Ura je deset zvečer. Odpravljate se spat. V spalnici ugasnete luči in svojo glavo položite na mehko blazino. »Samo preverim, če sem nastavil budilko,« si rečete. Preverite, če je vse tako kot mora biti. Kasneje skočite še na Instagram. Na hitro. Pa na Facebook. Objave niso kaj prida zanimive, vendar vas želja po vedenju, kaj se še skriva na neskončni časovnici, odpelje nižje in nižje po njenem neprekinjenem toku. Ko po kratkem času znova pogledate na uro, ta kaže tri ure več.
V povprečnem življenju brskanje po telefonu nanese osupljivih 11 let, pravi strokovnjak za marketing Adam Alter v svoji knjigi Sužnji zaslona, ki je v slovenskem jeziku pri založbi Mladinska knjiga izšla leta 2018. Kaj nas žene, da svoj prosti čas kar naprej zapravljamo na družbenih omrežjih, ob preverjanju elektronske pošte, da svoje obroke »na hitro zmečemo vase« ob gledanju Netflixovih serij in da se k temi dejanji vračamo, čeprav vemo, da so slaba?
V centru Logout, prvem specializiranem centru pomoči ob različnih tveganih spletnih vedenjih pravijo, da so to znaki vedenjske zasvojenosti. Ta zajema vsakodnevno brezciljno preživljanje časa na spletu, nenehno preverjanje sporočil, elektronske pošte, časopisnih novic … »Čas preživet na spletu se povečuje in posameznik lahko le redko pojasni koristnost, dolžino in vsebino aktivnosti. To kaže na izkrivljeno dojemanje časa,« so še dodali k definiciji. Strokovna sodelavka centra Špela Reš pa je v intervjuju za portal Metropolitan leta 2018 še pojasnila, da vsaka prekomerna raba ne pomeni zasvojenosti. »Prekomerna uporaba pomeni, da oseba na spletu preživi veliko časa, motiv zanjo je nestrukturiran čas, precej prostega časa, dolgčas. Tako oseba ves prosti čas preživi na spletu, a zaradi tega še ne trpi služba, prijatelji, hobiji … Pri nekaterih je to tudi več ur na dan, kar še ni nujno zasvojenost.« O katerikoli vrsti zasvojenosti, naj bo to vedenjska ali ne, govorimo takrat, ko oseba s pomočjo spleta in elektronskih naprav beži pred resničnimi težavami, je tudi dodala. »Se pravi, da gre za strategijo reševanja težav, v tem primeru neustrezno, saj se s tem le odmika od stvari, ki ga težijo oziroma bolijo. Podobna dinamika je v ozadju tudi pri ostalih zasvojenostih. Takšno stanje vpliva tudi na medosebne odnose, službo, šolo.«
Čeprav gre pri odvisnosti od družbenih omrežij in mobilnega telefona za nekemično zasvojenost, saj v telo ne vnašamo kemičnih substanc, se v naših možganih pri vedenjski zasvojenosti vseeno sproščajo kemični procesi in hormoni, natančneje – dopamin. Adam Alter je v Sužnjih zaslona tako kot Špela Reš izpostavil, da sta mehanizma kemičnih in nekemičnih zasvojenosti enaka. To je ponazoril tudi s primerom: »Kokain deluje bolj neposredno na nevrotransmitorje v možganih kot na primer igre na srečo, vendar oboje deluje po istem mehanizmu in na iste sisteme. Razlika je le v razsežnosti in silovitosti.«
Kako deluje dopamin?
Naši možgani večino časa sproščajo le majhne odmerke tega hormona sreče. Ta v našem telesu spodbuja živahnost in povzroča val ugodja, sprošča pa se tik pred potešitvijo potreb, kot so žeja, lahkota, bližina …
Del možganov, kjer se sprošča, so prvič odkrili leta 1953, ko sta kanadska znanstvenika Milner in Ods na podganah s pomočjo elektrod, ki sta jih namestila na njihove možgane, opazovala, kako se odzivajo na določene dražljaje. Ko sta podganam omogočila, da se dražljaji iz elektrod sproščajo ob njihovem pritisku na gumb sta opazila, da so nekatere podgane na gumb pritisnile tudi sedem tisočkrat na uro. Tako sta ugotovila, da sta našla možganski center za ugodje.
Ko je ameriški psihiater Heath leta 1972 elektrode namestil na ista mesta človeških možganov je prišel do enakega spoznanja, saj so se ljudje ob prekinitvi dotoka stimulacije možganskemu centru za ugodje obnašali enako kot podgane pred 20 leti.
Enako reakcijo imajo naši možgani na druga vedenja, ki vzburijo ta možganski center. Dopamin zaradi svoje sprostitve tik pred dosegom želenega cilja posamezniku omogoči, da se lažje in hitreje nauči vedenja, ki mu je prineslo ugodje. Vedenje nato ponavljamo in ponavljamo, dokler z njim ne postanemo zasvojeni. Možgani te nenadne in ponavljajoče velike »pritoke« dopamina, ki se sproščajo ob vedenju razložijo kot napako, zato ga proizvajajo vedno manj, mi pa vedno težje dosežemo našo točko potešitve. Edini način, da jo dosežemo, je povečanje odmerka – droge ali dejanja. Nenadoma na družbenih omrežjih preživimo vedno več časa. Atler v je v svojem delu opozoril, da se zaradi nenehnega cikla vedenjske zasvojenosti, v katerega pademo, v naših možganih z vsako potešitvijo tvori manj dopamina. To pa privede tudi do neke vrste odtegnitvenega sindroma. Ob prenehanju izvajanja dejavnosti postanemo pasivni in zanemarjamo naše obveznosti, kar pa prav tako spada pod enega izmed znakov zasvojenosti.
Mladi, družbena omrežja in epidemija
Novinarka Lara Gril je septembra 2019 za Radio Slovenija poročala, da mladostnik na družbenih omrežjih letno preživi 3.000 ur in da aplikacije, ki spremljajo uporabo družbenih omrežjih pri povprečnem uporabniku dnevno dosežejo od 100 do 150 pogledov na dan. Američani po rezultatih raziskave podjetja Aurison, v kateri je sodelovalo 2000 ljudi, na svoje mobilne telefone pogledajo na vsakih 20 minut. In ta povprečja segajo še v čas pred epidemijo.
V svoji študiji Digitalni zasloni med epidemijo COVID-19 je Abida Sultana skupaj z drugimi raziskovalci ugotovila, da se je uporaba digitalne tehnologije med epidemijo povišala v vseh starostnih skupinah. Spremljanje 254 kanadskih družin je pokazalo, da se je čas otrok za zasloni povišal za 87 odstotkov. V neki drugi študiji, ki so jo izvedli v Turčiji so ugotovili, da je 72 odstotkov šolskih otrok za zaslonom preživelo več časa, povprečno 6,5 ur na dan, v raziskavi izvedeni v Veliki Britaniji pa 7,2 ure na dan. Prebivalci evropskih držav so za zasloni med epidemijo v povprečju preživeli 65 odstotkov več časa kot prej. Sultana je tudi izpostavila, da se uporaba mobilnih telefonov in čas, preživet za zasloni s starostjo zmanjšujeta, najvišja pa je pri mladih odraslih.
Da so mladi v času epidemije veliko prostega časa preživeli na svojih mobilnih telefonih, kažejo tudi podatki raziskovalnega centra Valicon, ki v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede že od začetka epidemije zbira podatke o uporabi družbenih omrežij. Ti kažejo, da od 3167-ih, ki so med 18. aprilom lani in 7. marcem letos sodelovali v vprašalnikih, spletno družbeno omrežje Facebook največ, 26 odstotkov ljudi, spremlja 5-krat ali večkrat dnevno. Facebook po podatkih spletne strani Statista, največje svetovne podatkovne baze podatkov, v Sloveniji še vedno drži naslov najbolj popularnega omrežja, saj ima na njem račun približno 1,25 milijona prebivalcev.
Podatki Statiste kažejo še, da se je število Instagram uporabnikov v Sloveniji od marca lani iz 348.600 povišalo na 630.000. Število uporabnikov tega spletnega omrežja se je tako v času epidemije skoraj podvojilo. To na svetu najbolj popularno spletno omrežje po podatkih Valicona več kot 5-krat dnevno obišče »le« približno 8,5 odstotka sodelujočih v anketi – večina ga nima, oziroma ga obišče enkrat dnevno. Po podatkih Statiste in Valicona je večina uporabnikov Instagrama mlajših od 45 let, najbolj popularno je med mladimi odraslimi in najstniki. Ti so za vedenjske odvisnosti še posebej dovzetni, je v podcastu Številke opozorila študentka medicine Liza Žerdin. »Mlajša populacija je zasvojenosti bolj izpostavljena, saj sprednji del možganov, ki skrbi za naše pravilno reagiranje pri njih še ni najbolj zrel,« je opozorila in dodala: »Pri družbenih omrežjih je problem, da smo vsi izpostavljeni tej “drogi”. Alkoholu morda ne, kokainu še manj … Družbenim omrežjem pa je težko ubežati«. Njena sogostja in sodelavka v društvu Sinapsa Nika Jerman je v istem intervjuju s Slavkom Jerićem poudarila, da imajo mladi zato bolj čustveno in stresno reakcijo na travmatične dogodke, zasvojenost pa jih pomiri. Hkrati jim družbena omrežja predstavljajo tudi povezavo z zunanjim svetom.
In družbena omrežja so bila v času epidemije za mnoge mlade edini stik z zunanjim svetom, svojimi prijatelji, sošolci in znanci. Dva 15-letna osnovnošolca, ki obiskujeta 9. razred osnovne šole Antona Tomaža Linharta v Radovljici pravita, da na telefonu, odkar so se vrnili v šole, preživita približno 3 ure na dan. Precej verjetno pa je, da je ta uporaba še višja. Alter je namreč v svoji knjigi izpostavil, da je ocena uporabe mobilnega telefona v povprečju za polovico nižja od dejanske. Da v telefonski zaslon pogledamo večkrat, kot si predstavljamo, pa ugotavlja tudi ameriško analitsko podjetje Asurion.
Ker mobilni telefoni omogočajo veliko aktivnosti kot so komunikacija, zabava, delo idr., se zato lahko njihova uporaba neopazno daljša. Najstnika, s katerima sem opravila intervju pravita, da pogovori s prijatelji ne potekajo več glasovno, ampak pisno. »Medtem, ko čakam na odgovor pogledam Instagram pa Tik Tok. Facebooka nimam. Čeprav je tudi Tik Tok že brezvezen. Me niti ne zanima več. Se pa pogovarjamo tako, da se čakamo,« je opisal najstnik. »Tudi ko smo v družbi in nam postane dolgčas, gre vsak na svoj telefon,« je dodala učenka. »To vsi delamo,« sta se strinjala.
In rešitve?
Ker pa so družbena omrežja tako razširjena (in v današnjih časih že skoraj nujna), nihče ne pomisli, kakšna nevarnost se skriva za vsemi algoritmi, všečki, informacijami in »dopaminskimi bombami«, ki jih prinašajo s sabo. Alter je tu izpostavil še eno nevarnost: »Da je zasvojenost z drogami nesprejemljiva. Da smo že od našega otroštva naučeni, da »se tega ne dela«. Kar pa ne velja za družbena omrežja in telefone. Nadzor nad njihovo uporabo težko vzpostavimo, odgovornost za zasvojenosti, v katere vodi pa lahko prevzamemo tudi sami. Na spletu že nekaj let obstajajo aplikacije, ki merijo našo uporabo telefona.« Na Logoutu tudi svetujejo, naj se uporabe telefona poslužujemo le z določenim namenom. O vedenjski zasvojenosti občasno – ob dogodkih, kot sta Teden brez telefona in Teden možganov – poročajo tudi mediji, nanjo opozarjajo društva kot je Logout, kjer pa za pomoč pri zasvojenosti svetujejo, da naj starši pri svojih otrocih nadzorujejo uporabo telefona vsaj do 14. leta in naj jim bodo tudi sami za zgled. Pomembna se jim zdi že sama preventiva in zavedanje, v kaj pretirana uporaba tehnologije lahko vodi. Špela Reš pa ob tem še opozarja, da vedenjska odvisnost od družbenih omrežij in telefona ni le problematika mlajših. Če nad njimi lahko nekdo izvaja nadzor uporabe mobilne naprave, se to pri odraslih ne dogaja. Podobnega mnenja je tudi Alter, ki v svojem delu poudarja, da veliko več odvisnosti ostane neopaženih pri odraslih. In ker vedenjska zasvojenost z zgoraj opisanimi tehnologijami zlahka privede do zdravstvenih težav, kot so depresija, anksioznost, ADHD itn., je opozarjanje in ozaveščanje o njej še toliko bolj pomembno.
UB
