Z veseljem ste privolili v intervju. Tudi sicer ste zelo zgovorni, kar je del vašega poklicnega življenja. Zdi se, da v vlogi intervjuvanke uživate.
Res je. Po dolgem času sem spet v vlogi intervjuvanke, kar ni tako enostavno. Radijci se pogosto znajdemo v vlogi spraševalca in se pripravljamo na neko temo oziroma gosta, zato uživam tudi, ko sem lahko v obratni vlogi.
Torej to ni vaš prvi intervju.
Večkrat sem bila intervjuvana lanskega novembra ob prejetju priznanja Ane Mlakar za obetavno mlado napovedovalko. Prej sem bila jaz tista, ki sem iskala teme in sogovornike.
Kaj štejete za svoj največji dosežek?
To, da sem vedno ostala zvesta sama sebi. Življenje te lahko pelje po najrazličnejših poteh. Če preveč poslušaš koga drugega, lahko hitro zaviješ s svoje poti. Zato je moj največji dosežek, da sem spoznala samo sebe in dojela, da ni z mano nič narobe.
Vaša največja ljubezen je radio. Kdaj in kako je preskočila iskrica?
Kot otrok sem dobila kaseto z radijsko igro Zvezdica zaspanka. Ko sem jo prvič slišala, me je prepletanje glasov in igranje z besedami zelo pritegnilo. Od takrat sem začela pozorno poslušati radio in radijske glasove. Zanimalo me je, kdo so ti ljudje, ki govorijo po radiu, predstavljala sem si njihov izgled in se spraševala, kaj moraš doseči, da postaneš radijski govorec. To me je tako zaznamovalo, da sem v osnovni in srednji šoli ves čas govorila, da bom delala na radiu. V študentskih letih pa se mi je to začelo uresničevati.
Takrat ni bilo več dvoma, da boste radijska govorka?
Res ni bilo več dvoma. Ko sem pri 19 letih prestopila prag Regionalnega RTV-centra Maribor, sem začela sodelovati v mladinski oddaji Radia Maribor, vendar sem že takrat vedela, da ne želim biti novinarka, ampak voditeljica. Kmalu so me povabili na Radio Si, kjer sem delala kot voditeljica. Čez nekaj časa pa sem se vrnila na Radio Maribor, kjer so me želeli vključiti v novinarsko redakcijo, vendar sem vztrajala, da želim biti voditeljica oziroma napovedovalka. Šla sem v Ljubljano na enoletno govorno izobraževanje in pri 25 letih začela delati na Radiu Maribor kot najmlajša napovedovalka v zgodovini tega radia.
Vendar zagotovo ni bilo samo lepo. Kakšnih očitkov ste bili deležni na začetku radijskega ustvarjanja?
Očitali so mi, da nimam primernega glasu za radio in da sem premlada. Prizadelo me je, da kadarkoli sem naredila kakšno napako, so me nekateri takoj napadli. Ni me zmotilo, da so me opozorili na napako, zmotil me je način. Mladega človeka je treba spodbujati, ne pa ga še dodatno potolči.
Pa niste pomislili, da ste bili pri sprejemanju kritik starejših kolegov morda preobčutljivi?
Ko sem bila mlajša, verjetno res. Sčasoma se naučiš, kako sprejemati kritiko in pohvalo ter kako presoditi, kdo misli resno in kdo ne. Dejstvo pa je, da mi ni všeč, da nekateri namerno iščejo napake. V zadnjih letih smo se kot družba izrazito spremenili; mnogi govorijo o individualistih. Ne vem, če je to prava pot, ampak očitno jo je slovenska družba izbrala.
Je to res značilnost slovenske družbe?
S partnerjem pogosto kam odpotujeva in vedno znova vidim, da smo Slovenci res poseben narod. Očitno nas je premalo, da se lahko toliko ukvarjamo z drugimi. Pri nekaj deset milijonih tega najbrž ne bi mogli. Preveč smo obremenjeni z določenimi stvarmi, ljudmi in zavistjo. Imamo krasno državo, živimo v miru, vendar se ne zavedamo, kaj nam je dano. Mislim, da naš narod čaka še nekaj dela.
Pred mikrofon vas zagotovo niso spustili brez govornega izobraževanja. Skozi kakšen postopek ste morali, da ste lahko postali radijska napovedovalka?
Vse leto sem enkrat tedensko obiskovala Center za kulturo govora na Radiu Slovenija, kjer sem imela uro teorije in dve uri govornih vaj, opravila sem nacionalno poklicno kvalifikacijo za radijsko napovedovalko, učila sem se tudi pri mariborskih in ljubljanskih mentorjih govora in opravila nekaj manjših govornih izobraževanj v okviru regionalnega RTV-centra.
Dopuščate možnost, da vas bomo kdaj slišali na komercialnem radiu?
Zakaj pa ne? Želim si pustiti odprta vrata. Kaj pa je narobe s komercialnimi radijskimi postajami? Če se lahko dogovoriš, da delaš, kot ti ustreza, ni problema. Je pa res, da bi se radijec, ki je del nacionalnega radia in temu primernega jezikovnega ustroja, težje prilagodil komercialnemu radiu, saj je navajen drugačnega pristopa.
Poklic radijskega napovedovalca danes nima več takšne veljave kot pred 40 leti. Danes svoje prispevke prebirajo novinarji, prav tako vodijo informativne oddaje, pogosto tudi povezujejo program. Radijski napovedovalci so ostali samo še na nacionalnem radiu, pa še tam gre večinoma za nekakšno hibridno obliko med napovedovalcem in voditeljem. Prihodnost tega poklica morda ni tako svetla, kot bi si želeli.
Poklic radijskega napovedovalca ne bi smel nikoli izumreti. Morda bi ga bilo treba le malo preoblikovati. Radijski napovedovalec ne bi smel veljati za stroj, ki vrhunsko prebere najrazličnejša besedila. Na Radiu Maribor smo se temu predsodku začeli izogibati, ko smo pred leti prenovili jutranji program in vanj vnesli več prostega govora. Prav tako se je nekoliko zabrisala meja med napovedovalci in novinarji, saj smo tudi napovedovalci začeli pripravljati nekatere oddaje in se občasno oglašati s terena, kar je prej bilo izključno novinarsko delo. Za napovedovalsko delo pa je veljalo le prebiranje besedil, ki jih pripravijo novinarji.
Kaj bi počeli, če ne bi bilo radia?
Verjetno bi se ukvarjala s komunikacijskimi treningi. Delala bi z ljudmi, ki morajo javno nastopati oziroma govoriti pred drugimi. Ne bi pa si želela dela v pisarni.
Vaše življenje se ne vrti samo okoli radia. Ste tudi profesionalna športnica.
No, bolj amaterska. Pred leti sem imela kar nekaj zdravstvenih težav, zato sem se odločila, da bom bolje poskrbela za svoje telo. Slučajno sem obiskala trening pilatesa, ki me je povsem prevzel, zato sem pogosto odhajala na vadbo. Nato pa sem pridobila licenco in tako tudi sama postala vaditeljica pilatesa.
Radijsko delo je izrazito izmensko; delati morate tudi ob vikendih, praznikih in ponoči, zaposluje vas še pilates. Vam ostane kaj prostega časa?
Prosti čas je in tudi vse več si ga vzamem. Imam psičko, ki ji moram posvečati veliko pozornosti, v prostem času pa tudi zelo rada kuham. Sicer pa se mi pogovor ob kavi zdi prav tako kakovostno porabljen prosti čas.
Blaž Pernat
