Za slovenske kolesarske navdušence je vrhunec sezone 2013 predstavljalo septembrsko svetovno prvenstvo v Firencah. Slovenskim reprezentantom je bila trasa pisana na kožo, vendar se dirka ni razpletla po njihovih željah, v mrzlem in deževnem vremenu je dobro vožnjo prikazal le Jan Polanc. Zato pa je na najvišji ravni ponovno zablestel Matej Mohorič. 19-letnik je prvič nastopal v konkurenci do 23 let, za seboj je imel težko sezono, ki so jo zaznamovale poškodbe. V posamičnem kronometru je po bledi predstavi zasedel zanj skromno 55. mesto, upanje na vrhunski rezultat na cestni dirki pa je izgubljal tudi selektor Martin Hvastija, kot je priznal v intervjuju za Siol.net: “Po posamičnem kronometru, ko smo bili vsi zelo razočarani, ker je slabo opravil z njim, je Matej dejal: ‘Martin, ne skrbi. V klanec mi gre.’ Takrat seveda nisem vedel, ali naj se smejem ali naj mu verjamem.”
Mohorič je že na dirki Tour de’l Avenir dokazal, da je v izvrstni formi na daljših preizkušnjah, zato je slovenska reprezentanca na 173 kilometrov dolgi dirki od samega začetka narekovala visok ritem. Odločilni trenutek je prišel v predzadnjem krogu dirke, ko je Mohorič na najtežjem vzponu uspel slediti ritmu pred dirko glavnega favorita za zlato, Francoza Juliana Alaphilippa. Na vrhu vzpona na Fiesole je ostal sam v ospredju, do cilja pa je prednost zadržal predvsem po zaslugi odlične vožnje v spustih, kjer je s tehniko, imenovano “žuželka”, presenetil tekmece in se v cilju zasluženo veselil enega največjih uspehov slovenskega cestnega kolesarstva doslej.
“Na Avenirju sem visoko uvrstitev v skupnem seštevku izgubil le zaradi tehnične okvare, v dveh najtežjih etapah pa sem osvojil drugo mesto, zato sem vedel, da sem odlično pripravljen za vožnjo navkreber. Ta zmaga mi pomeni zelo veliko, še posebej, ker sem dirkal z veliko starejšimi kolesarji, ki bi si vsi zaslužili ta naslov, uspelo pa je ravno meni,” je tudi po novem naslovu, zaradi katerega so ga v Gazetti dello Sport poimenovali “Dragulj, smaragd in diamant, kakršnega v kolesarstvu že dolgo ni bilo”, ostal na trdnih tleh najboljši mlajši član na svetu.
Matej kljub velikim uspehom ne deluje prav nič vzvišeno. Na pogovor v lokalno kavarno je prišel po lahkem treningu, saj še vedno okreva od naporov Gira, v trenerki in puloverju znanega proizvajalca športnih oblačil pa pri svojih 186 centimetrih deluje kot povsem običajen fant. Svojo kolesarsko kariero je začel precej pozno, pri 12 letih se je pridružil ekipi kranjske Save, ki je dobrih 20 kilometrov oddaljena od njegovega doma v Podblici nad Kranjem. Prihaja iz velike družine, ima še brata in dve sestri, njegova zgodnja leta pa je zaznamovalo delo na kmetiji, ki je bilo, kot sam priznava, včasih zelo naporno: “Ko sem bil mlajši, smo velikokrat tudi po cel dan delali doma na kmetiji. Ko sem zvečer utrujen padel v posteljo, sem si želel le, da bi nekoč lahko postal krava, ki cele dneve samo leži in je, ostali pa delamo zanjo.” Delovne navade so mu zelo prav prišle tudi v kolesarstvu, kjer je bilo že na začetku jasno, da je zelo nadarjen. V mlajših selekcijah je večkrat zmagal v skupnem seštevku Pokala Slovenije, na vseh težjih dirkah v Sloveniji in Italiji pa je bil vedno uvrščen zelo visoko. Da je bil Matej vedno motiviran in samozavesten kolesar, je poudaril tudi Nace Korošec, ki je z njim nastopal v mlajših kategorijah: “Bil je zelo samozavesten, včasih kar nekoliko preveč, pred vsako dirko je ciljal le na zmago. Vendar pa ni postal vzvišen. Če si potreboval pomoč, ti je vedno odgovoril na razumljiv način. Vedno je izumljal nove položaje, tako je nastala tudi “žuželka”, raziskoval je, kako bi bil lahko še boljši in to se mu danes obrestuje.”
Najpomembnejši trenutek v njegovi dosedanji karieri je prišel leta 2012 v Valkenburgu. Matej se je na svetovno prvenstvo odpravil v zelo dobri formi, v drugi polovici sezone je serijsko zmagoval, na Nizozemsko pa je prišel v vlogi favorita. Po drugem mestu v kronometru mu je trener Matjaž Zevnik podaril nogavice z logom Supermana in mu dejal, naj na cestni dirki dokaže, da jih je vreden. Mohorič je izziv vzel zelo resno in z napadom na zadnjem vzponu prelisičil tekmece, zato se ga je prijel vzdevek Superman iz Podblice. Njegovo zmago je v živo gledal tudi Eddy Merckx, eden najuspešnejših kolesarjev vseh časov, ter dejal, da je Mohorič najboljši mladi kolesar, ki jih je kadarkoli videl. Pohvale slovitega “Kanibala” pa niso bile edina nagrada, saj mu je naslov svetovnega prvaka med starejšimi mladinci prinesel tudi prvo profesionalno pogodbo s Cannondalom. Želel je, da bi prvo sezono v članski konkurenci še vedno dirkal v dresu Save, zato so se dogovorili, da bo član ameriške ekipe z WorldTour licenco postal v sezoni 2014.
V prvi članski sezoni sta slovenska in tudi svetovna javnost veliko pričakovali od Mohoričevih nastopov, vendar so prvo polovico leta zaznamovale poškodbe. Najprej se je na treningu zaletel v avto in si poškodoval nogo, le slab mesec kasneje pa ga je na dirki v Italiji zbil motorist, zaradi česar ga je spet čakal prisilni počitek. Vendar pa Matej tudi na probleme vedno gleda s svetle strani: “Problemi so sestavni del športa in nanje zelo težko vplivam. Storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da sem se na dirke vrnil čimprej. Če vedno stremiš k temu, da boš stoodstotno pripravljen, ti bo slej ko prej uspelo. Le v glavi moraš razčistiti stvari.” V drugem delu sezone se je rezultatska krivulja obrnila navzgor, prišel je Tour de’l Avenir, ki je najpomembnejša etapna dirka za mlajše člane, nato pa je Matej zablestel še na svetovnem prvenstvu. “Njegove predstave so resnično nekaj posebnega, hkrati pa gre pri Mateju za veliko več kot zgolj za kolesarja. Je izredno komunikativen, kljub uspehom pa je ostal z nogami trdno na tleh. Še vedno me vsakič spravi v dobro voljo, ko ga zagledam na televiziji v akciji, in to na največjih dirkah na svetu” je o Mohoriču povedal Tim Mikelj, ki je bil njegov glavni pomočnik v Firencah, a je kmalu po tem zapustil kolesarske vode in se posvetil študiju psihologije.
Nekdanji Savčan je bil prvi dve sezoni ekipni kolega mnogih uglednih kolesarskih imen, kot so Peter Sagan, Ivan Basso in tudi Slovenec Kristjan Koren, ki je član nekdaj italijanske, sedaj pa severnoameriške ekipe že sedmo leto. “Pri vključitvi v moštvo mi je bil Kristjan v veliko pomoč, saj je ostalim članom Cannondala razložil, da kljub uspehom nisem prav nič vzvišen, rekel je kakšno dobro besedo zame. To je pomembno predvsem pri kolesarjih, športni direktorji že vedo, zakaj so podpisali pogodbo z mano,” je Mohorič pojasnil vlogo Primorca, tudi nekdanjega člana kranjskega kolesarskega kluba. Zdaj Mohorič prvo leto brani barve italijanskega Lampreja, ki je postal nekakšna slovenska podružnica v WorldTouru, saj za isto ekipo vozijo še Luka Pibernik, Jan Polanc in Marko Kump. Matej je pred dnevi zaključil svojo prvo tritedensko dirko, italijanski Giro, kjer je odlično opravil naloge pomočnika Diegu Ulissiju, kar so izpostavili tudi njegovi športni direktorji.
Matej ni le eden izmed najbolj nadarjenih kolesarjev na svetu, je tudi razgledan in vedoželjen nekdanji gimnazijec in bodoči študent. Kljub zahtevnosti treningov je z odliko opravil z Gimnazijo v Kranju ter postal zlati maturant, kar je uspeh, s katerim se lahko pohvalijo le redki športniki. Je tudi poliglot, poleg slovenščine tekoče govori angleško in nemško, trenutno pa se zavzeto uči italijanščino, ki je vodilni jezik v kolesarskem svetu. “Učenje, ne samo jezikov, temveč tudi na splošno, je bilo vedno moja strast. Trenutno se posvečam italijanščini, katere znam že dovolj, da lahko tekoče govorim, manjka mi le še malo besednega zaklada. Sicer pa v prostem času najraje berem.” Z branjem je Matej prišel tudi do zakladnice znanja o prehrani, tako da je sedaj sam svoj prehrambeni mojster, večino jedi si tudi pripravi sam, hkrati pa priznava, da ima prav na tem področju še največ rezerve. Težave mu povzroča prehrana v pripravljalnem obdobju, saj je trenutno kar šest kilogramov težji kot sredi sezone, vendar načrtuje, da bo po novem letu njegova telesna teža spet optimalna.
19-letnik, ki pri 186 centimetrih in le 64 kilogramih deluje kot ustvarjen za vsestranskega kolesarja, sanja o tem, da bi se nekoč razvil v specialista za večtedenske preizkušnje: “Najbolj mi ustrezajo vzponi in vožnja na čas, zato si želim, da bi v prihodnje postal dober na etapnih preizkušnjah. Vsaka dirka ima svoje pasti, tritedenske pa so v tem pogledu še težje, saj je potrebno vseh 21 dni ostati osredotočen in motiviran. Prav pritsk me še dodatno motivira in pripravi, da iz sebe iztisnem še zadnje atome energije, zato komaj čakam na vsako novo priložnost.”
Avtor prispevka: Nejc Grilc
Portret je nastal v okviru predmeta Specializirano novinarstvo (izvedba 2015/16, osredotočena na športno novinarstvo).
