Tijana Ilić je nevrokirurginja v zadnjem letu specializacije v Centru za hrbtenico v bolnišnici Brüderkrankenhaus v Koblenzu v Nemčiji. Del raziskovalnega usposabljanja je opravila v univerzitetni bolnišnici Centre Hospitalier de Luxembourg, zanimanje in ljubezen do nevrokirurgije pa sta se pri njej razvila med hospitacijo na Kliniki za kirurgijo perifernih živcev v Cincinnatiju. Medtem ko se prebija skozi enega najzahtevnejših programov izpopolnjevanja v sodobni medicini, hkrati opravlja funkcijo predsedujoče Odboru za raznolikost v nevrokirurgiji pri EANS (Evropsko združenje nevrokirurških društev). Z dr. Ilić se pogovarjam nekaj mesecev po tem, ko je somoderirala spletni seminar EANS z naslovom “Vloga žensk v nevrokirurgiji”, v okviru katerega so se v enournem panelu zbrali vodilni strokovnjaki z vse Evrope in odprto spregovorili o tem, zakaj so enakost, empatija in pogum ključni del prihodnosti te zahtevne stroke.
Če bi vam danes mlada nevrokirurginja v nastajanju priznala, da je negotova, koliko jo bo ta poklic stal v smislu odnosov, zdravja in lastne identitete, kaj bi ji svetovali, ne kot strokovnjakinja, ampak kot ženska, ki te izzive pozna od znotraj?
Povedala bi ji resnico, da so namreč izzivi resnični in da pot, ki jo je izbrala, ni niti lahka niti brez cene. Dolgo časa so bili običajni nasveti mladim zdravnicam, ki vstopajo v zahtevne specializacije, usmerjeni le v vzdržljivost: bodi bolj prilagodljiva, delaj več, zdrži dlje. Sama ta okvir popolnoma zavračam. Ovire, s katerimi se bo srečala, niso posledica pomanjkljivosti njenega značaja ali fizičnih sposobnosti, temveč sistema, ki je bil zgrajen brez nje in ostaja odporen proti njeni prisotnosti. Svetovala bi ji, naj pristopi z odprtimi očmi, si poišče mentorje, ki jo bodo spremljali skozi specializacijo, in naj razume, da vsaka ženska, ki ostane v tej kirurški veji, v bistvu spreminja pogoje za vse druge, ki bodo prišle za njo. Toda povedala bi ji tudi, da če kdaj odneha zaradi okolja, in ne zaradi poklica samega, to ni njen osebni neuspeh. To je neuspeh celotnega sistema.
Ste vi kdaj razmišljali o opustitvi specializacije zaradi teh izzivov?
Da, in to ne le enkrat. Obstajajo trenutki v specializaciji, ki te ne izčrpajo zgolj fizično, čeprav pogosto tudi to, temveč te izčrpajo na način, ki ga je težko pojasniti navzven. In to ni zgolj moja izkušnja. Sindrom izgorelosti se navaja kot glavni razlog, zakaj ženske zapuščajo kirurške specializacije. Kadar sistem vztraja, da problem tiči v tebi in ne v njem, začneš dvomiti o lastni presoji. To je najtežji del. Nisem odšla, a ne zato, ker sem bila izjemno odporna. Ostala sem, ker sem imela ob sebi prave ljudi ob pravem trenutku. Marsikdo tega nima.
Podatki o zaposlovanju kadrov v nevrokirurgiji so po vsej Evropi precej enotni. Delež žensk strmo upade pri prehodu iz specializacije v samostojno prakso ter med dolgoletnim delom in napredovanjem na vodilne položaje. V kateri fazi je ta upad največji in kaj ga po vašem mnenju dejansko poganja?
Najtežji korak je prehod iz specializacije v samostojno prakso, kar bi lahko poimenovali “pečina sredi kariere”. Na tej točki se karierno napredovanje močno pospeši in se sprejemajo odločitve o priporočilih za ključne položaje. Prav takrat pa se ženske pogosto soočajo z vprašanjem ustvarjanja družine, kar sovpada z največjim poklicnim pritiskom. To prekrivanje nikakor ni naključno. Sistem temelji na profesionalnem modelu, ki predpostavlja družinsko podporo in je zgrajen na družbenih okvirih, ki nikoli niso enako veljali za ženske. Ko zdravnice pridejo do tega koraka brez ustrezne podpore in ob tem še z institucionalnimi ovirami, izguba ženskega kadra ni nikakršno presenečenje, ampak predvidljiv izid, ki nas vseeno vztrajno bode v oči.
Nedavna študija v World Neurosurgery razkriva, da so ženske med specializacijo izpostavljene diskriminaciji, čustvenemu in fizičnemu nasilju, vključno s spolnim nadlegovanjem. Kako odbor EANS za raznolikost trenutno pristopa k temu?
Navedena študija bi morala biti prelomnica v tem, kako stroka govori o nasilju in nisem zadovoljna, da ni bila sprejeta z zadostno resnostjo. Gre za organizacijsko napako v času nevrokirurškega usposabljanja. V odboru vse večjo pozornost posvečamo sovražnim okoljem in smo o tem eksplicitno spregovorili na seminarju. Toda iskreno povedano smo še vedno na stopnji ozaveščanja, ne pa konkretnih sankcij. Ozaveščenost je pogoj za spremembo, a sama po sebi še ni sprememba. Za resnični premik moramo jasno vedeti, kako se odzvati, in celoten proces mora biti odprt za javnost.
EANS je bil ustanovljen leta 1971. Odbor za raznolikost EANS se je pojavil šele oseminštirideset let pozneje. Kaj nam ta časovni zamik razkriva o dinamiki sprememb znotraj nevrokirurške skupnosti?
Spremembe v uglednih institucijah redko izvirajo od znotraj, razen kadar obstaja zunanji pritisk ali postane cena neukrepanja nevzdržna. Večji del zgodovine EANS so agendo določali pretežno moški in odsotnost žensk ni bilo vprašanje, ki bi zahtevalo pojasnila, temveč je bilo privzeto stanje. Novo vzpostavljena delovna skupina je pridobila podporo dovolj vplivnih glasov, med njimi mnogih žensk, ki so glasno in pogumno vztrajale, da status quo ni več branljiv.
Ali lahko opišete najkonkretnejše ukrepe odbora, oziroma tiste, ki segajo onkraj seminarjev in sporočil za javnost?
Izvedli smo ciljne ankete o spolnih neenakostih po evropski nevrokirurgiji, delali na večji zastopanosti žensk na izobraževalnih dogodkih in organizirali posebne seje na letnem kongresu, ki so ta vprašanja postavile v institucionalno središče, ne na rob. Ukrep z najjasnejšim merljivim učinkom je ciljno povečevanje zastopanosti žensk prek specifičnih praks, kot so postavljanje žensk na sezname predavateljev, v vloge predsednic sej in v uredniške odbore. To je ukrep, podprt s statističnimi dokazi.
Spolna enakopravnost med specializanti nevrokirurgije ne bo dosežena pred letom 2069. Ali ima odbor specifičen načrt, določeno leto ali cilj za doseganje sprememb v zastopanosti žensk na vodilnih položajih?
Formalnega cilja paritete z obvezujočimi roki zaenkrat nimamo in menim, da je to resnična, ne le proceduralna pomanjkljivost. Dokazi iz korporativnega vodenja, politike in akademije nedvoumno kažejo, da deklarativni cilji, podprti z mehanizmi odgovornosti, prinašajo hitrejše spremembe kot dobre namere. Delamo na tem, da Svetu EANS predložimo formalne parametre zastopanosti žensk na vodilnih položajih. Ali jih bo Svet sprejel, pa je vprašanje zase.
Ženske predstavljajo približno polovico vseh diplomiranih medicincev po Evropi, a le okoli 12 % aktivnih nevrokirurginj ter manj kot 4 % vodilnih položajev na nevrokirurških oddelkih. Ali je takšna statistika po vaši oceni uspeh, delni uspeh ali neuspeh?
Takšno število žensk v nevrokirurgiji seveda ne zadošča. Preobrazba institucionalne strukture takega obsega zahteva čas, a zgolj 4% po skoraj sedmih letih institucionalnih prizadevanj bi nas moralo prisiliti, da si zastavimo ključna vprašanja o uspešnosti našega dela. Ali dosegamo tiste, ki odločajo? Ali naše strategije zadenejo prava ozka grla? Objavljanje biltenov in izvedba seminarjev sta nujna, a sami po sebi ne zadostujeta. V odboru se tega zavedamo. Naslednja faza mora biti bolj prepričljiva, bolj utemeljena na podatkih in zahtevnejša do institucij samih, ne le do žensk znotraj njih.
Raziskave kažejo, da spolna pristranskost v nevrokirurgiji ni le strukturna, temveč tudi kulturna in je zakoreninjena v načinu ocenjevanja, izbire in vključevanja specializantk in specializantov v kirurške ekipe. Ali je kulturo sploh mogoče spremeniti od znotraj?
Mogoče je le, če se odločite problem poimenovati pravilno. Če ga imenujete kot problem napredovanja, implicitna rešitev glasi: popravite položaj žensk. Dajte jim mentorje, samozavest in usposabljanje za krepitev odpornosti. In ko se številke ne spremenijo, lahko rečete: poskusili smo. Če pa ga prepoznate kot problem kulture, je implicitna rešitev: popravite institucijo. Preoblikujte postopke zaposlovanja. Ponovno pretehtajte kriterije ocenjevanja. Vprašajte se, kdo sedi za mizo, ko se sprejemajo odločitve in katere predpostavke prinesejo s seboj. Okvir problema napredovanja je v bistvu udoben ravno zato, ker od nikogar na položajih moči ne zahteva, da bi kaj spremenil pri sebi.
Na začetku pogovora ste opisali, kaj bi svetovali mladi zdravnici ob vstopu v specializacijo. Ali je ta mlada zdravnica danes v boljšem položaju, kot ste bili vi?
Pri vstopu v specializacijo ima danes boljši dostop do vidnih vzornic in strokovnih mrež, kot sem jih imela jaz. Toda na točki, ki zares šteje; pri vodilnih položajih, pri odločitvah, kdo bo predstojnik oddelka, kdo bo sedel v komisiji, ki izbira naslednjo generacijo se še nič ni bistveno premaknilo. Ali verjamem, da se bo? Verjamem, da se mora.
