Miran Tišič je športni novinar, ki ga pozna vso slovensko občinstvo. Od leta 1995 kroji predvsem informativne televizijske športne oddaje, svojo štajersko sproščenost pa je letos prenesel tudi na lastno košarkarsko oddajo Zicer na Planet TV. Ker smo ga v več kot 20-ih letih njegovega delovanja že vsi precej dobro spoznali kot javno persono, se z njim nisem pogovarjala o njegovi karieri, temveč sem se osredotočila na poročanje o “deviantnih” temah v športu.
Kako dolgo se ukvarjate s športnim novinarstvom?
Začel sem leta 1995, tako da dobrih 20 let.
Vsi vemo, da sta nogomet in košarka na stalni shemi, pozimi smučanje in smučarski skoki, kateri športni pa se še pogosto znajdejo v medijih?
Če pogledava slovenske medije nogomet, košarka, rokomet. To so pač neki kolektivni športi, kjer smo Slovenci relativno uspešni, to se pokriva. Odbojka je že manj zanimiva. Bila je tista evforija, ko smo bili drugi na evropskem prvenstvu, ampak sicer je je v medijih zelo malo. Kaj šele v nekih udarnih medijih, na nekih udarnih straneh ali pa novicah. Pozimi je pa ta smučarska evforija. Pač skoki in alpsko smučanje. Tudi če Slovenci nismo preveč uspešni, imata alpsko smučanje in skoki zveste gledalce. Potem pa se zdaj pojavi tudi Jakov Fak v biatlonu ali pa kakšna tekačica, včasih je bila Petra Majdič, zdaj smo bolj »švoh«. To je tako ne, to so neki športi ki so generalni, čeprav je za Slovence značilno, da če se začne dogajati neka evforija, vsi skočimo na ta vlak. Če bi imeli recimo olimpijsko zmagovalko v sabljanju, bi verjetno bilo 14 dni totalne evforije potem pa »nikome ništa naprej« (nič več). Malo širše, generalno v vseh evropskih državah in ameriških državah, pa tudi v Afriki pa je na prvem mestu nogomet. Nogomet je povsod. Kar mi mislimo, da so neki izjemni športi kot je alpsko smučanje ali pa smučarski skoki, to je šport 8-ih dolin in 12-ih vasi, če malo karikiram. O tem govorijo še Avstrijci, Bavarci, Italijani, smuča še kakšen Skandinavec, Američan, ampak to je šport 10-ih držav. Če vzamemo Ameriko, je spet čisto svoja zgodba. To je nekaj, kar je nam precej nerazumljivo. Dobro, NBA se spremlja tudi pri nas, ampak bolj v končnici. Potem pa Američani »palijo« še na ameriški nogomet, ki ga pri nas ne poznamo, bejzbol – tu se vrtijo tudi nori denarji, večji kot v nogometu. Saj generalno tako po celem svetu se seveda največ denarja obrne v nogometu, absolutno, ker je res globalno prisoten, ampak drugače so pa te pogodbe res velike. Dober igralec bejzbola ima 10 letno pogodbo za 200 milijonov dolarjev letno. Ampak, To je Amerika. Seveda prihaja do specifik v vsaki državi posebej. Recimo Norveška ima močen biatlon in zimske športe, ki si jih ogleda res veliko ljudi. Ampak globalno pa to ni prisotno. Naša nogometna reprezentanca je igrala na dveh svetovnih prvenstvih in na enem evropskem, v košarki smo evropski prvaki, kar je fenomenalno, v rokometu smo bili tretji. To so pomembne stvari, nogomet je globalna zadeva, Maribor je bil v ligi prvakov. Košarka je tudi zelo pomembna, rokomet že manj, potem gre pa pomembnost še samo navzdol.
Glede na to, da smo Slovenci na veliko področjih uspešni, katere športe se morda zapostavlja v medijih, tudi če so uspehi boljši kot pri teh globalnih športih? In zakaj?
Saj Slovenci smo res uspešni, ni kaj, sploh kot nacija imamo marsikakšen uspeh. Ampak tudi drugi narodi so uspešni. Recimo Norvežani. Njih je osem milijonov in koliko imajo oni kolajn pa vsega. Če bi šli šteti olimpijske kolajne in kolajne svetovnih prvenstev, pa če bi preračunali število kolajn glede na število prebivalcev, bi ugotovili, da nas Norvežani »perejo na polno«. Vedno si tudi omejen s časom, z nekimi stvarmi. Poskušaš se prilagajat, spremljaš ratinge, kaj so stvari, ki se gledajo. Je pa tudi res, kar jaz zagovarjam že kar nekaj let. To so dobre zgodbe. Te pritegnejo ne glede na to ali govorijo o osebi, ki je dobra v pikadu. Pa se o njemu naredi zgodba, kako trenira pikado 4 ure na dan. Take neobičajne stvari ljudje po navadi praviloma radi pogledajo. Jaz nimam nobenih zadržkov glede česar koli dobrega. Je pa seveda tudi stvar novinarjev, da ne padejo v »mainstream« in se držijo izključno tega. Seveda si malo omejen s pravicami, kaj lahko kažeš in kaj ne. Mi kot Planet TV imamo manj pravic kot POP ali »nacionalka«, kar pomeni že po naravi iščeš neke zgodbe. In če pogledam, koliko smo mi naredili takšnih, ne bom rekel bizarnih, ker nočem nobenega užalit, ker to niso bizarne stvari, ampak niso »mainstreamovske«, je veliko takih zgodb, po mojem največ. Jaz nimam nobenih zadržkov: »Ne, mi tega ne bomo delali, ker ni popularen šport.« Recimo plavanje – ko smo imeli uspehe, ko je bil Peter Mankoč, ko je bila Sara Isakovič, se je o plavanju precej govorili. Zdaj se o plavanju govori zelo malo. Pa še nekaj je zelo pomembno. Pri športih, ki niso globalno popularni in niso vse prisotni, je pomembno, ali je športnica ali športnik neka persona, z neko pojavnostjo, z nekim karakterjem, z nečim kar pritegne, da ima »wow«. Takega lahko gledam na vsake 14 dni, ker vsakič nekaj zanimivega pove. Ne ker je lušten ali pa luštna, ampak ker je »faca«, ker ima v sebi nekaj, kar pritegne ljudi in to je zelo pomembno. Poglej, Raymond Debevc je 100 let na sceni, ampak je vedno dobro delati z njim, ker kljub temu, da je profesionalec, veš da boš nekaj dobrega dobil, nekaj uporabnega, pa čeprav je že 100 let na sceni. Veš pa točno, da o določenih ljudeh ne boš delal …. (se nakremži).
Kako pa je z ženskami v športu? Menite, da so enakovredne ali ne?
Jaz sem bil vedno zagovornik žensk, čeprav imamo trenutno v športni redakciji same moške, ampak to ni moja krivda. Plus tega, da recimo punce, dekleta, ženske, imate velikokrat prednost pred moškimi novinarji sploh v moških športih. Ker moški recimo: vidim jaz njega, on mene, se že imava poln »kufer«. Recimo Prevca vidiš: on mene že komaj gleda, jaz njega tudi. Moje izkušnje kažejo, da če se s športnikom pogovarja kakšna dama, sploh ko gre za neke bolj intimne stvari športnikov, se potem odprejo, popolnoma drugače gledajo na stvari in dobiš po navadi zelo dobre intervjuje ali pa stvari, ki jih ne vemo, ki niso toliko povezane s samim športom, ampak bolj z osebnim življenjem. Mislim če bi ga jaz začel spraševat o odnosu z mamo bi me gledal, če sem čisto pri pravi. Tako da meni je čisto vseeno ali je športna redakcija desetih novinarjev in novinark in je od tega sedem žensk pa trije novinarji, ali je pet – pet, ali je šest – štiri. Če pogledamo v tujini, je trend takšen, da dekleta pokrivajo nogometne reprezentance. Recimo v Španiji je bila lepa Sara, ki se je potem poročila s Casillasom. Enostavno, to je nekaj samoumevnega, ni nekaj, o čemer bi zdaj mi morali razmišljati: »Aha, zdaj bo pa punca pokrivala nogomet.« To so čisto normalne stvari. V Ameriki je tega veliko. V Ameriki so ženske sokomentatorke moških košarkarskih tekmovanj. Danes to sploh ne bi smelo biti več vprašanje. Včasih se mi zdi, da se pogovarjamo o politiki in o teh butastih kvotah, ko ni šlo drugače, kot da je bilo točno določeno število žensk na listah in točno določeno število žensk izvoljenih.
Kaj pa ženske kot športnice, ne kot novinarke? Koliko je ženskega športa umeščenega v televizijski program?
Mislim, da pač (dolga tišina) … pol pol približno. Po mojem. Če imaš moške skoke, imaš tudi ženske skoke, če imaš moško smučanje, imaš žensko. S tem da športnice so velikokrat, te največje zvezde, v bistvu zelo popularne in se pojavljajo na rdečih preprogah. Se o njih veliko govori. Ne vem recimo, Lindsey Vonn je že tak primer. Čeprav o tem sploh nisem nikoli razmišljal. Lahko se zgodi, da boš imel 5 minut športa, ko igrajo sami moški, pa se je, verjemi mi, velikokrat zgodilo tudi že, da si mel 5 minut, da so nastopale same ženske, pa sploh nisi opazil. Recimo, ko smo imeli Tino Maze, koliko je bilo o njej, pa vsi o Tini Maze, pa Tini Maze, ki je bila ena taka slovenska športnica, da je bila res popularna. Pa Petra Majdič tudi. Slovenci imamo vedno neke uspešne športnike in športnice. V tujini pa tudi, če poročaš o teh globalnih športih, evropska prvenstva v ženskem nogometu, svetovna prvenstva v nogometu, saj to so že res dobre tekme, dobri goli, dobre akcije. To sploh ni debate, o tem se govori. Recimo Eurosport, ki je nek »trend setter«, ki narekuje tempo v športu, on ima ogromno ženskega športa. Od rokometa, nogometa, vse živo. Tako da danes je ženski šport, tudi če gre za nogomet, popularen. Saj ženska odbojka je bila recimo veliko bolj popularna kot moška. Ai pa atletika. Sploh ne pomisliš, tipi in dekleta. Logično je, da so eni in drugi.
Potem pri sestavi oddaje ne razmišljate o tem, recimo: »Ojoj, zdaj bi bilo pa dobro še kaj povedati o kakšni športnici?
Nikoli, nikoli. Gledaš, da imaš v redu oddajo. Nikoli, ampak res nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bilo dobro, da dam še neko vest, kjer nastopajo punce, ali pa, da bi bilo dobro, da dam še neke tipe, ker imam že 4 minute ženskega športa. Nikoli, nikoli, nikoli. Čeprav tako je, jaz bom vedno raje pokazal neko »hudo bejbo« kot pa spet še enega tipa. Tako, če že moram izbirat. Pa ne, da bi s tem mislil karkoli seksističnega, ampak saj tudi televizija ima rada lepe stvari.
Velikokrat v športnem novinarstvu ne govorite samo o rezultatih, ampak za popestritev dodate še osebne zgodbe športnic in športnikov. Kako pa je pri istospolno usmerjenih športnicah in športnikih? Se to pove, ali se preskoči? Mnogokrat je primer, da poveste, da je recimo Jernej Damjan poročen s Tayo. Ali poveste tudi, da je pa ona/on istospolno usmerjen?
Če imaš kaj pametnega za povedati, povej. Mislim, če govoriš o tem, pač povej, da je gej. Ampak da bi pa na silo dodajal, ta je pa gej … Meni je res popolnoma vseeno ali je gej ali je »straight«. Ni tega, da bi razmišljal: »Aha, ta je pa gej, kaj pa čem zdaj reči, a moram zdaj reči.« Ni. Pa saj se mi zdi to, hvala bogu, športnikov je vse več, ki javno povedo, da so geji in jih je to mučilo. Tako, kot je v vseh področjih življenja, je tudi v športu. In hvala bogu. Mislim, da se je popolnoma, ali pa mogoče ne ravno popolnoma, ampak da se to – čeprav to zveni zelo grdo – vedno bolj normalno spremlja, da so normalni odzivi, da ni nekih zgražanj. Kot je bilo recimo, da je nogometaš in je gej in kaj zdaj vseh ostalih 20 tipov, ki skupaj z njim igra, pa se tuširajo … Mislim, ni to več takšen tabu. Tako, kot ni več tak tabu v splošnem življenju, tako tudi ni več tabu v športnem življenju. In da bi jaz razmišljal ali je kdo gej. Verjetno smo poročal o veliko športnikih, pa sploh nismo vedeli, kaj so.
Niste pa nikoli se med kolegi novinarji o tem pogovarjali, kako to sporočiti, predati gledalcem?
Da bi se pogovarjali: »Pazi zdaj, ta je gej,« kako bomo to zapakirali, ne. Ni nobenih kvalifikacij in nikor nismo označili ta je oče treh otrok, ta je pa gej.
Ampak prej ste omenili, da je marsikdo priznal istospolno usmerjenost. Ste potem o tem poročali?
Ne, ne, ne, to pa smo, smo poročali o tem. So prišle tudi zgodbe, ko je bil intervju s kakšnim športnikom, ki je povedal, da je gej, da si je olajšal dušo, da se zdaj petkrat boljše počuti, je dobil podporo od soigralcev, družine, od prijateljev. Smo, seveda smo poročali o tem. Ampak na ta način: »Kul ne!« Dobro, lahko zdaj govorim za sebe, pa nekaj je uredniška politika, ki se je držimo, še vedno pa je, kar se tiče mene kot urednika, absolutno, da ima novinar svojo novinarsko svobodo. Mi se lahko pogovarjamo o temah, če imajo pomisleke, težave pri oblikovanju prispevka ali pa če bi nekaj vključili ali ne, kako to zapakirati, ampak če ima nekdo neko mnenje, o katerikoli zadevi, ki se razlikuje od mojega mnenja, pač se. Niti nimam pravice karkoli nasporotovati. Poleg tega sem zagovornik svobode generalno in novinarske. Midva lahko debatirava, ampak končna odločitev bo še vedno njegova, kako bo to objavil. Seveda so osnovni postulati, ki jih ne smeš kršiti, to se ve, ampak midva lahko o eni stvari razmišljava čisto drugače in jaz njemu ne morem vsiliti ene stvari, če on gleda na njo drugače. Jaz vedno rečem: poročaj, kot se zdi tebi prav, po svoji vesti. Drži se vseh nekih pravil ki veljajo, drugače pa vedno zagovarjam to, da poveš svoje mnenje. Tudi če se razlikuje od mojega, povej in stoj za tem.
Ste kdaj opazili pri kakemu drugemu športnemu novinarju, da ima zaničevalen odnos do istospolno usmerjenih?
Seveda je bilo. Je bilo v Angliji, v Ameriki in je bilo v Nemčiji. Je bilo tega. Pač je cel kup konzervativnih medijev na tem svetu. Je cel kup medijev, ki jih obvladuje desni kapital in tam se seveda o teh stvareh poroča drugače, imajo drugačne poglede na šport, tako kot imajo drugačne poglede na življenje. Šport ni nobena izjema. Tako kot se delimo politično, tako kot se delimo na milijon stvareh, se tudi v športu. Marsikdo je poročal o teh zadevah zelo konzervativno, ampak imaš zelo konzervativne medije. Tako kot imaš zelo liberalne medije. In šport ni nobena izjema. Tako kot se pač o splavu govori tako in drugače, tako se tudi o gejih in lezbijkah v športu. Ampak to je pač »out of my league«.
Sedaj pa še zadnja skupina – temnopolti. Kaj menite o tem?
Žal se rasna diskriminacija še vedno dogaja na tem svetu, ampak če gledamo recimo v športu, kako uspešni so temnopolti športniki in športnice … Glede na to, da imajo pač številni med njimi že neke prirojene fizične sposobnosti ali pa fizične danosti, predispozicije, ki jih mi enostavno nimamo, so zato zelo uspešni. In več kot jih je uspešnih, bolj se ti tabuji razbijajo. Če pogledamo ligo NBA, ki je eden top športnih produktov na svetu, jo večinoma sestavljajo temnopolti igralci. Če pogledamo nogomet, so bili v ekipi po dva, trije temnopolti. Zdaj, ko je šel ta razvoj tako naprej, v Afriki se recimo zelo dobro dela z mladimi in potem prihajajo v Evropo, je vedno več boljših, bolj uspešnih temnopoltih nogometašev cel kup. So ekipe, kjer včasih komaj najdeš kakšnega belca, pa se nihče ne vpraša, ali je to rasno diskriminatorno. Pa se mi zdi, da je tudi globalizacija je prinesla svoje. V nemški reprezentanci recimo imaš Nemce, ki so temnopolti, v švedski reprezentanci Švede, ki so temnopolti, Norvežane itn. Globalizacija je prinesla ta napredek, da se ne gleda več na barvo kože. Jaz osebno moram reči, da tega sploh ne opazim, da bi rekel: aha, ta je temnopolt, ta je pa bel. Ko gledaš neko nogometno tekmo, neko košarkarsko, je vse to samoumevno. Dobro, verjetno bi še opazil, če bi bil kakšen smučarski skakalec temnopolt, bi verjetno vsi malo: op, lej ga lej ga, kaj je pa to. Že iz radovednosti. Čeprav danes je že itak cel svet zmešan. Mislim, da se je v 20 letih to zagotovo zelo popravilo in bom rekel tudi tako po svetu, ko hodiš in se pogovarjaš z novinarskimi kolegi, nisem zaznal diskriminacije. Šport je neka plemenita veščina in se mi zdi, da se praviloma tudi neki normalni ali pa razgledani ljudje ukvarjajo z njim. Takšni, ki na te stvari gledajo normalno, življenjsko. Take so moje izkušnje. Še vedno se dogaja, da mečejo kakšne banane, bananine olupke temnopoltim igralcem, ampak to so pač navijači. Ampak to je povsod, tako kot imaš med intelektualci, tako imaš tudi med navijači določen del rasistov. Tako pač je.
Za konec še en vaš oseben vpogled nazaj skozi 20 let v športnem novinarstvu. Če pomislite, ste kdaj zavedno ali nezavedno kdaj katerokoli od teh treh skupin, se pravi ženske, istospolno usmerjene in temnopolte, diskriminirali? Da ste si po oddaji rekli: ojoj, kaj sem pa tukaj rekel?
Ne, zaradi tega ne, sigurno ne. Recimo, Teja Gregorin je lezbijka. Vemo vsi. Vemo, da ima punco, vemo, kako izgleda ta punca, vemo vse. Ampak njej nikoli ni bilo preveč ljubo govoriti o teh stvareh in zato nihče ni hotel o tem delati zgodbe. Ker je bilo njej mogoče malce neprijetno oziroma ker je pač vedno raje govorila o športu kot o nekih življenjskih stvareh. Nikogar ne siliš, nikogar ne posiljuješ. To je nek znak spoštovanja. Zakaj bi zdaj morali koga silit, glej, Teja Gregorin je pa lezbijka. In? In? Kakšno vezo ima, če je Teja Gregorin lezbijka ali pa ni lezbijka? Bila je trikrat na olimpijskih igrah in zdaj, ker je lezbijka, to kaj spremeni? Ne. Ona pač ima medaljo. Dobro, zdaj ji jo bodo zaradi dopinga verjetno vzeli, ampak… Nič ne spremeni. A zdaj, ker je dal gol on, ki je gej, kaj spremeni. Ja ne, ne spremeni. Tako, kot isto šteje, ko da gol tisti, ki je »straight«. Seveda se ti dogajajo napake, normalno, da se ti. Dobro je, da se ti jih zgodi čim manj. Tako kot povsod. Ampak, da bi kdaj rekel za nazaj, da sem koga okarakteriziral, ne, to res ne. Mogoče celo sem, pa sem pozabil. Ampak jaz osebno se ne spomnim. Pa se tistih par glavnih napak spomnim in nikoli niso bile povezane s tem. (MO)
