Slovensko rokometno reprezentanco danes ob 20.30 v Varaždinu čaka prvi dvoboj drugega dela na evropskem prvenstvu na Hrvaškem. Pomerila se bo z aktualnimi olimpijskimi prvaki Danci. Zaradi poškodbe je bil celotno tekmovanje pri naših južnih sosedih prisiljen izpustiti član slovite Barcelone Jure Dolenec.

29-letni Škofjeločan je že vse od prvega nastopa v reprezentanci v letu 2010 – od takrat je za Slovenijo na 122 tekmah dosegel 432 golov – eden izmed glavnih nosilcev igre. Čeprav so mu na začetku reprezentančne kariere mnogi očitali, da v reprezentančnem dresu ne kaže tako dobrih predstav kot v klubski majici, se je število kritikov v sedmih letih močno zmanjšalo. V tem času je po prestopu iz domače Loke in velenjskega Gorenja postal nosilec igre v francoskem Montpellierju, prav odlične igre v francoski ligi (kjer je bil v lanski sezoni izbran za najboljšega igralca na desnem zunanjem položaju) pa so pripomogle, da je v začetku lanskega koledarskega leta podpisal petletno pogodbo z enim najmočnejših klubov na stari celini, katalonsko Barcelono.

Dolenec bi bil tudi na evropskem prvenstvu prvi adut slovenske igre v napadu in glavna izbira selektorja Vujovića na položaju desnega zunanjega. A vse od poletja je imel težave z meniskusom desnega kolena, zato je v začetku novembra odšel na artroskopsko operacijo. Takrat je na svoj Instagram profil zapisal: »Na žalost so se kmalu po prestopu v moj sanjski klub začele težave s kolenom. Dva meseca smo se spopadali z njimi na različne načine, v zadnjih tednih pa se je stanje še poslabšalo. V dogovoru s klubskim in reprezentančnim vodstvom ter po posvetu s kirurgom smo se odločili, da je poseg nujen. Prvega dela rokometne klubske sezone je zame žal konec. Nikakor pa še nisem obupal nad nastopom na evropskem prvenstvu. Časi rehabilitacije pri tovrstnih operacijah zelo variirajo. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da se v najkrajšem možnem času vrnem na parket!« Volja in trud vseeno nista bila dovolj, tik pred odhodom v Zagreb je po pregledu z magnetno resonanco postalo jasno, da Dolenca na Hrvaškem ne bomo videli. Rdečo luč za nastop so prižgali zdravniki v Barceloni, podobno pa je storila tudi zdravniška služba naše izbrane vrste. Razočaranje je bilo veliko, Dolenec pa je na Instagramu zapisal: »Na žalost vam moram sporočiti, da se misija @ehfeuro zame končuje še pred začetkom. Kljub velikemu trudu, nam ni uspelo zadostno skrajšati časa rehabilitacije … Verjamem, da so fantje kljub težavam odlično pripravljeni. Potrebujejo pa predvsem VAŠO podporo in pomoč na tribunah!! Skupaj smo močnejši!«

Kljub temu da Dolenec po konstituciji telesa (ima 90 kilogramov, v višino meri 190 centimetrov) in tehniki ne izstopa, velja za enega najboljših desnih zunanjih igralcev tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Zakaj je tako, nam je povedal Jani Klemenčič, trener mlajših selekcij v loškem rokometnem klubu, obenem Dolenčev prvi trener: »Zame je njegova največja igralska kvaliteta ta, da zna oceniti, ali je na posamezni tekmi razpoložen in uspešen pri realizaciji ali pa ima tu težave – vemo, da ni ne najvišji ne najhitrejši. Če vidi, da v tem segmentu igre ni uspešen, se podredi ekipi in igra za druge ter s tem pripomore k uspehu svoje ekipe.«

Ni veliko manjkalo, pa bi se danes odlični rokometaš namesto na rokometnem igrišču z nasprotniki boril na belih strminah. Do petega razreda osnovne šole je namreč treniral alpsko smučanje. Kot je pred leti za Večer povedala njegova mati Milena Dolenec, ne pozna razloga, zakaj sta sina na začetku zanimala dva tako različna športa: »Težko je povedati, zakaj se je sin sprva opredelil za smučanje. Smo športna družina, toda resno se midva z možem Miranom s športom nikoli nisva ukvarjala. Smučarija je od desetletnega otroka zahtevala veliko odrekanja. Moral je biti pravi smučar, tak, ki je veliko izostajal od pouka. Sam se je odločil, da bo prenehal smučati, midva pri tem nisva bila odločilna.«

K uspešnemu razvoju v rokometu je morda prispevala tudi malenkost, ki ji nepoznavalci tega športa ne dajejo veliko pomembnosti, a v mlajših selekcijah je to prava redkost: igral je z levo roko. Kot pravi Klemenčič: »Njegova največja prednost je bila seveda leva roka in izredna želja po tem, da bi bil uspešen. Nikoli ni ničesar delal na pol. Predvsem je vedno prednjačil pri odnosu do dela in kasneje tudi po količini dela.« Pri tem je imel vedno tudi veliko podporo družine. »Jureta sva zmeraj spodbujala, a mu nikoli ne bi predlagala, naj se s športom ukvarja profesionalno. Za rekreacijo, to ja. Potem sva njegovo odločitev za pot med profesionalce morala najprej sprejeti midva. Seveda sva ga podprla. Saj je potrt, ko mu ne gre. Takrat mu stojiva ob strani. A na splošno je ob športu nenehno zadovoljen. To tudi meni daje dodatno energijo,« je za Večer še dodala Juretova mati.

Čeprav se je Dolenec v letu 2017 srečal z najhujšo poškodbo v profesionalni karieri, bo diplomant managementa lansko leto ohranil v lepem spominu. Poleg že omenjene pogodbe z Barcelono je namreč januarja na svetovnem prvenstvu v Franciji osvojil tretje mesto in bronasto medaljo, torej zgodovinsko prvo medaljo za slovenski rokomet na svetovnih prvenstvih; ob koncu julija pa je še drugič postal očka. Z ženo Sašo, s katero sta se predlani poročila v Škofji Loki – ob tej priložnosti so mu prijatelji in soigralci z Matejem Gabrom na čelu pripravili fantovščino, na kateri je oblečen v francoske barve na cesti delal sklece, pekel pa je tudi francoske rogljiče – sta slaba štiri leta po rojstvu Marka dobila še drugega sina in ga poimenovala Luka. Štiričlanska družina zdaj živi v Barceloni, pri novem delodajalcu pa je Dolencu najbolj všeč to, da je, kot je avgusta lani povedal za Siol.net, zasebno življenje ločeno od športnega in da je organizacija v celotnem klubu na visoki ravni: »Praktično ni treba skrbeti za nič. Najbolj me je presenetilo, da po treningu domov sploh ne nosiš oblačil. Ko jih želiš oprati, jih zložiš na sredino garderobe, naslednji dan pa te oprema čaka zložena na polički. Torbe in nahrbtniki za potovanja imajo svoje mesto v garderobi. Službo pustiš v službi.«

Dolenčeva športna pot je torej v strmem vzponu z vmesnimi padci v obliki poškodb. V tujini, kjer mu na začetku vedno največ težav povzroča tuji jezik, igra že od leta 2013, a je vselej zelo vesel vrnitve domov. Takrat veliko časa preživi s starši in sestrama, po besedah Klemenčiča pa si vzame čas tudi za stara prijateljstva in poznanstva: »Seveda sva še vedno v stiku. Ko pride v Škofjo Loko, se večkrat oglasi na treningih mlajših starostnih kategorij, kar mladim igralcem veliko pomeni.« V prostem času nekdanji škofjeloški gimnazijec čas najraje preživlja z družino in prijatelji, poleti rad igra nogomet. Že dolgo je strastni navijač nogometnega kluba Barcelona, zato si poskuša ogledati vse njihove tekme, kar pa mu po selitvi v Španijo ne povzroča težav. Kam lahko Dolenca rokomet še popelje, smo vprašali Klemenčiča: »Glede na njegova leta je zdaj prišel v zrelo igralsko fazo. Na najvišjem nivoju lahko igra še vsaj šest let. Kaj v karieri še lahko doseže, težko rečem, verjetno pa si želi, da bi s svojim sedanjim klubom osvojil ligo prvakov. Z reprezentanco pa tudi še ni rekel zadnje besede.« Za slednje bo imel priložnost v prihodnjih letih, na letošnjem prvenstvu pa je zagotovo eden izmed najbolj glasnih navijačev, saj si je vse tekme skupinskega dela ogledal v živo, podobno pa bo verjetno tudi v Varaždinu.

Prejšnji članekIz brazilske favele na vrh slovenskega nogometa
Naslednji članek»DELA, KI GA OPRAVLJAM DANES, NIKOLI NISEM IMEL ŽELJE OPRAVLJATI«