Ugani kdo: brez nas nogomet ne obstaja

Pandemija novega koronavirusa je pretresla temelje delovanja praktično vsega, kar si lahko zamislimo. Tudi nogomet tu ni nobena izjema. Najlepša igra na svetu morda nikoli več ne bo, kar je bila še pred nedavnim – nešteto klubov je zaradi finančne stiske na kolenih, prepuščeni nemilosti nogometne tržnice, kar skoraj neizogibno vodi v še večji razkorak med premožnimi in tistimi malo manj premožnimi. Navkljub nezavidljivi situaciji, v kateri so se znašla tudi številna zveneča imena evropskega klubskega nogometa, pa ne smemo pozabiti na tiste posredne žrtve epidemije, katerim nedvomno gredo zasluge, da nogomet je, to kar je. Tisti, ki ta izjemni šport vselej nosijo v srcu, v dobrem in slabem, tisti, ki polnijo nogometna prizorišča in s svojim rjovenjem na ves glas ponazarjajo, kaj pomeni nogometna strast, in tisti, brez katerih nogomet ne bi obstajal – vedno zvesti pristaši in navijači.

Poglaviten vir dohodka

Neredko kdo misli, da navijači ”pridejo” z nogometom, toda je v resnici stvar ravno obratna. »Nogomet ni nič brez navijačev,« pravi slavni napis na spomeniku Jocka Steina pred stadionom Celtic Park v Glasgowu in številni dokazi pričajo, da je temu prav zares tako. Če se sprva dotaknemo finančnega vidika – približno 15% celotnega dohodka klubov, ki igrajo v ”največjih” petih nogometnih ligah na svetu (angleško, francosko, italijansko, špansko in nemško prvenstvo), predstavlja prodaja vstopnic.

Ob pregledu UEFA poročila o zaslužkih in polarizaciji lahko ugotovimo, da daleč največ od vstopnin zasluži katalonski velikan Barcelona, ki je v letu 2018 na tovrsten način v žep pospravila kar 164 milijonov evrov. Če preračunamo, to pomeni 5,7 milijonov evrov zaslužka na tekmo oziroma 92,8 evrov na vsakega navijača, ki si je na Camp Nou ogledal tekmo v živo. Drugi največji zaslužkar na račun navijačev je večni rival Blaugrane Real Madrid, ki je v letu 2018 ”pobral” 146 milijonov vstopnin, bronasto odličje pa v tem pogledu pripada aktualnemu nemškemu prvaku Bayernu iz Münchna, ki so mu vstopnice prinesle 122 milijonov evrov. Od angleških klubov pa je malce presenetljivo (upoštevajoč, da v zadnjih nekaj sezonah rezultatsko ravno ne blesti) s strani navijačev največ prejel londonski Arsenal, in sicer 112 milijonov evrov.

Marca 2020 pa je ves ta dohodek praktično čez noč izginil, saj so ukrepi za omejevanje širjenja epidemije bolj ali manj povsod v Evropi prepovedali prisotnost navijačev na tribunah nogometnih zelenic. Številni klubi so bili posledično prisiljeni v krčenje kadra in začasno znižanje plač zaposlenih – npr. pri Barceloni so igralci morali privoliti na znižanje prihodka, s čimer je klub skupno prihranil okoli 130 milijonov evrov, prišlo pa je tudi do večjih zamud pri izplačilu plač igralcem (po poročanju številnih medijev januarja te sploh naj ne bi prejeli), pri Arsenalu pa so celo odpustili prepoznavno klubsko maskoto Gunnersaurusa. Po dobrem letu čakanja se zdi, da se zadeve končno vračajo na normalne tirnice, saj se širom Evrope navijači počasi (in v omejenem številu) vračajo na prizorišča. Upamo lahko, da bodo klubi z njihovo pomočjo čim hitreje zakrpali luknje toneče finančne barke, jo ponovno spravili nad gladino in kasneje ujeli veter v jadra.

Platforma motivacije in navdiha

Poleg klubov imajo navijači seveda tudi močan vpliv na igralce same. Številne študije pričajo, da ima podpora iz tribun za športnike pozitiven doprinos, predvsem iz vidika samozavesti in motivacije. V študiji opravljeni na Ball State univerzi, se je kar 66% sodelujočih športnikov strinjalo, da prisotnost navijačev na tribunah izboljša njihovo igro, obenem jih je 45% trdilo, da navijači na domačih tekmah predstavljajo določeno psihološko prednost in dvignejo njihovo moralo. Zanimiv pa je tudi podatek, da je 70% športnikov izjavilo, da sovražno oziroma negativno nastrojeno navijanje proti njim dvigne njihov nivo igre.

V prid ugotovitvam študije pričajo tudi rezultati oziroma spremembe izidov tekem, odkar se te odvijajo za zaprtimi vrati. Medijska hiša ESPN je analizirala rezultate tekem pred in po ”lockdownu”, in sicer 288 tekem angleške Premier lige pred izbruhom pandemije in 317 tekem iste lige, ki so bile odigrane po ponovnem zagonu tekmovanja. Ugotovili so, da je ob odsotnosti navijačev padla učinkovitost domačih ekip (te so pred epidemijo v povprečju dosegale 1,5 gola na tekmo, po zaprtju stadionov za gledalce pa 1,4), hkrati pa se je za 18% povečalo število doseženih golov v gosteh. Prav tako so gostje ob praznih tribunah pogosteje prišli do boljšega rezultata, saj je število domačih zmag upadlo za 2%, število gostujočih zmag pa se je povečalo za 26%. Za primer vzemimo upad forme na domačem igrišču enega največjih angleških klubov Liverpoola. Slednji je bil namreč med aprilom 2017 in januarjem letos neporažen na kar 68 zaporednih domačih tekmah v angleškem prvenstvu, zasluge za to pa lahko pripišemo bučni podpori iz tribun, ki so jo bili vselej deležni varovanci Jurgena  Kloppa. Ob praznih tribunah pa je ta izjemni niz prekinil Burnley, neverjetno pa so ”Redsi” izgubili še naslednjih 5 domačih prvenstvenih obračunov.

Če iz enačbe nogometne tekme vzamemo navijače, hkrati v veliki meri izločimo tudi faktor prednosti domačega prizorišča. »Popolnoma drugače je sedaj, ko na tribuni Stretfrod End za golom ni navijačev – navadno prav ti za nas dosežejo zadetek,« je o odsotnosti navijačev s prizorišč dejal strateg Manchester Uniteda Ole Gunnar Solskjaer. Brez podpore domača zelenica v hipu postane ”nevtralna”, kar pa seveda tudi drastično vpliva na potek prvenstva. Tako v prednost pridejo ekipe s širokim igralskim kadrom, tiste s široko navijaško bazo pa so deležne močnega hendikepa.

Jeziček na evropski tehtnici

Navijači na dohodek kluba ne vplivajo zgolj neposredno (torej z nakupom vstopnice), temveč tudi posredno. Bodrenje in podpiranje s tribun spodbudi in motivira nogometaše, kar posledično privede do boljše igre ter boljših rezultatov. Višja kot je uvrstitev na prvenstveni lestvici, več finančne ”nagrade” je deležen klub, v igri pa so seveda tudi t. i. evropske vozovnice. (Ne)uvrstitev v evropska tekmovanja za številne klube predstavlja ogromno in tudi na svojevrsten način diktira potek naslednje sezone.

Vsak klub, ki se uspe uvrstiti v elitno ligo prvakov, namreč sprva prejme 15 milijonov evrov in znesek, ki ga določa njegov UEFA koeficient. Npr. Real Madrid, ki je klub z največjim UEFA koeficientom, ob 15 milijonski ”osnovi” prejme še dobrih 35 milijonov evrov (že zgolj iz tega naslova je njegova denarnica torej težja za dobrih 50 milijonov). Klubi nato prejmejo še dodatne bonuse, glede na njihovo uspešnost v tekmovanju, npr. kako daleč pridejo v tekmovanju, koliko golov dosežejo, koliko tekem zmagajo, itd. Lanski zmagovalec lige prvakov, že omenjeni Bayern München, naj bi tekom poti do evropske krone zaslužil kar 130 milijonov evrov, predlanski zmagovalec Liverpool pa približno 111 milijonov evrov. Uvrstitev in kasnejša uspešnost v evropskih tekmovanjih torej predstavlja močan priliv v finančni bazen nogometnih klubov. Prav navijači pa so tisti, na krilih katerih si klubi sprva zagotovijo uvrstitev in kasneje tudi uspešnost na evropskem prizorišču, in če klub izgubi navijače, je povsem možno, da izgubi tudi večmilijonski prihodek, s pomočjo katerega bi potencialno napravil korak naprej.

“Nogomet je šport ljudstva”

Če pustimo finančni vidik ob strani in se umaknemo iz tribun stadionov, nikakor ne smemo pozabiti, da navijači na nek način lastijo nogomet. Kot nazoren primer lahko vzamemo ”Super ligaški” fiasko, v katerem so osrednjo vlogo odigrali prav podporniki klubov. Potem, ko je dvanajsterica ustanoviteljev (angleških ”velikih 6”, Juventus, Inter Milan, AC Milan, Atletico Madrid, Real Madrid in Barcelona) naznanila načrte o zagonu novega, ”zaprtega” tekmovanja, je to sprožilo buren odziv med nogometno javnostjo. Sprva odločna drža številnih klubov, ki bi sodelovali v tekmovanju, se je v vsega 48 urah spremenila v ponižno klečeplazenje in prosjačenje za prizanesljivost navijačev, ki so strogo nasprotovali ideji o ustanovitvi Super lige. Anketa, ki jo je med angleškimi navijači opravil YouGov, je pokazala, da kar 79% tistih, ki spremljajo nogomet, nasprotuje ideji o novem tekmovanju, vključno z 68% tistih, ki tej ideji močno nasprotujejo. Obenem pa se je z ustanovitvijo Super lige strinjalo le 14% vprašanih.

Nenaklonjenost Super ligi je bila dobro razvidna tudi iz protestov številnih navijačev, npr. navijači Chelseaja so se v velikem številu odpravili pred Stamford Bridge in skandirali proti novemu tekmovanju, močno nasprotovanje s strani navijačev Manchester Uniteda pa je z mesta predsednika kluba odneslo Eda Woodwarda. Silni pritiski podpornikov so kar 9 od 12 ”ustanoviteljev” prisilili v umik od evropske nogometne Super lige, le še Barcelona, Real Madrid in Juventus nekako uporniško ostajajo zvesti tej ideji.

Čeprav se navijači na širši sliki nogometa neredko zdijo precej postranski, pa so vse prej kot to. Gre za posameznike, ki v resnici tvorijo nogomet in mu dajejo smisel. Na takšen ali drugačen način krojijo usodo klubov in narekujejo odločitve, ki jih ti sprejemajo. Še enkrat velja poudariti – brez navijačev ni nogometa in kakršnikoli izzivi pridejo nasproti, navijači so tisti, ki jih nogometu pomagajo premagati.

Aljaž Janez Pirnat