Mia Krampl je preprosta 20-letnica, ki obožuje kavo, matematiko in – seveda – plezanje. Nad njim se je navdušila zaradi starejšega brata in sestre, ki sta rekreativno plezala, sama pa se je zato s plezalno steno spoznala že pri šestih letih. Kljub temu da je bila najmlajša, je Mia zelo hitro pokazala izjemen talent in napredek. Že pri devetih letih je zato plezanje začela resno trenirati in v njem tekmovati, dolga leta treningov in odrekanj pa so jo pripeljala tudi do olimpijskih kvalifikacij v francoskem Toulousu, kjer se je decembra leta 2019 uvrstila na olimpijske igre, ki bodo čez nekaj mesecev potekale v Tokiu.
Megleno, deževno jutro je, ko se z Mio sestaneva na kavi v Celjskem mladinskem centru. Seveda pridem deset minut prej, saj se to za novinarja spodobi, pa vendar me kljub temu Mia že čaka pred kavarno in se ozira naokrog, kdaj in kje me bo zagledala. Prva stvar, ki jo ob tem pomislim je to, kako zelo disciplinirani so športniki. »Pozdravljena,« jo ogovorim, se ji predstavim in ji podam roko. Mia deluje izredno sproščeno in vidi se, da je pred kamerami že navajena govoriti. To ji tudi povem in v smehu mi odvrne: »Kaj šele bo po olimpijskih igrah.« Tudi duhovita je, pomislim, in že v hipu vem, da bo dan preživet z njo, prijeten in zabaven.
Ob vsakodnevnih treningih najde čas tudi za učenje japonščine
Usedeva se, si naročiva kavo in se začneva pogovarjati. Led razbijeva z ugotavljanjem, ali sva si morda v sorodu. Imava namreč isti priimek. Po analizi celotnega družinskega drevesa žal ne prideva do zaključka. Dogovoriva se, da bova o tem povprašali svoji babici in dedka ter s predpostavljanjem, da sva morda sorodnici v kakšnem petem kolenu, navdušeno nadaljujeva najin pogovor. Pove mi njen načrt za celoten dan, v katerem jo bom spremljala tako rekoč vse do večera. Njen dan se je sicer začel že zelo zgodaj, in sicer ob 7. uri, ko se je zbudila. To je sicer tudi običajna ura, kadar vstaja, razen dvakrat na teden, ko nima treninga. »Takrat rada poležim do osmih,« pove. Nato si vselej pripravi kavo in zajtrk, ki je njen najljubši obrok v dnevu. »Zanj si rada vzamem čas,« pojasni. Po navadi si pripravi kosmiče z jogurtom ter kos sadja, na dan najinega pogovora pa si je privoščila skuto z banano, jagodami in kakavom. Ob zajtrku rada pregleda novice na telefonu in reši Duolingo. Ponosno mi razloži, da se je namreč preko te mobilne aplikacije začela učiti japonščino. »Že kar napredujem, morda se mi bo na olimpijskih igrah uspelo celo predstaviti v njihovem jeziku,« se pošali. Po njem si običajno pripravi stvari in se odpravi na trening. Razloži mi, da trenira tri plezalne discipline – težavnostno, balvansko in hitrostno plezanje. Slednjega prej ni trenirala, vendar pa ga je bila primorana začeti, ko je izvedela, da bo na olimpijskih igrah tekmovala v kombinaciji vseh treh disciplin. Hitrostno plezanje tako enkrat tedensko trenira v Celju, preostali dve disciplini pa v Kranju, od koder tudi prihaja. Razloži mi, da se sicer količina treningov med letom precej spreminja. V pripravljalnem obdobju ima treninge po petkrat na teden, včasih celo po dva na dan. V tem obdobju dvakrat tedensko obiskuje tudi atletiko, kjer se predvsem posveča vajam za eksplozivnost nog, ki je ključnega pomena pri hitrostnem plezanju. V času sezone trenira manj, in sicer štirikrat na teden, treningi pa so tudi lažji in krajši. »Na tekmo moraš namreč priti spočit,« mi pojasni. Trenutno je Mia Krampl še v pripravljalnem obdobju, saj so njen cilj olimpijske igre. Danes jo zato čakata kar dva treninga, in sicer trening hitrostnega plezanja v Celju ter trening težavnosti v Kranju.
Pandemija močno vplivala na motivacijo športnikov
Po krajšem in spoznavnem pogovoru ob kavi se z njo odpravim do plezalnega centra, ki se nahaja na I. osnovni šoli v Celju. Po navadi jo na treningih spremlja še trener, vendar ga tokrat ni zraven. Pridružil se nama bo šele popoldne, na drugem treningu v Kranju. Kljub temu Mie ne skrbi, saj imata z njim točno določen načrt treninga, zato dobro ve, kaj in koliko mora danes trenirati. Ko stopiva v plezalni center, si morava takoj nadeti masko. Ta je v njih obvezna že vse od začetka pandemije, plezalci pa jo lahko snamejo le za čas plezanja. Pandemija koronavirusa pa ni s sabo prinesla zgolj kopice zaščitnih ukrepov, ki so vrhunskim športnikom otežili treninge, vendar pa so zaradi nje bila odpovedana in prestavljena tudi številna tekmovanja, kar je močno vplivalo na njihovo motivacijo. Prav tako so bile prestavljene tudi olimpijske igre, ki bi se morale sicer odviti že lani, kar je Mio takrat še posebej razočaralo. »Padla mi je motivacija, saj je bil to edini resen cilj, ki sem ga imela,« razloži. Prav tako izpostavi, da je bilo zanjo najtežje, ko je trenirala celo leto, a ni vedela, ali sploh napreduje ali ne. Ker ni bilo nobenih tekem, se namreč ni mogla primerjati z nikomer, razen sama s sabo.
Pandemija koronavirusa pa ni vplivala zgolj na vrhunske športnike, temveč tudi na tiste, ki se s plezanjem ukvarjajo zgolj ljubiteljsko. O tem povprašam rekreativno plezalko Anjo Črepinšek, ki je v plezalnem centru ravno takrat kot midve z Mio. Razloži mi, da so bili plezalni centri dalj časa za rekreativne športnike zaprti, odkar pa so odprli svoja vrata, pa delujejo v omejenem obsegu. »Vsaj en dan prej si moraš rezervirati obisk v plezalnem centru,« mi pojasni. »A pogosto se zgodi, da so vsa mesta že zapolnjena,« pripomni. Ravno tako je Anja že od nekdaj plezanje doživljala kot šport, ob katerem se druži s prijatelji in spleta nova poznanstva. »Zdaj pa je tako ali tako težko dobiti termin že samo zase, kaj šele za svoje prijatelje,« še doda.
Ni le plezanje, je še celovita predpriprava
Med pogovorom z Anjo opazujem tudi Kramplovo, ki se ogreva za trening. Opravi različne raztezne vaje za glavo, roke, noge in gležnje, nato pa se loti teka. Pojasni mi, da tek v telovadbo vključi zgolj pred treningi hitrosti, pri katerih je ključna eksplozivnost. Nato iz torbe vzame ščetko ter začne ščetkati oprimke na plezalni steni. Vidi, da jo gledam z začudenjem, zato mi razloži, da to stori zato, ker od ostalih plezalcev pogosto na oprimkih ostane magnezij, kar lahko oteži prijem. Nato se preobuje v plezalne čevlje, pred tem pa si okrog prstov ovije vrečke. Ponovno se zasmeji in reče: »Vem, da je videti čudno, vendar to moram storiti, saj imam drugače zagnojene členke.« Pove mi tudi zgodbo, kako je isto stvar opazil tuji fotoreporter na enem izmed tekmovanj ter jo prosil, če lahko fotografira njene prste, zavite v vrečko. »Ne razumem, zakaj bi se to sploh komu zdelo zanimivo. Zdaj vidim, da ste vsi novinarji isti – vse malenkosti opazite,« mi v šali pripomni in se odpravi do plezalne stene. Pa še res je, pomislim in nadaljujem z zapisovanjem v beležko.
Ko se Mia loti plezanja, je ob tem popolnoma osredotočena. Njen pogled je usmerjen navzgor, njen cilj pa je vedno enak: v najkrajšem možnem času priti do vrha. Pove mi, da je njen rekord 9,91 sekunde, do olimpijskih iger pa si želi priti pod 9,5. »Ko mi bo to uspelo, mi je trener obljubil krofe. Splača se potruditi,« doda z nasmehom. Poskusi petkrat, z vmesnimi odmori. Med njimi pije vodo, naredi nekaj poskokov, z mano spregovori nekaj besed. Ko poskusi še zadnjič, šestič, vidim, da je njeno telo že utrujeno. Čeprav ji tokrat ni uspelo podreti svojega rekorda, ve, da ima do olimpijskih iger še nekaj mesecev in s tem še prostor za napredek.
Psihološka pripravljenost je ravno tako pomembna kot fizična
Po končanem treningu se odpraviva v Kranj, kjer mora opraviti še drugega. Tam spoznam tudi njenega trenerja Anžeta Štremflja, ki je sin Marije in Andreja Štremflja – prvega zakonskega para, ki je pred leti osvojil vrh Mount Everesta. Štremfelj je tudi sam vrhunski plezalec, zadnjih sedem let pa tudi selektor mladinske plezalne reprezentance. Zaupa mi, da za oblikovanje vrhunskega športnega plezalca ni univerzalnega recepta. Poudari, da je talent sicer pomemben, bistvena pa sta tudi veselje do plezanja in motivacija. »Pri najboljših plezalcih opažam, da jim plezanje v življenju pomeni zelo veliko ali celo največ. Vanj so pripravljeni vložiti ogromno časa in energije,« pravi selektor, in ob tem izpostavi tudi Mio. »Njena volja in želja po napredovanju je neverjetna,« opiše. »Je v izjemni fizični formi, prav tako pa je motivirana, samozavestna, izredno osredotočena in zna kontrolirati svoja čustva. To so elementi dobre psihološke pripravljenosti, ki je prav tako pomembna kakor fizična,« poudari.
Ob opazovanju Mie in trenerja ugotavljam, kako pomemben je odnos med trenerjem in plezalcem, ki mora biti obojestranski. Tudi trener se uči in raste skupaj s športnikom. Med njima je pomembno spoštovanje, zaupanje, odgovornost, profesionalnost ter medsebojna komunikacija. Vse to je ključno za uspešen končni rezultat, h kateremu stremita oba. Drugi trening je zato precej drugačen kot prvi, na katerem sva z Mio bili sami. Osredotočena je na trenerja, na njegovo vodenje in nasvete, zato tokrat z njo manj komuniciram. Opazujem ju in si v glavi počasi že strnem vse, kar sem danes izvedela novega. Trening zopet mine kot bi trenil in kmalu se poslovimo. Mia si zasluži počitek, trener pa se mora vrniti domov, pred dnevi je namreč dobil svojega prvega otroka.
Med potjo domov v glavi že pišem reportažo in na papir prelivam vse, kar sem doživela in občutila. Zatrdim lahko, da Mia pri svojih dvajsetih letih ni le ena najuspešnejših slovenskih plezalk, temveč tudi čudovita oseba, polna pozitivne energije. In to je tisto, kar bi se lahko prav vsak izmed nas naučil od nje in od vrhunskih športnikov nasploh.
