Arhetipski populistični voditelj si prizadeva za legitimnost, ki mu jo ljudstvo podeljuje z množičnimi shodi, volilno zmago ter mehanizmi demokratične kampanje in krepitve politične zavesti (DeHanas in Shterin, 2018). Ta opis dobro zajame način legitimizacije oblasti, kakršnega si je v preteklosti prizadeval vzpostaviti ameriški predsednik Donald Trump. Tako imenovani »rallyji« so množična zborovanja Trumpovih podpornikov, kjer ljudje skoraj fanatično izražajo podporo in s tem utrjujejo njegovo politično moč. Na enem izmed takih predvolilnih zborovanj v zvezni državi Pensilvanija je takratni predsedniški kandidat doživel in preživel poskus atentata. V kaosu vpitja, krikov policije, nezaupljivih pogledov in strahu je nastala fotografija, ki bo predmet analize tega eseja. Vprašanja, ki se teoretikom porajajo v zvezi s fotografijo, ne zadevajo le njene estetske vrednosti, temveč predvsem njeno morebitno preobrazbo v sodobno ikono. V tem eseju bom poskušal razviti lastno razumevanje tega vprašanja, pri čemer se bom naslonil na sodobno teoretsko literaturo o ikoničnih fotografijah.
Za odgovor na kompleksno vprašanje moramo najprej opredeliti, kaj in kako so v teoriji opredeljene ikonične fotografije. Kot piše Cohen in drugi (2018), je pomembno, da se zavedamo, da ne obstaja ena sama definicija ikonične fotografije, temveč se ta razlikuje med teoretiki. V svojem delu ikonično fotografijo opredelijo kot zmes treh prepletajočih se pogojev. Prvič, fotografija mora biti simbolno bogata, mora se množično reproducirati in širiti, pritegniti mora pozornost javnosti ter ob tem sprožiti javno razpravo ter oblikovati kolektivno razpoloženje v času, ko se pojavi. Drugi pogoj veleva, da mora biti fotografija splošno priznana kot kolektivno spominsko sredstvo, ki predstavlja dogodek, obdobje ali zgodovinsko temo za prihodnje generacije. Tretji in zadnji pogoj, ki ga mora fotografija izpolnjevati, je, da postane formalni vzorec za druge fotografije, ki bodo nastale v poznejših obdobjih ter jo bodo poskušale ponoviti ali namerno posnemati. Če so izpolnjeni vsi trije pogoji, lahko fotografija postane simbolična podlaga za ustvarjanje medgeneracijskih in mednarodnih simbolnih oblik in pomenov ter odmev spomina enega dogodka, obdobja ali skupine v drugo (Cohen in drugi, 2018).
Kot je poudaril Charles Sanders Peirce (1991), je pri analizi besedila – mišljeno kot sredstva za prenašanje pomenov – koristno razmišljati o treh vrstah pomenov. Te je razdelil na primarnost, občutek, ki ga ustvarja besedilo, sekundarnost oziroma dejstva, ki so na besedilu, ter tretjost, ki so mentalni elementi, ki jih besedilo vzbuja. Pred samim pregledom fotografije je pomembno izpostaviti, da čeprav lahko razvije enako razumevanje kot drugi, pa to ni vedno nujno. Prepoznava pomena je namreč v veliki meri pogojena z naravo osebe, ki sporočilo dekodira. Da bi lahko resnično preverili, ali fotografija izpolnjuje pogoje, ki jih zastavlja Cohen in drugi (2018), moramo naprej aplicirati Peircevo pojmovanje pomenov na fotografijo Donalda Trumpa.
Pogled na fotografijo poskusa atentata na Donalda Trumpa v meni po Peirceu primarno vzbudi občutek zmagoslavja oziroma nesmrtnosti gibanja, ki ga je ustvaril Donald Trump. Ob analizi dejstev oziroma sekundarnega pomena pa je mogoče v fotografiji odkriti večplastnost različnih elementov, ki so si med seboj celo nasprotujoči. Tako lahko ob pogledu na fotografijo opazimo Trumpa, katerega roka je dvignjena v zrak nad množico podpornikov ter stisnjena v čvrsto pest. Ta prizor oziroma dvignjena pest predstavlja politični boj. Največkrat je dvignjena pest asociirana z gibanjem »Black Lives Matter« ter »Civil Rights Movement«, ki je delovalo v poznih 60. letih v Združenih državah Amerike. Poleg moči, ki jo izraža sam Trump na fotografiji, obkroženost s telesnimi stražarji igra odlično vlogo pri povzdigu Trumpa na nivo mitološkega voditelja. Nasprotno od moči, ki jo predstavlja pest, pa lahko v fotografiji zasledimo krvaveče uho. Prelita kri nas spominja na človeško krhkost in ranljivost ter v nas usadi misel, da je Trump le človek – enako kot vsi ostali. Čeprav bi lahko patriotizem prepoznali že v samem Trumpu kot subjektu na fotografiji, pa ameriška zastava v ozadju k temu odlično prispeva. Ob pogledu na zastavo in ves kaos na fotografiji lahko posameznik – predvsem prebivalec ZDA – občuti, da se predsedniški kandidat izraža ljubezen do domovine. Mentalni odzivi, ki jih posameznik doživi ob pogledu na fotografijo, so lahko bodisi žalost ali veselje, jeza ali razočaranje, upanje ali obup. Kakšne mentalne občutke posameznik izkusi, je odvisno od njega samega.
Analiza pomenov fotografije Trumpa nam poda odgovor, da fotografija zagotovo izpolnjuje prvi pogoj definicije ikonične fotografije po Cohenu in drugih (2018), saj je simbolno bogata – dvignjena pest, človekova ranljivost, patriotizem itd. Prav tako se je množično širila po medijih in pritegnila pozornost javnosti. Izpolnjuje tudi drugi pogoj ikoničnosti, saj predstavlja kolektivni spomin na poskus atentata predsedniškega kandidata. Prihajajoče generacije bodo tako najverjetneje ob zgodovinskem pregledu predvolilne kampanje za ameriške predsedniške volitve 2024 seznanjene s fotografijo poskusa atentata. Čeprav popolnoma izpolnjuje prvi in drugi pogoj, pa se ikoničnost fotografije ustavi pri tretjem pogoju. Fotografija namreč ni postala formalni vzorec za druge fotografije. Drži, da je fotografija množično zaokrožila po spletu, socialnih omrežjih ter drugih medijih, vendar jo le redko kdo poskuša posnemati ali reproducirati na način, ki bi jo klasificiral kot ikonično fotografijo.
Torej, zaključimo lahko, da fotografija poskusa atentata na predsedniškega kandidata Donalda Trumpa ni ikonična. Fotografija sicer vsebuje elemente, ki nosijo veliko težo in ki samostojno uvrščajo fotografijo v kategorijo ikoničnih fotografij, vendar po definiciji, ki jo uporabljajo Cohen in drugi (2018), fotografija ne prestane tretjega pogoja ikoničnosti, ki veleva, da mora postati formalni vzorec za druge fotografije, ki bodo nastale v kasnejšem času.
David Bajec
