Francoski energetski velikan TotalEnergies je pred dobrim dnevom naznanil, da želi do prihodnjega leta ponovno zagnati gradnjo več kot 17 milijard evrov vrednega projekta Mozambike LNG. Čeprav se energetska podjetja, ki sodelujejo v gradnji gromozanskih tovarn, skrivajo za fasado dobrohotnosti, češ da bodo s projektom Mozambik dvignil iz revščine, pa je to daleč od resnice. Brez pokroviteljskega olepševanja je to največji neokolonialni projekt v zgodovini Afrike.
Mozambik LNG se nahaja v provinci Cabo Delgado, kjer so leta 2006 v Rovumskem morskem bazenu odkrili okoli 10 bilijonov kubičnih metrov tekočega zemeljskega plina. S prva je načrtovanje in vodenje projekta opravljalo ameriško podjetje Anadarko Petroleum, vendar je leta 2019 svoji večinski delež, ki znaša 26,5 odstotka, prodalo francoskemu podjetju TotalEnergies za 3,5 milijard evrov. Od prevzema projekta do zamrznitve le tega sta minili samo dve leti. V napadu Islamskega militantnega gibanja Ansar al-Sunna, lokalno poznano pod imenom Al-Shabaab, ki naj bi delovalo kot mozambiško krilo teroristične organizacije ISIS, na pristaniško mesto Palma, kjer se tudi odvija del projekta, je bilo namreč po ocenah mednarodnih opazovalcev ubitih ali pogrešanih več kot 1400 ljudi, med njimi sta bila tudi dva pogodbena delavca podjetja TotalEnergies. Zaradi nezagotavljanja varonosti lastnih delavcev so preživeli kot tudi svojci žrtev vložili tožbo zoper podjetje.
TotalEnergies tudi ni uresničil obljube, da bo projekt zagotovil številna delovna mesta za lokalno prebivalstvo. Velika večina prizadetega prebivalstva je nepismenih, brez formalne izobrazbe, saj so tradicionalno opravljali poklic ribičev ter nimajo izkušenj z delom v industriji. Francosko podjetje tudi nikdar ni zagotovilo programov, ki bi prebivalce usposabljali za delo. Ravno nasprotno. Manjko delovne sile so odpravili s tem, da so uvažali delavce iz drugih delov Mozambika ali pa iz tujine. Cele vasi ribičev, ki so živeli tik ob morju, so preselili 10 kilometrov v notranjost in jih tako popolnoma odrezali od vira preživetja. Dodatno zanemarjanje lokalnega prebivalstva je sicer pokazalo že prvotno vodilno podjetje Anadrko, ki je velikost zemljišč članov skupnosti izmeril s štetjem palm na parceli, zaradi česar so ljudje, ki imajo 10 hektarjev zemlje, prejeli odškodnino za en hektar.
Zanemarjanje lokalnega prebivalstva gre z roko v roki z neokolonialistično finančno strukturo samega projekta. Skoraj ves prihodek, ki ga bo ustvarila tovarna z obratovanjem, bo namenjen tujim podjetjem za povrnitev naložb. To pomeni, da bo Mozambik pomenljive prihodke začel prejemati šele z letom 2035 – zaradi zavlačevanja morda še kasneje – ko bo morda plin že nadomeščen z drugimi nižjeogljičnimi alternativami. Posledično lahko cene plina toliko padejo, da bodo investicije, ki jih mora država vložiti, ostale nepoplačane z delovanjem tovarne. Pika na i izkoriščevalni strukturi pa je dejstvo, da tuje družbe zaslužijo v vseh fazah projekta, od pridobivanja, predelave, prevoza, skladiščenja do trgovanja, medtem ko je Mozambik dejansko vključen le v prvo fazo.
Problematičen vidik delovanja je tudi degradacija okolja. Območje, na katerem se nahajajo trije deli projekta, zajema 3600 hektarjev ozemlja, ki je dom številnim vrstam rastlin in živali ter posebnim ekosistemom. Vse to ogroža izkopavanje, gradnja infrastrukture in ladijski promet. Emisije toplogrednih plinov iz proizvodnje LNG naj bi povečale celotne emisije Mozambika za do 14 odstotkov. Mozambik podnebne spremembe že danes uničujejo z ekstremnimi vremenskimi dogodki, kot sta bila ciklona leta 2019.
Poleg omenjenega projekta pa sta v igri še tako imenovana projekta Rovuma LNG ter Coural South FLNG. Prvi projekt vodi ameriško podjetje ExxonMobil. Vrednost projekta za sedaj še ni znana. Drugi projekt, ki bo zgrajen na morski ploščadi in je ocenjen na dobrih 6 milijard evrov, pa vodi italijansko podjetje Eni. Čeprav se zdi, da je so trije projekti velikansko število za eno afriško državo, pa so v resnici žal le kapljice v afriškem morju tujega izkoriščanja surovin. Namreč podobni projekti pridobivanja in predelovanja tekočega plina potekajo tudi v Nigeriji, Angoli, Tanzaniji, Kongu, Egiptu in drugod. Projektom je poleg osnovnega namena skupno še dejstvo, da so večinski lastniki projekta tuje države.
Čeprav so se države južne poloble v večini znebile oziroma osvobodile kolonialne oblasti pa lahko opazimo, da so neokolonialne izkoriščevalne strukture še vedno prisotne. Tovarne, ki bodo zgrajene v Mozambiku, so de facto namenjene temu, da tuje države ter mozambiška politična elita kopičijo kapital, medtem preostalim lokalnim prebivalcem ne ostane nič, celo grozi jim smrt.
David Bajec
