Tim Vodeb je 28-letni nogometaš danes že nekdanjega primorskega prvoligaša Ankarana. Čeprav je že pri rosnih 19 letih dobil priložnost v tujini, se tam ni uspel obdržati. Skozi življenje je dal veliko, ob žogi pa je imel največjega prijatelja v kitari. Tako je še danes.
Tim Vodeb alias Gareth Bale?
Kaj imajo skupnega Cristiano Ronaldo, Gareth Bale in Tim Vodeb? Vsi trije so letos zabili gol, ki kljubuje vsem zakonom fizike. Popularne »škarjice« marsikateri nogometaš ne izvede niti v sanjah, Garethu, Cristianu in tudi slovenskemu Timu pa je to uspelo letos na uradnih nogometnih tekmah. Slovenske prvoligaške zelenice so bile priča evrogolu, ki bi se lahko brez težav vrtel v špici katerekoli oddaje, povezane z nogometom. Ali akrobacijami. Resda so valižanskemu superzvezdniku Baleu »škarjice« uspele v finalu Lige prvakov, a tudi zasavski Edgard Davids je pustil svoj pečat.
El golazo de Tim Vodeb en la liga de Eslovenia. pic.twitter.com/DGLBYBnAjH
— Footbie España (@footbieES) April 28, 2018
Evrogol Tima Vodeba na tekmi proti Rudarju. (Vir: Twitter/Footbie Espana)
Evrogol Garetha Balea v finalu Lige prvakov. (Vir: YouTube/AlexW190YT)
Zasavec, Štajerec, Ljubljančan, Primorec ali kaj tretjega
Če bi se za trenutek usedli s Timom, bi vam bilo nemudoma jasno, zakaj Davids. Tisti, ki za temnopoltega nizozemskega nogometaša niste slišali, morate spoznati vsaj Tima Vodeba. Namreč, zelo sta si podobna. Oba imata bujno pričesko, ki vas lahko pri nogometu precej omejuje (a nič ne de, če si z žogo preklemano spreten!), obenem pa sta tudi fizično impozantna. Čeprav njuna nogometna postava deluje precej zastrašujoče, sta oba vedrega in razigranega obraza, ki lahko izmami nasmeh tudi na licih še tako zagrenjene osebe.
Še preden se s Timom lotiva naročila v lokalni koprski kavarni, mu pogled in s tem pozornost odtava z manekenskim sprehodom mične mladenke. Vendarle mi ga uspe priklicati in omenim mu, da me zanima vse o njegovem življenju. Nič tebi, nič meni, vzame snemalnik v roko in ustreli: »A naj kar sam povem v mikrofon vse? Saj veš, to ni problem. Torej, 24. aprila 1990 je Tim Vodeb prijokal na svet, …« še preden mi karkoli uspe odgovoriti, prične. Ravno v trenutku, ko kar iz glave pesni rimo o svojem rojstvu, k mizi pristopi natakarica in naju povpraša o naročilu. Kot iz topa si zaželi mrzle limonade, ki v vročem petkovem popoldnevu zares hladi. Očitno je tudi popularni Timi že navajen obalne pripeke. Še preden nama natakarica prinese limonadi – tudi jaz sem jo naročil, saj se mi ni zdelo prav oporekati zasavskemu šarmu – »Voda«, kot ga na igrišču imenujejo soigralci, nadaljuje: »Sem ponosen Zasavec, še bolj Trboveljčan, čeprav … Sem sicer tudi Štajerec. Poleg tega imamo na avtomobilu ljubljanske registrske tablice. Živim pa na obali, torej… nisem čisto prepričan, kaj sploh sem,« z gromkim smehom pospremi svoje razmišljanje, komu sploh pripada.
Edgar Davids v dresu Barcelone. (FOTO: Getty Images)
Tim Vodeb v svoji značilni akciji. (FOTO: Instagram/vudepstep)
Akrobatski način življenja
Za Timom je že 28 let življenja, več kot polovico pa je, kot pravi, preživel v trboveljski športni dvorani. Od tod tudi njegova posebnost, premet, ki so mu bili tisti največji poznavalci nogometa v Sloveniji priča že leta nazaj. A dokončno je njegov premet iz avta dobil potrditev letos, ko je širša javnost Vodeba spoznala kot nogometaša letos nomadskega prvoligaša Ankarana. Ko smo že pri nomadih… Tudi Tima je življenjska pot peljala vsepovsod. Nogomet je najprej igral v trboveljskem Rudarju, nato nadaljeval pot pri Radomljah, Ivančni Gorici, Šampionu, Šmartnem ob Paki, Krškemu, Ankaranu, najdlje od doma pa je bil pri nemškem petoligašu Union Solingenu. In to pri zgolj 19 letih! A pot je tam hitro končal, saj je bil klub obsojen na propad. Poleg slabih rezultatov so tudi finančno pogoreli na celi črti. Potrebno je dodati še to, da je edini zadetek, ki ga je klub dosegel v nekaj mesecih, zabil prav Vodeb.
Da sploh ugotovimo, zakaj lahko Tima enačimo z žogo, moramo stopiti dva koraka nazaj. Že kot otrok je živel blizu nogometnega igrišča, kjer je takrat še v eni močnejših jugoslovanskih lig nastopal tudi njegov Rudar. Stadion je bil vselej poln, vsak zadetek, ki je padel, pa je radovedni Tim moral pospremiti, pa čeprav z okna domače hiše. Radovednost mu ni dala miru niti kasneje. Vsako popoldne je preživljal v športni dvorani, še najbolj ga je zanimala gimnastika, predvsem tista akrobatska. Skupaj z različnimi skupinami, ki so se pripravljale na tekmovanja, je mali Tim skakal s trampolina in nabiral dragocene izkušnje. Zanimiv je bil njegov 10. rojstni dan. »Želel sem si narediti dvojni salto. Vse sem si pripravil že dan prej. Imeli smo dolg parter, trampolin in peno, kjer si lahko pristal. Približno sem vedel, kako to narediti, ampak trmast kot sem – seveda bik po horoskopu – sem želel to narediti povsem sam, brez pomoči. Oče je sedel zraven v pisarni. Pomahal sem mu in zavpil, da bom naredil dvojni salto. Seveda je v obupu kričal, ali sem sploh normalen. Sam ga nisem želel poslušati in vzel sem zalet ter tekel, kolikor so me nesle noge. Skočil sem in… Takrat sem bil prvič blizu tega, da se ubijem,« z otroškim nasmehom opisuje svoj prvi, spodleteli poskus dvojnega salta. Akrobatski skoki pa so del Tima še danes. Nekaj talenta je podedoval prav od očeta Romana, ki je bil gimnastičar. Ravno on, ki je bil na začetku toliko proti, ga je kasneje spodbujal, da tudi na nogometnih zelenicah poskusi s tem premetom iz avta. In Tim je to storil brez razmišljanja.
Premet iz avta, s katerim je Tim Vodeb zaslovel. (Vir: YouTube/Prva liga Telekom Slovenija)
Izjava Vodeba o famoznem premetu. (Vir: Soundcloud/osebni arhiv)
Akrobatske sposobnosti so Tima izstrelile na nogometni zemljevid. Prav zaradi svoje fizične pripravljenosti se je začel ukvarjati z najbolj priljubljeno postransko stvarjo na svetu. In leta so tekla. Šola ga ni pretirano zanimala, a kljub vsemu se je odločil za gimnazijo. Danes pravi, da mu je žal, saj je ostal večni gimnazijski maturant. Kljub poskusom reinkarnacije svojega študijskega življenja. Verjetno tudi zato, ker ga je športna vzgoja zanimala veliko bolj kot matematika. Pa saj nas je vse ali pač? Obžaluje tudi to, da se ni odločil za kuharsko šolo, saj je velik guru, ob tem pa res rad kuha. A ker so vsi kolegi romali na gimnazijo, tudi njemu ni preostalo drugega.
Aladin in njegov strah pred kačami
Ker je Tim nadvse zaposlen človek, ki se je v življenju ukvarjal z vsem, kar mu je prišlo pod roko, naju je čas že pošteno preganjal. Dvourni pogovor je terjal še tretjo posrebano limonado in čas je že bil, da mi odkrije, česa se je v življenju najbolj bal. »Kač. Verjel ali ne, ničesar me ni bilo tako strah kot kač.« Letenje po zraku ob premetih, ki si jih človek tako težko predstavlja na eni strani in kače na drugi. Pa saj ne rečem, če gre za bojazen pred kačami v kakšni Avstraliji ali Južni Ameriki, ampak v Sloveniji? »Ja, to je bilo nekaj najbolj groznega. Predvsem v otroških letih. Brrrr, še kar me strese. Ne, saj ne. Sedaj sem tudi tega navajen,« še vedno z določeno mero spoštljivosti o kačah pripoveduje moj sogovorec. Če smo že pri živalih, moramo omeniti tudi kobilico. Ko je bil Tim mlajši, so ga sovrstniki zaradi njegovih sposobnosti klicali kar kobilica. Kako tudi ne, ko pa je po zraku skakal, kot da gre za najbolj običajen jesenski sprehod po gozdu. Pogovor oz. kar intervju, kot ga je poimenoval, je dobil resnejšo noto v tisti sekundi, ko omeni smrt. Precej me je presenetil s tem, da se je še kot zelo majhen otrok bal smrti staršev. Tim je razmišljal o eksistencialističnih vprašanjih, medtem ko so se njegovi vrstniki brezbrižno igrali. Tudi zato je poseben.
Če se vrnemo k vzdevkom, moramo poudariti, da Tim ni bil samo kobilica. Bil je tudi »gimnastičar«, »nebeški skakač« in še in še. Svoje vzdevke mu je dala tudi obala. »He-he, ja. Velikokrat sem zamudil na trening, ker mi je počila guma. Takoj sem dobil vzdevek gumar. Prav tako so me klicali turist, ker… No, saj je očitno,« nadaljuje Zasavec, in jih izpostavi še nekaj. Aladin, Sandokan, Chicago Bulls … Osebno me najbolj pritegne z Aladinom, vzdevkom, ki ga je dobil zaradi svojih hlač. »Že na prvem treningu novega kluba Ankarana sem se pojavil z »aladinkami«, hlačami, ki so bile zares zanimive. In kot je v navadi nogometašev, se je takoj pojavil vzdevek in z njim povezane šale. Trener Vlado Badžim, ki ga osebno zelo cenim, mi je enkrat zavpil. Kaj je Aladin? Kje imaš preprogo? Ampak verjemi, četudi bi jo imel, danes ne bi poletel,« z iskrenostjo in sramežljivim nasmehom o svojem trenerju govori Vodeb.
Glasba, kitara, oče Roman in še marsikaj
Preden je najin, nadvse sproščen in zanimiv dobil epilog, sva se morala dotakniti še nekaj tem. Čeprav se je Tim pričel izmikati, da ga po intervjuju – mimogrede, kljub temu, da je bil zaseden s snemalnikom, je vseskozi nekaj tipkal na svojem mobitelu – čaka kolegica, me ni zmotil. Vztrajal sem, da mi mora zaupati še kakšno pikro iz svojega življenja. A še preden mi sogovorec razloži, kdo je Roman Vodeb in kaj je tisto, kar si še želi početi v življenju, ga še pobaram o tem, kje je lepše. Na obali ali v Zasavju. »Nikjer. Oziroma enako lepo je. Če bi moral izbirati, kje bi živel, bi bil to skupek obojega. In ob morju in nekje više. Tako,« vehementno postavi piko mojemu vprašanju. Velikokrat je bil v življenju priča krivici. Spomni se srednješolskega učitelja matematike, s katerim imata še dandanes neporavnane račune. Še kot petletnik je očeta spraševal, zakaj drugi otroci ne morejo na morje. Bolelo ga je to, kar zagovarja kapitalizem. Boli ga krivica in proti temu se želi boriti skupaj z glasbo. Kitara in glas sta orodji, verzi pa njegovo sporočilo. Ena takih pesmi, ki jo je Tim spravil skupaj, je Tragikomika.
Ena izmed pesmi Tima Vodeba, ki nosi jasno sporočilo. (Vir: YouTube/Dream Info Hub)
Sporočilo je jasno. »V življenju sledim misli, ki pravi, živi in pusti živeti. Ravno zato, ker je na svetu toliko krivic in jih je težko odpraviti, skušam z glasbo povedati tisto, kar si mislim,« o sporočilnosti svojih pesmi z izbranimi besedami govori zasavski nogometaš. Vodeb je na svoji nogometni poti prestal veliko, ob družini pa je podporo vselej našel v kitari in glasbi. Ravno zato si želi izdati lasten album. Kot pravi, so pesmi že pripravljene, potrebuje samo čas in studio, kjer jih bo posnel. Na svoji življenjski poti je izkusil marsikaj, a vse je zmogel tudi zaradi družine, ki mu je stala ob strani. Tudi, ko se je odločil za nogomet v Nemčiji, ali pa ko je opustil študij turistike v Portorožu. Ravno zato so Timova mati, brat in oče Roman tisti, ki mu pomenijo največ. Ko govori o očetu Romanu in vzoru, ki mu ga predstavlja, mu glas nekoliko zadrhti. To je še bolj očitno, ko ga brez ovinkarjenja vprašam o tem, ali je bil kdaj deležen zbadljivk na račun očeta, ki je medijsko precej izpostavljen. »Ja. Bil sem. Že v mlajših letih so mi govorili, da je moj oče seksolog in podobno. Neprijetno izkušnjo sem doživel tudi nekaj let nazaj. Govora je bilo o družinskem zakoniku. Na Facebooku sem izrazil podporo očetu, ki je zagovarjal tradicionalno družino v primeru posvojitve otroka. Takoj so sledila grda in nasilna sporočila, kako si sploh dovolim kaj takega. Ampak očitno je v Sloveniji tako, da druga mnenja težko sprejemamo,« z otožnim pogledom zaključi Tim.
Velikokrat je na koncu tako, da se globlji pogovori zaključujejo z mislimi, ki so zares težke. Nič drugače ni bilo tokrat. A ker je moj sogovorec eden najbolj pozitivnih oseb, ki sem jih v svojem življenju in predvsem novinarskem delu spoznal, me vendarle prepriča, da vse ni tako črno. Čeprav je bilo okrog naju nekaj deset ljudi, na mizo položi svoj mobitel, zavrti pesem in pravi: »Poslušaj. To je moja prva posneta pesem. V studiu sem jo posnel nekaj dni nazaj. Tega ti nisem prej zaupal, a želim, da jo slišiš.« Vem, da je sedaj veliko radovednih obrazov, ki bi si želeli slišati, kaj je tisto, kar je Tim pripravil, a potrebno bo še nekoliko počakati. Lahko samo povem to, da se bo splačalo, …
»V življenju sledim misli, ki pravi, živi in pusti živeti. Ravno zato, ker je na svetu toliko krivic in jih je težko odpraviti, skušam z glasbo povedati tisto, kar si mislim.«
