Kritične surovine so paradoksalno postale obraz zelenega prehoda
Pred skoraj letom dni je v veljavo stopil evropski Akt o kritičnih surovinah, ki državam članicam Evropske unije nalaga, da do maja letos pripravijo raziskovalne programe, v sklopu katerih bodo proučevale, katere materiale, ki so bili prepoznani kot ključni za »zeleno in digitalno prihodnost« Evrope, lahko zagotavljajo. Številni akterji ob napovedi sprememb opozarjajo na okoljske in družbene posledice, ki jih s seboj prinaša odpiranje novih rudnikov.
Da se kritičnost surovin na ravni Evrope spremlja šele zadnjih 15 let, od tega se na tri leta seznam posodablja oziroma dopolnjuje z novimi surovinami, nam je zaupala dr. Meta Dobnikar, vodja oddelka za Mineralne surovine in geokemijo na Geološkem zavodu Slovenije. »Kritične so tiste surovine, ki so pomembne za tehnologije, ki pomenijo tisto, kar si je Evropa zadala. Vprašanje je, kakšna je dobavna veriga teh surovin, če prihajajo v Evropo samo iz ene države ali pa je teh držav malo, je to alarm za kritičnost surovin. Če se tista država odloči, da je ne bo več izvažala, potem ostanemo brez te surovine,« pove Dobnikar.
V pripravi je nacionalni raziskovalni program (NRP)
Do 24. maja letos morajo države članice Evropske unije zaključiti s pripravo nacionalnega programa za splošno raziskovanje kritičnih surovin in mineralov ter jih posredovati Evropski komisiji, do 24. novembra 2027 pa morajo sprejeti in izvesti ukrepe za spodbujanje predelave kritičnih surovin iz rudarskih odpadkov.
Slovenija pri manku raziskav na področju mineralnih surovin ni nobena izjema. »O mineralnih surovinah je bilo nekaj raziskav izvedenih v obdobju po drugi svetovni vojni, po letu 2000 pa ne,« pravi Dobnikar. Takratne raziskave se niso osredotočale na surovine, ki so danes kritične, na Geološkem zavodu Slovenije pa pravijo, da se kljub temu iz preteklih raziskav ve, da se nekatere pojavljajo, denimo boksit, barit in antimon.
Pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor je pripravo predloga programa naložilo Geološkemu zavodu Slovenije, kjer so že pripravili shemo možnih najdišč kritičnih surovin. Ob tem Dobnikar poudarja, da bo nacionalni raziskovalni program omogočil vedenje predvsem o podpovršju Slovenije, kjer ne bomo dobili samo podatkov pomembnih za kritične surovine, ampak tudi ključne informacije na drugih področjih – kot je podzemna voda, geotermalni viri, nevarnost pred plazovi, potresna nevarnost. »Slovenija bi z izvajanjem tega programa pridobila veliko več podatkov, kot pa jih ima danes,« še zaključi.
Avstrijsko rudarjenje ob slovenski meji
Odprtje novih rudnikov nam je vedno bliže. Okoljska organizacija Alpe Adria Green je decembra lani opozorila na prihajajoči projekt izkopavanja litija na avstrijskem Koroškem, le 40 kilometrov od slovenske meje. Projekt Wolfsberg Lithium, ki rudnik litija načrtuje v Koralpah (Golica), predvideva letno 800 tisoč ton rude in 10 tisoč ton čistega litija. Kot navajajo v Alpe Adria Green, gre za nevaren poseg v okolje, kar se tiče denimo onesnaženja reke Drave, s tem pa tudi vplivov na kvaliteto pitne vode, ki jo slovenske občine v večji meri pridobivajo iz črpališč ob reki Dravi. Ocene vplivov na okolje niso bile opravljene, saj zaradi spremenjene avstrijske zakonodaje niso več potrebne pri območjih, manjših od 10 hektarjev.
Do dogajanja v Koralpah se Dobnikar ne želi opredeliti, saj premalo pozna njihove postopke procesiranja in pridobivanja surovin, a ob enem zagotavlja, da ima »Evropa postavljene zelo visoke standarde, tudi okoljske, pri pridobivanju mineralnih surovin. Rudarstvo kot stroka napreduje, uporabljajo se metode, ki imajo bistveno manjši vpliv na okolje, kot so ga imele včasih, tako pa se lahko negativni vpliv zmanjša do maksimalne možne mere.«
O okoljskih vplivih rudarjenja smo se pogovarjali tudi z Nino Djukanović, doktorsko raziskovalko na Univerzi v Oxfordu, ki se osredotoča na primer odpora proti rudarjenju litija v Srbiji. Djukanović pravi, da so »rudarski projekti ali rudarjenje nasploh ena najbolj uničujočih človekovih dejavnosti na planetu. Veljajo za izjemno onesnažujoče in uničujoče za lokalno okolje, ekosisteme in biotsko raznovrstnost. Čeprav je v zadnjih desetletjih prišlo do izboljšav v rudarski tehnologiji, to ni dovolj za zagotovitev zaščite okolja, predvsem v luči drastično naraščajočega povpraševanja po teh surovinah.« Rudarjenje namreč znatno prispeva k naraščanju emisij, saj gre za sektor, ki ga je izjemno težko razogljičiti – večina rudarskih operacij je namreč še vedno odvisna od fosilnih goriv. »Paradoksalno je rudarska industrija danes predstavljena kot nujna za zeleni prehod, medtem ko samo rudarjenje povzroča znatno povečanje emisij toplogrednih plinov,« še doda Djukanović.
»Nećete kopati!«
Vprašanja vplivov rudarjenja na okolje niso edine skrbi, ki se porajajo v javnosti. Pred mesecem dni so različna slovenska gibanja in organizacije podpisale javno pismo ob protestu proti propagandi ekstraktivističnih projektov v Srbiji in širše po Balkanu ter »v podporo ljudskemu gibanju proti Rio Tintu.« Organizacije so opozorile na predvajanje filma ‘Not in My Country: Dilema o litiju v Srbiji’, ki namesto analize družbenih, okoljskih in političnih posledic pridobivanja litija v Srbiji poudarja interese podjetja Rio Tinto, ki v imenu “zelenega prehoda” degradira naravo in pustoši življenja lokalnih skupnosti,« so zapisale podpisnice in podpisniki.
Da z rudarjenjem prihaja do uničujočih posledic za lokalne skupnosti, delavce in naravo se strinja tudi Elena Lunder, strokovna sodelavka v okoljski organizaciji Focus, ki pravi, da trenutni pristop Evropske unije pri zagotavljanju dostopa do kritičnih surovin ni v skladu s pravičnim zelenim prehodom. »Večji poudarek bi moral biti na zmanjšanju porabe. Predlogov za takšne ukrepe je dovolj – boljši javni prevoz, manjše baterije, skupno lastništvo … Šele potem bi bilo smiselno narediti oceno potreb za kritične surovine v prihodnosti,« razloži Lunder, ki pravi, da bi se primarne surovine potem lahko pridobivalo le v skladu s pravico lokalnih skupnosti, da projekte zavrnejo (The right to say no) in v spoštovanju pravice staroselskih ljudstev, da za projekte podajo – ali pa ne – prostovoljno, informirano predhodno soglasje. Lunder opozarja, da trenutni pristop ponavlja kolonialne vzorce izvoza surovin v Evropsko unijo in dodaja, da je pravičen prehod možen le, če pridobivanje kritičnih surovin primarno služi državam izvora surovine in prispeva k lokalnemu zelenemu prehodu.
Zeleni prehod ali orožje?
Če je skrb Evropske unije v luči rudarjenja v tretjih državah odvisnost od geopolitičnega stanja, se skrbi civilne družbe gibljejo tudi okoli napovedi pospešene militarizacije. Predsednica Evropske komisije Ursula von Der Leyen je ta mesec predstavila načrt ReArm Europe, ki predvideva, enako kot akt o kritičnih surovinah, večjo samooskrbnost na obrambnem področju.
Ob pogledu na shemo potencialnih surovin, ki jo je pripravil Geološki zavod Slovenije, opazimo kar nekaj surovin, ki se uporabljajo v obrambnem sektorju in so na spletni strani NATA označene kot kritične – denimo germanij, litij in redki zemeljski elementi (REE).
Možna najdišča kritičnih surovin pri nas (Vir: Geološki zavod Slovenije)
Dr. Marko Hočevar, politolog in docent na Fakulteti za družbene vede, obrat proti oboroževanju vidi kot naslednji korak odmika od zelenega dogovora, ki je bil že tako zelo problematičen in tehnodeterminističen. »Liberalci, socialni demokrati in kvazi zelene stranke so si zaradi strahu pred izgubo volitev in moči hitro domislili zeleni dogovor. ReArm Europe je zgolj naslednji korak v tem večletnem procesu. Ne smemo pozabiti, da orožje nikoli ni bilo del zelenih politik, enako velja za kopanje kritičnih surovin … Sklepam, da tanki pač ne bodo električni,« Hočevar ocenjuje trenutno dogajanje na področju militarizacije in dodaja, da si Evropska unija z orožjem skuša izboriti mesto za mizo velesil, saj je »postalo jasno, da EU tehnološko ne bo mogla nadoknaditi zaostanka za Kitajsko in ZDA.«
Sara Štiglic
