Ob koncu državnih prvenstev in pokalov, s starimi in novimi prvaki, se zdaj lahko posvetimo še ženskemu nogometu. Znano je, da slovenski ženski nogomet še ni na nivoju tujega. Veliki nogometni sili sta predvsem Nemčija in Francija. Ni pa na višjem nivoju le igra, najbolj očitne razlike so v razmerah v klubih. Tudi zato vedno več slovenskih igralk odhaja v tujino.
Vloga ženskega nogometa je žal še vedno zelo majhna, skoraj neopazna. Širši množici je to področje slabo poznano, je pa zato veliko bolj spoštovano v tujini.
V Sloveniji je v letošnji sezoni tekmovalo 9 klubov. Število klubov iz leta v leto niha. Ker v ligi ni toliko ekip in je liga ena sama je razlika med ekipami zgornjega in spodnjega dela lestvice zelo velika. Tako tudi ni večjega presenečenja, če se tekme končajo z visokimi rezultati. Ker je razlika med številom igralcev in igralk v slovenski ligi tako velika, je različno tudi nogometno znanje. Največja razlika je v znanju članskih selekcij pri obeh spolih. Problem je v tem, da je zaradi pomanjkanja števila igralk premajhna konkurenčnost med njimi. Tako tudi nimajo tolikšne želje po napredovanju v nogometnem znanju, treniranju in izkazovanju. Če pa katera pokaže večji talent zagotovo ne ostane v slovenski ligi. Tudi to vpliva, da se slovenski ženski nogomet ne razvija tako hitro. S treniranjem je potrebno začeti dovolj zgodaj, oziroma bi moral vsak klub delati tudi na podmladku. Naša liga žal nima profesionalnih igralk, kar bi pomenilo, da bi se igralke lahko posvečale le nogometu. Tudi če govorimo o financah, le-teh ni dovolj, da bi se igralke lahko preživljale, zato morajo poleg treningov najti čas še za službo. Spet govorimo o nazadovanju pri razvijanju ženskega nogometa.
Kako v tujino?
Do igranja v tujini igralke pridejo na več načinov. Poznamo primere, ko so se nogometašice odločile za študij v tujini. Šola jim ponudi štipendije, organizira bivanje in vse potrebne stvari, da se v tujini čim bolj znajdejo. Možno pa je, da te na raznih tekmah in turnirjih opazijo predstavniki tujih klubov in te sami kontaktirajo v želji po sodelovanju. Po navadi so to le predstavniki sosednjih držav, ker za ostale države še nismo dovolj prepoznavni. Zgodi pa se tudi, da imajo igralke same močno željo po profesionalnih pogodbah in same iščejo potencialne klube.
Ženska Bundesliga
Nemška ženska nogometna liga je med najmočnejšimi. V njej igra mlada perspektivna igralka Lara Prašnikar, hči nekdanjega selektorja Bojana Prašnikarja. Pravi, da se krepi tudi angleška liga, saj mora po novih pravilih tam vsaka moška ekipa imeti tudi žensko. Lara je že srednjo šolo na športni gimnaziji Šiška opravila v športnem razredu. Tam je bila s samimi fanti, kar se je dobro obrestovalo za njeno igro – je bolj agresivna in hitrejša. Trenutno igra v prvi nemški ligi pri zgodovinsko najuspešnejšem klubu Turbine Potsdam. V Nemčiji se je najprej udeležila parih treningov. »Zanimalo me je kako zgleda ta njihov profesionalizem. Ko sem vstopila v garderobo sem najprej opazila savno in jacuzzi. Tega v Sloveniji nismo vajeni.« Trener jo je želel v svojih vrstah in priložnosti ni zamudila. Klub ji nudi stanovanje nedaleč stran od trening centra. Prevaža se s klubskim avtom. »Poleti ga ne uporabljam veliko, saj se na trening raje odpravim s kolesom.« Trenirajo sedemkrat na teden, ob nedeljah pa igrajo tekme. Treningi so po dnevih različno oteženi. V ponedeljek imajo regeneracijo, intenzivnost pa se do srede spet poveča. Lara je Nemke dohitela s pridnim treniranjem in dobro kondicijsko pripravljenostjo. »Z vsakim treningom sem napredovala.« Podobnosti med slovenskim in nemškim nogometom ni veliko. Pravi, da je enako le to da med sabo igrata dve ekipi z enajstimi igralkami. Hitrosti, tehnike in kvalitete pa ne moremo primerjati. »V Nemčiji si je težko pridobiti status če prihajaš iz Balkana, veliko bolj cenijo če se jim pridruži igralka iz Skandinavije.« Nemški nogomet je dober, ker ima finančna sredstva, da lahko plačuje 25 profesionalk. »To žal krasi nogomet.« Lara pa pravi tudi, da se ji ne zdi pravično da se borijo enako, če ne celo bolj kot nekatere moške ekipe, plačila pa so še vedno tako občutno manjša. »Upam, da se bo nekoč tudi to obrnilo.«
Nogomet čez lužo
[aesop_image img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/05/tina.png” panorama=”off” align=”center” lightbox=”on” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Večina nogometašic v Ameriki igra v šolskih ligah. Šole tujim igralkam nudijo polne in delne štipendije. Tina Marolt se je tja odpravila pred tremi leti. V Sloveniji je pustila ogromen pečat. Šola ji nudi polno štipendijo, kar vključuje stanovanje, hrano, zavarovanje, knjige in šolnino. Igra pod okriljem National Collegiate Athletic Association (NCAA), kjer potekajo tri divizije, v vsaki diviziji je približno 30 konferenc (lig) ter v vsaki izmed teh nekje 10 – 12 ekip. Sezona se odvija le jeseni – od avgusta do začetka decembra, spomladi pa imajo ekipe samo ekshibicijske tekme. Glede na število točk in kvaliteto konference se na koncu zmagovalka oz. nekaj ekip iz vsake konference uvrstijo v nadaljnje tekmovanje, in sicer na zaključni NCAA turnir, kjer nastopa najboljših 64 ekip. Tudi v njeni ekipi so odlične razmere. V urejenih garderobah imajo tudi televizijo in glasno ozvočenje. Tam so igralke močno povezane, saj skupaj poleg treningov obiskujejo tudi šolska predavanja. Ob večjih praznikih se igralke iz tujih držav zbirajo tudi po domovih Američank. »Treniramo dvakrat na dan, v fitnesu in na igrišču.« Pravi, da se treningi v primerjavi s slovenskimi razlikujejo v tem, da bolj uporabljajo funkcionalne vaje z utežmi. »Tudi kondicijsko se tukaj bolj pripravljamo.« Večina igralk v Ameriki je neverjetno dobro fizično sposobnih, predvsem tekalno, kar se opazi tudi pri hitrem in tesnem branjenju. Igralke so od slovenskih hitrejše, so pa slabše tehnično podkovane. »Ameriški trenerji radi pogledajo čez lužo in poskušajo zvabiti Evropejke v svoje vrste, saj za njih predstavljamo tehničarje.« Prav tako se v Sloveniji igra »na oko« lepši nogomet in večinoma raje povezujemo igro po tleh, česar pa v Ameriki primanjkuje. Pravi, da je tukaj problem ta, da je le nekaj klubov, ki imajo bazo mlajših igralk s katerimi lahko potem kasneje gradijo člansko selekcijo. Na Ameriko se je že privadila. »Zdaj živim v hiši blizu kampusa, prvo leto pa mora večina živeti v študentskem domu.« Njena šola nima moške ekipe, zato imajo vso pozornost in so tudi dobro medijsko pokrite.
Sosednja Italija
[aesop_image img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/05/20449363_10156228040508881_1923643518413576941_o.jpg” panorama=”off” align=”center” lightbox=”on” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Kaja Eržen pa se je iz slovenske lige preselila v italijansko. Okrepila je italijanskega prvoligaša Tavagnacco. Italijani prevladujejo v tehnični igri, kar velja tudi za Italijanke. »Na začetku sem se na to težko privadila, saj se v Sloveniji nismo toliko spuščali v tehnični del igre.« Že med sosednjo italijansko in slovensko ligo so velike razlike, ne samo finančne. »Tudi če igramo s sedmimi na lestvici je tekma zanimiva.« So se pa tudi v Sloveniji stvari začele razvijati v pravo smer. »Mislim, da so končno prišli pravi ljudje v ženski nogomet.« Domačo ligo še vedno spremlja in opaža, da so se tudi tu ustvarile tri ekipe, ki so si skozi celotno sezono konkurenčne in se gibljejo okoli vrha lestvice. »Če se bo tako odvijalo naprej, smo lahko sam pozitivni.« Se pa tudi v Italiji čuti razlika med klubi, ki imajo moško podporo in tistimi, ki je nimajo. Kaja pravi, da morajo tudi v njenem klubu nekatere igralke, sploh starejše, vseeno hoditi v službe. Tako da se že pri njih pozna razlika med prvouvrščenim Juventusom, v katerem pa so punce izključno zaradi nogometa.
Nogomet, ki je bil tradicionalno moški šport, je s svojo odprtostjo in politiko vključevanja poskrbel, da staro miselnost izpodrivajo empatija, prilagodljivost in samozavest, lastnosti, ki so jih v nogomet pripeljale tudi ženske. Čeprav se je ženski nogomet tudi v Sloveniji začel razvijati, še vedno ne konkurira tujim. Problem je predvsem finančni. Se pa kljub vsem oviram – majhno število klubov, finančne težave in slaba medijska pokritost – zelo razvija. Razlikovanje profesionalnih nogometašic od nogometašev je že manjše, a še vedno očitno. Nekateri predvidevajo, da bo nogomet najbolj priljubljeni ženski šport. Najbolje bi bilo, če se bo nekoč igral na istem nivoju, kot moški. Sicer pa vse več slovenskih igralk igra v tujini, kar je odlična priložnost za širjenje obzorij in pridobivanje znanja na različnih področjih. Tam dosegajo tudi življenjske dosežke na katere smo vsi lahko ponosni. Mogoče jih bodo nekoč dosegale tudi doma. Loti Lukek
