Od dodatka do prepovedane snovi v hrani ljudi in krmi živali
Titanov dioksid (TiO₂), kot aditiv poznan z oznako E171, je dolgo veljal za enega najpogosteje uporabljenih belih pigmentov v prehranski industriji. Zaradi svojih kemičnih lastnosti je izdelkom dajal značilno svetlo oziroma belo barvo, zato se je pogosto pojavljal v slaščicah, žvečilnih gumijih in različnih predelanih živilih. Njegova funkcija je bila predvsem estetska, saj je s svojo prisotnostjo izboljšal videz izdelka, ne pa njegove hranilne vrednosti. Prav zaradi te vizualne lastnosti se je titanov dioksid uporabljal tudi v nekaterih izdelkih za živali, predvsem kot barvilo v krmi ali priboljških za hišne ljubljenčke. V zadnjem desetletju pa so se pojavila nova znanstvena vprašanja o varnosti te snovi.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) leta 2021 objavila obsežno znanstveno oceno, v kateri so raziskovalci pregledali številne toksikološke in epidemiološke študije o vplivu titanovega dioksida na zdravje. Analiza je pokazala, da se snov sicer absorbira v zelo majhnih količinah, vendar se lahko delci zaradi dolge razpolovne dobe kopičijo v telesu. Posebno pozornost so znanstveniki namenili vprašanju genotoksičnosti, torej možnosti, da bi snov lahko poškodovala genetski zapis v celicah. To je bilo posebej problematično zato, ker se je uporabljal tudi v izdelkih, ki jih pogosto uživajo otroci in druge ranljive skupine prebivalstva.
Ta ugotovitev je bila pomembna predvsem zato, ker je E171 dolgo veljal za relativno neškodljivo snov. Po NIJZ naj bi šlo za enega najbolj vsestranskih nanomaterialov, saj ima številne uporabne lastnosti, med drugim antimikrobne aktivnosti, fotokatalitične sposobnosti in sposobnost zaščite pred UV-sevanjem. Prav zaradi teh lastnosti se je uporabljal tudi kot aditiv za živila oziroma barvilo. Rezultati raziskav so pokazali, da že zelo majhni delci snovi reagirajo z biološkimi sistemi drugače, kot so znanstveniki predvidevali v preteklosti.
Na podlagi teh ugotovitev je Evropska unija prepovedala uporabo titanovega dioksida v živilih za ljudi. Odločitev je temeljila na previdnostnem načelu, ki se v evropski zakonodaji uporablja v primerih, ko znanstvene raziskave kažejo potencialno tveganje za zdravje.
Podobna vprašanja so se pojavila tudi na področju prehrane živali. Titanov dioksid se je v preteklosti prav tako uporabljal kot barvilo v krmi, zato je EFSA ocenila tudi njegovo uporabo kot krmni dodatek. Odbor FEEDAP je ugotovil, da ni mogoče potrditi njegove varnosti za vse vrste živali. Znanstveniki niso mogli določiti varne ravni izpostavljenosti, zato so regulatorjem priporočili, naj dovoljenja za uporabo snovi ne podaljšajo.
Evropska komisija je zato leta 2021 sprejela izvedbeno uredbo, s katero je zavrnila dovoljenje za titanov dioksid kot krmni dodatek za vse živalske vrste. Uredba je določila tudi časovni okvir za umik izdelkov s trga. Zaloge dodatka in mešanic, ki so vsebovali titanov dioksid, so se morali umakniti s trga do 20. marca 2022, posamična krmila in krmne mešanice, proizvedene pred tem datumom, pa do 20. junija istega leta. Po tem obdobju titanov dioksid v Evropski uniji ni bil več registriran kot krmni dodatek.
Kot pojasnjuje izr. prof. dr. Breda Jakovac Strajn z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, je sistem nadzora nad dodatki v prehrani živali v Evropski uniji zelo strog. Pojasnjuje, da morajo biti vsi dodatki, ki jih uporabljamo v prehrani živali, registrirani. Pri ljudeh govorimo o prehranskih dodatkih, pri živalih pa o krmnih dodatkih, ki morajo biti odobreni za določene živalske vrste. Razdeljeni so v več kategorij. Nekateri se dodajajo zato, da preprečujejo nastajanje grudic v krmi, drugi izboljšujejo prebavljivost ali vonj krme, med najbolj razširjenimi pa so nutritivni dodatki, kot so vitamini, minerali in aminokisline. Za vsak tak dodatek mora biti pridobljena odobritev Evropske komisije, ki temelji na znanstveni oceni varnosti.
Vsi odobreni dodatki so zbrani v evropskem registru krmnih dodatkov Search Feed additives | Food and Feed Information Portal Database | FIP. Jakovac Strajn poudarja, da je prav ta register ključni vir informacij o tem, katere snovi se lahko uporabljajo v prehrani živali. Opozorila je, da če v tej podatkovni bazi poiščemo titanov dioksid, rezultatov ni, kar pomeni, da snov ni dovoljena za uporabo pri nobeni živalski vrsti.
Po njenih besedah potrošniki registra krmnih dodatkov ne poznajo ali pa povezujejo z napačno interpretacijo. Na primer na deklaraciji vidijo identifikacijsko oznako kot je 3a672a in takoj pomislijo, da je to nekaj umetnega, nevarnega, v resnici gre pa za številko iz registra, ki označuje dovoljeno obliko vitamina A za živali (slika spodaj).
Primer titanovega dioksida tako kaže, kako pomembno vlogo ima znanstvena presoja pri regulaciji dodatkov v prehrani ljudi in živali. Snov, ki se je dolga leta uporabljala predvsem zaradi estetskega učinka, je zaradi novih raziskav in previdnostnega pristopa regulatorjev postopoma izginila iz prehranske verige. Hkrati pa razprava o titanovem dioksidu odpira širše vprašanje o varnosti novih snovi in nanomaterialov, ki se pojavljajo v potrošniških izdelkih.
Neža Smolinsky
