Saša. Formalno bi morali sogovornika navajati z imenom in priimkom. A ga, kot vidite, nismo. Ker je naš sogovorec nasprotje formalnosti in ker je bil tak tudi naš pogovor – ležeren. »F**k! Joj, oprostita mi. Res sem pozabil,« so bile prve besede, ki smo si jih prelepega torkovega dopoldneva izmenjali. V bistvu je bil to naš prvi stik sploh, saj si pred tem niti nismo segli v roke. Zelo kratek in čustveno nabit pogovor je namreč potekal prek telefona. Zakaj? Čustven zato, ker je bil poln opravičevanja z ene in smeha z druge strani. In prek telefona zato, ker smo za isto mizo vsi skupaj sedli približno dan starejši, saj je bivši reprezentant in perspektiven trener na naš prvotni dogovor preprosto pozabil. Kot da bi se poznali od malih nog. Oziroma mladih nog, saj njegove verjetno nikoli niso veljale za pretirano majhne. Kot je sam dejal, bi takrat potrebovale klofuto. In kot so drugi dejali, so bile bojda precej perspektivne. Do danes so zrasle v čarovnika, ki deli klofute. Metaforično. Čarovnika, ki igralce za svojo ekipo išče na spletnih trgovinah Mimovrste.com in Kuponko.si. Dobesedno, po njegovih besedah. In čarovnika, ki je Sloveniji in svetu dal malega čarovnika, ki je že zdaj prerasel tako očeta, kot tudi vse male čarovnike, kar jih svet premore. Dobesedno in metaforično. Dončić. Saša Dončić.
Kot bivši igralec in trener, se najde čas za spremljanje aktualnega košarkarskega dogajanja?
Razlika med igralcem in trenerjem je ta, da igralec razmišlja o košarki le takrat, ko je na treningu ali tekmi, trener pa mora 24 ur na dan spremljati, gledati in razmišljati o košarki. Tako, da se čas za to preprosto mora najti.
Katere lige spremljate?
Glede na naše področje spremljam predvsem ABA ligo in Evroligo, če se najde čas pa tudi NBA. V principu pa bolj evropsko košarko.
Kdo je po vašem mnenju najboljši igralec na svetu?
Hja, za mene Luka Dončić.
Pa objektivno?
V tem trenutku mislim, da prednjačita LeBron James in Stephen Curry. Sta daleč pred vsemi.
Katera pa je najboljša ekipa?
Odkar je LeBron odšel v Los Angeles Lakers je ekipa Golden State Warriors daleč najboljša.
Kdo je po vašem največji košarkarski talent na svetu?
Sam sem mnenja, da je Luka eden najbolj perspektivnih igralcev na svetu. Do sedaj je pokazal največ pri svojih letih, bomo pa videli, kako bo šlo naprej.
Kako bi primerjali pogoje za razvoj zdaj in pogoje v vaših mladih letih?
Sigurno je šla košarka v tem času naprej, tako način igranja kot način treninga, je pa dejstvo, da je trenutno konkurenca manjša kot včasih. Za sabo si imel 5 igralcev, ki so samo čakali, da narediš napako. Sedaj je tudi zaradi družbenih medijev vse bolj vidno in informacije so hitrejše.
Katera košarkarska leta so po vašem ključna za razvoj igralca?
Vsako leto je ključno, je pa res, da so najtežji prehodi iz mladinskega pogona v člansko ekipo. Sedaj vidim, da se nekaj igralcev, ki pride med člane kar izgubi.
Bi zase dejali, da ste bili takrat perspektivni igralec?
Kar sem se pogovarjal s starejšimi trenerji, so rekli, da sem bil menda zelo perspektiven.
Glede na to, da ste bili leta 1991 kot edini Slovenec član kadetske jugoslovanske reprezentance, ste verjetno bili perspektivni…?
To je res. Vendar sam se ne bi povzdigoval. Drugi so govorili, da sem bil zelo perspektiven. Moramo pa vedeti, da je bil ravno takrat pri nas zanimiv splet okoliščin. Na primer razpad Jugoslavije se je zgodil pri naših 15-ih, 16-ih letih, ki so najbolj kritična. Takrat smo bili fantje polni hormonov in potrebovali bi nekoga, ki bi nas povlekel za ušesa, nam dal »klofuto« in nas umiril. Pa tega »nekoga« takrat nismo imeli.
Verjetno pravega trenerja?
Verjetno, ja. Večina nas je živela v Ljubljani brez staršev, stacionirani smo bili v stanovanjih oziroma študentskih domovih. Seveda smo imeli trenerje in starejše igralce, od katerih smo se veliko naučili. Sicer pa smo bili prepuščeni sami sebi.
Pa vi kot trener danes lahko »brzdate« mlade igralce?
Jaz jih brzdam. Ves čas smo v sodelovanju z mladinskimi pogoni. Otrok in mladih igralcev nenazadnje ne učimo le košarke, temveč jim skušamo prikazati, kaj jih čaka v življenju. Košarka vendarle ni vse. Realnost je taka, da ne bodo vsi živeli od košarke.
Bili ste član tako jugoslovanske kot tudi slovenske reprezentance. Na kateri reprezentančni dres, ki ste ga zastopali ste bolj ponosni?
Jaz sem verjetno nekoliko staromoden in sem mnenja, da je igranje za katerokoli reprezentanco velika čast. Tako mi je bila čast igrati za obe državi in med njima ne bi delal večjih razlik. Je pa res, da je bila Jugoslavija veliko večja država, s tem pa tudi konkurenca veliko večja. Morda bi lahko dejal, da mi je bila malenkost večja čast igrati za jugoslovansko reprezentanco, prav zaradi tega, ker je bilo več igralcev z različnih področij.
Za slovensko člansko reprezentanco ste zbrali dva nastopa, na kvalifikacijskih tekmah za evropsko prvenstvo 2005 proti Poljski in Češki. Morda veste, kakšno statistiko ste zabeležili na teh dveh tekmah?
Nimam pojma! Če sem iskren, niti tega nisem vedel, da sem odigral dve tekmi.
No, na prvi tekmi ste na parketu prebili 5 minut, na drugi pa 15 min in ste imeli 100% met – 1/1 za 3 točke in 4/4 prosti meti.
No, vidita. To je normalno (smeh).
Zelo malo je igralcev, ki sklenejo reprezentančno kariero brez zgrešenega meta.
No, evo. Je sploh kdo tak? To je zelo dober podatek.
Ko smo ravno pri reprezentanci, stanje v slovenski reprezentanci je…
Slabo.
Da – slabo. Kakšni so razlogi za to?
Lani je reprezentanca osvojila prvenstvo Evrope, vsak naslednji poraz je že pljuvanje. Prav tako je večina igralcev, ki so igrali na Evropskem prvenstvu, odpovedala. Zdaj spet tako slabo ni, smo doživeli nekaj čudnih porazov, ampak to je lahko samo dober začetek nečesa novega. To je odlična priložnost za menjavo generacij, da pridejo mladi fantje, ker imamo kar nekaj perspektivnih igralcev. Pri tem je seveda glavno, da se fantje odzovejo in začnejo igrat, potem smo lahko 15 let na vrhu Evrope.
Ali menite, da je k zadnjim neuspehom botrovala tudi slovenska publika, ki se je v manj kot letu dni povsem spremenila?
Vse evropske države imajo polne dvorane, to pomeni, da prideš navijat za svojo reprezentanco, ne glede na rezultate in nasprotnika. Tukaj bi bilo to filozofijo v Sloveniji mogoče res treba spremeniti. Če je igralcem čast igrati za reprezentanco, mora biti tudi navijačem čast navijati zanjo.
Problem je tudi odsotnost najboljših igralcev. Zakaj fantje manjkajo?
Igranje za reprezentanco, je sploh v košarki, izgubilo malo pomena. V nogometu se kaj takšnega ne more zgoditi oziroma mislim, da se sedaj to dogaja le v Sloveniji. Meni osebno nobeden ne more preprečiti, da bi igral za reprezentanco, morate pa vedeti, da so to klubi, ki dobro plačujejo. Jaz razumem klube in igralce, vendar bi tukaj morala krovna organizacija določiti, da ko so reprezentančni premori, bi vsi igralci morali igrati za reprezentance, to velja sploh za fante, ki igrajo v Evropi.
Se pravi je razlog, da igralec ne pride v reprezentanco, v klubu ali igralcu?
Klub pritiska na igralce, čeprav nima nobene pravice, da bi jim prepovedal igranje za svojo domovino. Verjetno jih je strah. Tudi jaz ne vem, zakaj jim ne pustijo oziroma zakaj ne pridejo.
Ali je problem to, da smo mi »le« Slovenija in delodajalci v klubih le zamahnejo z roko, medtem ko igralcem drugih držav pustijo odhod na reprezentančne tekme? Ali ima Slovenija premajhen kader?
Mi smo prvaki Evrope s takim kadrom, kot ga imamo. Dejstvo je tudi, da je vmes manjkalo nekaj vrhunskih igralcev, kar je normalno. Kljub temu menim, da ima Slovenija dober kader. Nekateri igralci so res vrhunski, taki, ki iz povprečnega igralca naredijo boljšega. Če bi bili kompletni, bi se sprehodili skozi ta kvalifikacijski cikel.
Ali niso ostali igralci, ki so zdaj zastopali Slovenijo, ko tistih petih, šestih nosilcev igre ni bilo zraven, dovolj kvalitetni, da bi nas popeljali vsaj skozi kvalifikacije?
Realnost je taka, da je bila reprezentanca, s katero smo bili lani na evropskem prvenstvu, gledano po imenih verjetno druga najslabša od osamosvojitve Slovenije. Mislim, da je bila slabša le še tista, iz leta 2015. Dejstvo je, da odsotnost petih igralcev prinese ogromno razliko. Za našo reprezentanco že en igralec veliko pomeni.
Menite, da je slovenska liga na visokem nivoju?
Kljub kritikam sem prepričan, da je slovenska prva liga trenutno najmočnejša na področju bivše Jugoslavije. Je v zgornji polovici evropske košarke.
Je na višjem nivoju, kot pred nekaj leti ali morda pada?
Včasih je bilo slovensko prvenstvo veliko bolj kvalitetno. Za tem je padlo, nato pa spet vstalo. V zadnjih štirih letih se hitro dviguje. To se vidi tudi po proračunih in igralcih. Nekaj klubov je zelo resnih, primer so Petrol Olimpija, Krka, Sixt Primorska, Rogaška, Helios…
…Ilirija?
Hja, Ilirija. Glede na denar, ki ga imamo na voljo, smo mi čarovniki.
Zakaj je prišlo do padca? Nenazadnje je bila Olimpija še 5,6 let nazaj redno konkurirala v Evroligi, skupaj s Krko pa je bila tudi resna konkurentka za vrh ABA lige.
Vsi to nekako povezujejo z denarjem. Moje mnenje je, da če bi se dajalo več priložnosti mladim igralcem, bi ti igralci dobili neko prepričanje vase, da lahko igrajo na najvišjem nivoju. To bi definitivno dvignilo kvaliteto klubov, poleg tega pa bi imeli veliko več svojega kadra. Danes najslabše počnejo klubi z denarjem, ki kupujejo nove, tuje igralce in vsako leto menjajo ekipo. Nimajo spet toliko denarja, da bi lahko kupili zares kvalitetne tujce, ampak jih kupujejo le zato, da zapolnijo kvote. To je najslabše kar lahko klub naredi. To je metanje denarja stran.
Omenili smo Ilirijo, s katero ste na prvih štirih tekmah sezone zabeležili štiri poraze. Kako bi ocenili dozdajšnji del sezone?
Ne glede na vse imamo letos ekipo sestavljeno iz igralcev, ki praktično nikoli niso igrali prve lige. Igralci so mladi in neznani. Pripeljali smo dva Američana, prvega smo našli na Kuponko.si, drugega smo pripeljali iz Mimovrste.si. Prišla sta praktično zastonj in tu si sama plačujeta, da lahko igrata. Imeli smo tudi sorazmerno težak razpored. Vendar mi smo mlada ekipa, veliko treniramo in slej kot prej se bo to obrestovalo. Prvenstvo je še dolgo, bomo videli.
Ta projekt ste začeli leta 2015 in Ilirijo iz tretje lige, brez poraza pripeljali v prvo ligo. Lani so vam napovedovali izpad iz prve lige, vi pa ste se uvrstili v ligo za prvaka. Ste pričakovali tak razplet?
Jaz osebno sem to pričakoval. Žal mi je, da smo imeli kar nekaj poškodb, sicer bi se najverjetneje uvrstili v ligo ABA 2. Všeč mi je to, da sem naprej pripeljal mlade fante, ki letos igrajo v večjih klubih za dober denar. To je tudi naš cilj, mladim fantom dati “odskočno desko”.
Kje vidite Ilirijo čez pet let?
V Evroligi, kje pa (smeh). Imamo nekaj zelo zanimivih mladih igralcev. In zato bi čez nekaj let, če prej ne propademo, s svojim kadrom napadel ABA ligo.
Se pravi politika kluba ostaja, da se dela z mladimi?
Ja, delo z mladimi, saj drugega nam tako ne preostane, ker nimamo denarja.
Ko smo ravno pri politiki – letos ste sodelovali tudi na volitvah.
Ta zgodba je taka, da sem želel iti v politiko izključno iz športnega vidika. Dejstvo je, da je šport v državi zapostavljen. Malo je ugodnosti, v danih pogojih je težko delati, sponzorje pa je težko najti. Kolegi iz drugih športov so mi dejali, da se ti problemi ne pojavljajo le v košarki, ampak jih čutimo vsi. To pa predvsem zaradi politike, ki je do športnih sponzorstev zelo neprizanesljiva. Spoznali smo, da je najlažje sedeti v lokalu, biti pameten in nič narediti. Potrebno se je izpostaviti. Realnost je bila taka, da sem bil na koncu jaz edini, ki sem se izpostavil, da bi dejansko nekaj naredil, za šport. Vendar sem že na prvih soočenjih spoznal, da to ne bo šlo. O športu tam ni bilo spregovorjene niti besede, čeprav je najbolj razširjena panoga v državi. Vsi se na nek način ukvarjamo s športom. Je najbolj pozitivna, najlepša in najbolj čista stvar, ki Slovenijo v svetu predstavlja v najlepši luči. A kaj, ko nihče nima posluha za to. Težko je »lulati proti vetru«.
Kakšne spremembe bi dočakala slovenski šport in košarka?
Zavzel bi se za celoten šport, ne le za košarko. Prvo bi, po vzoru Madžarske in Turčije, uvedel davčne olajšave za podjetja, ki vlagajo v šport. Menim, da je to tisto kar potrebujemo. S tem dodatnim denarjem bi imeli boljše pogoje za trenerje in igralce. Idej in ljudi nam ne primanjkuje, potrebovali bi le sredstva, s katerimi bi uresničili ideje.
Poleg košarke ste zamenjali že ogromno poklicev. Je bolj naporno vodenje gostilne ali vožnja taksija?
Tista gostilna je bila meni bolj hobi, ki me je sicer drago stal. Sam sem si predstavljal, da je to precej lažje. To je suženjsko delo in kapo dol vsem gostincem. Kar se taksija tiče, sem pomagal nekemu kolegu za dva, tri mesece. To mi je bilo »top«. Doma sem bil, nisem imel dela in dolgčas mi je bilo.
Leta 2017 ste bili tudi strokovni komentator na Kanalu A med evropskim prvenstvom. Kako je bilo?
To je bilo pa vrhunsko. Na tistem prvenstvu bi bili vsi fenomenalni komentatorji. Tista energija in ambient sta bila nora.
Je težko zadrževati čustva pred kamero?
Jaz nisem tak, da bi nekaj »blefiral«. Tisto kar sem mislil, to sem rekel. Poizkusil sem košarko prikazati na nek normalen, človeški način. Pred kamero mi ni težko zadrževati čustev. Če sem vesel – hvala bogu! Za nekatere sem norec, drugim »se dopadem«.
Videli smo recimo, da jih Saša Zagorac ni mogel zadrževati…
To je bila pa stava. Saša mi je želel srajco strgati že po četrtfinalni tekmi proti Latviji. Rekel sem, da če osvojimo zlato medaljo, mi jo lahko strga brez problema. On je to komaj čakal, izgledalo je, kot da se je bolj veselil tega, kot pa zlate medalje.
V idealno peterko je bil izbran tudi mladi Luka, poleg tega pa je pri rosnih 19-ih letih prejel že ogromno individualnih nagrad. Ali menite, da je že bil kdaj kakšen igralec, ki je bil pri teh letih tako dominanten?
Luko je to evropsko prvenstvo dvignilo za 10 nivojev. Po evropskem je bil še MVP Evrolige. Pri 19 letih pa v Evropi še ni bilo takega igralca kot je Luka oziroma igralca, ki bi dosegel vse to kar je Luka dosegel. Do tega trenutka ni bilo takšnega evropskega igralca kot je Luka. Kako bo v prihodnosti bomo pa še videli.
Kako bi ocenili njegove trenutne predstave v ligi NBA?
Mene to kar je pokazal ne preseneča, on je prilagodljiv in v igri nima spoštovanja do nobenega in tako je prav. Vedno sem mu govoril, da jih izven igrišča moraš spoštovati, na igrišču pa ti mora sam pokazati ali je boljši od tebe. Glavno je, da uživa.
Kakšno kariero bi napovedali Luki?
Njegov cilj naj ne bo samo priti v NBA, njegov cilj mora biti tam pustiti svoj pečat. Na koncu je vse odvisno samo od njega. In tudi od tega, v katerem klubu bo kasneje ter, ali bo kdaj prvak ali ne. Kariero bo imel dobro, koliko bo dosegel, bomo pa videli.
Ali je vaša ambicija v prihodnosti postati selektor slovenske izbrane vrste?
Seveda, jaz mislim, da mora biti tako igralcem kot tudi trenerjem končni cilj zastopati svojo državo. Mislim, da je to tista »smetanca na torti«.
Žan Černivec, Urban Kolman
