Zasavje. Regija, ki je poznana predvsem po rudarskem življenju, visoki brezposelnosti in onesnaženem zraku. Vendar pa na drugi strani ravno to isto knapovsko področje ponuja tudi kaj pozitivnega. Ta svetla točka so predvsem uspešni ljudje, ki jim je mogoče ravno ta zasavska trma pomagala pri doseganju tega, kar so danes. Med njimi je tudi članica slovenske plavalne reprezentance Tjaša Vozel.
Tjašo Vozel prijatelji in družina poznajo kot zelo trmasto in odločno dekle, ki je hkrati zelo perfekcionistično ter naredi vse kar si zada. Ob tem pa vse, kar naredi, naredi tudi z odliko. Vedno gre na vse ali nič. Plavalno okolje jo na drugi strani pozna kot plavalko plavalnega kluba Zvezda Kranj, kot lastnico štirih državnih rekordov in dvakratno udeležensko Olimpijskih iger – v Londonu in Riu de Jeneiru.
Pri 24-tih letih je, kot pravi njena mama Tanja, za plavalko že v letih, vendar je hkrati vseeno prepričana, da bo Tjaši uspelo doseči še tiste plavalne cilje, ki si jih je zadala. Torej uvrstitev na Olimpijske igre v Tokiu 2020 ter še dva državna rekorda, ki si ju Tjaša tako želi.
Kot je povedala Tjaša, se je s plavanjem začela ukvarjati pri petih letih, ko je tudi splavala. Njen največji motivator za plavanje je bil dedek Leopold – Poldi, s katerim sta skoraj vsake jesenske počitnice preživela v bazenih v Radencih, kjer se je Tjaša zaljubila v vodo. Ob vpisu v plavalni klub v Trbovljah je trenerje že zelo kmalu navdušila s talentom in vztrajnostjo, ko je namesto predvidenih 25 metrov preplavala dvakrat toliko. Starejša kot je bila, v višjo skupino je napredovala in tudi način plavanja se je spreminjal. Najprej so plavali v okviru igre, nato pa se je vse skupaj bolj usmerilo v tekmovanje in resnejše treninge.
Dve leti pred koncem osnovne šole, kjer so na Tjašine uspehe izjemno ponosni, so Trboveljski plavalci izgubili enega ključnih elementov za kakovosten trening. Zaprli so namreč zimski olimpijski bazen, zaradi česar so se bili plavalci in njihove družine primorani sami zorganizirati za nadaljnje treninge v Ljubljani. Z zaprtjem bazena se je tudi Tjašina družina soočila z izzivom, kako uskladiti šolanje, skoraj vsakodnevne treninge v Ljubljani in uro dolgo vožnjo.
Tjaša je dejala, da ima veliko podporo družine, v osnovni in srednji šoli predvsem dedka, ki jo je vozil na treninge v Ljubljano in si zapisoval vse, kar je bilo povezano z njenim plavanjem. Ravno dedek je bil tisti, ki se je najbolj vživel v njeno plavanje, treninge, tekme in o svoji vnukinji govoril z neizmernim čarom in ponosom v očeh.
Zaradi ukvarjanja s športom je po besedah mame Tanje, Tjaša že zelo kmalu postala samostojna, hkrati pa se razvila v individualistično osebo, ki mora vse postoriti sama. Verjetno je na to vplivala tudi izjemna trma, ki jo je podedovala po njej.
Podpora družine in vztrajnost sta bili ključnega pomena, ko je tekom dosedanje plavalne kariere doživljala padce in vzpone, ter da se je bila sposobna po padcih pobrati. Že pri petnajstih letih, ko se je odločila za šolanje v Ljubljani in se s tem na nek način že skoraj osamosvojila, se je soočila s prvo večjo dilemo povezano s plavanjem. Dobila je namreč ponudbo, da bi skupaj s trenerjem začela tekmovati v okviru Turške plavalne reprezentance, kar bi pomenilo, da bi bila samo pet dni v letu v Sloveniji. Ponudbo je zavrnila in se dve leti kasneje, po dosegu norme za OI v Londonu, plavanju posvetila do te mere, da je 3. in 4. letnik gimnazije opravljala od doma. Pri tem ji je bila v največjo oporo mama, ki se je dejansko še enkrat učila gimnazijsko snov. Ravno v tem obdobju ji je verjetno zelo prav prišla njena želja po perfekcionizmu, da ji je sploh uspelo učinkovito trenirati, hkrati pa se od doma naučiti vso snov. Babi Miri je dejala, da ko so obiskali v dijaškem domu, je imela na pisalni mizi vse do potankosti zloženo in pripravljeno za učenje. Mama Tanja pa se je spomnila, kako je imela doma na tleh kup knjig, ki si jih je zadala za prebrati v določenem časovnem obdobju in to dejansko tudi izpeljala.
Sicer pa si je Tjaša v otroštvu želela postati učiteljica, njena mama pa se bolj spominja tega, da si je vedno želela postati policistka ali pa policijski inšpektor, kar je bil tudi eden izmed vzrok za študij na Fakulteti za varstvene vede. Z izbiro študija je takrat zelo razočarala gimnazijsko profesorico biologije, ki si je Tjašo predstavljala kot zdravnico.
Čeprav so OI igre v Braziliji prišle tekom šolanja, je vseeno uspešno končala dodiplomski študij in se vpisala na podiplomskega. Na Olimpijskih igrah je sicer družina ni spremljala v živo, ampak so vseeno od doma navijali zanjo in z nervozo spremljali njeno plavanje. Predvsem mama je tista, ki je ob plavanju najbolj živčna, vendar ne zaradi Tjašinega rezultata, temveč njenega odziva. Nikoli ne ve, kakšne cilje sta si zadala s trenerjem in ne ve, kdaj je bil njen nastop dober. Zaradi tega se je mama tudi navadila, da vedno počaka na Tjašin odziv in šele nato komentira, ji čestita in jo sprašuje. Naučila se je namreč, da pri njenem plavanju postala nepristranski opazovalec, saj lahko s preveč vmešavanja negativno vplivaš na športnika in njegov razvoj.
Mama pa je bila tudi tista, ki je Tjašo navadila na njen ritual pred plavanjem. Tjaša namreč vedno, preden stopi na štartni kamen, tega dobro obriše, da ima ob skoku boljši oprijem. Mama ji je že kot otroku dejala, da mora imeti do kamna spoštovanje, saj se ji lahko, če bo stala na spolzkem, maščuje. Tako danes tudi točno ve, že iz Tjašinega obnašanja na kamnu, ali bo njeno plavanje dobro ali ne.
V dosedanji karieri je imela Trboveljčanka tudi veliko srečanj z dopingškimi kontrolami, saj je bila včasih skoraj vsak dan poklicana na oddajo vode ali krvi. Poleg tega pa jo je na dopingške kontrole veliko pošiljal tudi Borut Petrič, ki je na vsak način želel, da Tjaša pade na doping kontroli. Tega mu ni uspelo doseči, saj je Tjaša pri teh stvareh zelo pazljiva. In kot je njena mama povzela besede neke novinarke: »Tjašin doping je voda.« Ob vsem tem je zanimivo, da je bila nazadnje na dopingu pozitivna Petričeva varovanka Tanja Šmid.
Glede na to, da je plavanje šport, ki je fizično izjemno naporen, hkrati pa je tudi šport v katerem ni velikih sponzorjev in veliko denarja, je izobrazba zelo pomembna za življenje po koncu končane poti. Še večjo težo pri uspešnem plavalnem življenju ima podpora najbližjih. To, pa plavalka plavalnega kluba Zvezda Kranj, definitivno ima, saj o njej pripovedujejo z veliko mero ljubezni, ki se odraža v govoru, kretnjah in obrazni mimiki.
