O zmenkih, ljubezni in vsem vmes

Na vprašanje, kaj je ljubezen ne bi znal odgovoriti, prav tako jo tudi sam še iščem. A zdi se mi, da bom, ko jo najdem, vedel, da je to tisti občutek. Občutek, ko te oseba res pozna, te razume in lahko predvideva tvoje gibe, odgovore in misli. Ko najdeš nekoga, ki se ti zdi res ‘tvoj’. Ljubezen je nekaj, kar iščeš in kar ti manjka, ko nisi v razmerju, zato jo začneš iskati drugje. V prijateljih, tebi ljubih dejavnostih, nenazadnje v sebi. Po besedah moje babice: »Ni treba biti popoln za ljubezen, moraš pa se imeti rad.«
Kje in kdaj najdeš ljubezen težko nadzoruješ, kakšen imaš odnos do nje in do sebe, lahko. In čeprav v romantičnem razmerju – ali čemu razmerju podobnega – nisem, me to ne odvrača od tako verjetja, da ljubezen obstaja, kot od tega, da se učim imeti rad sebe, medtem pa iščem tisti košček tega občutja, iskrico, stik, ki bo samo moj.

Ob pogovoru o iskanju ljubzeni »Mladi vse bolj vzpostavljajo prvi stik prek aplikacij« slišimo pogosto, s trditvijo pa se strinja tudi Nika Kompara, magistrska študentka družinske terapije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki svojo zaključno nalogo pripravlja na temo romantičnih odnosov med mladimi. »Aplikacije omogočajo enostaven in hiter način spoznavanja novih ljudi, kar je še posebej privlačno v sodobnem hitrem tempu življenja. Nudijo široko izbiro potencialnih partnerjev in omogočajo spoznavanje oseb izven njihovega običajnega socialnega kroga, kar poveča možnosti za zanimive povezave,« pojasni. Ne le to, »za mlade, ki odraščajo v digitalni dobi, so te platforme naraven podaljšek njihovega družbenega življenja. Normalizacija uporabe aplikacij za zmenke pomeni, da jih vse več mladih dojema kot običajen in legitimen način spoznavanja partnerjev.«

Prav na aplikaciji za zmenke, na Tinderju, je svojega spoznala tudi dvajsetletna Kaja. »Nobeden od naju takrat ni pričakoval, da se bo najin prvi zmenek v kavarni Rog razvil v dolgotrajno zvezo. A na koncu se je izkazalo, da sva oba že po tistem prvem srečanju po tihem upala na nekaj več,« se spominja prvega srečanja v živo.

Anamarija Šiša, asistentka za medijske in komunikacijske študije na FDV, sicer poudarja, da uporabniki Tinderja in podobnih aplikacij »tudi, če poznajo nekoga na videz ali so ga kdaj že srečali, ga, preden se sploh spuščajo v komunikacijo, vedno najprej poiščejo na družbenih omrežjih in potem najprej stopijo v ta kontakt, šele potem pa v stik v živo.«
Mnogi prav tako svoje partnerje spoznajo prav preko družbenih aplikacij, katerih primarni namen ni iskanje romantičnega odnosa.

Ana Vida je tako spoznala svojo partnerko: »Sledili sva si že zadnjih pet let, a si nisva nikdar dopisovali. Potem pa sem ji enkrat napisala, da mi je zelo všeč njej stil in njene objave, ona pa mi je na sporočilo takoj odgovorila. Hitro sva se ujeli in dogovorili za zmenek.« Preklop iz aplikacij na družbena omrežja opaža tudi Tim Prezelj, raziskovalec Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Ta pove, da se večina mladih zdaj več ne spoznava preko Tinderja, ampak preko aplikacijo kot so Instagram, Snapchat in Facebook, tudi TikTok. »To postaja nov mainstream, ko govorimo o spoznavaju romantičnih in spolnih partnerjev.«

Posledice uporabe družbenih omrežij in aplikacij za iskanje romantičnega partnerja so, kot pove Nika Kompara, opazne. »Vzpostavljanje prvega stika se je preselilo iz osebnih interakcij v digitalni prostor, kjer sporočila omogočajo več varnosti in zmanjšujejo strah pred zavrnitvijo. Ta sprememba spodbuja hitrejše navezovanje stikov, vendar pogosto vodi do površinskih interakcij, saj neomejene možnosti izbire zmanjšujejo pripravljenost vlagati čas v en sam odnos,« pove magistrska študentka.

Moja zgodba se je začela lansko zimo, ravno ko sem končal predhodno dolgoletno zvezo. Nisem si predstavljal oziroma celo nisem si želel zveze, saj sem ravno končal prejšnjo. Raje sem se, kot marsikdo, odločil za Tinder. Tudi, Lina, moja trenutna partnerka, sprva ni pričakovala nič resnega: »Oba sva bila prepričana, da bova na aplikaciji našla le nepomemben zmenek ali dva.«
Še vedno se spomnim najinega prvega zmenka, dogovorila sva se, da se dobiva v Daktariju. Ozračje je bilo zatohlo in za trenutke tišine polnega petkovega večera si se moral nagibati k rumeno osvetljenim stenam. Zrak je bil poln heheta, vonja po alkoholu in pridušenih besed. Ko sva se prebila do prazne mize in si oddahnila, oba še vedno živčna v pričakovanju vsega neznanega, je k nama pristopil natakar. Naročil sem si pivo, ona pa – čokolino.

V preteklem letu je več ameriških medijev (Bloomberg, Time, Financial Times) poročalo o tem, da mladi sicer zapuščajo aplikacije za zmenkarije in se ljubezen odločajo iskati drugod. 107 mladih, ki smo jih o tem povprašali v anketi, so povedali, da partnerje raje iščejo v živo kot na družbenih medijih, kot možnosti so naštevali predvsem zabave in druženja, a pravijo, da tudi to ne zadošča oziroma da je temu ustreznih dogodkov premalo.
Prav zato naj bi bili v porastu tudi različni dogodki za iskanje ljubezni, kot so zmenki na slepo in speed dating dogodki. Anamarija Šiša sicer pravi, da temu ni tako in mladi še vedno predstavljajo veliko večino uporabnikov aplikacij kot sta Tinder in Bumble, vseeno pa se med dogodki v Ljubljani pojavljajo organizirana speed dating srečanja namenjena prav mladim. Eden izmed takšnih je bil organiziran tudi v študentskem domu za Bežigradom, kjer je ljubezen iskalo deset študentk in študentov, ki bivajo v domu.
»Ta dogodek smo organiziral, ker želimo spodbuditi študente v našem domu, da se začnejo malo več družiti,« pove organizator dogodka in podpredsednik doma Črt Grlj.

In res so se družili.
Vzdušje je bilo kljub začetni napetosti med udeleženci sproščeno in polno tihega pričakovanja, za udobje so poskrbeli tudi organizatorji, ki so prostor okrasili s svežim cvetjem in vrtnicami. Nato so se dekleta posedla po okrašenih mizah, vsaka za eno, k njim pa so izmenično prisedali udeleženci. Prav vsi so tako imeli priložnost spoznati drug drugega in poklepetati med sabo, a zgolj za kratek čas, preden so se morali ponovno zamenjati in spoznati tudi ostale udeleženke in udeležence. Takšen proces se je ponovil trikrat, po treh krogih so se nekateri odločili tudi za dodaten klepet v drugo, drugi pa so raje izbrali klepet in druženje v skupini. Predvsem pa so bili vsi zadovoljni z dogodkom, povedali so, da so se tam počutili varno in udobno. »Energija je super, ene par se jih je res povezal, mogoče se kej še res razvije iz tega,« pa  je opažanje še zaključil podpredsednik doma.

Tudi nekateri pari, s katerimi smo se pogovarjali so se spoznali v živo. Lara je svojega partnerja spoznala preko skupnih prijateljev, Gal in Iza sta se spoznala na gimnaziji, Ana Vida pa je svojo punco spoznala na Instagramu. A tudi mnogo tistih med njimi je svoje partnerke in partnerje spoznalo preko aplikacij za zmenke – Ira, Kaja, Sandi, Klemen … Anamarija Šiša pojasnjuje, da je razlog za to pospešena mediatizacija. »Komunikacija vedno bolj poteka prek različnih medijev. Tisti najmlajši, s katerimi sem se jaz pogovarjala, na primer, pravijo, da je Tinder recimo samo še ena aplikacija. Pri mladih je tako Snapchat, Instagram, Tiktok, Tinder, vse je to nekako v istem naboru . Se sicer reflektirajo tudi za lastno uporabo in so tudi kritični do Tinderja in drugih aplikacij, seveda, a vseeno jih uporabljajo.«

»A res mali odstotek interakcij se  konča z zmenkom. Mogoče so z uporabo aplikacij sicer oblikovali prijateljstva, izživeli neke nagone … No, so tudi primeri, kjer so se pari spoznali preko Tinderja in so danes srečno poročeni, to je zagotovo tema, ki jo je potrebno analizirati od primera do primera, a od dopisovanja na aplikaciji za zmenke do ljubezni je dolga pot,« še nadaljuje Šiša.
Strinja se tudi raziskovalka Nika Kompara, ki te dni piše magisterij o romantičnih odnosih in zapletih med mladimi, in še doda, da to, da »mladi danes manj pogosto iščejo dolgotrajna partnerska razmerja, ni neposredna posledica Tinderja, vendar aplikacija vsekakor prispeva k temu trendu. Mladi danes namreč manj pogosto iščejo dolgotrajne partnerske odnose zaradi kulturnih in družbenih sprememb, ki poudarjajo individualizem, svobodo izbire in zavračanje tradicionalnih norm.«
Kompara pove tudi, da mladi najpogosteje le prve stike navežejo na družbenih omrežjih.

Kasneje si dopisujejo tudi na drugih družbenih omrežjih, da bi preverili, ali se ujemajo tudi karakterno, šele kasneje pa se spoznajo tudi v živo. »Pri uporabi aplikacij za zmenke se včasih zgodi, da spoznajo dve zanimivi osebi hkrati, zaradi česar lahko istočasno hodijo na zmenke z več ljudmi. Nikoli ne bom pozabila, da mi je enkrat en fant rekel, da gleda na zmenkarjenje kot na razgovor za delo – zakaj ne bi šel na dva v enem tednu in ugotovil kateri ti najbolj ustreza,« se spominja enega izmed intervjujev, ki ga je opravila za magistrsko nalogo. Tudi Klemen si je s svojo partnerko dopisoval več tednu preden sta se spoznala v živo – ob kavi in kozarcu njegovega najljubšega hišnega vina. »Imel sem občutek, da ji zmenek ne bo všeč, saj sem ravno tisti dan vstal z levo nogo in se na zmenku butasto obnašal, a očitno sem se preveč sekiral, saj se nisva ujela le na Tinderju, ampak tudi v resničnem življenju,« pa se še pošali enaindvajsetletnik.

»Mlajše generacije zmenka ne vidijo kot posamezen dogodek, kot neko srečanje, ampak kot širši nabor praks,« zmenek opiše Anamarija Šiša. S tem se strinja tudi Nika Kompara, ki to opredeli še podrobneje: »Menijo, da je ‘zmenek’ tisto, kar sami označijo kot zmenek – torej lahko katerokoli srečanje dobi to oznako, če se tako odločijo. Prav tako lahko opravljajo dejavnosti, ki so stereotipno povezane z zmenki, vendar to ne bo veljalo za zmenek, če temu druženju sami dodelijo drugačno oznako, na primer ‘samo druženje’.

Odločitev, kaj bo veljalo za zmenek in kaj ne, sprejmejo bodisi skupaj z drugo osebo bodisi sami.«
In ne le, da je pomen besede širši kot je bil nekoč, kar pojasni Anamarija Šiša, ki pove, da je to »še posebej v začetku 20. stoletja veljalo predvsem za srečanje dveh oseb«, tudi namen je pogosto drugačen. »Če bi bil pomen zmenkarjenja enak kot v preteklosti, bi bil primarni cilj zmenka predvsem vzpostavitev dolgoročne partnerske zveze, ki pogosto vodi v zakonsko zvezo in ustvarjanje družine. Takrat je bilo zmenkarjenje tesneje povezano s tradicionalnimi družbenimi normami in pričakovanji. Danes pa se zmenkarjenje razume veliko širše in bolj fleksibilno. Mladi ga pogosto uporabljajo za spoznavanje novih ljudi, raziskovanje lastnih čustvenih in fizičnih preferenc, zabavo, kratkoročne ali neformalne zveze, potrjevanje lastne vrednosti ali celo samo za kratkočasenje.

Zmenkarjenje je zdaj manj vezano na tradicionalne družbene norme in bolj osredotočeno na osebne želje in trenutne cilje,« pojasni Nika Kompara. S tem pa se strinja tudi Anamarija Šiša, ki še doda, da je bil včasih, oziroma, kot to opredeli pred pojavom digitalnih tehnologij in spletnega zmenkovanja, »proces zmenkovanja veliko bolj ciljno usmerjen v iskanje partnerice ali partnerja, neko zvezo. Vedno je bil cilj iskanja oziroma zmenkov nek končen odnos, medtem ko mladi, s katerimi sem govorila sama, vedno bolj izpostavljajo, da v tem procesu predvsem iščejo izkušnje, pa če govorimo o izkušnjah na področju spolnosti ali osebnostni rasti. Njihovo iskanje tako nikakor ni več ciljno naravnano, saj so jim bolj kot razmerje pomembne njihove osebne izkušnje in gradnja lastne identitete.«

Prav to so izpostavili tudi mnogi mladi, s katerimi smo se o njihovih ljubezenskih zgodbah pogovarjali sami. Mnogi verjamejo, da je prav odkrivanje lastne identitete in gradnja ter razvoj te tisto, kar ti zdrava romantična zveza omogoča, četudi pogosto prav isto iskanje v zvezah vodi do preprek in sporov, premagovanje teh prispeva do boljšega odnosa.
O tem je razmišljala tudi Ira, ki se je s partnerjem dolgo pogovarjala o odprtem odnosu.

Petindvajset let stara Gal in Iza priznavata, da zanju odnos ni bil posledica ljubezni na prvi pogled. Čeprav sta bila sošolca v gimnaziji, sta se spoprijateljila šele v četrtem letniku, tudi takrat pa je njuna romanca po le nekaj mesecih zbledela in pustila grenak priokus. »Zveza je trajala tri mesece in bilo je grozno. Nisva se znala pogovarjati, si posvečati pozornosti, izkazovati ljubezni, vse težave pa sva le delila s prijatelji – oba sva bila zabita otroka,« se prvega poskusa spominja Gal. »Spomnim se, da sem takrat sam pri sebi imel velike probleme tudi s tem, da sem imel občutek, da nisem dovolj dober, dovolj uspešen, če nisem v romantični zvezi. Družba mi je v glavo nekako vtepla občutek, da sem brez partnerja nepopoln človek. Zdi se mi, da to tudi popularna kultura nenehno spodbuja in daje popolnoma napačno sliko ljubezni. Če ti pornografija da napačno sliko o tem, kakšen je seks, ti celotna pop kultura prenaša napačno predstavo ljubezni in romantičnega odnosa in konec dneva je slednja veliko bolj škodljiva,« še razmišlja.
Danes živita skupaj. Strinjata se, da so bila tri leta, ki so minila med prvim in drugim poskusom nujno potrebna in da brez njih najbrž ne bi ostala par.

In kaj sta se skozi vse naučila, kaj je tisti ključ do – ljubezni?
»Kar je ključno v najinem odnosu je to, da se o vsem trudiva pogovarjati,« pove Iza. Gal pa se nasmehne in doda: »No, to in da se veliko crkljava, brez tega ne bi šlo.«

Prav skupno življenje pa je predstavljalo velik strah tudi Iri, ki se je s partnerjem vselila tekom tega leta. »Na začetku me je bilo strah življenja skupaj, strah me je bilo, da se bom počutila utesnjeno,« prizna, ko se spominja takratnih skrbi. A te so bile odveč, saj pove, da sta se hitro privadila na sobivanje in našla načine, kako čas preživljati skupaj – si nuditi bližino in udobje, četudi to vedno ne pomeni početi nekaj skupaj.

Ne glede na to, s kom smo se pogovarjali, zdelo se je, da so si skoraj vsi želeli ljubezni. Želeli so se počutiti varne v objemu, si deliti kosila in večerje, želeli so si udobja in topline in – kakorkoli so jo že definirali – ljubezni. A na vprašanje, kaj je ljubezen, se je zdelo, da nihče ni znal popolnoma odgovoriti.
Ljubezen je odločitev. Obljuba. Vsaj toliko mi je doslej jasno. V zvezi sem tri leta, le nekaj dni nazaj sva s partnerjem obeležila tudi prvo leto skupnega bivanja in, če sem se tekom tega časa česa naučila, je to, da se ljubiti odločimo. In da je privilegij imeti to izbiro.