V času, ko bi morali vse napore vlagati v iskanje in razvoj trajnostnih rešitev, se zdi, da se od njih vse bolj oddaljujemo. Z zaostrovanjem geopolitične situacije države obupano iščejo načine, kako se zaščititi pred nevarnostmi tujih držav, vse manj pa se zdi pomembna grožnja vremenskih katastrof, čeprav so po podatkih Evropskega parlamenta v zadnjih 30 letih poplave prizadele 5,5 milijona Evropejcev, ubile 3 tisoč ljudi in povzročile skupno za 170 milijard evrov škode.
Vse bolj smiselno se zdi danes razmišljati o tem, kaj bomo storili, če nam ne bo uspelo zamejiti izpusta toplogrednih plinov in se bo povprečna temperatura povišala za več kot 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo. Je po tem scenariju življenje na Zemlji obsojeno na propad ali obstajajo drugi načini, s katerimi lahko ohranimo zmerno temperaturo in pogoje za življenje?
Solarni geoinženiring
O teh vprašanjih že več let razmišljajo raziskovalci s področja okoljevarstva, ki nenehno iščejo načine, s katerimi bi lahko na Zemlji ohranili zmerno temperaturo tudi v primeru, da izpustov toplogrednih plinov ne bi uspeli zmanjšali v zadostni meri. Nekateri menijo, da bi bilo mogoče delež sončnih žarkov, ki prodrejo na naš planet, zmanjšati z metodo osvetljevanja oblakov. Gre za tako imenovani solarni geoinženiring, kar pomeni, da bi ljudje začeli posegati v naravne vremenske procese in vplivali na njihove učinke. Bolj konkretno gre za načrtno sejanje oblakov oziroma pospeševanje tvorjenja nizkih belih oblakov s pršenjem morske vode v nebo. S tem bi povečali delež oblakov, ki odbijajo sončne žarke v vesolje.
Razlog, zakaj bi uporabili morsko vodo, je precej preprost. Oblake tvorijo majhni delci vode, da postanejo oblaki bolj svetli, pa jih je treba napolniti z drobnimi svetlimi delci, kot je sol. Ker je morska voda polna soli, je idealna za tovrstno osvetljevaje oblakov, poleg tega pa ima naš planet enormen rezervoar oceanov, kar pomeni, da bi lahko metodo osvetljevanja oblakov izvajali daljši čas, brez skrbi, da bi ključna surovina, torej sol pošla.
Izzivi osvetljevanja oblakov
Strokovnjaki, ki preučujejo potencial osvetljevanja oblakov, se v svojih raziskavah pogosto osredotočajo na tri ključna vprašanja: kje osvetljevati oblake, na kolikšni površini in kakšne bi bile vremenske posledice.
Ker bi oblake osvetljevali z morsko vodo, je samoumevno, da bi pršenje te potekalo nad oceani. A izbira regij, nad katerimi bi sejali oblake, ne sme biti prepuščena naključju, pravi podnebni znanstvenik in oblakolog Blaž Gasparini. »Poiskati je treba regije, ki imajo prave pogoje, saj bi bilo osvetljevanje oblakov lahko učinkovito samo nekaterih regijah,« pravi Gasparini. Njegovo izjavo potrjuje raziskava, v kateri so raziskovalci ugotovili, da so najbolj primerne tiste regije, ki so najmanj občutljive na osvetljevanje. To pomeni, da človeško vplivanje na vreme tam ne bi imelo hujših stranskih posledic na regionalno ali globalno podnebje, bi pa hlajenje v teh regijah potekalo počasneje kot v bolj občutljivih.
Raziskovalci so s simulacijami ugotavljali, kako učinkovito in s čim manj stranskimi učinki ohladiti planet, pri čemer so prvo določili regije, ki so najbolj primerne za osvetljevanje oblakov. Najbolj občutljivo območje v poletnih mesecih predstavlja vzhodni del Tihega oceana v zgornji polobli blizu severne Amerike, v zimskim mesecih pa postane najbolj občutljiv vzhodni del Tihega oceana v južni polobli blizu Južne Amerike. Nasprotno za najmanj občutljive predele v zimskih mesecih velja pretežni del severnega Tihega oceana in severni del Atlantika, v poletnih mesecih pa se to območje preseli na območje Antarktike.
Za tem so izvedli pet simulacij osvetljevanja oblakov med letoma 2050 in 2069 in rezultate na koncu primerjali s povprečno temperaturo obdobja 2020-2039, ki po njihovi oceni znaša slabih 15 °C. V prvem poskusu so simulirali, kakšne posledice bi imelo sejanje oblakov na površini 5 odstotkov oceana, ki je najbolj občutljiva na osvetljevanje, za tem pa so izvedli še ločene simulacije osvetljevanja oblakov na štirih različno velikih površinah, ki sodijo v najmanj občutljiva območja.
Končni rezultati simulacij so pokazali, da z osvetljevanjem oblakov nad 10 odstotki najmanj občutljivih območji ne bi dosegli zastavljenega cilja, temveč bi se nasprotno pod temi pogoj povprečna temperatura dvignila še za dodatno stopinjo. Raziskovalci niso bili zadovoljni niti z rezultati projekcije osvetljevanja oblakov nad 30 in 40 odstotki najmanj občutljivih območji, saj bi tak pristop prekomerno ohladil naše ozračje za približno 0,5 °C. Simulacija nad 20 odstotki najmanj občutljivih predelov oceana pa je dosegla začrtan cilj, kar pomeni, da bi lahko, če bi čez 25 let na tem območju začeli pršiti morsko vodo, ohranili stalno temperaturo z nekaj izjemami. V vzhodni Kanadi, nekaterih deli ZDA, severovzhodni in centralni Kitajske bi se lahko temperatura vseeno nekoliko povišala, vendar bi bila ta vseeno nižja od globalnega segrevanja.
Gasparini je bolj pesimističen. Po njegovih ocenah so možnosti, da bi planet ohladili za 1 °C manj ko 50 odstotne, poleg tega pa bi potrebovali ogromno floto ladij, ki bi kontinuirano pršile morsko vodo. Pod idealnimi pogoji bi po njegovem mnenju za ohladitev planeta potrebovali približno pet let.
Nevarnosti nepremišljenega osvetljevanja
Zadnja simulacija omenjene raziskave je pokazala, da bi bila strategija osvetljevanja oblakov nad površino najbolj občutljivih 5 odstotkov ocena zelo tvegana. Čeprav bi bilo hlajenje na tem območju zelo učinkovito, bi bilo omejeno zgolj na spodnjo zemeljsko poloblo, poleg tega pa bi s takšnim posegom spodbudili ekstremne vremenske pojave, kot je na primer La Niña. Gre za pojav nihanje temperature vode v Tihem oceanu, ki privede do izrazito nizke temperature morske gladine na vzhodnem delu Tihega oceana. Ta povzroča sušo v južnem delu ZDA in poplave v severozahodnem delu ZDA.
Gasparini pravi, da bi lahko osvetljevanje vplivalo tudi na vzorce padavin. »Ni jasno, kaj in kako, saj je to zelo odvisno od regije, lahko pa pričakujemo, da bi bilo v globalnem povprečju manj padavin kot v svetu brez te metode.«
Podobne rezultate kaže tudi zadnja raziskava, objavljena januarja 2025, iz rezultatov katere je razvidno, da bi osvetljevanje oblakov v določenih regijah, kot sta severozahodni Tihi ocean in del južnega Pacifika, celo pospešilo rast povprečne temperature in preseglo temperaturo globalnega segrevanja. Najvišje dnevne in nočne temperature bi se zvišale tudi na kopnem, in sicer najbolj izrazito na območju Evrazije in severne Amerike. Na določenih območjih bi se zvišale tudi najnižje temperature. Raziskava je pokazala še, da bi morali površino osvetljenih oblakov postopno povečevati, če bi želeli ohraniti konstantno temperaturo tudi v prihodnosti.
Realen scenarij
Zanimiva je tudi raziskava, objavljena v reviji Nature Climate Change, ki se za razliko od prejšnjih osredotoča zgolj na lokalne učinke osvetljevanja oblakov. Razlog, da so se odločili za tak pristop, se skriva v odmiku od predpostavke, ki jo vključuje večina ostalih študij. Te namreč ne upoštevajo državnih mej in širokega konsenza, ki bi bil nujno potreben, da bi lahko izpeljali učinkovito akcijo osvetljevanja oblakov. Pojavi se namreč dilema, ali bi države, ki od osvetljevanja oblakov ne bi imele dovolj koristi ali bi bile celo izpostavljene nestabilnemu vremenu, privolile v to akcijo.
Raziskovalci so v tej študiji želeli ugotoviti, ali bi lahko lokalno osvetljevanje oblakov na dveh odstotkih morske površine ob obali Kalifornije ohladilo ozračje v severni Ameriki. Rezultati niso najbolj spodbudni, saj kažejo, da bi z leti učinek osvetljevanja slabel in bi do leta 2050 dosegel nasproten učinek, torej bi pospešil segrevanje. Lokalno hlajenje bi bilo uspešno samo pod pogoji, ki so bili na voljo leta 2010, iz česar lahko zaključimo, da se lokalno osvetljevanje ne splača.
Čeprav se zdi na prvi pogled rešitev za hlajenje planeta z osvetljevanjem oblakov obetavna, stroka glede izvedbe in njenih učinkov ni enotna. Ostaja namreč še vedno precej neodgovorjenih vprašanj, kot je na primer ta, kako bi sploh potekalo osvetljevanje oblakov, in če je ta metoda v praksi sploh zanesljiva, saj rezultatov s terena še nimamo. Ob tem je potrebno posebej izpostaviti, da osvetljevanje oblakov ni rešitev, ki bi se je morali veseliti, temveč nasprotno. »Metode solarnega geoinženiringa so podobne kot protibolečinska sredstva v primeru resne bolezni. Seveda nekaj pomagaj in se nekaj časa počutimo boljše, ni pa to rešitev,« pravi Gasparini, ki trdi, da je prava rešitev še vedno prizadevanje za zmanjšanje koncentracije toplogrednih plinov.
