Imeli so tri MVP-je finale lige in občutek, da je naslov le vprašanje časa. Potem se je spletom napak in nesrečnih okoliščin vse sesulo. Sam Presti in Clay Bennett sta se iz (redkih) napak naučila dovolj, da tokrat sestavita ekipo, ki ima potencial postati prva dinastija po Warriorsih, ki je kljub novimi in težkimi pravili zavladala v NBA ligi.
Zbudil sem se nekaj minut pred sedmo, bolj zaradi tekme kot zaradi šole in standardno prižgal enega od piratskih streamov. Zaradi zahodnoameriškega termina, ki je tako pozen, da po eni strani prehaja v ugodnega, ujamem zadnje minute pete tekme med Portlandom in Oklahomo. Tako sem pospremil famozno trojko Lillarda in začetek konca mučnega eksperimentiranja po ameriškem dnevu državnosti 2016. Želja se mi je uresničila, ko je tudi Presti uvidel, da vse skupaj ne gre nikamor. Kot posledica sta bila zamenjana PG in Russ, v zameno pa je v Oklahomo prispel mladi loterijski izbor Clippersov Shai Gilgeous-Alexander.
Prišla je zanimiva covid sezona, kjer je Chris Paul dokazal, da še ni rekel zadnje v ligi in Oklahomo popeljal v playoffe, pravi rebuild pa zamaknil za leto dni.
Nato je prišla sezona 2020/21. Na mesto trenerja je bil postavljen dolgoletni pomočnik Billyja Donovana Mark Daigneault, s katerim sta skupaj sodelovala že pri Gatorsih iz Floride, nato pa tudi v Oklahomi. Oklahoma je takoj ponudila možnost mladim igralcem, od katerih sta se »prijela« le Shai in Lu Dort, omembe vreden pa je tudi Kenrich Williams, ki je definitivno bil »too good to tank« in nakazal, da bi lahko v prihodnosti igral zmagovalno košarko. Zadnja tekma sezone je bila skoraj bolj travmatična kot tekma v lanskih playoffih, saj sem takrat bil tako bolan v glavo, da sem gledal kako mi tank commander Clippersov Daniel Oturu z metom 5/21 uničuje sanje o top izboru na prihajajočem draftu. In tako je Oklahoma ostala brez top 4 mesta, na katerem so takrat bili igralci, ki so razred pred vsemi (vsaj tako so bili začrtani).
Tako je Oklahoma izbrala Giddeya, nad katerim nisem bil niti malo navdušen. Na tej točki sem postajal skeptičen, tako zaradi fita s Shaiem kot karakteristik, ki jih Giddey nosi s seboj. Tu je dodan tudi 55 pick drafta Aaron Wiggins, ki je skupaj z Guy Santosom iz Warriorsow edini 55ti pick, ki igra v NBA ligi, če ne štejemo Bronnyja, ki ima mesto zagarantirano iz dobro poznanih razlogov.
Na koncu sezone 2021/22 se zgodi prelomna točka, ko loterijske žogice nagradijo Sama Prestija z drugim izborom, jaz pa sem od sreče skočil iz postelje in se med drugim močno podrsal na rob okna, saj sem vedel, da to najverjetneje pomeni, da bo Chet od prihodnje sezone nosil dres Oklahome. Poleg tega so Clippersi izpadli iz play ina in Oklahomi dodelili 12ti izbor na draftu, kjer Oklahoma izbere Jalena Williamsa, ki je pred tem kar tri leta igral na Santa Clari in je tako bil nekoliko starejši, kar je po navadi za Prestija že bil »deal braker«. Zanimivo je, da je pred njim z enajstim izborom izbral Ousmane Dienga (katerega je spremljal vrsto let), vendar sem prepričan, da je temu bilo tako samo zaradi tega, ker je bil Jalen Williams izbran z izborom Oklahome, Dieng pa je prišel v Oklahomo preko menjave, katera lahko pred uradnim potrdilom še vedno propade. V senci dveh prihajajočih zvezd se ne sme pozabiti na ogromno telo, ki se lahko v vsakem trenutku vrže na Jokića – Jaylina Williamsa.
Prvi večji napredek se je zgodil v sezoni 2022/23, kljub nesrečni in za košarkarje zelo redki poškodbi Cheta, ki si je huje poškodoval stopalo (Lisfrancova poškodba). Zadnji košarkar s tovrstno poškodbo je bil Udonis Haslem v sezoni 2010. Med tem ko so se pojavljala vprašanja ali bo Chet lahko naredil 100% rehabilitacijo, je Oklahoma prišla do play ina in premagala nesrečne Pelikane, ampak morala priznati poraz proti favorizirani Minnesoti. Kljub porazu, smo vsi vedeli, kam vse skupaj pelje. Obrisi bodoče vrhunske ekipe so bili vidni iz vesolja.
Seveda je bil na draftu dodan še en odličen igralec. Z 10 pozicije so izbrali Casona Wallacea, s prihodom Cheta po poškodbi pa je tako Oklahoma bila pripravljena za naslednji preskok, kar jim je tudi uspelo. Rezultat je bila prva pozicija na zahodu in visoke ambicije v playoffu. Vendar pa je potrebno reči, da ekipa ni bila pripravljena na prave playoff bitke, kar je normalno, saj je vedno potrebno imeti vsaj en offseason na voljo z mentaliteto »zdaj smo pripravljeni in sposobni, gremo še zregulirat kar je potrebno«. To se je poznalo na neuporabnosti Giddeya, saj je bil brez žoge v rokah, ki je bila vedno pri Shaiu, povsem neuporaben oziroma škodljiv za ekipo zaradi nezmožnosti »razširjanja parketa«. Dallas je v drugi rundi to izkoristil in zasluženo odšel v finale konference. Za Oklahomo pa so bile to več kot potrebne izkušnje in pokazatelj kaj je potrebno popraviti čez poletje. Giddey je bil takoj zamenjan za Carusa, pod košem pa je bil dodan Isaiah Hartenstein – odličen skakalec, postavljavec blokov, in klasičen »glue guy«, ki počne vse tiste umazane stvari, ki jih drugi ne. Na draftu so v zgodnji drugi rundi dodali tudi Ajaya Mitchella prek serije menjav, kar dodatno nakazuje, da je Presti imel svojega začrtanega igralca v Ajayju in ga hotel na vsak način dobiti.
Tako je bila ekipa pripravljena na naslednji korak in osvojitev naslova. Sezono 2024/25 so končali z izidom 68-14, elitnim defenzivnim ratingom 107, 5 in drugim najboljšim net ratingom v zgodovini lige – 12.8 (le za 1995-96 Bullsi – 13.4). V playoffu so sprava opravili z Memphisom, nato so imeli finale pred finalom z Denverjem, ki so ga uspeli izločiti po sedmih tekmah, z Minnesoto so opravili gladko 4-1, v finalu pa premagali Pacerse v sedmi tekmi. Shai je tako v eni sezoni osvojil MVP nagrado, MVP finala in naslov, Jalen Williams je prišel v All-NBA tretjo ekipo in drugo ekipo All-defensive, Lu Dort pa se lahko pohvali s prvo All-Defensive peterko. Letošnjo sezono gre spet vse po planih. Kljub temu, da je bila Oklahoma druga najbolj poškodovana ekipa rednega dela, je uspela končati na prvem mestu redne sezone, Shai pa bo kot kaže, drugič zapored MVP rednega dela sezone.
Izgradnja šampionske ekipe in potencialne dinastije od temeljev do današnjega dne gre na račun Sama Prestija.
»When we do get back to the postseason, we want it to be an arrival and not an appearance.”, je skozi vsa leta rebuilda poudarjal Sam Presti na vprašanja o ciljih Oklahome. Liga NBA deluje na tak način, da te skuša poriniti na sredino lestvice – da si dovolj dober za dobiti dobro draft pozicijo, in preslab za resen rezultat v playoffih. V taki pasti so se vrsto let znašle ekipe Chicaga, Atlante, Orlanda v eri Vučevića, Miamija… Prestiju je to v drugem večjem rebuildu v Oklahomi že drugič uspelo preprečiti.
Jasna vizija se je začela prikazovati takoj po prvih izborih rebuilda. Če je prej izbiral igralce z najdaljšimi rokami in nadrealnimi atletskimi sposobnostmi, katere je košarko potrebno »naučiti«, se je tokrat odločil za igralce, kateri lahko igrajo z žogo in jo znajo »spustiti« na parket. Poseben fokus je dal tudi na obrambo, kjer je »nakopičil« branilce, ki lahko igrajo na 1 in 2 do te mere, da sem bil recimo z izborom Casona Wallacea kar skeptičen, saj za njega na prvi pogled ni bilo prostora. Skozi proces prenove ekipe je zbiral bodoče izbore. Nakopičil je toliko bodočih izborov, da so se ljudje začeli spraševati, ali bo imel dovolj prostora za vse nove igralce iz drafta. Tudi jaz sem se spraševal o tem do trenutka, ko sem dojel, da se z novimi CBA pravili (na katere je pametno počakal, da pridejo v veljavo in šele po tem začel sklepati pogodbe), celotne ekipe za nedoločen čas ne more obdržati na mestu. Edini način, da ostaneš res pri vrhu je ta, da določene igralce vloge v nekem trenutku zamenjaš ali pustiš da odidejo, in jih zamenjaš z igralcem iz drafta, katerega imaš pod popolnim nadzorom naslednjih 8-9 let. Tekom let je sklenil nekaj odličnih pogodb, kot je pogodba Shaia za pet let brez player opcije, pogodba Cheta brez »boosta« v primeru individualnih dosežkov, pogodba Ajaya 3 leta 8,7m in tako naprej. Z zaupanjem v Prestija sem prišel do te točke, da bi mu brez problema zaupal tudi izbor svoje bodoče žene. In verjetno nisem edini navijač Oklahome, ki je to že kdaj pomislil.
Za konec je potrebno omeniti tudi lastnika Oklahome Claya Bennetta, ki je prestiju prepustil popoln nadzor nad dogajanjem, se sprijaznil z rebuildom v tistem času, in nenazadnje podaljšal pogodbe z vsemi zvezdniki, brez ponovitve slučaja Harden.
Kot pravi (Sam) Presti, se proces postajanja velike ekipe ni končal s prejšnjo sezono. In prav zato današnji Oklahoma City Thunder ne delujejo kot ekipa, ki je prispela na cilj, temveč kot ekipa, ki šele zares prihaja.
