Svobodna ljubezen, živopisana oblačila, avtoštop na psihadelikih, iskanje bistva življenja v Indiji in čevlji brez podplatov.
Svobodnjaška miselnost hipijev morda zveni stereotipično, ko jih skušamo opisati danes. Pa vendar je vse od zgoraj naštetega tisto, v čemer so iskali bistvo. In, čeprav ‘starci’ morda niso več tako svobodomiselni, mladina še vedno podpira hipijevske ideje in prek njih širi svoj glas. Vsaj delno, v “hipu” s časom.
Hipijevstvo se je kot subkultura razvilo v ZDA sredi 60-ih let, kot posledica ekonomske ameriške blaginje in vojne v Vietnamu. Predvsem vojna je bila tista, ki je radikalizirala mladino tistega časa. Mladi so se namreč borili proti služenju vojaškega roka v Vietnamu, je povedal sociolog Gregor Tomc.
Gregor Tomc, sociolog
The Grateful Dead, The Doors, Janis Joplin in drugi. Med mladimi je bila poleg politične radikalizacije vseprisotna tudi močna kulturna identiteta, ki se je kazala prek glasbene umetnosti. Rock glasba, predvsem psihadelični rock tistega časa, je podpiral hipijevske ideje, kot so svoboda, ljubezen in individualizem.
Tomc je dodal, da je med hipiji, s svobodnjaštvom vred, prevladalo tudi eksperimentiranje s spolnostjo zaradi razvoja kontracepcije ter iskanje osebne resnice prek drog in substanc. Življenje v komunah je krepilo moč njihove svobodnjaške, nomadske miselnosti. Po njihovem mnenju je bila to optimalna življenjska skupnost.
V času, ko se je hipijevstvo razvijalo, je na nasprotnem polu raslo študentsko subpolitično gibanje. Študentje so oblikovali alternativne načine političnega delovanja. Zasedali so univerze, organizirali so shode in zahtevali reforme ameriške družbe. Kot primer gibanja je Tomc navedel ‘sleep-in’, ki sta ga organizirala glasbenik in umetnica, John Lennon in Yoko Ono. S provokativnimi akcijami so želeli pritegniti medije in prek njih širiti svoje ideje.
Kaj pa v Sloveniji?
Pri tem so bili precej uspešni. Ne le študenti, ampak tudi hipiji. Njihove ideje so se namreč širile tudi na območje nekdanje Jugoslavije. Slovenija je bila s hipijevskim in študentskimi gibanjem zgodovinsko prvič v sozvočju s svetovnim dogajanjem. V 60-ih letih se je represivni komunistični režim liberaliziral tudi pri nas, kot posledica pa sta postali popularni tudi omenjeni gibanji, je pojasnil Tomc. Po njegovih informacijah bilo takrat v Sloveniji okoli 5 tisoč hipijev. “Najpogosteje so se zbirali v parku Zvezda, nosili so pisana oblačila in reprezentirali ‘imidž’, ki je bil zanje značilen,” je pojasnil.
Življenje v komunah je bilo značilno predvsem za ameriške hipije. Kljub temu je bil njihov cilj uveljavljanje svobode in predvsem solidarnosti, omenja Tomc. Prav zato je bila leta 1970 v Tacnu pri Ljubljani ustanovljena prva urbana jugoslovanska komuna G 7. Ustanovili so jo primorski študentje. Večina jih je bila brezposelnih, kljub ekonomskim razlogom pa jih je po njihovih besedah povezovalo predvsem prijateljstvo. Glavne dejavnosti komune so bile družbenost, filozofija, ekologija in samozadostnost ter umetnost. V sodelovanju z RTV Slovenija so nekdanji prebivalci komune posneli tudi dokumentarni film Komuna G 7 ali Utopija na robu družbe.
V Sloveniji je izhajala tudi revija Študentska tribuna. Njen urednik je bil študent likovne akademije Kostja Gatnik. Imela je značilen hipijevski izgled. Prek nje so glas dobili ljubljanski študentje, ki so bili s svojimi vsebinami kritični do političnih in družbenih režimov tistega časa. Gatnik se je poigraval predvsem z oblikovanjem naslovne strani in vključevanjem zabavnih, pisanih ilustracij. Revija je vključevala tudi karikature znanih osebnosti in intervjujancev.
Poleg tega so se mladi, predvsem študentje, zgledovali po ameriških najstnikih tudi z zasedanjem fakultet in izvajanjem protestov. Izvajali so proteste proti vojni v Vietnamu in proteste v času praške pomladi.
“Pri organizaciji demonstracij študentsko gibanje ni imelo pomoči s strani države, študentje so vse organizirali sami,” je dejal Tomc. “Še vedno se spomnim, kako sem ob zasedbi Filozofske fakultete dva dni tudi sam prespal na njeni strehi.”
In kaj potem?
Do takrat v socializmu nihče ni prirejal demonstracij. A kljub moči tako hipijevskega kot tudi študentskega gibanja, sta ob koncu liberalnega komunizma sredi 70. let prejšnjega stoletja obe utrpeli posledice svojega delovanja. Hipijevska kultura je šla v zaton, država pa je ukinila študentsko organizacijo. “Državo so študentje motili, na mesto študentske organizacije so zato postavili Zvezo socialistične mladine Slovenije. Hipiji države niso motili toliko kot pripadniki študentskih gibanj, saj niso bili tako politično vplivni ali radikalni,” je dejal Tomc. “Pri študentih je šlo za politiko, pri hipijih pa za kulturo,” je dodal. Mladi so imeli radikalne metode, vendar pa so imeli kljub složnosti premalo moči, da bi bile njihove spremembe enako radikalne in udarne kot njihova volja.
“Hipijevske vrednote so imele zelo velik vpliv na današnji čas, ljudje brez hipijev danes ne bi bili tako liberalni, kot so,” meni Gregor Tomc.
“Danes je ‘in’, da si retro”
Kot je zapisano tudi v enciklopediji Britannica so bili velik del hipijevske kulture tudi glasbeni festivali, med njimi najbolje poznan še posebej pod sloganom “Trije dnevi miru, glasbe in ljubezni” je bil Woodstock. Po imenu sodeč bi mislili, da se je odvijal prav v tem mestu v New Yorku, a sta tako Woodstock kot tudi Walkill prepovedala njegovo uprizoritev. Zloglasni festival se je tako na koncu odvil v mestu Bethel v New Yorku. Ime Woodstock je festival obdržal zgolj zaradi tesne povezanosti mesta z glasbenim udejstvovanjem, med drugim so v mestu živeli tudi Bob Dylan in drugi znani glasbeniki. Kljub temu, da so za festival prodali le malo kart, se je na prizorišču zbralo skoraj pol miljona ljudi. Večinoma so zahtevali prost vstop, ki so ga zaradi pomanjkanja varovanja tudi dobili. Kljub temu, da so s festivalom njegovi promotorji skoraj bankrotirali, so si zaradi avtorskih pravic leta 1970 denar nazaj prislužili z dokumentarnim filmom Michaela Wadleigha, ki je nemudoma postal uspešnica. Woodstock je med drugim zaznamovalo tudi deževje, ki je festivalno prizorišče spremenila v pravo blatno kopel, kljub temu se ob spremstvu psihadelikov občinstvo ni pustilo motiti. Kje pa sta upor in brezbrižnost, ki sta mladim na Woodstocku priborila brezplačne karte in nemoteno uživaškost danes?
Novinar Simon Reynolds v svojem delu Retromania omenja revivalizem (“revivalism”), ki ga je zasledil predvsem med skupinami mladih, ki se poistovetijo s hipijevsko kulturo. Opisuje, da v njihovem primeru kopiranje idej, ki so se po njihovo v celoti izgubile v času, meji že na fanatizem. Ta se kaže v skoraj popolnem zavračanju vrednot današnje moderne družbe in v prepričanosti, da je modernost slaba.
Kljub temu, da se je hipijevstvo v prejšnjem stoletju nehalo pojavljati, je vseeno uspelo navdihniti druge družbene skupine in posameznike, ki se – tudi danes – lahko poistovetijo s hipijevskimi vrednotami. Primer tega je moderno družbeno gibanje ‘New Age’ ali Nova doba. Ta temelji predvsem na spiritualnih vrednotah vzhodnega sveta in na odklonu vrednot zahodnega. Enako bi lahko rekli za razširjenost vegetarijanstva in veganstva.
“Hipijevsko gibanje ne obstaja več, enako velja za vse pretekle subkulture, denimo pank ali ‘rockabilly.’ ” Posamezniki lahko povzemajo njihove vrednote in značaje, vendar pa to še zdaleč ni več hipijevstvo,” je poudaril Tomc.
Vse, kar je retro, je danes med mladimi popularno, je pojasnil kulturolog Mitja Velikonja. Kulturne ideje se vedno znova reciklirajo in dopolnjujejo. Kot dokaz lahko vzamemo že stil oblačenja med mladimi. Simon Reynolds Retromaniji navaja, da so hipiji 60-ih let bili prvi, ki so kršili tabuje z nošenjem ‘second-hand’ oblačil, oziroma oblačil iz druge roke, ki naj bi jih nosili le tisti, ki si novih ne morejo privoščiti.
Mitja Velikonja, kulturolog
Današnja mladina na to v 21. stoletju ne gleda nič drugače. Tisti, ki povzemajo vrednote hipijevstva, izdelujejo svoja oblačila in predelujejo tista, ki jih kupijo v ‘kilo shopih’. S tem so ne le hipiji, ampak tudi mladi danes, uveljavili pojem vintage in retro mode. Poleg tega s kupovanjem iz druge roke dajejo poudarek na trajnost in okoljsko ozaveščenost.
Najbolj očitne sledi hipijevstva danes lahko iščemo v glasbi. Primer je ‘stoner’ glasba, ki je mešanica hipijevske in metalske glasbe. V njej so delci hipijevske kulture, je dejal Velikonja. Kot primer zasedbe, ki izvaja glasbo na način, kot so jo glasbeniki v 60. letih, je glasbena skupina Greta Van Fleet. V Sloveniji je kot primer navedel Prismojene profesorje bluesa ali glasbeno zasedbo Buldožer.
“Kulturne ideje se vedno prenašajo iz roda v rod, ali posredno ali neposredno,” je dodal Velikonja.
Subkultura ali kontrakultura: razumevanje hipijev skozi družben vidik
Izraz subkultura je bil s strani akademikov ustvarjen za enostavnejše definiranje njihovega predmeta preučevanja. »Ta izraz so si potem prisvojili starši, novinarji in vsi ostali, da bi lažje poimenovali nek pojav. Mladi, ki pa so dejansko vpeti v to dogajanje, pa zase ne bodo nikoli rekli, da so del neke subkulture,« je pojasnila sociologinja in koordinatorka komunikacij na Mirovnem inštitutu, Jasna Babić Zrimšek. »Še vedno pa simpatizirajo oziroma si prisvajajo določene enote in aktivnosti tega pojava,« je še dodala.
Jasna Babić Zrimšek, sociologinja in koordinatorka komunikacij na Mirovnem inštitutu
Čeprav po besedah sogovornice večina akademikov hipije še vedno označuje kot subkulturo, pravi, da gre dejansko za mnogo širši pojav. »Predvsem angleška šola je po klasični teoriji subkulture uvrščala v razrede, oziroma jih je razumela kot delavski razred,« je razložila. »Hipijev niso mogli uvrstiti v samo en razred. Šlo je za generacijsko pripadnost, ki je predstavljala skupek različnih skupin, kot so umetniki, boemi, hipsterji v prvotnem pomenu besede, študentje in podobno. Imeli so željo po spreminjanju političnega sistema in dobili oznako kontrakulture, ne subkulture,« je zaključila Babić Zrimšek.
Mladi so takrat izkoristili prosti čas za samorefleksijo in ustvarjali upore na osebni ravni, najprej staršem kot njihovi primarni avtoriteti, sledil je šolski sistem, sistemska avtoriteta in na koncu še najvišji, torej strukturni avtoriteti.
»V tem obdobju so se začela odpirati vprašanja na temo homofobije, revščine, okoljevarstva, ki so predstavljale neko podlago za formulacijo nove nevladne organizacije,« je povedala sociologinja.
Metelkova, kulturni prostori in sodobne iniciative
»Generacija, ki je bila mešanica punka in hipijevstva je v okviru mirovniškega gibanja tistega časa zasedla vojaške prostore, ki so bili takrat povezani z jugoslovansko vojno in osamosvojitvijo Slovenije,« je osnutke Metelkove opisala Jasna Babić Zrimšek. Z zasedbo naj bi želeli bivše prostore represije spremeniti v kulturne prostore. »Na Metelkovi se je sprva vpliv hipijev sicer odražal, sploh na ravni umetnikov, torej slikarstva in kiparstva, vendar se je z leti okolica vedno bolj spreminjala,« je nadaljevala sogovornica. Po njenih besedah je Metelkova dobila vedno bolj politično noto, sčasoma pa je prišlo do razkol. Tako je postala prostor, ki nudi neko svobodo in zabavišče ter tisto, kar je Metelkova »ves čas.«
»Vpliv hipijevstva se je odražal v Centru Rog in danes v Placu. Upala bi si trditi, da zametke najbolj prepoznam v naših cirkuških skupinah, kot je MismoNismo, primer je tudi glasbena skupina Ingver in gverilke, ki imajo v sebi neko politično zavedanje in kritiko, obenem pa imajo prav tako boemski pristop,« je povedala Jasna Babić Zrimšek. »Nekaj hipijevstva se nedvomno zrcali tudi v Floating castle in Kavč festivalu, s katerim so povezani. Kljub njihovi prepletenosti boemskega in etno pristopa jih vseeno ne gre označiti za hipije,« je poudarila.
»Hipijevstvo se je transformiralo predvsem v tri stvari, in sicer na prvem mestu v ezoteričnost ali neko samopomoč na osebni ravni, na materialni ravni so to neke male trgovinice z nakitom, zdravo prehrano in obrtmi ter na bolj organizirani sistemski ravni vzpostavljanje organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic,« je odražanje hipijevstva v današnjem času opisala sogovornica.
Čeprav današnji časi veljajo za dokaj individualistično obdobje, to po besedah Zrimškove še ne pomeni, da so današnji hipiji povsem usmerjeni v ukvarjanje z notranjim mirom. »Večina najverjetneje prakticira oboje, torej se ukvarjajo z notranjim mirom in politiko,« je pojasnila sogovornica. »Individualizem je bil sicer zmeraj prisoten ne glede na to za kateri pojav gre. Hipiji so nekoliko bolj usmerili v eksperimentiranje, ker so želeli razširiti svojo zavest in nabirati izkušnje. Tu se potem pojavi poskušanje drog, eksperimentiranje v smeri seksualnosti in tudi poduhovljenosti,« je še dodala.
Od simbolne vrednosti do komercializacije
Veliko posameznikov ob simbolu za mir najprej pomisli na hipije. Skozi zgodovino mu je bilo pripisanih precej različnih pomenov, med drugim celo nacistična in anti-krščanska komponenta. Kot je zapisano v enciklopediji Britannica ima simbol zelo jasno zgodovino, ki kljub nekaterim negativnim asociacijam ikoničnega simbola dokazuje, da njegove korenine zagovarjajo mir. Gerald Holtom, britanski umetnik in oblikovalec ga je v koncu 60. let namreč ustvaril kot simbol britanske kampanije za nuklearno razorožitev. Navpična črta predstavlja položaj zastavic ob signalizaciji črke D. Črti, ki se z njo ob straneh povezujeta, pa položaj rok ob signalizaciji črke N. Skupaj črte znotraj kroga, ki sporočilo le poudari, tvorijo začetnici besedne zveze “nuclear disarmament” – nuklearna razorožitev. Holtom je enostavnejši interpretaciji dodal tudi globlji pomen. Simbol namreč z enostavno skico človeške postave, ki roke vprašujoče dviga proti ozadju bele zemlje, predstavlja obup. Prvotno je v simbolu želel uporabiti krščanski križ, vendar mu njegova asociacija s Križarskimi vojnami ni ustrezala.
Danes je ta simbol eden izmed bolj poznanih na svetu, njegovo upodabljanje se nadaljuje in je postalo nekakšna tržna niša.
»Danes se vse trži, tako je tudi z znakom za mir. Zato začne izgubljati na vrednotni komponenti, in ga ljudje ne jemljejo več tako resno, kot bi ga morda morali,« je povedala Jasna Babić Zrimšek.
Subkulture: pot do boljšega sveta ali zgolj del odraščanja?
Hipijevstvo, subkultura ali kontrakultura, je – tako kot mnogo drugih – s svojim vplivom v preteklosti pustilo sledi tudi v današnjem času. »Niso vsi mladi pripadniki subkultur, to ni nekaj kar je nujni del življenja,” je poudarila Zrimškova. “Je pa velikokrat prisotna vsaj eno obdobje, od posameznika je odvisno, ali ga zaznamuje v času odraščanja, ali kasneje na podlagi tega izbere tudi izobrazbo ali službo,« je razložila. »V osnovi je tendenca subkulture narediti svet boljši, kar ne more biti nič slabega,« je zaključila svojo misel.
Kako pa hipije doživlja današnja mladina, kaj menijo o aktualnosti njihovega obstoja? V sklopu ankete smo prišli do nekaj skupnih točk različnih sogovorcev. Vsi so v sodobni družbi prepoznali vsaj zametke nekdanje hipijevske subkulture. Zametke so prepoznali predvsem v glasbi in tako imenovani “underground festivalni kulturi,” načinu oblačenja, ki pa seveda v današnjem času ni več tako vpadljiv kot v začetkih hipijevstva in v vrednotah, ki se trenutno kažejo predvsem skozi protivojna gibanja.
Ideologija gor, ideologija dol. Prej radikalen komunizem, danes skrajni kapitalizem. Subkulturna gibanja 20. stoletja so z družbenim razvojem zamrla. Še zdaleč pa niso zamrle njihove ideje. Mladi danes se še dalje borijo za cilje, ki jih generacije pred njimi niso uspele uresničiti. Ideje mladih, ki se zavzemajo za hipijevske vrednote, ostajajo enake – mir, svoboda, ljubezen, prijateljstvo in sožitje. Cikel kontrakultur in kultur se odbijajo med seboj in krožijo v sožitju s časom.
Blaginja v naravi in blaginja v svetu. Retro je novo moderno. Mladina prireja zasedbe univerz za Palestino in Novi sad. Organizira shode za Ukrajino in se udeležuje letnih pride parad. Kul si, če namesto v H&M zaviješ v Humano. Najboljši koncerti so z bendi, ki na Metelkovi širijo psihadelično pozitivo.
Skratka. Svet je vedno stal na mladih in še vedno stoji. In kljub vrtenju in ciklom ideje ostajajo enake. Mladost je norost. Pa naj bo tako. In smo spet tam. Živopisana oblačila, avtoštop na psihadelikih, iskanje bistva življenja v Indiji in čevlji brez podplatov.
Avtorji: Tamara Čalošević, Jera Kočevar, Tit Patrick Potecin, Dunja Rutar
