Golovec je znan kot gorski kolesarski park s sedmimi potmi oz. t. i. »traili«, za njegov razvoj pa so zaslužni strastni kolesarji, ki so v okolici hriba odraščali. Eden izmed njih je Tadej Tekavčič, predsednik Društva Golovec Trails: »Nas je zelo presenetilo, kakšna masa kolesarjev je nastala iz tega. Mislim, vedeli smo, da bo par sto ljudi. Vedeli smo, da lahko društvo dobro deluje, ampak da ga zdaj par tisoč ljudi obišče ali pa par deset tisoč, in da imamo letos skoraj 500 članov, se nam zdi kar nepredstavljivo.«
Gorsko kolesarjenje je širok pojem, ki zajema različne discipline, od družinskega izleta po makadamskih poteh do težjih spustov in skokov. V osnovi je to šport, ki se dogaja izven registriranih uradnih cest. Razni strahovi, da je takšno kolesarjenje nevarno, izvira iz stereotipov. Ti praviloma najprej naslikajo divje kolesarje s frajerskimi čeladami, poslikanimi z lobanjami ali ognjenimi zublji, ki izvajajo drzne akrobacije, kar pa v resnici ne drži zares. »Gorsko kolesarjenje je že to, če greš na Golovec na neko lažjo turo izven glavnih cest.« Tekavčič med drugim pojasni, da kolesari vse več družin: »Tukaj smo tudi po težavnosti uredili poti, zato je šport primeren za širši krog in pa seveda za otroke.« Eden izmed njihovih glavnih ciljev je razbiti te stereotipe, zato izvajajo tečaje za različne starostne skupine in spodbujajo uporabo zaščitne opreme.
Predsednik Društva je domačin z Rudnika, na Golovcu pa kolesari že več kot 16 let. S tem hribom je praktično odrasel: »Glavni razlog za to je bila predvsem družba. To je v bistvu tak šport, ki te kar potegne zraven. Dober je za rekreacijo in pa seveda je prisoten tudi adrenalin.« Ena izmed glavnih privlačnosti tega športa je celotna skupnost gorskih kolesarjev, ki je pravzaprav ena velika družina: »Kot otroci smo začeli graditi poti, postavljati kakšne lesene objekte, kot pač mulci počnejo. Potem je pa vse več ljudi začelo vozit, dober glas je šel okoli, da so naše poti zelo dobre, in je bila na Golovcu naenkrat masa ljudi,« začne Tekavčič pripovedovati o njihovih začetkih. Velik vpliv nanj je imel njegov starejši brat, ki se je s tem ukvarjal že prej. Za Tekavčiča je svet gorskega kolesarstva ena čisto naravna, samoumevna stvar njegovega življenja: »Za hišo imaš neke poti, iz garaže prvič privlečeš kolo, ki v bistvu ni ravno gorsko, se usedeš in probaš, pa te kar nekako potegne, da naslednji dan ponoviš.« Tako se je rodila ljubezen, ki za Tekavčiča ni samo šport, pač pa način življenja. In kakšen je občutek, ko si v zraku? Vprašanje, ki ga večkrat sliši. »Dostikrat ga primerjajo s surfanjem. Surfarji rečejo, da čutijo ocean, da nekako dobijo takšen občutek na valu. Tudi pri kolesarjenju dostikrat rečemo, da iščemo »flow«. Se pravi, da na neki progi voziš in občutiš, kot da ti vse uspeva. To se ne zgodi vsakič. Ko pa ti uspe, si pa neizmerno vesel.« Pravi, da je zabavno in sproščujoče, ko vozi s kolegi in se skupaj spuščajo. Na koncu so vsi srečni, vsi se smejijo. Res je prisoten adrenalin, vendar po Tekavčičevih besedah ta substanca ni glavna za čarovnijo gorskega kolesarstva. Traili postajajo lažji, predvsem so pa kolesa vedno boljša, tako da se večkrat pelje čisto tako, za odklop, z normalnim tempom na poteh z malo tveganja, kjer ima naštudiran vsak ovinek.
Zahteven projekt legaliziranja poti
Iz hobija se je leta 2017, ko je še študiral geografijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, razvilo društvo Golovec Trails, ki ga je ustanovil skupaj s somišljeniki. Tako se je pričel ambiciozen projekt legaliziranja poti, ki je v resnici dolgočasen del vsega skupaj. Vanj je vloženega veliko birokratskega truda in švica. Na eni parceli se najde tudi do 50 lastnikov, od tega jih je lahko nekaj v tujini, nekaj na čisto drugih koncih Slovenije, dogaja pa se tudi, da so nekateri že pokojni. Da je trail legalen, potrebujejo dovoljenje večine lastnikov, Zavoda za gozdove in občine. Da so lastnike našli, so se posluževali različnih načinov, pri čemer jim je bil v veliko pomoč Google. Na Golovcu je lahko od 10 do 12 parcel v dolžini enega traila. Tekavčič pove, da je bil to zanje vsega skupaj trileten postopek, če ne celo daljši. »Tudi nikoli ni končen postopek, ker ko se ti enkrat zmeniš z lastniki, moraš še vedno z njimi dobre odnose vzdrževat. Če vidijo, da ti nekaj delaš, si mogoče želijo nekaj v zameno in tako naprej.« Gorsko kolesarstvo zaradi narave postopkov legalizacije zahteva obvladanje svojevrstne diplomacije. »Ljudje so različni. Včasih je žal tako, da nekateri brez nekega argumenta rečejo ne. In smo že tudi morali nekatere dele oz. celo traile zapreti zaradi tega. Včasih kaj izgubiš, ampak po drugi strani pridobimo drugje. Z glavo skozi zid ne gre.«
Glavni pomisleki lastnikov, ki se večkrat pojavljajo, so strahovi, da bodo na tak način preveč posegli v naravo in kaj uničili. Strah jih je tudi odgovornosti, zato jo v primeru nezgod ali škode nase prevzamejo v Društvu. Tekavčič razloži, da se je z legalizacijo gorskokolesarskih poti ukvarjal že v svoji diplomski nalogi in ugotovil, da ta šport v resnici sploh ne škoduje okolju, kot si marsikdo misli. Ima veliko več pozitivnih kot negativnih učinkov. Je pa nujno, da so poti dobro urejene, da so torej trajnostne, vzdržne in da prenesejo takšno maso kolesarjev, kot jo imajo na Golovcu. Lansko leto je v maju in aprilu števec zabeležil okoli 10.000 prehodov kolesarjev, kar ni malo, razloži Tekavčič: »Že mi in vsi, s katerimi sodelujemo, sponzorji ali podporniki s svojimi trgovinami, opažamo, da je praktično nemogoče dobiti kolesa. Podatke prevozov na Golovcu za letos še čakamo, ampak smo prepričani, da je skoraj 100 % povečanje. In se to tudi opazi, ko si na vrhu, da je kar naenkrat neka množica ljudi. Jaz osebno mislim, da je to povezano s tem, da so ljudje imeli več časa, pa mogoče je tudi denar ostajal doma in ga ljudje niso porabili za potovanja.«
Skozi leta so se ogromno naučili glede izdelave trailov, da so ti zabavni, a hkrati varni. Od leta 2017 dajo veliko na to, da te poti dolgo obstanejo in ne uničujejo gozda. Izdelava trailov je odvisna od terena, financ in skupine, ki se s tem ukvarja. V Društvu Golovec Trails so nekaj časa nazaj sodelovali z organizacijo Trans Julius, s katero so v enem dnevu s 60 ljudmi naredili eno pot na Golovcu, dolgo slab kilometer. Ker je ožji trail, so v manjši meri posegli v okolje. Po drugi strani so pa za izdelavo zadnje poti porabili krepko prek 1000 ur samo za kilometer poti. »kolesarski domorodci« golovske traile še vedno poznajo pod domačimi imeni in jih kličejo Enka, Dvojka ali Trojka, ker točno vedo, za katere gre. V Društvu pa so zaznali, da bi lahko traili imeli zanimive zgodbe za širšo množico, ki bi se zraven navezovale še na Ljubljano. V okolišu Golovca so denimo znani bratje Žabjek, ki se že leta ukvarjajo z gorskim kolesarstvom in so veliko prispevali h Golovcu. Iz tega izhaja ime njihove najbolj prevožene poti Trije bratje. Pri zadnji nastali poti, ki so jo poimenovali Nebeška, so sodelovali s kolegi, ki se profesionalno ukvarjajo s tovrstno izdelavo poti. »Zgodba zadaj je, da je bila polovica zemlje župnijska in tudi nekako se sklada s tem, da ko se pelješ, se tako počutiš.« Ker se je na nekaterih delih hriba, zaradi zapletene zakonodaje, praktično nemogoče dogovoriti za vsa ustrezna dovoljenja, imajo tudi svoje skrite poti, ki so Tadeju Tekavčiču mogoče še ljubše, kot pravi sam. Uživa v vožnjah na poteh z veliko koreninami, za katera moraš imeti več tehničnega znanja.
Gorsko kolesarstvo kot novo slovensko smučanje
V evropskem merilu je gorsko kolesarstvo podobno kot pri nas, kjer postaja kot neko novo slovensko smučanje, v vzponu, sploh v Nemčiji, Švici, na Češkem. »Glede uspešnejših legalizacij poti se dostikrat oziramo na Avstrijo, kjer ima sicer ogromno enih območij probleme, se pravi ne dovolijo gradnje poti. Po drugi strani pa je razlika ta, da država oz. občine veliko več vlagajo v ta šport.« Tekavčič še posebej izpostavi primer Škotske kot eno izmed evropskih držav, ki največ vlaga v gorsko kolesarstvo. Kar se tiče prostega dostopa v naravo, imajo bolj sproščeno regulacijo. »Je pa treba vedeti, da ima geografsko vsaka država neke svoje specifike. Pri nas je ta specifika, da imamo razdeljene gozdove oz. zemljišča, in je to največja težava.«
Velika zadeva, ki še zares prihaja, so električna kolesa. Ta so že presegla prodajo navadnih koles. »Z e-kolesom narediš dvojno, trojno dolžino v isti turi, se pravi skoraj v istem času kot z navadnim kolesom.« To posledično pomeni, da bo narastla potreba po večji infrastrukturi, na kolesih bo več začetnikov, ki bodo prihajali na območja, na katerih nikoli prej niso vozili, veliko bo treba vložiti v premisleke o novih regulacijah. Je pa električno kolo za marsikoga rešitev, poudari Tekavčič. Na začetniškem kolesarskem tečaju na Golovcu mu je eden izmed udeležencev, ki je prejšnji teden prišel z električnim kolesom, rekel, da drugače sam nikoli ne bi sedel na kolo. Za marsikoga je to tudi rešitev, da se začne gibati in rekreirati.
Epidemija je močno vplivala na popularnost gorskega kolesarstva, ena izmed posledic pa je bila ta, da so neizkušeni ljudje vzeli kolesa, na katerih se je že nekaj časa nabiral prah, in se odpravili na hrib. »Dostikrat vidimo takšne, ki pridejo direktno na traile z nekim starim kolesom, ravno toliko, da si dajo čelado gor. Mi imamo relativno lahke poti, to se lahko recimo še dobro konča. Po drugi strani pa je to dosti nevarna zadeva, sploh na kakšnih težjih trailih. Ljudje precenjujejo svoje sposobnosti oz. sposobnosti tistega svojega kolesa, zato mi dajemo veliko poudarka na naših tečajih, da se ljudje pravilno opremijo, da se tečajev udeležijo, da slišijo neke stvari, ki jih rabijo, preden se spustijo.« Pri tem opiše čisto banalen primer, kako prepoznavajo začetnike. Ko se spuščaš po trailih, nikoli ne smeš sedeti, vedno moraš stati na pedalih. Če pri spustu sediš, je to lahko zelo nevarno. Sicer pa glede na število kolesarjev nimajo veliko nesreč, tu pa tam se zgodi kakšna prigoda, vendar kot pove sogovornik, so do zdaj vse srečno rešili. Zelo dobro sodelujejo z gasilsko brigado, ker so tudi med njimi kolesarji, ki vedo, kako ukrepati.
V Društvu Golovec Trails si nenehno prizadevajo, da bi vzdrževali dober sistem trenutnih sedmih poti, da bodo uporabniki še naprej zadovoljni. Ambicije glede prihodnjih načrtov so velike, ampak ne želijo prehitevati samih sebe, ker imajo že zdaj veliko infrastrukture. Predsednik Društva pove, da mu je zelo všeč, da so kot neka skupnost, ki se trudi v smeri trajnostnega razvoja, kar kolo kot prevozno sredstvo vsekakor je. Vselej je pomembno obvladati vsaj ključne tehnike, da se lahko varno in z užitkom prepustiš avanturi, ki jo predstavlja gorsko kolesarjenje. Kolo pa na čedalje večji priljubljenosti dobiva tudi v mestnem prometu: »Če je nekdo na Golovcu na kolesu, pomeni, da bo tudi za mestni prevoz dostikrat uporabljal kolo, ker ve, da je to dobro za okolje in zanj.«
