»Zelo težko mi je, ko tekme gledam po televiziji, ko pa bi morala biti tam, ne doma. Če imam večjo krizo, pokličem sestro in mi jo pomaga prebroditi,« je v intervjuju za TV Slovenija povedala slovenska smučarka Ilka Štuhec, ki ji je nizanje novih zmag ravno pred zimskimi olimpijskimi igrami preprečil tisti nesrečni padec na treningu v Pitztalu. Bo nizala nove zmage tudi po letu ali več okrevanja? Ali jo bo športna industrija prežvečila in izpljunila, kot vse do sedaj, potem pa bodo najprej nanjo pozabili mediji, nato pa še mi? Kdo se še spomni Mateje Svet? Naša generacija je sploh ne bi poznala, če ne bi posnela reklame za Dormeo. Nizala je vrhunske rezultate, tako kot Ilka, tako kot Tina.
Ob uspehih Štuhčeve, se zdijo uspehi Mazejeve vedno bolj medli. Javnost po padcu forme in po nizanju mest pod stopničkami hitro poišče nove junake, nove neverjetne zgodbe in se gnete pred televizorji ob novih tekmah. Spomnimo se, kako zelo so postali pomembni smučarski skoki za Slovence ob uspehih Petra Prevca. Tako, da so skoki dosegali rekorde v gledanosti in branosti novic, Planico pa še nikoli ni obiskalo toliko ljudi. No danes je zgodba precej drugačna. Po naslovih »Peter Prevc v iskanju pravih vzorcev«, »Peter Prevc: Zgolj smola ali padec forme« in podobnih so mediji kmalu končali z glodanjem te kosti in se preselili na drugo.
Vrhunski šport je boj za sponzorje, finančna sredstva, ki omogočajo nakup boljše opreme, odpirajo vrata na velika in prestižna tekmovanja, je boj športnika s svojo psiho in s svojim telesom. Pritiski medijev pa pridejo zraven. Ti pritiski, v katerih bi vsak rad košček športnikovega uspeha, košček njegovega »mesa«, globji pogled v intimo, so tudi Štuhčevo presenetili, povzročili trenja v ekipi, slabo voljo, dekoncentriranost, zaradi katerih je prišlo do tiste poškodbe, ki jo je vsaj za leto dni vzela s snežnih strmin. Ilkina mama Darja Črnko je v blogu in v nekaj intervjujih med vrsticami za poškodbo Štuhčeve okrivila pritiske novinarjev, javnosti in sponzorjev.
»Lindsey Vonn se gre ob smučariji za reality show, mi pa nismo takšni,« je za Večer povedala Črnkova. Ali res ne gre brez tega, da so športniki zraven še superzvezdniki, ki morajo paziti na zasebno življenje in vsak napačen korak, ki jih lahko stane ugleda, dobrega imena in posledično tudi vrhunskih uspehov?
Del odgovorov lahko poiščemo v malo bolj filozofskem pristopu do športa. Veliko raziskovalcev šport primerja z religijo in športnike z bogovi. Nekateri raziskovalci so celo prišli do spoznanj, da je šport nova vrsta religije, junaška dejanja pa s pomočjo medijev učinkujejo kot zrcalo pomembnih družbenih vrednot. Športniki so ljudem vzor, v ponos in to se v medijih vedno bere, vedno prodaja. »Če pa Ilka vozi Forda, ga dajmo pa še mi in če Svetova spi na Dormeu, pa ta jogi res ni kar tako«.
Vendar zakaj potem rimski in grški bogovi ostajajo enako popularni, večni, vedno ista imena, ki kraljujejo na vrhu Olimpa, športniki pa ne? Ker so športniki ljudje! Navadni ljudje, ki se zlomijo pod pritiskom, ki se poškodujejo, ki obupajo. In kot take bi jih morali tudi jemati. Mi in športna industrija. Preskoki iz kril slave, uspehov, morja sponzorjev, vrhunske ekipe fizioterapevtov, psihologov, trenerjev, do bolečin – telesnih in fizičnih, finančnih pomanjkanj in pozabe so majhni in zato toliko bolj boleči za športnike.
Šport je namreč danes v prvi vrsti v službi industrijskega kompleksa in šele v drugi vrsti športnika. Športna igra je stopila v ozadje zahtev po naraščanju dobičkov in s tem v ozadje zahtev po uspehih, rekordih in zmagah. Šport se je podredil poslovni logiki medijev, prevzel je medijsko obliko in postal del medijske kulture. Športnik, ki ne želi dajati intervjujev, ne želi medijske izpostavljenosti se na vrhu piramide težko obdrži dlje časa, saj je za njim že nekdo, ki bo to zmogel, ki bo boljši, ki ga bodo mediji pograbili in za njimi sponzorji.
Mediji so ogledalo družbe, pravijo. Današnja družba pa je družba hitrih premikov, hipne vere. »Bogov« je v božjem skladišču na pretek. To dokazuje tudi izjava glavnega trenerja ženske smučarske ekipe za svetovni pokal Denisa Šteharnika: »Če trenutno ni Ilke Štuhec ali če Ana Drev odstopi, imamo tu Tino Robnik in Meto Hrovat, ki se prebuja,« je povedal za MMC.
Nihče torej ni nenadomestljiv in nihče ni nepozaben. In se vrtimo v začaranem krogu. Vsi – novinarji, občinstvo, navijači sestavljamo to kolo, ki se vedno znova sestavi na koncu in preide v začetek. Pa se ne bi pri tem le malce potrudili, da to kolo usmerimo tako, da pred sabo uniči čim manj, da se vrti malce počasneje?
