Idilična vasica v gozdu je še pred manj kot pol stoletja predstavljala mejo z zaprtim območjem Kočevske Reke. »Včasih se skozi vas zapelje lovec, včasih potujoči prodajalec kruha, včasih pa kakšni izgubljeni pohodniki. Večino dni pa smo v vasi le mi, ki še nismo odšli,« je v smehu povedala Lilijana Vričko, ena izmed zgolj dvanajstih prebivalcev vasi Grčarske Ravne.
Vas ima danes le 12 prebivalcev. Foto: Špela Ferlin
Zdaj skoraj zapuščena vas ima bogato zgodovino. Njeni prvi prebivalci so bili kočevski Nemci, ki so vas zapustili leta 1941. Hiše so ostale prazne in vanje so se naselili zaposleni v nekdanjem zaprtem območju Kočevske Reke. Med njimi je bil tudi oče Lilijane , ki je v zaprtem območju opravljal delo gozdarja. Vričko, ena redkih prebivalk, ki v vasi živi od rojstva, se spominja časov, ko je bila vas še polna življenja.
Tudi ona danes delo opravlja v vasi Gotenica, ki je bila nekdaj v zaprtem območju. Vsako jutro se opravi v tamkajšnji vadbeni center policije, kjer dela v pralnici. Popoldne pa se zopet vrne domov v Grčarske Ravne.
Njena mala zelena hiša stoji na edinem križišču v vasi, obdana z drvarnico, kokošnjakom in vrtom. »Naša hiša je najmlajša v vasi. Preden jo je kupil moj oče, so v njej živele štiri družine za njimi pa še župnik,« je povedala. Po smrti obeh staršev je v hiši ostala sama.
Vaščani, ki so se naselili v zapuščeno vas, so se obnove lotili kar sami. Vsak izmed njih je poprijel za delo in skupaj so zgradili tudi vodovod. »Ves čas smo hodili po vasi gor in dol. En vikend smo pri nas delali fasado, naslednji vikend pri sosedih streho. Pomagali smo si in ustvarili res lepo vas,« je dejala in dodala, da odraščanje tako daleč stran od mesta ni bilo vedno najlažje.
»Dolgo časa nismo imeli asfalta, najhuje pa je bilo, ko je zapadel sneg. Takrat nismo mogli nikamor,« je povedala. Otroci iz vasi so morali vsako jutro na poti do šole prehoditi gozdno pot do sosednje vasi Grčarice, od koder jih je šolski avtobus odpeljal do bližnje Dolenje vasi. »Slišati bo kot ena tistih zgodb, ki jih pripovedujejo starejši ljudje – moj oče je na snežne dni vstajal zgodaj zjutraj, da je s traktorjem splužil sneg na naši poti. Ko še ni imel traktorja, je po poti pred nami hodil kar sam.«
Njena soseda, danes upokojena Rozalija , je s partnerjem hišo, ki se kot zadnja dviga na manjšem hribčku ob koncu vasi, kupila pred več kot tridesetimi leti. »Stopila sva v hišo in imela je le eno električno vtičnico. Lotila sva se dela in jo prenovila,« je dejala.
Ob prenavljanju hiše sta uredila tudi vrt, kjer pa sta v zemlji našla več starih kovancev. Najstarejši med njimi je bil iz leta 1830. »Večkrat sva se spraševala, kako je mogoče, da je na najinem vrtu polno denarja. A so morda tu živeli ljudje, ki so ga imeli tako veliko, da so ga kar metali skozi okno?« je Ferlin povedala v smehu.
Za eno leto so mu vzeli potni list
Do nekdanjega zaprtega območja Kočevske Reke Ravenčane loči le dobrih pet kilometrov. Vsi se še dobro spominjajo, kako je bilo, ko vanj običajni državljani niso imeli vstopa. »Moj oče je tam delal, a ga nikoli nismo o tem spraševali. Vedeli smo, da ne smemo in nismo. Zanimivo se mi je zdelo, ko je bila včasih delo zaprta tudi naša vas,« se je spomnila Vričko.
V tistem času je bilo namreč na delu vasi vadbeno strelišče, kjer so v dopoldanskih urah potekale strelske vaje. »Do določene ure smo mogli iz vasi. Tisti, ki so v vasi ostali, pa v času vaj vasi niso smeli zapustiti. Domov smo se spet lahko vrnili, ko so se vaje zaključile,« je povedala Tatjana , ki je tako kot Lilijana Vričko v vasi odraščala. Strelišče v vasi je takratna oblast sprva nameravala razširiti in prisilno izseliti vse vaščane, a je to preprečil incident, v katerem je bratranec Tatjane Pongarčič izgubil življenje. »Na tleh je našel bombo in jo po nesreči udaril. Takoj je eksplodiralo in je umrl. Takšnih incidentov z bombami je bilo še nekaj. Nekateri so jih našli med kopanjem na vrtu ali pa pri podiranju dreves,« je povedala. Strelišče so nato premestili, na njegovem mestu pa je država postavila drevesnico, kjer so vzgajali topole. »To je bila končno priložnost za zaposlitev več žensk, ki so bivale v vasi, njihovi možje pa so delali v zaprtem območju. Vsaj nekaj so si lahko zaslužile same,« se je spominjala Vričko in dodala, da je na žalost tudi ta priložnost sčasoma propadla.
Lilijana (levo) in Tatjana (desno) v vasi živita od rojstva. Foto: Špela Ferlin
Zaprto območje je bilo označeno z zeleno rampo in manjšo leseno kontrolno hišico ob cesti.
»O tem delu so krožile različne zgodbe. Moja sestra je v tistem času spoznala fanta, ki je bil iz Dolenje vasi. Povedala mu je, da je doma približno uro hoda stran v gozdu, in fant ji je obljubil, da jo obišče. Hodil je po gozdu in zašel v zaprto območje, kjer so ga takoj zaustavili policisti,« je povedala Pongarčič in dodala, da so fantu nato zavezali oči in ga odpeljali iz zaprtega območja. Za eno leto so mu odvzeli potni list. Vas je bila zaradi bližine zaprtega območja včasih precej izolirana, vendar vaščanke menijo, da niso v vasi živeli nič slabše.
V vasi ni nikoli gneče na cesti
»Ljudje me večkrat vprašajo, kako je živeti sredi gozda. Skoraj na samem. In moje razmišljanje o tem se skozi leta spreminja. Ko si mlajši in delaš v Ljubljani, si zvečer srečen, da se vrneš v svojo mirno vas. Stvari pa se malo spremenijo, ko si starejši in cele dneve sam,« je prepričana Tatjana . Nedavno so bili vaščani obveščeni o tem, da jim bodo zaprli najbližjo trgovino, pred tem so zaradi premajhnega števila prebivalcev zaprli še banko in pošto.
Na spremembe se v vasi prilagajajo na več načinov. »Pred leti je v vasi končno začel delovati telefonski signal in internet. Zdaj vse pomembnejše stvari urejam kar prek telefona. Položnice plačam z aplikacijo, pakete si naročim na dom,« je povedala Tatjana. Zaprtje trgovine jih je presenetilo, ne skrbi pa jih, da bi to negativno vplivalo na njihova življenja. »Vsi imamo vrtove, lahko si pridelamo hrano in veliko tudi vložimo, da shranimo za zimo. Če pa kaj nujno potrebujemo, se usedemo v avto in skočimo do mesta,« je povedala Rozalija. Življenje v odročni vasici ima po njihovem mnenju veliko več prednosti kot slabosti. »V vasi nikoli ni gneče na cesti, ni prometa in nihče ti ne trobi pod oknom. Vsi se med seboj poznamo in si priskočimo na pomoč,« je dejala Liljana in dodala, da na nek način ves čas pazijo en na drugega. »V mestu se ljudje niti pozdravljajo ne. Mi pa stopimo skupaj, ko je treba in si stojimo ob strani. Ni pomembno, ali nekdo potrebuje novo streho ali pa samo želi s teboj spiti skodelico kave,« je prepričana.
Ob urejanju vrta je Rozalja našla veliko starih kovancev. Foto: Špela Ferlin
Jutra v vasi so veliko bolj umirjena in tiha. Trikrat na teden jih obišče pek s potujočo trgovino, ki v vas pripelje svež kruh in osnovne življenjske potrebščine. »Zjutraj pogosto kar v pižami zunaj na balkonu spijem kavo, tega v mestu ne bi počela. Potem pa ne da bi mi bilo treba od doma pojem svež kruh,« je povedala Rozalija.
Število prebivalcev v vasi je tako majhno, da imajo včasih občutek, da občina nanje pozablja. Po mnogih letih, odkar so si sami zgradili vodni zbiralnik v gozdu in po vasi napeljali vodovod namreč še vedno niso priključeni na občinsko vodovodno omrežje, prav tako še vedno nimajo kanalizacije. V toplih poletnih mesecih, ko nastopi suša, se v vasi pogosto zgodi, da morajo vodo dostavljati kar gasilci s cisterno.
Težave z vodo se v vasi, do katere vodita dve cesti – ena makadamska in ena asfaltirana, pojavljajo tudi ob močnem deževju. Takrat cesti napolni voda, ki se dvigne iz požiralnikov na kraških poljih in onemogoči prihod v vas. »Neštetokrat se je že zgodilo, da smo bili za več dni odrezani od sveta. V takšnih trenutkih ne moremo storiti ničesar, lahko le čakamo, da se voda spet vrne v požiralnike,« je povedala Rozalija.
Vse, od nezvestobe do prostitucije
Število prebivalcev se vsako leto zmanjšuje. Vsak odhod, smrt ali rojstvo pa skrbno zabeležijo v svojem časopisu Vaška obvestila. Z beleženjem pomembnih dogodkov v vasi je pred več kot štirimi desetletji začel zdaj že pokojni Norbet Černe iz sosednje vasi Grčarice. V majhno knjižico je zapisoval, kdo v vasi se je poročil, koliko otrok se je rodilo, koliko hiš so obnovili in celo koliko prevoznih sredstev je v vasi. Danes je njegovo delo prevzela Irma Grbec.
Vaška obvestila izhajajo enkrat letno. Foto: Špela Ferlin
Posebno pomembno obdobje je zato za vaščanke in vaščane zaključek leta, ko v svoje poštne nabiralnike prejmejo Vaška obvestila in v njih spremljajo vse pomembne dogodke. »V njih smo prebrali že vse, od nezvestobe do prostitucije v vasi pa do tega, kdo je obnovil kopalnico in kupil nov avto,« je povedala Lilijana.
V smehu je še dodala, da je odlično, če pristaneš v Vaških obvestilih in si storil nekaj dobrega ali pa praznoval okroglo obletnico. »Še lepše pa je, da se je v zadnjih letih v našo statistiko končno začelo dodajati tudi število novorojenih otrok v vasi,« je zaključila.
