Pozno popoldne so se eden za drugim pred kočevsko športno dvorano ustavljali avtomobili in kolesa, skozi priprta vrata pa je bilo že mogoče slišati značilne udarce plezalnih copat. V notranjosti so se člani Plezalnega kluba Kočevje zbirali na rednem sredinem treningu. Ob robu dvorane so ležale vrvi, pasovi, vrečke z magnezijem in tesni plezalniki, v katerih marsikdo komaj hodi, a brez njih na steni preprosto ne gre.
Mlajši člani so glasno razpravljali o tem, komu je na zadnjem treningu uspelo preplezati najtežjo smer, starejši pa so nekoliko mirneje sedeli ob steni in si s trakom ovijali prste. Med njimi je vladalo sproščeno vzdušje, polno šal in pogovorov, toda ko so stopili pod steno, se je razpoloženje hitro spremenilo.
Trener Sašo Čop je skupino najprej popeljal skozi ogrevanje. Nekaj teka po dvorani, raztezanje ramen in zapestij ter vaje za ravnotežje in moč. »Veliko ljudi misli, da je pri plezanju pomembna predvsem moč rok, ampak v resnici dela celo telo,« je med ogrevanjem povedal Žan, ki pleza že tri leta. »Pomembni so tudi koordinacija, ravnotežje in predvsem glava,« je še dodal gimnazijec.
Prav slednje se je pokazalo nekaj minut pozneje, ko so se plezalci razporedili pod različne smeri. Umetna stena je bila polna različno obarvanih oprimkov. Vsaka barva je označevala svojo smer in svojo težavnost. Nekatere so vodile skoraj naravnost navzgor z večjimi oprimki, druge pa so plezalce usmerjale čez previsne dele stene, kjer so morali skoraj viseti v zraku.
Smer, ki je pritegnila največ pozornosti
A pozornost večine članov je pritegnila ena sama smer. Ne zaradi višine, temveč zaradi kratkega previsnega dela, kjer je večina obstala. Šlo je za na videz preprost gib med dvema majhnima oprimkoma, ki pa je zahteval popolno ravnotežje.
Pod steno je nekaj časa stal tudi Luka, eden izkušenejših članov kluba. Roke si je počasi mazal z magnezijem, pogled pa ves čas usmerjal proti previsu. Videti je bilo, kot da smer pleza že v mislih. »Pri plezanju veliko časa porabiš za opazovanje,« je dejal. »Preden sploh začneš plezati, poskušaš ugotoviti, kako se boš premikal. Če greš brez načrta, običajno hitro obstaneš.«
Ko je stopil na steno, so bili njegovi gibi premišljeni. Z nogami je počasi iskal ravnotežje, roke pa premikal skoraj brez odvečnih sunkov. Malo višje se je ustavil pod previsnim delom. Nekaj sekund je negibno visel in opazoval naslednji oprimek. V dvorani je za trenutek zavladala tišina. »Levo nogo višje,« je ob tem mirno zaklical trener.
Luka je poskusil. Z eno roko se je sunkovito iztegnil proti majhnemu oprimku, a mu je zdrsnilo. Vrv ga je ujela nekaj centimetrov pod mestom, kjer je izgubil ravnotežje. Za trenutek je obvisel v zraku, nato pa se spustil nazaj na tla.
Padec med plezalci ni pomenil neuspeha. Ravno nasprotno. Pod steno se je hitro oblikovala skupina članov, ki je začela razpravljati o možnih rešitvah. Nekdo je predlagal drugačen položaj nog, drugi hitrejši gib z desno roko. Mlajši člani so ob tem pozorno poslušali in poskušali razumeti, zakaj je gib tako zahteven.
»To je pri plezanju najbolj zanimivo,« je povedal Sašo Čop. »Vsaka smer je nek problem, ki ga moraš rešiti. Včasih ni dovolj, da si močan. Pogosto moraš samo najti pravi način gibanja.«
Prav ta način razmišljanja ločuje plezanje od mnogih drugih športov. Med treningom ni bilo čutiti klasičnega tekmovalnega pritiska. Člani niso tekmovali drug proti drugemu, temveč predvsem sami s seboj in s smerjo pred njimi. Ko je nekomu spodletelo, so mu drugi pomagali poiskati rešitev. Ko pa je komu uspel res težek gib, je cela skupina reagirala skoraj tako navdušeno, kot bi šlo za finale velikega tekmovanja.
Na drugi strani dvorane balvanski problemi
To se je pokazalo tudi pri mlajših članih. Med njimi je bila osnovnošolka Eva, ki je s plezanjem začela šele lani. Pred svojo smerjo je nekaj časa opazovala oprimke in z roko po zraku ponavljala gibe, kot bi jih želela najprej preplezati v mislih. Na začetku je plezala previdno, nekoliko višje pa ji je zdrsnila noga. »Imaš to!« se je zaslišalo iz spodnjega dela dvorane. Eva se je za trenutek ustavila, nato pa nadaljevala in nekaj sekund pozneje dosegla vrh smeri.
Na drugi strani dvorane pa so nekateri drugi plezalci reševali plezalne probleme. Pri eni izmed balvanskih smeri je več članov dolgo poskušalo isti gib. Oprijem je bil majhen, previs pa ravno dovolj zahteven, da je večina vedno znova pristala na blazini. Poskušali so znova in znova, si med seboj svetovali in kazali možne rešitve. Ko je eni izmed članic končno uspelo preplezati problem do vrha, je zmagoslavno skočila na blazino.
»To je tisti občutek, zaradi katerega se vračaš,« je med krajšim odmorom dejal Luka. »Izkušeni plezalci pogosto pravijo, da smer najprej preplezajo v glavi in šele nato na steni,« je še dodal srednješolec, medtem ko je opazoval previsno smer, ki je ena zahtevnejših v dvorani.
Luka je pred koncem treninga še enkrat stopil pod previsno smer, ki mu prej ni uspela. Odločno je začel s plezanjem in se ponovno ustavil pod previsom. Nekaj časa je razmišljal o svoji naslednji potezi, nato pa poskušal z malce drugačnim gibom kot prej. Tokrat je gib uspel. Ko je preplezal najtežji del smeri, se je po dvorani razlegel glasen aplavz. Ne zato, ker bi šlo za popolno smer, ampak zato, ker je za tem uspehom stalo več neuspelih poskusov, analiziranja in vztrajnosti.
Ko so člani kluba počasi zapuščali dvorano, so na tleh ostali sledovi magnezija in odtisi plezalnih copat. Ob tem pa se je čutilo, da jim plezanje pomeni precej več kot zgolj šport. Vsaka smer namreč predstavlja nov problem, vsaka uspešno preplezana smer pa majhno osebno zmago na poti h končnemu cilju.
Miha Gorjup
