Čeprav smo Slovenci že od nekdaj znani kot ljubitelji gora, se zadnja leta priljubljenost pohodništva še toliko bolj povečuje. Tisti, ki pa so športni entuziasti, pa si ne morejo braniti, da ne bi v svet gora prinesli tudi tega. Tako se povečuje tudi popularnost gorskega teka, v zadnjem letu pa je po medijih odmevalo več izjemnih dosežkov na tem področju. Marjan Zupančič je izboljšal svoj rekord 600-kilometrske Slovenske Planinske poti, Luka Kovačič je v manj kot enem dnevu povezal pet najvišjih slovenskih gora, mi pa smo se pogovarjali z letošnjim rekorderjem vzpona na Triglav in enem od najboljših slovenskih gorskih tekačev zadnjih let – Timotejem Bečanom.
24-letni diplomirani kineziolog in študent magisterija na fakulteti za šport živi v Medvodah s partnerico Jasmino s katero sta lansko leto dobila sina Elijo, ki se nam je vsake toliko v ozadju intervjuja tudi oglasil. Leta 2016 je presedlal s košarke v bolj resno ukvarjanje z gorskim tekom, od takrat pa gre njegova pot samo navzgor, saj zadnja leta med slovenskimi gorskimi tekači dosega najboljše rezultate tako na domačih, kot tudi na tujih tekmah. V letošnjem letu, ko je bilo zaradi epidemije koronavirusa odpovedana večina tekem, je Timotej septembra dosegel najhitrejši čas vzpona iz doline Krma na vrh Triglava v 1 uri, 26 minut in 25 sekund. En mesec kasneje pa je v eni redkih tekem sezone, Rekordu Šmarne gore, nanjo izboljšal tudi najboljši slovenski čas na 11 minut in 12 sekund.
Ste rekorder vzpona tako na Triglav, kot tudi na »ljubljanski Triglav«. Kateri od teh dveh Triglavov vam je ljubši?
Bolj Šmarna gora, saj na njej veliko treniram, za vsako pridobljeno sekundo pa se je tam treba veliko bolj potruditi kot pa pri Triglavu, kjer je manevrskega prostora več. Od lani sem rekord nanjo popravil samo za eno sekundo, kar se sliši zelo malo, a sem za to naredil veliko. Zaradi tega mi tudi malo več pomeni.
Šmarna je tudi vaš domač hrib, takoj zraven doma.
Ja, ravno danes sem šel tja. Čisto blizu mi je, saj do tja rabim samo pet minut vožnje z avtomobilom.
Na Triglav ste letos pritekli v slabi uri in pol. Večina ljudi si za prvi vzpon vzame dva dni. Kdaj ste se prvič vzpeli na najvišji vrh Slovenije?
Prvič sem šel, ko sem pri osemnajstih letih opravil izpit za avto, torej septembra 2014. Letos sem šel že desetič ali devetič. Šel sem čisto sam, bila je megla in nič nisem videl. Ni bilo razgleda, tako da ko sem prišel gor, sem vedel, da sem na vrhu samo po tamkajšnjem Aljaževemu stolpu. Na vseh naslednjih vzponih pa sem imel vedno lepo vreme in razglede. Si je pa treba za Triglav, že zaradi same vožnje ter daljšega vzpona in spusta, vzeti več časa kot pa za običajen trening. Gre torej eno dobro dopoldne, če sem štartal malce prej, pa sem bil že do dvanajstih nazaj doma.
Ste že prvič gor tekli, ali ste takrat še hodili?
Nisem celo pot tekel, menjaval sem tempo. Potreboval sem približno dve uri do vrha. Ravnine sem pretekel, vzpone sem pa več ali manj hitro hodil, takrat sem imel s sabo celo še pohodniške palice. Sem pa šel takrat mimo Kredarice, kjer sem pustil palice in šel po malo bolj zahtevni poti s klini naprej do vrha.
Ste takrat že resno trenirali gorski tek in ne več košarke?
Ne, jaz sem začel s tekom leta 2016, torej bo kmalu že peto leto tega.
Takrat ste torej že imeli zadosti kondicije, da ste prišli gor v dveh urah?
Ja, bil sem vedno zelo dobro pripravljen, ker sem to rad delal. Že takrat sem torej treniral na tak način, čeprav količinsko bistveno manj in brez plana. Čez dan sem vedno nekaj počel, ni bilo pa nekih načrtnih intervalov, vaj za stabilizacijo ali kaj podobnega.
Zadnja leta veliko poslušamo o nesrečah v gorah. Velikokrat se kot razlog omenja neprimerno opremo. Najverjetneje bi tudi vas, v primeru nesreče pri teku na Triglav, vstavili v to kategorijo, glede na to, da greste gor v supergah. Ste bili že deležni kakšnih neodobravajočih pogledov, ko ste tako po tekaško opremljeni tekli po visokogorju?
Sem, ampak me to niti ne gane, saj imajo čevlji za gorski tek zadosti varen podplat, da so lahko uporabljeni tudi za take vzpone. Klasični gojzarji so v izumiranju, saj je noga noter zabetonirana. Poleg tega je tudi podplat trši in zato na skali ne prime toliko. Je res, da je zato čevelj bolj vzdržljiv in je boljši, če brcneš v skalo. Noga pa notri ni tako mobilna, zato jaz vsakemu, ki me vpraša, priporočam navadne in mogoče bolj ojačane pohodne čevlje ali pa tekaške čevlje za visokogorje. Pomembno je, da je teža takega čevlja bistveno manjša in zato porabimo manj energije ter smo tako kasneje utrujeni. Je pa gojzar zaradi snega in možnosti uporabe derez bolj priročen pozimi. Za to kar sem pa do sedaj počel sam, so pa superge za gorski tek čisto dovolj in se v njih počutim varno.
Katera je pa najbolj tehnično zahtevna pot na kateri ste do sedaj bili?
Mogoče je res Triglav. V zgornjem delu so namreč klini in jeklenice, ozko je, treba pa je paziti tudi na padajoče kamenje. Je pa tudi nad Slovenskimi Konjicami, kjer zadnje čase tečem, razgledna točka Skala na katero poteka plezalna pot, ki je bolj nevarna kot Triglav, čeprav je na 750 m nadmorske višine. Povsod se torej nekaj najde.
Lahko bi rekli, da je pri vas poudarek torej bolj na »tekač«, kakor pa »gorski«.
Ja, bolj se nagibam v atletsko smer gorskega teka.
Ali vam je bil glede na to, da vam je zgornji del poti na Triglav najzahtevnejši, to tudi najtežji del letošnjega rekordnega vzpona?
Strahu pred višino nimam, tako da s tega vidika ne. Je bil pa to najtežji del zato, ker je bila takrat utrujenost največja.
Kaj pa pri Rekordu na Šmarno goro?
Kakor sem že zadnjič rekel – Po treh minutah postane zelo težko, potem pa samo težje. Proga je vsako leto slabša, saj vodna erozija naredi svoje in je zato veliko izpostavljenih skal ter korenin. Je pa malo boljše na vrhu, kjer so letos nasuli pesek.
A je drugače glede na sedanje omejitve gibanja med občinami sploh možno biti gorski tekač v vaši domači občini?
Je, definitivno. Imamo namreč Polhograjce in tudi del Šmarne gore je pod Medvoško občino. Imamo pa kategorizirani športniki vsaj v gorskem teku potrdilo, da se lahko za potrebe treninga gibljemo kjerkoli. Res pa je, da sam ne hodim veliko okoli, saj imam veliko obveznosti, če se kam zapeljem, pa mi to vzame več časa. Tako sem kar vezan na Šmarno goro in okoliške hribe.
Kaj od ukrepov pa vas še ovira pri vsakodnevnem treningu?
Na stadionu že veliko časa nisem bil. Tudi skupine niso dovoljene, a sem kakorkoli navajen trenirati sam. Edino kar res pogrešam je fitnes, ki je ravno tako zaprt. Doma imam nekaj uteži, ampak so bolj za silo.
Pri veliko ljudeh v sedanji zdravstveni in posledično gospodarski krizi prihaja do izpada dohodkov. Je epidemija in z njo povezane tegobe kaj vplivala na vaše športne dohodke?
Seveda, teh sedaj ni. Imam redno službo in več različnih virov dohodka, kar pa zaslužim s tekmami pa je samo plus. Se pa ne morem osredotočiti samo na trening, saj hodim na delo in imam doma družino. Trening sicer ne peša, a je to na področju regeneracije slabše. Telo namreč po treningu rabi počitek in je »treba lenariti«, zdaj pa je tega manj. Mi pa do zdaj uspeva stvari uskladiti tako, da ne gre nič v minus in bom čisto zadovoljen, če bo šlo tako še naprej.
Ste to redno zaposlitev imeli že pred epidemijo ali ste si jo uredili šele potem zaradi izpada sponzorskih dohodkov?
Ne, imel sem jo že prej. Letos sem imel celo največjo podporo sponzorjev. Bomo videli kako bo iz tega vidika naslednje leto, saj jih bo verjetno težje dobiti. Redna služba je vseeno neka varnost. Od teka ne zaslužim toliko, da bi rekel, da je to dobra plača. Če bi bila midva s partnerico sama, bi verjetno še šlo, ko imaš otroka, pa moraš za družino poskrbeti. S športnega vidika to ni optimalno, po drugi strani pa skrbi za finančno pokritost ni več in si zato manj pod stresom. Ko greš na tekmo, si na tako ne rečeš, da moraš doseči stopničke, da bi nekaj zaslužil, temveč greš uživati in dobro odteči. Letos imam tako najboljše rezultate do sedaj. Vse je za nekaj dobro, kakšna pomanjkljivost pa vedno ostaja. Vsak je svoje sreče kovač.
Ste zaposleni na istem področju kakor ste ga študirali – kineziologije?
Neka izhodiščna točka to je. Sem pa sedaj odprl tudi svoj S.P. in bom lahko tako več delal na področju svoje profesije. Dobro je namreč imeti več virov dohodka, da imaš še ostale prilive, če se »ena pipca zapre«. Na tak način sedaj tudi delujem – Vedno imam kakšne nove ideje, gledam videoposnetke in se posvetujem s kolegi o tem kako bi kaj speljal in naredil. Situacija (z epidemijo) s tega vidika torej ni tako slaba, čeprav bi si želel, da je tega počasi konec.
Bo del vašega S.P.-ja, glede na to, da v vaših vlogih kar nekaj tudi kuhate, tudi ponujanje kuharskih storitev?
(smeh) Mogoče pa enkrat. Sedaj sem noter padel v vlog in njegovo snemanje, kupil sem si tudi nekaj teh igračk. Vleče me tako v področje fotografije in videa, a vem da je za to potrebno ogromno znanja in se na tem področju zato tudi izobražujem z gledanjem kakšnih poučnih posnetkov in podobnih vsebin.
Ljubitelji gorskega teka si tako lahko oddahnejo, saj ne boste presedlali na kuhanje. Nam lahko izdate že kakšne načrte za naslednjo sezono, če se bo naslednje leto s prihodom cepiva epidemiološka situacija normalizirala?
Sedaj smo dobili koledar WMRA, svetovne organizacije za gorski tek, v kateri je okoli dvanajst tekem. So zelo zanimive in zelo raznolike. Tekme na katere bi rad šel sem si že izpisal, treba pa bo biti pripravljen in se razmeram v naslednjem letu prilagoditi. Če tekem ne bo, imam že v glavi nekaj izzivov, ki jih bom naredil. V obeh primerih pa se bo šport gorskega teka spodbujalo.
Te izzive pa še skrivate?
Ja. Saj bo kmalu kakšen znan, a je sedaj sneg in dež. Okolje ni prijazno niti na oko, tako da bo čas za to spomladi, ko začne vse cveteti in se prebuja, ljudje pa imajo takrat ravno tako več motivacije.
