Kaj je Šola zravja?
Šola zdravja je telovadba, vadba na prostem, ki hkrati vključuje gibalne sposobnosti in dihanje. Torej; 1000 gibov, 1000 vdihov. Vadimo na prostem, zato je ta toliko boljša za ljudi, ker se naužijejo svežega zraka.
Kdaj in zakaj se je začel izvajati program Šole zdravja?
Tako je, pred približno desetimi leti je prišel v Slovenijo Nikolaj Grishin iz Rusije, ki se je družil z ljudmi v Piranu in začel s to telovadbo, ki je bila sprva namenjena le turistom. Ukvarja se z alternativno medicino, zaradi česar je želel po celi Evropi ljudem približati zdrav način življenja. Vadba se je najbolj ustalila v Sloveniji. Pridružili sta se mu še Ema Perkovič in Zdenka Katkič, ki je sedaj predsednica društva. Prva skupina je nastala v Piranu leta 2007, v Dravljah pa poteka ravno sedem let; 15. oktobra 2010 smo začeli s to telovadbo. Na pobudo predsednice dolomitskega odreda Rdečega križa Silve Komonom sem prevzela vodenje vadbe. Takrat sem to videla kot priložnost, da spremenim svoj način življenja in dan začnem bolj aktivno, ker sem bila že upokojena. Vadba se po celi Sloveniji začne ob 7.30, mi pa smo se kot edini dogovorili in začenjamo ob 8.00.
Koliko telovadcev se vsak dan zbere?
V Sloveniji nas je zdaj že skoraj 4000, v Dravljah čez 60. Na vadbi se v Dravljah dnevno zbere okoli 35 telovadcev, naš rekord je bil 36. V povprečju so telovadci stari 65 let, pri nas pa se vadbe udeležuje tudi gospa, ki je stara že 93 let in 9 posameznikov starih nad 80 let. Telovadimo na prostoru pred Domom krajanov Dravlje, ki počasi postaja premajhen za vse nas.
Kako vadba poteka?
Vadba bi lahko rekla, da se prične že doma. Grishin priporoča, da si zjutraj pred odhodom namestimo morsko sol v nogavice in si s tem masiramo stopala že na poti. Prav tako naj bi spili vodo, ki ji dodamo pol čajne žličke soli, s čimer pridobimo elektrolite, ki nas varujejo pred krči. Vadimo v krogu, kar ustvari neko energijo med ljudmi. Zdi se mi, da je tako povezava med nami veliko večja. Sama sem opazila, kako me vleče k nekomu kot magnet, če se poznamo in vadimo skupaj. Vadba traja okoli 30 minut, nato pa se, po želji seveda, družimo še ob jutranji kavici.
Kaj pa v primeru slabega vremena?
Ker vadba poteka vse dni, razen ob nedeljah in praznikih, smo se dogovorili s svetniki Četrtne skupnosti Dravlje, da lahko v primeru slabega vremena vadimo v njihovih prostorih. Res pa je, da ima veliko udeležencev težave z dihanjem, zato jih nekaj ostane zunaj in vadijo pod manjšim nadstreškom. Tako vadba poteka v dveh skupinah. Naš telovadec Uroš Stanič je dal pobudo, da bi se pred vsakim domom, kjer ljudje vadijo, naredil nadstrešek, kar so na MOL-u obravnavali in se dogovarjajo v smeri, da bi bil ob prenovi Doma krajanov Dravlje večji nadstrešek tudi pri nas. S tem bi lahko vsi vadili zunaj v vsakem vremenu.
Kakšni so bili vaši začetki?
Sprva nas je bilo samo pet, kasneje pa so se ljudje začeli priključevati. Predvsem smo jih pridobili na občnem zboru upokojencev, nato pa je vsak s seboj pripeljal še koga. Vadbo sem v začetku vodila sama. Sprva sem se nekajkrat udeležila vadbe na Livadi, kjer vadijo že dalj časa, nato pa sem dobila gradivo in napotke ter začela s telovadbo v Dravljah. Imamo tudi veliko izobraževanj, v preteklem letu jih je bilo okoli osem, na katerih spoznavamo metodo Grishina. Sedaj imamo v Dravljah usposobljenih šest voditeljev-prostovoljcev in se tako lahko izmenjujemo.
Po čem menite, da ste prepoznavni?
Prepoznavni smo prek oranžne barve. Imamo majice, jope, kape in druge artikle, na katerih je napis Šola zdravja. Vsaka skupina ima tudi svojo himno, našo je napisala telovadka Anica Perko, ki jo zapojemo ob koncu vadbe. Prav tako smo že kar razpoznavni v medijih in povezani tudi s Športno unijo Slovenije. Rekla bi, da je prepoznavnost vedno večja, za kar se je Katkičeva zelo trudila. Sedež imamo v Domžalah, kjer se je sprva ustanovilo društvo, nato pa smo se počasi razširili po vsej Sloveniji. Vsako leto se odpre nekaj novih skupin v raznih krajih in tudi tako se glas o tem projektu širi.
Glede na to, da ste vaditelji prostovoljci, ali je vadba brezplačna?
Ne. Plačujemo članarino, ki jo odvajamo Društvu Šole zdravja. Posamezniki stari nad 80 let so je opravičeni. Znaša 20 evrov ter po tehtni razpravi se nam vrača 20 odstotkov te članarine, ki jih namenimo za avtobusne prevoze in tekstil. Prav tako je polovično iz članarin plačana Katkičeva, preostanek njene plače pa se krije iz raznih razpisov.
Zakaj potrebujete avtobusne prevoze?
Vsako leto imamo tradicionalno srečanje v Piranu, kjer se zberejo prav vse skupine iz Slovenije. Vadbo na Tartinijevem trgu vodi Grishin, spremlja pa jo nagovor piranskega župana in nastopi raznih športnih skupin. Razdeljeni smo na več regij, ki tudi organizirajo srečanja skupin. Tako smo bili že na Ptuju, Mostu na Soči in v Šmarjeških toplicah. Na Mostu na Soči nas je Grishin spodbudil, da bi v svoje vrste sprejeli tudi vrtčevske otroke in nam prikazal potek vadbe z njimi. Prav tako smo ob sedmi obletnici povabili druge skupine, da se nam priključijo ob praznovanju. Prvi dve leti smo praznovali v Mostecu, nato pa smo ugotovili, da je tam za tako vadbo premalo prostora. Zato sedaj praznovanje organiziramo na igrišču pred OŠ Dravlje. Po vadbi pripravimo pogostitev pred Domom krajanov Dravlje, in sicer vsak od nas po svojih zmožnostih prinese nekaj doma pripravljenega. Predvsem pa so taki dogodki namenjeni izmenjavi izkušenj in druženju.
Ali menite, da je s to vadbo draveljska skupnost kaj pridobila?
Ja, predvsem moramo vedeti, da so ljudje, ko gredo v pokoj, zelo osamljeni. Tukaj pa pridobijo prijatelje, s katerimi si stojijo ob strani v bolezni in tudi ob lepih trenutkih. Tako recimo skupaj praznujemo rojstne dni, ker nekateri nimajo več svojcev, ali ti nimajo možnosti, da bi jih obiskali. Slavljenec pripravi pogostitev po svojih zmožnostih, ostali pa mu podarimo simbolično darilo in mu s tem polepšamo njegov dan. Družimo se tudi po vadbi, kjer si izmenjujemo izkušnje glede kuhanja, vrtnarjenja in drugih stvari ter si tako pridobivamo nova znanja. Zavedamo se, da lahko znanje pridobivamo skozi vse življenje in nikdar ni dovolj tisto, kar že vemo, ampak je dobro, če vemo še več.
