Epidemija je z vsemi svojimi omejitvami močno posegla v človeške rituale. Kavice s prijatelji so za večino leta odpadle, bolezen pa ni samo jemala. Popolnoma nov ritual je postala vladna novinarska konferenca ob enajstih, ko se v tišini usede in posluša, kaj bo gospod Kacin z gosti povedal. V tem času se je ob govorniškem pultu zvrstilo veliko gostov najrazličnejših profesij, psihologi pa so se začeli pojavljati šele pred kratkim. Tako smo lahko v začetku decembra poslušali tudi nasvete Žarka Trušnovca, psihologa, gorskega reševalca in človeka, »ki je vedno v gibanju.«
To so besede njegove delodajalke, ravnateljice na osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin, Petre Vitez Costantini, kjer 65-letni Tolminec dela kot psiholog. »Zanj velja, da je manj besed več, ne mara dolgovezenja. Otroci ga imajo radi,« še doda. Njegovo veselje do dela z otroki in mladino pa v poletnih mesecih rezultira v organizacijo taborov, ki jih izvaja blizu Mosta na Nadiži. V bivšo obmejno karavlo JLA vse poletje prihajajo osnovnošolci, gimnazijci in družine. »Otroci so neizmerno zadovoljni s tabori, ker so lahko sproščeni,« posebnost teh taborov izpostavi Miljko Lesjak, gorski reševalec. Svojemu reševalskemu kolegu Trušnovcu pomaga pri organizaciji taborov, kjer otrokom tudi predstavlja delo gorske reševalne službe. »Vsi, ki so bili na taboru, se čez leta spomnijo, kako je bilo tam nekaj drugače. Spomnim se, da je nekoč začelo deževati in ena punčka je šla ven ter plesala v dežju, ker verjetno tega doma ni smela. Ko to gledaš, veš, da otrokom manjka svoboda. V varni obliki jo na taboru dobijo, za to zna Žare odlično poskrbeti.«
Kot človek, ki je vedno v gibanju, pa Žarko Trušnovec ni samo šolski psiholog. Že vse od leta 1981 je gorski reševalec na postaji v Tolminu, skoraj 20 let pa je opravljal tudi vlogo načelnika postaje, ki je med najbolj obremenjenimi v Sloveniji. Kakšen je Žare, kot ga kličejo njegovi prijatelji, ko pozivnik zapiska in steče intervencija? »Zelo hitro se odloča, minuta pogovora z operaterjem mu je dovolj. Tudi ko je podatkov malo, se Žarko zna zelo dobro odločiti,« nam pove njegov reševalski kolega Lesjak, ki ga najbolj ceni prav v hitrosti odzivanja. Dodal je še, da Žarko Trušnovec vedno svojo umirjenost in premišljenost prenese tudi na ostale reševalce, kar v dneh, ko ima tolminska postaja lahko celo po pet intervencij na dan, zelo pomembno vpliva na vse dogajanje ob akciji.
Je pa letos poleti stekla posebna akcija, ki v nasprotju z navadnim delom gorskih reševalcev ni bila tako stresna. Pod vodstvom Žarka Trušnovca je skupina gorskih reševalcev uresničila željo 90-letnemu Albinu Piberniku Binetu, ki je kot otrok preživel zloglasni igmanski marš. Na posebnih nosilih so ga reševalci peljali k partizanski bolnišnici Franja. Da »Žare« zelo rad spelje tudi take akcije, je potrdil tudi Miljko Lesjak. »Če je bil kakšen tak projekt možen, je bil on takoj za in je to speljal. Podobne zadeve smo že imeli. Starejšo gospo iz doma ostarelih smo recimo peljali na tolminski grad. Tudi za takšne stvari se ljudje obrnejo nanj.«
Dobrodelna gesta in uresničitev Pibernikove želje sta bili nagrajeni, Žarko Trušnovec je na Valu 202 postal ime meseca julija, vendar to ni edino priznanje njegovemu altruizmu in pomoči. Leta 2017 je v Italiji prejel mednarodno nagrado Targa d’Argento, ki je opisana kot oskar dobrodelnosti. Na plaketi je v obrazložitvi pisalo: Velikemu človeku pretanjenega občutka in obširnega znanja, ki je svoje izkušnje, svojo energijo in vso svojo izjemno strokovnost posvetil soljudem. Kako pomembna je nagrada priča dejstvo, da sta jo dobila tudi papež Janez Pavel II ter Dalai Lama. »Marsikdo bi si zaslužil to nagrado, toda Žarko vendarle izstopa. Poslanstvo sprejema z vsem srcem. Poleg redne službe vodi najbolj obremenjeno postajo gorskih reševalcev v Sloveniji, kot psiholog veliko pomaga Civilni zaščiti,« je leta 2017 za Delo povedal predsednik GRZS Igor Potočnik.
Odziv je opravičil, zakaj je nagrado sploh dobil. Na vse čestitke in hvalo je odgovoril s skromnostjo. »Nagrado sem dobil kot posameznik, a doslej še nikogar nisem reševal sam. To je nagrada naši reševalni postaji« je »Žare« povedal za Dnevnik ob prejetju nagrade. Da ogromno da na kolektiv in zelo malo vzame zase, je potrdil tudi njegov soreševalec Miljko Lesjak. »Pa ne samo pri priznanjih, tudi drugače. Ni priznanje njegov cilj, njegov motiv. Nima problemov z egoizmom, z vizijo, da nekaj delaš zato, da boš dobil nagrado. Te ti »podtaknejo« drugi,« doda in zaključi z mislijo: Žare je dal za gorsko reševanje in za našo postajo ogromno.
Ogromno pa je od njega zahtevalo tudi življenje. Na intervencijah je bil pogosto v neposrednem stiku s smrtjo, na Voglu leta 2001 jo je ob zdrsu ledene plošče skoraj srečal tudi sam. Težka izkušnja ga je doletela, ko se je v Soči utopil njegov sin in je po težki bolezni izgubil še ženo. In morda je ravno zato danes pomemben del skupine psihologov pri Upravi za zaščito in reševanje, ki jih lahko reševalci po travmatičnih izkušnjah pokličejo. Pomagal jim je predvsem ob hudih nesrečah, kot je bil recimo množični nalet pri Razdrtem, kjer stika reševalcev s smrtjo žal ni manjkalo.
O soočanju s smrtjo je govoril tudi 10. decembra na vladni novinarski konferenci, kjer je predvsem poudaril pomembnost odkritosti glede smrti do otrok in procesa žalovanja ter poslavljanja od umrlega. Na konferenco ga je povabil Robert Masten, izredni profesor z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot je povedal, Žarka Trušnovca osebno ne pozna, zanj je slišal predvsem v sklopu prej omenjene Skupine za krizne odzive. In kakšen vtis je ob novinarski konferenci dobil o njem? »Pozitiven, tak, kot sem pričakoval. Bil je konkreten, izkušen in pomirjujoč.«
