Zanimanje za zdrav življenjski slog med ljudmi narašča, a cena zanj je precej visoka. – Pred tednom dni, 7. aprila, smo obeležili svetovni dan zdravja. Ta prijazen opomnik nam vsako leto znova piha na dušo, da zdravje ni samoumevno, temveč moramo zanj nekaj narediti tudi sami. Zdravstveni delavci na delavnicah in izobraževanjih ob tej priložnosti vedno znova opozarjajo, da se moramo dovolj gibati, zdravo jesti in skrbeti za dobro počutje. V teoriji je sicer vse slišati super, kako pa je dejansko v praksi? Včasih odločnost in motivacija preprosto nista dovolj, zato marsikdo na poti do doseganja zdravega življenjskega sloga naleti na mnoge ovire.
Večina ljudi, ki si želi izboljšati svoj življenjski slog bo najprej začela pri prehrani – upravičeno. Več zelenjave, sadja, stročnic in prehranskih vlaknin že ne more biti težko dodati v svoj vsakodnevni jedilnik. Po prehranskih smernicah namreč polovico zdravega krožnika zavzema zelenjava, četrtino beljakovine, druga četrtina pa je namenjena škrobnim živilom. Tako, temelje za izgradnjo našega zdravja imamo, sedaj se moramo le še odpraviti v trgovino po material oziroma hrano.
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije so se cene hrane v lanskem letu v primerjavi z letom 2024 zvišale za 4,5 %. V obdobju desetih let (med letoma 2015 in 2025) pa so se cene hrane in brezalkoholnih pijač zvišale za kar petdeset odstotkov. Višanje cen hrane je več kot očitno neustavljivo, sploh po nedavnem zaprtju Hormuške ožine. Z naraščanjem cen goriva se bo po mnenju strokovnjakov namreč zvišala tudi cena uvoza, kar bo še dodatno napihnilo cene prehranskih izdelkov na trgovskih policah. Poleg tega bo posameznik, ki si želi začeti prehranjevati bolj zdravo, posegal po izdelkih, ki so ekološko pridelani, lokalni ali z manjšo vsebnostjo maščob in sladkorjev. Ob tem bo hitro ugotovil, da so ti izdelki še držaji od tistih brez posebnih oznak, kar ga bo še bolj udarilo po denarnici. Morda bi bila boljša izbira tržnica, pomisli. In seveda tudi tam naleti na podobno stanje, saj morajo tudi kmetje od nečesa preživeti. Razočaran se vrne domov, kjer si v mikrovalovni pečici pogreje vnaprej zamrznjen obrok. S tem je prihranil na denarju, saj so takšni obroki v trgovini bistveno cenejši kot obilica sveže zelenjave s tržnice. Prav tako je prihranil tudi na času, saj je po petih minutah lahko že jedel topel obrok, brez dolgotrajnega kuhanja in pomivanja odvečne posode.
Zdrava hrana ne bi smela biti rezervirana zgolj za peščico ljudi, ki si takšne izdelke lahko privošči. Najtežje si takšen življenjski slog privoščijo osebe z minimalno plačo. Tako kot vsi ostali namreč morajo vsak mesec plačati položnice, morda najemnino ali šolske aktivnosti za otroke, kar hitro zniža številko na bančni kartici. Kako naj si torej takšna oseba sploh privošči bolj kakovostno hrano? Velikokrat slišimo tudi: »Zakaj ne začneš vrtnariti? Če boš imel domačo zelenjavo in sadje, boš lahko jedel bolj zdravo.« V manjših naseljih ali vaseh bi to morda res šlo, v mestih pa je to nekoliko večji zalogaj. Betonske ceste in ulice niso najbolj rodovitna tla za uspevanje solate. Meščanu tako preostane le ena možnost – priskrbi naj si zemljo izven mesta, ki je po vsej verjetnosti oddaljena od njegovega prebivališča vsaj 30 minut vožnje. Odločitev je stvar vsakega posameznika, ki se mora pred tem vprašati, ali sploh ima voljo in toliko motivacije, da v svoj natrpan urnik doda še eno aktivnost. Vrtnarjenje namreč zahteva čas. Ni dovolj, da semena preprosto posadi in nekajkrat zalije. Delo se nabere bistveno hitreje kot se zdi na prvi pogled, dan pa je dolg le 24 ur.
O zdravem življenjskem slogu prav tako ne moremo govoriti brez gibanja. Po podatkih NIJZ se vsak peti odrasli sploh ne giba, kar že nakazuje na resen družbeni problem. Vedno več odraslih in tudi mladih tako presega povprečno telesno težo, zato bi lahko trdili, da je debelost zares postala bolezen sodobnega časa. Širi se kot epidemija, ki ni odvisna zgolj od posameznikove dobre volje in pripravljenosti do gibanja.
Zdrave navade bi se morale oblikovati že pri otrocih in mladostnikih, vendar temu pogosto ni tako. Osnovnošolci in srednješolci imajo športno vzgojo na urniku le dvakrat na teden, študentje niti enkrat. Šport je postal zgolj predmet, ki je na urniku bolj za okras kot zaradi kakšnega posebnega namena. Pomembneje je, da mladi čim več časa presedijo za učbeniki in se učijo matematiko, slovenščino, zgodovino in ostale pomembne predmete. Ukvarjanje s športom je le prostočasna dejavnost, ki ne igra vloge pri učenčevem končnem uspehu.
Podobno sistem zatira tudi odrasle, ki bi se sicer radi več gibali. Osemurni delavnik, skrb za otroke, opravljanje gospodinjskih opravil in brž je dan naokrog. Časa za gibanje preprosto velikokrat zmanjka. Prvega januarja fitnesi res pokajo po šivih, vendar se številka do poletja običajno že zmanjša. Veliko ljudi ob hitrem tempu življenja preprosto izgubi voljo do ukvarjanja s športom in ugotovi, da nima časa za še eno obveznost v dnevu. Šport tako postane rezerviran le za družinske vikend izlete ali občasne sprehode s psom.
In prav na tej točki bi moral sistem poskrbeti, da gibanje postane del posameznikovega vsakdana. Že kratki odmori za gibanje med delovnim časom bi naredili veliko spremembo. Urejene sprehajalne in kolesarske poti, da bi se ljudje pogosteje po opravkih odpravili s kolesom ali peš, ko bi vreme to dopuščalo. Parki, zasajeni z zelenjem in drevesi, kjer bi starši preživljali čas s svojimi otroki. In še kaj bi se našlo. Nenazadnje bi to imelo pozitiven vpliv tudi na okolje, saj bi bilo manj obremenjeno z izpušnimi plini.
Zdrav življenjski slog torej ni zgolj odločitev posameznika, pogosto ga sistem prisili v to, da se mu mora odreči. Predvsem višanje cen prehranskih izdelkov in pomanjkanje časa ob natrpanem urniku marsikoga potisneta v slepo ulico, iz katere je težko najti izhod. Prav zato bodo v prihodnje sistemske spremembe neizogibne, če bomo želeli preprečiti nadaljnjo širjenje epidemije debelosti in ostalih kronično nenalezljivih bolezni.
Larisa Dugar
