»Preden si ljudje kupijo žival, bi se morali vprašati, ali imajo čas, denar, kdo bo pazil žival, ko jih ne bo dlje časa, kdo bo prevzel žival, če se jim kaj zgodi. Če ne veste odgovora na katerokoli od teh vprašanj, ne kupujte živali,« je povedala oskrbnica Olja Ivanović. V Zavetišču za zapuščene živali Ljubljana že leto in pol ne morejo sprejeti predanih psov, zaradi prezasedenosti. Na mačjem oddelku je stanje nekoliko bolje, vendar ljudje znova in znova dokazujejo svojo neodgovornost do živali.
Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana je bilo ustanovljeno 4. oktobra 2002, na svetovni dan živali. Ustanovila ga je Mestna občina Ljubljana, za lastne potrebe oskrbe zapuščenih živali. Na ograjenih 3.500 m² ima zavetišče več objektov. Prvi, ki pričaka vsakega obiskovalca, je glavna stavba, kjer so se že slišali pasji laježi. Tam nas je sprejela Olja Ivanović, vodja oskrbnikov, ki dela v zavetišču že 26 let. Pospremila nas je v manjši skupinski prostor z dvema mizama in stoli. Skozi velika okna se vidi oskrbnike, ki sprehajajo pse vseh velikosti in oblik.
Kaj je najbolj pogost razlog, da se žival znajde v zavetišču?
»Za pse je bil največkrat razlog inšpekcijski odvzem, to se pravi neprimerna oskrba psov, neprimerni pogoji bivanja ali mučenje. Veliko je tudi psov, ki sploh niso čipirani in posledično ne moremo določiti njihovega izvora. Velikokrat pride tudi do različnih pasemskih trendov. Na primer postane popularna pasma border collie in si ga vsi kupijo, ne da bi se pozanimali o karakteristikah te pasme. Ko pes odraste in ima zaradi neprimerne vzgoje vedenjske probleme, pa ga želijo predati nam. Vendar mi že več kot leto in pol nismo sprejeli nobene predaje, saj nimamo prostora. Pri mačkah pa je največkrat problem to, da lastniki ne sterilizirajo oz. ne kastrirajo mačk. Posledično pride do nezaželenih legel.«
Se v zavetišču srečujete s prostorsko krizo?
»Mi imamo 120 namestitvenih mest za pse, saj so boksi tako veliki, da lahko daš notri tri pse. Tukaj pa pride do problema, saj se morajo ti trije razumet. Določeni psi zaradi vedenjskih težav, niso združljivi, zato ima vsak takšen pes svoj boks, mi pa imamo okoli 48 boksov. Pri mačkah imamo približno 300 namestitvenih mest, ampak je pri njih nekoliko drugače. Skupaj damo načeloma tiste, ki tudi družno pridejo v zavetišče. Tako, da so lahko v enem boksu tri ali štiri mačke, odvisno tudi od njihove velikosti. Na srečo pa trenutno nimamo težav z namestitvijo mačk, smo precej prazni.«
Za oskrbo vseh živali se mora porabiti veliko sredstev. Katero sredstvo za oskrbo živali je najtežje zagotoviti?
»Delovno silo, ta je najdražja, hrana in voda nista problem. Zjutraj je glavna oskrba, psa se spusti v ogrado v izpust, medtem pa oskrbnik počisti njegov boks. Potem se psa pelje na sprehod in popoldne še na en sprehod. Imamo tudi sprehajalce, ki jih sicer ni veliko, ampak so redni. Minimalna dolžina sprehoda dopoldan je 30 minut, popoldan pa nekoliko manj. Poanta teh interakcij je, da je pes s človekom, vendar je to lahko precej zahtevno zagotoviti, saj je delovna sila draga. Pes rabi človeka, samo izpust jim ne zadostuje.«
Oskrbnikom pomagajo tudi študentje
V zavetišču trenutno deluje 10 oskrbnikov, od tega so trije nočni oskrbniki. Pri njihovem delu jim pomagajo tudi študentje. Oskrbnica Ivanović nas je nato pospremila ven, kjer sta ena večja in ena manjša ograda. Tam oskrbniki pod nadzorom spustijo psa, da lahko prosto teka, hkrati pa imata ti dve ogradi tudi opremo za agility. V obeh ogradah sta bili študentki, vsaka s svojim psom, ki sta navdušeno tekala ob ograji. Na vprašanje, zakaj sta se odločili za delo v zavetišču, sta navedli podobne razloge. »Iskala sem službo in, ker študiram veterino, mi je stik z živalmi zelo pomemben,« je povedala Lili Žbogar. »Sem veterinarski tehnik, vedno sem imela željo, da bi delala z živalmi. Tukaj sem dobila priložnost, da opravim prakso in mi je bilo zelo všeč, zato sem ostala,« pojasni Nika Jaklič. Študentka Žbogar dela v zavetišču od lanskega poletja, Jaklič pa že tri leta.
Kakšna pa je vaša izkušnja dela v zavetišču do sedaj?
»Ko se navežem na kakšnega psa, mi je velikokrat hudo, ko je posvojen,« je povedala študentka Jaklič, »ampak je tudi zelo lepo. Včasih ostanemo tudi v kontaktu z novimi skrbniki.«
»Žival si nikoli ne zasluži, da pristane v zavetišču«
Oskrbnica Ivanović nas je nato pospremila do oddelka za pse, ki je ob glavni stavbi. Gre za objekt, ki ima vgrajene bokse. Vsak boks ima notranji in zunanji del, ki ima tudi talno ogrevanje. Ko smo hodili mimo rešetk, se je vsak pes odzval drugače na nov obraz. Nekateri so takoj pritekli k ograji in mahali z repi, drugi so ostali na razdalji in glasno zalajali. Vsak pes ima ob boksu napisano ime, oskrbnica se je ustavila pri Beli. Boks je bil velik, v njem pa je bila še večja psica, pasme turški kangal. Kljub njeni velikosti in na prvi pogled zastrašujočemu pogledu, Bela niti enkrat ni zalajala, ampak je takoj pritekla k rešetkam in si želela božanja.
Kakšna je njena zgodba?
»Šlo je za poseben odvzem na posesti, kamor smo šli na teren s policijo, tam je bilo večje število turških kangalov. Zaradi določenih okoliščin so ostali sami in prizor, ki smo ga videli, ni bil lep. Bela je bila takrat kost in koža, nekako ji je uspelo pobegniti izven ograde, z njo sta bila še dva psa. Ko smo prispeli si nihče ni upal stopiti iz avta, saj nismo vedeli, kako se bodo odzvali. Vzela sem hrano in stopila iz avta, Bela se mi je približala in njeno stanje je bilo res slabo, nisem je spustila iz rok. Nato je prišla inšpekcija in pričeli smo z odvzemom, našli smo tudi dva mladiča, ki sta bila Belina. Ko je pobegnila izven ograde, se ni morala več vrniti nazaj k njima, onadva pa ji nista uspela slediti. Na koncu smo vse odvzeli, mladiča sta našla nov dom takoj, ko sta bila dovolj stara, Bela pa je zdaj nameščena pri nas in ona je še edina od kangalov, ki je ostala.«
Na drugi strani objekta je še več boksov in tokrat se je oskrbnica ustavila pri imenu Lex. V boksu je zalajal pes manjše rasti, sprva je nekoliko previdno stal ob strani, ampak po krajšem vohanju, se je umiril in usedel ob rešetkah kot, da bi prisluhnil svoji zgodbi. »Lex je bil predan s strani lastnika. Mene tisti dan ni bilo, vem pa, da je bilo nekako vse sumljivo, saj ni bilo točno jasno, zakaj so ga predali. Bivši lastniki so Lexa pripeljali iz ulic Srbije ali Bosne, ne spomnim se točno. Nekaj časa so ga imeli, nato pa so se skregali med seboj glede pogojev bivanja, stanovanja in zato je kuža pristal v zavetišču. Star je 10 let in na stara leta je pristal tukaj. Pes si nikoli ne zasluži tega, res je, da dobro skrbimo za njih, ampak vsak pes si zasluži svoj dom, dostojno življenje, tako kot mi.«
»Pri sprejemanju mačk me nič več ne preseneti«
Oskrbnica Ivanović nas je nato popeljala do oddelka za mačke, ki imajo tako kot psi notranji in zunanji boks. Na stenah so otroške risbe mačk in v nasprotju s pasjim oddelkom, je tukaj, poleg občasnega tihega mijavkanja, vladala tišina. Skoraj vsi boksi so bili prazni, kar je dober znak. Oskrbnica se je ustavila ob navidezno praznem boksu, šele ob natančnejšem pregledu, smo opazili mačko, manjše rasti in velikih, nekoliko prestrašenih oči. »To je Lori, stara je 10 let in k nam je prišla najdena. Pri mačkah se sploh več ne čudim, ko pridejo k nam v vseh možnih stanjih. Trenutno imamo v karanteni dolgodlakega, kastriranega mačkona, za katerega je očitno, da je nekdo lepo skrbel zanj, vendar ni čipiran. Objavili smo na spletno stran, da smo ga našli, vendar se še nihče ni oglasil in dvomim, da se kdo bo. Nekaterim ljudem je očitno res povsem vseeno.«
»Za posedovanje katerekoli živali, bi morali zaprositi pri upravnih enotah«
Večina stvari, ki se dogajajo živalim, sploh ne pride v medije. V kakšnem stanju so psi, ko pride do odvzema, v kakšnih pogojih živijo in kaj ljudje razumejo kot povsem normalno. »Nekaterim ljudem se ne zdi narobe, da je pes privezan na drevo z metrsko verigo, brez strehe nad glavo, mogoče ima vodo, mogoče ne in je podhranjen. Zaradi tega pride do težav pri odvzemu, saj tak človek misli, da ne dela nič narobe in v prihodnosti si bo lahko kupil novega psa,« je povedala oskrbnica Ivanović, ko nas je pospremila nazaj h glavni stavbi. Oskrbnica tukaj vidi rešitev v tem, da bi lastništvo katere koli živali, moralo biti privilegij, za katerega bi ljudje morali zaprositi pri upravnih enotah. S tem bi lahko zagotovili sledljivost živali, saj bi bile vse čipirane. To bi olajšalo tudi predpisovanje kazni in omogočilo popolno prepoved posedovanja živali, če je kadarkoli prišlo do zlorabe ali neupravičene predaje.
