O ravno končanem svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih ne moremo govoriti o nobenih presežkih. Predvsem posamična tekma je bila s strani žirije izpeljana zelo amatersko. Tako, da je prav, da povemo nekaj besed o tem in ne govorimo, da so bili posamezniki žrtve slabih razmer, ker bi se tem nevšečnostim izkušena žirija lahko izognila.
kolumna
Urban Sušnik
Kljub temu, da smo v Sloveniji v zadnjem času veliko črnila prelili o tem, da smo kritizirali sodnike, imamo med posameznimi športi zelo velike percepcije o njihovem vplivu. Ko se je našim rokometašem zgodila krivica na evropskem prvenstvu v rokometu, sta bila sodnika iz Latvije državna sovražnika št. 1. Vsi smo ju obtoževali, da se je Slovencem zgodila prava mala katastrofa in še dolgo po koncu prvenstva se bomo spraševali, če so bili naši fantje sposobni poseči po medalji. Ob spremljanju svetovnega prvenstva v smučarskih poletih pa smo ob nastopu dveh naših reprezentantov dejali le, da sta bila žrtve slabih razmer. Vse to se mi zdi zelo nepošteno do Anžeta Semeniča, Jerneja Damjana in ostalih letalcev, ki so bili žrtve slabih odločitev vodstva tekmovanja.
Sam sem mnenja, da bi prav vsak tekmovalec četudi star deset let bolje odvodil tekmo, kot je to storila žirija v Oberstdorfu. Eden izmed glavnih krivcev je Borek Sedlak, ki bi se kot bivši tekmovalec moral zavedati določenih lastnosti v zraku, ki vplivajo na smučarske skakalce. Če pa se tega po nekem čudnem naključju ne spomni, bi lahko preveril svoj monitor, kjer ima jasne podatke, da nekaj ni v redu. Povsem ne logično je, da ima tekmovalec, ki svoj skok izvede iz dvajsetega naletnega mesta nižjo hitrost, kot tekmovalec, ki je ne malo pred tem skočil iz zaletnega mesta št. šestnajst. Pri tem se sprašujem zakaj potem ima FIS-a(mednarodna smučarska zveza) na tekmi petindvajset predskakalcev, ki jih tudi dobro plača in je njihova naloga, da ob močnem sneženju očistijo zaletno smučino. Seveda se hkrati zavedam, da vsak predskakalec vzame nekaj težko prigaranega in dobro plačanega televizijskega časa, vendar sem mnenja da bi bil ta čas porabljen v dobrobit smučarskih skokov. S tem bi namreč gledalci ob letalnici in tisti pred malimi ekrani dobili pošteno in atraktivno tekmo z dolgimi poleti. Še kako dobro se spomnim prvenstva pred dvema letoma, ko je Peter Prevc za naslov prvaka dvakrat popravil rekord letalnice, poleg tega pa se je pred tem rekord popravil že štirikrat. Na prvenstvu v Oberstdorfu pa je zmagovalec Daniel Andre Tande skočil dvanajst in pol metra manj kot drugouvrščeni Kamil Stoch. Še bolj kot to pa je pomembno, da je bil povprečni polet Norvežana dolg le malo prek dvesto deset metrov na letalnici, kjer je isti tekmovalec v poizkusni seriji brez večjih težav pristal pri dvesto osemintridesetih metrih.
Pri vsem tem so bili najbolj prikrajšani letalci sami, prav tako pa gledalci, ki so po večini videli na skakalnici le nejevoljne tekmovalce. Te se ob pristanku okoli dvesto desetih metrov niso zavedali, da so opravili odličen polet in so tako le nejevoljno zmajali z glavo. Ob končnem seštevku rezultatov so se od začudenja nasmejali, saj so bili presenečeni nad uvrstitvijo s tako, dokaj skromno dolžino.
Vse skupaj se je začelo ob koncu prve serije tekmovanja, ko je na vrhu ostalo le še pet tekmovalcev. To so bili najboljši letalci v letošnji sezoni in med njimi so bili štirje člani Norveške reprezentance in Švicar Simon Ammann. Morda si FIS-a zaradi vseh pokroviteljev tokrat ni mogla privoščiti, da bi spremljali praktično malo državno prvenstvo Norveške in zadnjim letalcem znižala nalet na mesto št. štirinajst. To je naredila kljub temu, da so se razmere v zraku poslabšale, predtem vodilni Nemec Richard Fritag pa je poletel do povsem varnih dvesto osemindvajset metrov. S tem so močno prikrajšali vse gledalce, ki so od Norvežanov pričakovali morda kakšen rekorden polet, dobili pa so štiri ponesrečene polete in polet Daniela Andreja Tandeja, ki je zaradi dodatnih točk prevzel vodstvo kljub poletu dolgemu dvesto dvanajst metrov.
Še več jeze tekmovalcev si je vodstvo tekmovanja prislužilo v drugi seriji, kjer je za vsako malenkostno spremembo vetra spreminjalo zaletno mesto in so tekmovalci se kar sprehajali gor in dol na vrhu naleta. Vse to je počela kljub nenehnemu sneženju, ki večino časa ni bilo premočno. Kljub temu pa bi žirija, ki so jo sestavljali nekateri nekdanji tekmovalci morala vedeti, da ob sneženju vsaka izgubljena sekunda in dodatna snežinka v smučini lahko povsem poruši občutke skakalca. Med menjavo zaletišč tudi ni spuščala predskakalcev. Potem pa se je zgodila prava blamaža, ko se je prek televizijskih ekranov razvidelo, da je začelo veliko močneje snežiti, žirija pa je tekmovalce spuščala v smučino kot da ni nič. Začelo se je ob nastopu Simona Ammanna, ki je bil prva žrtev neugodnih razmer. Njegova zaletna hitrost je napram prejšnjemu tekmovalcu padla za skoraj dva kilometra na uro. Za njem so sledili še trije ponesrečeni poleti, hitrost pa je bila vse nižja četudi so vmes zvišali nalet. Po ponesrečenih skokih Jerneja Damjana, Anžeta Semeniča in Noriakija Kasaija, se je sneženje povsem umirilo in hitrost je takoj narasla. Tukaj potem pride do končne potrditve nesposobne žirije, ki ima na voljo tudi najbolj natančno vremensko napoved in bi lahko ugotovila, da je močno sneženje le začasno in bi v obdobju petih minut morala prekiniti tekmo in preko letalnice spustiti nekaj predskakalcev.
Da pa je do vsega tega prišlo si je FIS-a kriva sama, ko je pred dvema letoma popustila pod pritiskom »velikih« nacij. Te so takrat v nemoči iskale razloge za premoč našega orla Petra Prevca. Najkrajšo je tako med Slovenci potegnil Miran Tepeš, ki je bil do tistega leta ne nadomestljivi član žirije. Čeprav je bil velikokrat kritiziran v svoji karieri, pa je v zadnjih letih prejel ogromno pohval iz vseh taborov. Dodobra je osvojil sodobna pravila v smučarskih skokih, s tem pa so skoki postali še bolj zanimiv šport in vse bolj priljubljen med gledalci. Videli smo na vseh tekmah, da so tudi tisti skakalci na začetku štartne liste skakali zelo daleč, ker so imeli več naleta, Miran je odlično sodeloval s trenerji in prav svetovno prvenstvo v poletih na Kulmu, je bila ena tistih tekem, ki je bila izjemno zanimiva, napeta in dramatična. V tisti sezoni je bilo tudi dokazano, da je imel Prevc v elitni deseterici v seštevku svetovnega pokala najslabše razmere v celem letu, pa je bil pritisk nacij, da zamenjajo Tepeša na svoji funkciji zelo velik. FIS-a je popustila in naslednje leto brez pravega pojasnila oziroma je dejala, da je sporno, da je oče tekmovalca (Miran Tepeš je oče Jurija Tepeša, ki nastopa v svetovnem pokalu) na tako pomembni funkciji. Da Miran ni ostal brez službe so ga premestili v nepomembne ženske smučarske skoke, na njegovo mesto pa postavili nekdanjega skakalca Boreka Sedlaka. Že takoj, ko je Sedlak začel voditi tekme se je videlo, da nima izkušenj. Vendar v prvi sezoni smo mu vsi spregledali napake in si mislili, da je bila to sezona učenja in da bo tako napredoval, kot je to Miran Tepeš. Temu pa ni bilo tako. Že pred prvenstvom v Oberstdorfu smo videli nekaj čudnih razpletov tekem, kjer je imel vreme velik vpliv. Vrhunec pa so tri izpeljane serije na svetovnem prvenstvu, kjer so si gledalci obetali spektakel, ki ga niso nikoli dočakali. Na koncu smo lahko le srečni, da je do naslova prišel pravi skakalec po prikazani formi in da žirija ni vplivala na rezultat povsem pri vrhu. Za rezultate od druge mesta naprej pa nisem povsem prepričan da so realni, saj so ostali fantje iz norveške ekipe že v nedeljo na ekipni tekmi pokazali, da so prav vsi sposobni bili skočiti na oder za zmagovalce, prav tako pa sta bile velike žrtve tudi naše dva tekmovalca.
Verjetno s tem dopisom ne bom veliko dosegel in samo upamo lahko, da se celotna žirija in vodstvo FIS-a zaveda svojih napak in bo v prihodnosti tekme izpeljala na bolj pošten način do tekmovalcev in da bodo smučarski poleti in skoki ponovno tako zanimiv šport, kot so bili še leto ali dve nazaj.
