu. Zaslužek ekipe razdelijo med kolesarje, včasih pa si z njim pokrijejo še potne stroške prevoza opreme in kolesarjev na štart dirke in s cilja domov. Zato nastane velik problem – celotno finančno konstrukcijo delovanja ekipe, torej denar za plače osebja, kolesarjev in vse druge stroške, ki nastanejo med letom, morajo ekipe zagotoviti izključno s sponzorskim denarjem. Ker je minimalni proračun ekip z WorldTour licenco omejen na 10 milijonov evrov, najbogatejši Team Sky pa na leto zapravi okrog 30 milijonov dolarjev, to nikakor ni mačji kašelj.

Zato so od začetka svetovne finančne krize ekipe v vse večjih težavah. Nekaj tradicionalnih velikih sponzorjev se je umaknilo, izpostavimo na primer Rabobank in Saxo Bank, precej ekip je propadlo, že nekaj let pri UCI-ju komaj izberejo 18 ekip, ki lahko nekako sestavijo konkurenčen proračun in se potegujejo za licenco najvišje ravni. Pogodbe se zato skoraj po pravilu podpisujejo le še iz leta v leto, veliko kolesarjev je vsako leto pol sezone na trnih, če bo njihova ekipa drugo leto sploh še obstajala in kako bo z njihovo pogodbo, enako pa je tudi z osebjem ekip. To se na koncu odraža na eni strani v vse slabšem vzdušju v profesionalnem pelotonu in na drugi v velikem razkoraku med najboljšimi tremi ali štirimi ekipami, ki si lahko privoščijo ogromen proračun, in drugimi, ki se komaj prebijajo s proračunom na spodnji še dovoljeni meji UCI-ja, temu primerno pa večinoma niti niso zmožni sestaviti konkurenčne ekipe.

Predstavimo še druga dva akterja, RCS Sport in ASO, ki sta v veliki meri posredno odgovorna za pat pozicijo, a je to glede na njuno komercialno naravnanost razumljivo. Vzemimo ASO, vse napisano pa lahko direktno aplicirate tudi na italijanski RCS Sport. ASO je v kolesarstvo vstopil leta 1965, ko je urednik časnika L’Equipe pravice za organizacijo Toura prodal prijatelju Emilienu Amauryju, ki je ustanovil podjetje Amaury Sports Organization. To je z naraščajočo globalno popularnostjo Toura cilj organizacije spremenilo in dogodek, ki je bil prej bolj kot ne namenjen popularizaciji L’Equipa in dvigovanju naklade, dvignil na nivo mednarodnega dogodka, ki je zanimiv široki paleti sponzorjev, hkrati pa je iz njegovega bistva izrinil športni vidik in ga spremenil v zelo dobičkonosen posel. (Dauncey in Hare 2003, 112-116)

Njegov vpliv je rastel, nabor dirk se je širil in trenutno ASO obvladuje veliko večino prestižnih francoskih enodnevnih ter etapnih dirk in še nekaj velikih dirk v Španiji, tudi Vuelto. Podobno je z RCS-jem v Italiji, skupno pa sta ta dva akterja tako močna, da UCI praktično nima vzvodov, s katerimi bi se lahko učinkovito lotili spreminjanja situacije. Luč na koncu tunela je posijala leta 2014, ko se je enajst velikih ekip z WorldTour licenco združilo v združenje, imenovano Velon. Njegova glavna naloga je popularizacija kolesarstva s pomočjo zanimivejših prenosov in predvsem nov, bolj vzdržen ekonomski model, po katerem bi si organizatorji dirk in ekipe delili zaslužek, ekipe bi bile zato nekoliko manj odvisne od sponzorskega denarja in bi si obstoj lažje zagotovile za več sezon vnaprej.

Septembra je za krmilo Mednarodne kolesarske zveze prišel Brian Cookson, po dolgotrajnih pogajanjih pa so ob koncu lanskega leta predstavili smernice razvoja kolesarstva v prihodnje, da bi vsaj nekoliko tehtnico nagnili na stran kolesarjev in ekip. ASO je nanje takoj odreagiral in napovedal, da bodo vse svoje dirke, vključno s Tourom, umaknili iz WorldTour koledarja, v kolikor bo do sprememb res prišlo. To pomeni, da na francoski pentlji vse ekipe z licenco najvišje ravni ne bi več imele avtomatične pravice nastopa, prav tako bi se zmanjšalo število nastopajočih ekip, ASO pa bi s trgovanjem s posebnimi povabili še vedno vajeti igre obdržal trdno v svojih rokah.

Zdelo se je, da se bo tresla gora, rodila pa se bo miš, a so nato za presenetljivo informacijo poskrbeli predstavniki Velona in dirke po Švici. Sklenili so namreč prvo pogodbo v zgodovini profesionalnega kolesarstva, ki za naslednjih pet let predvideva deljenje dobička med organizatorjem in ekipami, vseh enajst ekip Velona pa se je v zameno obvezalo, da bo na dirko po Švici poslalo (vsaj nekatere) svoje najboljše kolesarje. V istem terminu namreč poteka precej bolj prestižna dirka Criterium du Dauphine, ki je, uganili ste, v rokah ASA.

Ali gre za prvega v seriji dogovorov, ki bodo na koncu ključno pripomogli k spreminjanju kolesarstva na način, da bo koristil ekipam in kolesarjem in posredno tudi navijačem, stremenje po zaslužku organizatorjev pa bo vsaj nekoliko potisnjeno v ozadje, ali pa bo šlo le za osamljen žarek sonca v karavani, ostaja veliko vprašanje. A dejstvo je, da se izgubljanje velikih sponzorjev prav dolgo ne more več nadaljevati, če se kolesarstvo želi izogniti množičnemu krčenju in se iz prvenstveno ljudskega športa preleviti v konjiček elit.

 

Viri in literatura

Avtor prispevka: Nejc Grilc

Prispevek je nastal v okviru predmeta Specializirano novinarstvo (izvedba 2015/16, osredotočena na športno novinarstvo).

Prejšnji članekOkrogla miza Medijska zakonodaja in novinarstvo
Naslednji članekOvire so v glavi, telo ne pozna meja
Novinarke_ji
Uporabniški račun Katedre za novinarstvo. Katedra izobražuje in usposablja študente, da postanejo družboslovno razgledani, visoko pismeni in profesionalno kompetentni novinarji.