Kot otrok ste trenirali plavanje. Zakaj ste se kasneje odločili za drug šport?
Plavanje je bil prvi šport, ki sem se ga resno lotil. To je bilo pri sedmih letih. Odločitev je bila težka, saj sem tudi pri plavanju dosegal dobre rezultate za svojo starost. Kakšni dve leti sem kombiniral oba športa, dokler se ni iz obeh strani začel vršiti pritisk, da se odločim le za enega. Na koncu sem se odločil za plezanje, saj mi je bolj zanimivo. Vedno so neke nove stene in novo gibanje, pri plavanju pa je vse isto – samo loviš dober čas oz. rezultat. Pri plezanju me je tako najbolj pritegnila raznolikost športa.
Kje ste začeli svojo plezalno pot in kje plezate danes?
V Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Ravnah na Koroškem sem se vpisal v krožek plezanja. Mentor krožka in kasneje moj prvi trener me je opazil že na prvem treningu. Povabil me je, da se pridružim v tekmovalno skupino, kjer smo trenirali trikrat na teden. Trenutno pa zaradi študija in treningov živim v Ljubljani. Z reprezentančnimi aktivnosti pa plezam tudi drugod po svetu.
V zadnjem letu vam je uspelo preplezati slovito balvansko steno v avstrijski dolini Maltatal. Kako dolgo ste se pripravljali na ta izziv?
Direktno za ta izziv lahko rečem, da sem se pripravljal tri mesece. So pa za takšen vzpon potrebna leta izkušenj. Vse od prvega dne ko sem stopil na plezalno steno do dneva, ko sem to preplezal, se je ustvaril nek skupek izkušenj in momentov iz treningov, ki sem jih za izziv potreboval. Tako da so pomembni vsi plezalni koraki, da sem prišel do tega.
Ali je bil to vaš najtežji vzpon v karieri?
Ja, to je tudi sicer eden najtežjih balvanskih vzponov v skali in je cilj mnogih vrhunskih svetovnih plezalcev. Vzpon je še uspel Slovencu Roku Klančniku, mojemu dobremu prijatelju. Ostali še te smeri žal niso uspeli preplezati.
Foto: Rok Klančnik
Kaj vse še želite doseči v prihodnosti?
Rad bi čim dlje ostal v plezanju. Cilj je posegati po kakšnih dobrih rezultatih v članski konkurenci na evropskih in svetovnih pokalih. Želim izboljšati svoje rezultate od lanskega leta, ciljam na kakšen polfinale. Za zunaj v skali pa si želim preiti na težje smeri oz. stene.
O tekmovalnem plezanju in plezanju na prostem govorite ločeno. Kakšna je razlika?
Razlika je zelo velika. Tekme se odvijajo predvsem v dvoranah in na umetnih grifih, torej grifih ustvarjenih s človeško roko. Medtem ko se na prostem v naravi pleza izključno po naravnih razčlembah skale. To je tudi čar plezanja na prostem, ker je stena ustvarjena tako, kot jo je ustvarila narava. Sta pa to dve povsem različni stvari. Včasih sta se še lahko primerjali, sedaj ko pa se je tekmovalno plezanje tako razvilo, govorimo o dveh različnih športih. Osebno imam oboje rad. Je pa res, da med tekmovalno sezono pogrešam plezanje v naravi, ko pa sem veliko zunaj imam potrebo po tekmah. Ko delam eno stvar dlje časa imam toliko več motivacije za drugo stvar.
Foto: Martin Zorko
Kako dolgo traja tekmovalna sezona?
Pripravljalna sezona se začne pozimi, po navadi z januarjem. Ta traja tri mesece, potem pa so marca oz. aprila že prve članske tekme. Tekme trajajo vse do julija ali pa avgusta. Prva polovica leta je tako namenjena tekmovalni sezoni, ko pa se ta konča, si večina tekmovalcev privošči oddih. Jaz se raje odločim za plezanje na prostem. Zame je oddih plezanje, ker v tem res uživam in se sprostim.
Leta 2020 se bo na spored olimpijskih iger v Tokiu uvrstilo tudi športno plezanje. Se boste iger udeležili tudi sami?
Ne, naslednje leto še ne bom poskušal doseči norme. Plezanje bo na olimpijskih igrah prvič, zato je tekmovalni sistem precej nedodelan. Vključili bodo le kombinacijo treh različnih disciplin plezanja – težavnost, balvani in hitrost. Sam pa nimam želje, da bi tekmoval v kombinaciji. To je tako, kakor da bi pod smučanje spadal slalom, smuk, veleslalom in recimo smučarski skoki. Torej bi bila za vse discipline ena medalja in bi se mogel v vsem dokazati. To se mi zdi nesmiselno, sploh ker se sam fokusiram le na balvansko plezanje. Moja starost mi še dopušča, da se v primeru spremenjenih pravil, olimpijskih iger udeležim kasneje, npr. čez štiri leta v Parizu. Če se sistem spremeni sem pripravljen vložiti veliko energije na samo pripravo.
Kakšna je norma, ki jo je treba doseči za takšno tekmovanje?
Tudi norme še niso jasno določene. Mislim, da lahko za svojo državo tekmujeta le dva predstavnika – ena ženska predstavnica in en moški predstavnik. Gledala se bo tudi iFSC ranking lestvica in bodo tekmovalce izbrali z njeno pomočjo. Za žensko predstavnico si upam trditi da bo Janja Garnbret. Za moškega pa je kar nekaj kandidatov, saj gre za kombinacijo disciplin. Upam si napovedati, da se bodo selektorji odločali med Domnom Škoficem, ki posega po dobrih rezultatih v težavnosti, in pa Jernejem Krudrom, ki je uspešen v vseh disciplinah.
Kot športnik veliko potujete. Kje ste do zdaj našli najlepše in najbolj zahtevne stene?
Res veliko potujem, saj je potovanje tista druga stvar, ki mi je v življenju zelo pomembna. Vsako območje, ki ga obiščemo ima svoje težke linije, ki so tudi razlog, da smo se za tisto območje sploh odločili. Najtežje stene so v okrožju Maltatala. Sem pa letos poleti obiskal tudi Južnoafriško republiko, kjer je veliko lepih in dobrih sten oz. smeri.
Bi katero steno še posebej radi preplezali?
V Kamniški Bistrici sva z mojim dobrim prijateljem, pionirjem slovenskega plezanja Urhom Čehovinom, našla eno ne preplezano steno. Linijo sva že očistila in jo sedaj poskušava preplezati. Želel bi si jo preplezati do letošnje zime.
Se na tekmovanjih spodbujate med seboj ali se na svoj nastop pripravlja vsak zase?
Seveda se spodbujamo. Kakor je plezanje individualen šport, je tudi timski šport. Vsi delujemo skupaj, se spodbujamo. Imam tudi veliko prijateljev iz drugih držav in smo na tekmah družabni, sproščeni in navijamo drug za drugega. Na tekmah res uživamo.
Kako ste usklajevali izobraževanje s športom?
Prvi letnik gimnazije sem opravil doma na Koroškem. Potem sem se prav zaradi športa preselil v Velenje, kjer sem začel sodelovati z Gorazdom Hrenom. V Velenju sem z maturo končal gimnazijo. Takrat mi kombiniranje šole s športom ni predstavljalo težav. Lahko sem se fokusiral na treninge. Med študijem v Ljubljani pa sem se odločil, da je plezanje res to kar želim početi in sem pustil svojo akademsko pot ob strani.
Kaj boste počeli po končani karieri? Se vidite kot trener tega športa?
Pri svoji starosti še ne razmišljam o končani karieri, saj je moj fokus še vedno na napredovanju, kot športniku. Vsak športnik pa želi po koncu svoje kariere ostati v svojem športu, da predaja znanje mlajšim generacijam. Sicer pa v plezanju primanjkuje osebja – trenerjev, postavljavcev smeri, organizatorjev tekem… Nekje se bom že našel.
Foto: Luka Fonda
Loti Lukek
