NEVERJETNO: športno novinarstvo v krizi! Poglejte kaj se je zgodilo

Podobno kot vse ostalo v sodobnem svetu, so tudi mediji odvisni predvsem od zelencev, vrednostnih papirčkov, ki krojijo usodo slehernika na Zemlji. Nobena izjema niso športni mediji, ki so ”pogruntali” dobitno kombinacijo ”tiskanja” evrov, dolarjev, pesov, jenov ali realov.

Cilj medijev, ki niso financirani s strani mecenov, publike ali države je otročje lahko odkriti: čim več klikov prinese vse več denarja. Za privabljanje nič hudega sluteče (roko na srce tudi včasih precej naivne) uporabnike spleta, se športni mediji poslužujejo teorij zarot, pompoznih naslovov, starega dobrega ”clickbaita” in vseh ostalih moralno spornih praks, ki pač pritičejo akumulaciji portretov Benjamina Franklina.

Na rodni grudi

Veliko Slovencev je zaradi ”Lukamanije” skočilo v svet lige NBA z obema nogama. Ni ga slovenskega športnika, ki bi generiral takšen vrvež okoli svoje pojave kakor Luka ”77” Dončić. Morda tudi v vsej zgodovini obstoja dežele na sončni strani Alp. Povsem zasluženo. Luka namreč igra izvrstno, iz večera v večer, tudi letošnjo sezono polni koše nasprotnih ekip onstran Atlantika. S svojimi vragolijami pa ne navdušuje le rojakov, temveč praktično celoten košarkarski Svet.

Vir: Tom Pettington (Gettyimages)

Da je ”Donke” fenomen, ni treba poudarjati – tega se zaveda vsak vsaj na pol pismen športni navdušenec, ki v zadnjih nekaj letih ni ležal v komi. Poleg svojih izvrstnih košarkarskih predstav Dončića zaenkrat krasi izjemno karizmatična persona skromnega in običajnega fanta, v katerega so se zaljubili praktično vsi entuziasti košarke. Na slovenskem je Dončić samostojno ponesel zanimanje za NBA v stratosfero, novi košarkarski oboževalci pa so začeli črpati vsakršno informacijo iz domačih in tujih medijev, ti pa so jih z odprtimi rokami in razširjenimi žepi sprejeli v svoj objem.

Izjemno, skoraj fanatično priljubljenost čudežnega dečka so pridno (v prvi vrsti) izkoristili domači mediji, ki so naslovnice polnili z imenom, ki dobesedno tiska denar in ustvarja toliko klikov, kot vse ostale tematike skupaj. Res je, da je fanatičnost Slovencev okoli pravljične številke 77 nekoliko usahnilo, a neizpodbitno še obstaja. S tem načeloma ne bi bilo nič narobe – mediji pišejo o tistem, kar je relevantno. V slovenskem športnem svetu je od leta 2018, ko je bil izbran na naboru lige NBA, najbolj relevanten prav Dončić.

Predvidljivi in uniformni športni prispevki

Na prvi pogled problema sploh ni. Občinstvo si želi Luke, mediji pa jim dajejo točno to, po čemur najbolj hrepenijo. Predvsem tabloidni in komercialni mediji (pa tudi resnejše novičarske hiše) se niso mogli upreti vsakemu ”prdcu” povezanim z Luko, njegovima staršema, punco in psom. Šund so nato predelali, zavili v celofan in ga podali bralcem, ki so komaj čakali, da kliknejo na nekaj, kar spominja na relevanten medijski zapis, a je bil vse prej kot to.

Naslovi so pomembnejši od vsebine. Vir: posnetek zaslona portala Ekipa SN

Čez čas je vsaka košarkarska poteza, vsaka slika in vsak zapis na družabnih omrežjih  postala lastna novica najvišje prioritete opremljena z zavajajočim naslovom, ”embedi” iz Twitterja in Instagrama in vse ostale nepotrebne zadeve, katerih namen je izključno v ustvarjanju tistega tako željenega klika s kazalcem na računalniško miško.

 

Začaran krog pohlepa medijev in naivnosti občinstva

Dejstvo je, da mediji, ki niso nacionalka, toliko bolj nujno potrebujejo pozornost občinstva – le to jim omogoča preživetje. Kljub temu, da zapise na domačih platformah skorajda niso berljive, je popolnoma jasno, čemu se iz vsakega Dončićevega giba dela senzacija. Medij mora generirati prihodek, od katerega so odvisni novinarji in njihove družine, v tem trenutku pa suhoparne zgodbe pač ne dajejo hrane na mizo, niti ne plačujejo položnic. Vsak novinar, ki trdi, da se kdaj ne posluži bolj atraktivnega naslova od vsebine, bi bil dvoličnež. Poleg novinarjev pa v tem ”čudotvoru” sodobne medijske krajine obstaja še en, enakovreden krivec: bralci.

Kruta realnost, morda celo provokacija. Če bralci ne bi hranili svoje nenasitne radovednosti za vsako ceno, ne bi bilo govora o krizi športnega novinarstva. Nekdanji urednik medija Siol.net, Mirko Mayer je v pogovoru priznal, da le slabe štiri odstotke bralcev prebere celotne članke na spletni strani. S svojim obnašanjem na spletnih straneh, ki ga vsak napol kompetenten medij budno spremlja, si bralci sami določajo, kakšno vsebino določen medij ponuja. Naslov, vodilo in kakšen videoposnetek je očitno vse, kar smo v svetu hitrega tempa in stresa zmožni vsrkati vase. Spoznanje, da je oglaševalcem na spletnih novičarskih portalih popolnoma vseeno, če bralci preberejo dejansko vsebino, ali samo kliknejo na naslov in vidijo oglas, ki se znajde na tistem mestu v danem trenutku, postane kruta realnost.

Realnost je takšna, da pri nas, pa tudi drugod po svetu bralci ne sankcionirajo medijev, ki ”prodajajo bučke.”

V deželi svobodnih in domovini pogumnih 

Zavoljo nadaljevanja argumenta ostanimo pri ligi NBA. Na našem koncu sveta problematika izgleda smešna napram krajini športnih medijev v ZDA. Znani obrazi ”analitičnih” in pogovornih športnih oddaj so alfe in omege ameriškega medijskega prostora: Skip Bayles, Stephen A. Smith, Shanon Sharpe, Nick Wright, Rachel Nichols in Colin Cowherd so le vrh ledene gore bedarij, ki jih na dnevni bazi prejema ne samo ameriška, ampak (zaradi priljubljenosti košarke) tudi svetovna javnost. V teh primerih največkrat ne naletimo na senzacionalistične naslove, temveč na mnenja, ki jih Američani imenujejo ”hot take”. To so ”izmišljotine”, za katerimi ti kvazi novinarji trdno stojijo. V teh primerih je vsebina povedanega oziroma napisanega, za razliko od objav v domačih medijih, še kako pomembna, a zato nič bolj relevantna. Ti ”novinarji” svojo relevantnost pridobijo skozi osebnost in karizmo, ki je med Američanih pomembnejša od dejanskega športa. Treba se je zavedati, da je šport v Združenih državah šov, tako je šov tudi analitična plat medijske naracije lige NBA.

Skipova kariera na račun Kralja Jamesa

Mnenja športnih person so po navadi kontroverzna, a to samo zaradi kontroverznosti same, saj ta generira branje in gledanje prispevkov: Skip Bayles je splošno znani ”sovražnik” najboljšega košarkarja naše generacije Lebrona Jamesa. Bayles je namreč svojo televizijsko persono zgradil izključno na (ne)uspehih najboljšega košarkarja naše generacije. Neglede na to, kakšna je tema, si Bayless srčno prizadeva na vsaka dva izrečena stavka omeniti ”kraljevo” ime. To ustvarja dvojni efekt: njegove izjave sprožijo val negodovanja (ali odobravanja, glede na stališče bralca) s katerimi si Skip polni žepe, odkar je košarkar iz Akrona prvič stopil na parket. Vsemu, kar Skip izusti, po navadi nasprotuje njegov partner v pogovorni oddaji Undisputed, Shanon Sharpe. Tako osebnosti generirata dva močna pola diametralno si nasprotujočih mnenj, ki so ena bolj kontroverzna od druge, samo zaradi same kontroverznosti izrečenega. Denar je na mizi.

Če lahko za Skippa Baylesa povemo, da je največji sovražnik vsega povezanega z LeBronom, je Nick Wright njegovo popolno nasprotje. Na vse pretege skuša dokazati, da je košarkar iz Akrona najboljši vseh časov – torej boljši od Michaela Jordana. To je debata, v katero se nima smisla spuščati, saj lahko za oba igralca damo utemeljen argument, zakaj sta ”kozi” (G.O.A.T – greatest of all time). Kljub temu pa Wright s statističnimi anomalijami in polodstotnimi razlikami obskurnih naprednih statistik skuša dokazati nedvomno differentio specifica, ki loči Jordana in Jamesa. Še enkrat več je treba poudariti, da Wright to dela le zato, da ustvari vrvež na socialnih omrežjih in s tem preusmeri pozornost iz relevantnih debat na pričkanje ljudi na spletu – kar ponovno generira denar.

Bivši košarkarji kot kvazi analitiki

Poleg nekakšnim približkom novinarjev, pa športni televizijski giganti z veseljem najemajo nekdanje profesionalne košarkarje kot so Paul Pierce, Chauncey Billups, Scottie Pippen, Kendrick Perkins in drugi. Nabor igralcev, ki bi nudili kvalitetno analizo košarke je pri ameriških ”mainstream” medijih izredno skop.

Poslužimo se najbolj plastičnega primera: Paul Pierce. Piercu komentatorski stolček na televiziji nudi platformo za samopromocijo in poveličevanje edinega šampionskega prstana, ki mu ga je uspelo osvojiti v karieri. Bivši košarkar Bostona je živo večkrat poudaril, da je bil prstan Keltov iz leta 2008 vreden največ izmed vseh prstanov zadnjih dveh desetletij. Košarkarjev ego je očitno potreben konkretnega božanja, saj konkretni naslov kuje v zvezde, čeprav ga je osvojil na krilih ene prvih superekip moderne dobe: Kevin Garnett, Ray Allen in Rajon Rondo so bili soigralci, ki so prispevali levji delež Piercovemu bahanju. Zbodejo tudi izjave, ko Paul Pierce postavi samega sebe na čelo raznih list najboljših košarkarjev vseh časov v raznih kategorijah. Pierce je bil odličen košarkar, vendar nič več kot to. Je le eden izmed mnogih odličnih, ki pa v svoji karieri niso dosegali nikakršnih superlativov.

Piercovi delodajalci se še kako zavedajo neumnosti (morda celo zrežiranih), ki jih košarkar izjavlja. Zakaj ne ukrepajo? Številni lastniki medijskih hiš so prišli do razsvetljenega spoznanja, da se prihodek ne generira s poglobljenimi športnimi analizami ampak s šundom kontroverznih izjav. Nekakšna resničnostna TV v športni obliki. Oddaje niso nič drugega kot športna različica Sanjskega moškega. Če smo provokativni lahko celo govorimo o resničnostnem šovu kot pogonskemu kolesju neoliberalistične doktrine.

Na bralcih je, da s kritičnim odnosom do novinarskih tekstov sankcionirajo nesmisle, s katerimi jih skušajo premamiti, da kliknejo na objavo. Živimo v takem času, da je to breme na prejemnikih medijskih sporočil, v svetu kjer nas obkrožajo senzacionalizmi, laži in polresnice. Najbolje bo, da se orientiramo po citatu Jurija Zrneca in Lada Bizovičarja iz nekdaj kultne humoristične oddaje:

”Ne verjemite človeku, ki laže.”