52-letni Marjan je strasten navijač vseh slovenskih športnikov in v kolikor se le da, si največja tekmovanja ogleda tudi v živo. Njegova navijaška pot se je začela v Južni Koreji, kamor se je leta 2002 odpravil na svetovno prvenstvo v nogometu. Zatem se je začela košarkarska zgodba in vse od evropskega prvenstva v Beogradu leta 2005 skoraj ne zamudi več tekem slovenskih košarkarjev. Tako je zanje pesti stiskal na evropskih prvenstvih v Ljubljani, Zagrebu, Istanbulu, Alicanteju in na svetovnem prvenstvu v Španiji. Poleg tega se je odpravil tudi na svetovni hokejski prvenstvi v Kanado in na Slovaško ter na svetovno prvenstvo v rokometu v Nemčijo. Poleg naštetih športov ga najbolj veseli še spremljanje smučarskih skokov, večkrat se je odpravil na novoletno turnejo in seveda v domačo Planico. Z veseljem se spominja tudi dopusta v Miamiju, na katerem je združil dve strasti, potovanja in šport. Tam si je namreč ogledal kar tri tekme velikih slovenskih športnikov – Gorana Dragiča v dresu Miami Heata, »kralja« Anžeta Kopitarja in Dejana Zavca v ringu.
Na vprašanje katerega izmed omenjenih športov najraje spremlja pa še vedno odgovori, da košarka. »Vsak šport ima svoje lepote. Pri košarki pa se najbolj sprostim, da mi blazno energijo. Ne da jo dajem jaz košarkarjem, ampak mi jo dajo oni. Pri košarki pozabim na vse probleme, samo uživam in ko sem na tekmi razmišljam samo o tekmi.«
Tako je bilo tudi na evropskem prvenstvu v Istanbulu, kjer si je Marjan ogledal polfinalno tekmo proti Španiji in kasneje seveda tudi finalno tekmo proti Srbiji. Tako kot večina navijačev je tudi on mnenja, da je bilo zlato odličje največji uspeh v samostojni Sloveniji, za katerega upa, da ne bo kmalu pozabljen. »Vsak navijač bi bil lahko ponosen. Kot država smo majhni, pa imamo toliko uspešnih športnikov. Samo na žalost smo preveč zahtevni in ko športnik ne doseže več tako vrhunskih uspehov kot jih želi javnost, ga linčamo. V primerjavi z zares velikimi nacijami smo zelo uspešni.«
Velik del uspešne zgodbe so tudi navijači, ki so se v velikem številu zbrali na finalni tekmi v Istanbulu, vseskozi pa se je na tribuni za košem dvigala ogromna slovenska zastava. Idejo zanjo je Marjan dobil na domačem EuroBasketu, kjer je opazoval litvanske navijače, znane po svojih treh velikih zastavah in glasnem navijanju z bobni. Še istega večera je kontaktiral podjetje v Škofji Loki, ki je bilo zastavo pripravljeno narediti že naslednji dan. Debi sicer ni bil najbolj uspešen, prvič so jo namreč razprostrli na tekmi proti Francozom, kjer je Slovenija izgubila, na koncu pa osvojila 5. mesto. Od takrat je bila zastava seveda priča tudi precej večjim uspehom naših športnikov. Zastavo je Marjan s seboj vzel tudi v Zagreb in Španijo, večkrat je bila videna tudi v Planici in Kranjski Gori, kjer jo razgrnejo navijači Žana Kranjca. Zastava v dolžino meri 18 v višino pa 9 metrov, tehta 24 kilogramov, stala pa je približno 1000 evrov, kar se mnogim zdi pretirana cena, Marjan pa odgovarja, »da nekateri tak znesek porabijo za telefon ali računalnik, on pa pač za zastavo«. In ni mu žal niti centa. Rad se spominja svetovnega prvenstva v košarki, ko je Slovenija v četrtfinalu igrala proti ZDA in visoko izgubila s 119:76. »Takrat je bilo nas 2000, ameriških navijačev pa 100. Ko smo takrat navijači razpustili zastavo in se je cela dvorana, vključno z Američani, obrnila proti nam, sem se počutil večjega kot cela Amerika.«
Da je povezanost navijačev čutiti na vsakem prvenstvu priča tudi podatek, da se z mnogimi, ki jih je spoznal že na EP v Beogradu sreča še danes. »Ogromno ljudi spoznaš, imam velik krog prijateljev, ki sem jih spoznal na prvenstvih. To je čar prvenstev, na primer na košarki prvič vidiš nekatere ljudi in takoj navežeš stik. In v 99 odstotkih so to ljudje s pozitivno energijo.« Tako so mu navijaški prijatelji iz Šenčurja, ki jih na tekmah opazimo v popolni navijaški »bojni opremi« z bobni in zastavami, v lanskem letu pripravili tudi presenečenje. Povabili so ga na eno od tekem domačega košarkarskega kluba, kjer so razvili zastavo in se mu zahvalili za vso podporo in pripravljenost za sodelovanje. Podobno presenečenje je doživel tudi na kvalifikacijski tekmi konec novembra proti Belorusiji, ko so ga med polčasom povabili na igrišče, kjer mu je predsednik KZS Matej Erjavec podelil priznanje za velik doprinos k slovenski košarki. »Ne vem zakaj so se odločili ravno zame, ampak sem hvaležen. Očitno so videli potencial v nas navijačih. Znajo ceniti, da navijači nismo šušmarji, ki pridemo na tekmo nekaj spiti, ampak smo s srcem z njimi,« še dodaja med tem, ko ponosno pokaže priznanje.
Vsa slovenska javnost je bila v septembru nekaj dni uprta le v košarko, vsi pa so poudarjali, da je našim košarkarjem uspel neverjeten uspeh, na katerega smo čakali 25 let in bo težko ponovljiv. Še posebno ponosen je bil tudi Marjan. Pred dobrim letom dni so mu namreč diagnosticirali ALS (amiotrofična lateralna skleroza), bolezen, ki mu je življenje obrnila na glavo. Gre za bolezen zgornjega in spodnjega motoričnega nevrona, ki se kaže v atrofiji mišic in spastičnimi znaki, pogosto pride tudi do odpovedi spodnjih možganskih živcev. Bolezen žal naglo napreduje, pri tem pa odpovedujejo živci, ki nadzirajo mišice s hotenim krčenjem. Bolezen ima visoko smrtnost v prvih dveh letih, potem pada in desetina bolnikov lahko živi tudi 10 ali dlje let po diagnozi. Marjan pravi, da je pri tovrstni bolezni najbolj pomembno, da človek ne obupa. V veliko oporo mu je tudi njegova žena Milena, ki se je z njim odpravila na mnoga tekmovanja, zadnjega v Istanbulu pa je izpustila, saj pravi, da bi bila tam preveč v skrbeh zanj, zato se je na prvenstvo odpravil s prijateljem. Oba poudarjata, da bi se pred enim letom zagotovo odločil drugače, danes pa na svojo bolezen gleda s precej več optimizma. »Meni je šport dal več kot jaz športu. Jaz sem se v Turčiji počutil zdravega. In tudi drugi navijač, ki me poznajo ali pa so zame izvedeli v Turčiji, so z optimizmom gledali na moje nadaljnje življenje. Res je pomembno, da ne obupaš in se zavedaš, da vsak dan šteje.« Danes živi drugačno življenje, največje veselje pa mu zagotovo prinaša pet vnukov in otroka, na katera je zelo ponosen. Zaradi nepredvidljivosti bolezni ne dela velikih načrtov za prihodnost, kljub temu pa z nasmehom odgovori, da mora še v Črno Goro na kvalifikacije, potem pa seveda na svetovno prvenstvo na Kitajsko po nove uspehe. Z njim bo šla seveda tudi zastava velikanka!
