Preden sploh začnemo, velja ustaviti se pri eni sami misli. Kdaj ste nazadnje lagali? Ne mislim na dramatično laž, prikrito prevaro ali polepšan življenjepis, temveč na tisto majhno, vsakodnevno, skoraj nehote izrečeno neresnico. “Dobro sem, hvala. Bilo je zelo okusno. Pridem čez pet minut.” Če se primera ne spomnite takoj, je že to samo po sebi malce zgovorno. Znanost o zavajanju je porabila skoraj pol stoletja za ugotavljanje, da lažemo veliko pogosteje, kot mislimo, in da laži, ki jih govorimo, razkrivajo nekaj nepričakovanega o tem, kaj pomeni živeti v skupnosti z drugimi ljudmi.
Ključni podatki v psihologiji laganja izvirajo iz dela socialne psihologinje Belle DePaulo in njenih sodelavcev. Njihova študija iz leta 1996, ki je povzročila pravi preobrat v psihologiji laži, je od udeležencev zahtevala, da en teden vodijo dnevnik vsake izrečene laži. Študenti so v povprečju poročali o dveh lažeh na dan, odrasli pa o eni. Skupaj gledano so udeleženci lagali v vsaki četrti do peti družbeni interakciji. Toda to niso bile laži sociopatov ali prevarantov. Ko so raziskovalci pregledali vsebino izrečenih laži, je bila slika, ki se je izrisala, skoraj banalna. Večina so bile prosocialne laži, izmišljotine izrečene ne iz sebičnih nagibov, temveč da bi zaščitili čustva drugih ljudi, ublažili družbeni konflikt ali ohranili podobo sebe, s katero so drugi lahko v stiku brez nelagodja. “Predstavitev je bila odlična. Fantastično izgledaš. Obožujem to.” Približno četrtina laži, zabeleženih v študiji, je bila izrečena pretežno v korist prevarane osebe. Lažemo najpogosteje ne zato, ker smo sebični, temveč zato, ker smo družbena bitja. Na neki globlji ravni intuitivno razumemo, da je neposredna resnica lahko oblika agresije, zakrite v vrlino.
Miselni eksperiment, ki ga je kinematografija že izvedla namesto nas, je pri tem zelo slikovit. Film Rickyja Gervaisa in Matthewa Robinsona The Invention of Lying (2009) si zamišlja svet, v katerem človeška zmožnost zavajanja preprosto nikoli ni evoluirala. Film je komičen, a hkrati vznemirljiv, če ga gledamo pozorno. Pravi čustveni preobrat nastopi, ko mati glavnega junaka umira, preplašena pred ničnosti, za katero verjame, da jo čaka. On se nagne k njej in izreče eno prvih laži v zgodovini človeštva: da po smrti gre v čudovit kraj, da se bo znova srečala z vsemi, ki jih je ljubila, ter da se sploh ni treba bati. Mati umre mirno, on pa stopi iz bolniške sobe v solzah.
Ta prizor ni filozofski argument, a deluje prav tako. Vprašanje, na katerega film ne uspe odgovoriti, ki pa ga znanost skuša razrešiti je: v katerem trenutku laž, ki ščiti, postane laž, ki razjeda? In kako navadni, moralni ljudje vsak dan hodijo po tej meji? Lažemo umirajočim bolnikom, ki postavljajo vprašanja, na katera morda niso pripravljeni slišati odgovora. Jokajočim otrokom lažemo na načine, prilagojene njihovi sposobnosti soočanja z izgubo. V bolnišničnih čakalnicah in v urah pred grozečo negotovostjo vzdržujemo iluzijo normalnosti, saj popolna in neposredna resnica v tistih trenutkih ne bi nikomur pomagala. Takrat bi bila resnica zgolj okrutnost in to ni trivialnost, temveč nekatera od najbolj humanih dejanj, ki jih počnemo.
Razumevanje, kakšno laž kdo izreče, nam veliko pove o tem, katero družbeno normo varuje. Raziskovalci razlikujejo med več kategorijami: bele laži (nedolžne, usmerjene k drugemu, ki so del vsakdanjega življenja), sebične laži (namenjene pridobitvi prednosti ali izogibanju kazni), laži z opustitvijo dejstev (tehnično resnične, a strateško nepopolne) in tisto, kar je filozof Harry Frankfurt nepozabno označil kot bullshit – trditve, izrečene z brezbrižnostjo do njihove resničnosti, pri čemer je cilj ustvarjanje vtisov, ne pa iskreno sporočanje niti namerno zavajanje. Laži, ki jih govorimo neznancem, so večinoma namenjene temu, da se pokažemo v dobri luči. Laži, ki jih govorimo prijateljem in partnerjem, so pogosteje zaščitniške. Laži, ki pa jih govorimo sami sebi, so verjetno tiste z najdaljnosežnejšimi posledicami.
Socialni psiholog William von Hippel in evolucijski biolog Robert Trivers sta v delu, objavljenem leta 2011, predlagala eno najdrznejših idej v celotni literaturi o laganju. Opozarjata, da samozavajanje ni psihološka napaka, temveč evolucijsko adaptivna lastnost vrste. Druge najbolj prepričljivo lažemo takrat, ko najprej uspešno prevaramo sami sebe. Človek, ki resnično verjame v laskavo samopodobo, ne bo kazal običajnih fizioloških znakov, kot so mikroizrazi na obrazu, tresenje glasu ali rahlo umikanje pogleda, ki sicer jasno razkrivajo zavestno neiskrenost. Laž je tako temeljito prekrita s samozavajanjem in na ta način pogosto mine neopažena, celo s strani lažnivca samega.
Otroci začnejo lagati pri dveh ali treh letih, kar je znak zdravega kognitivnega razvoja in ne moralne pokvarjenosti. Da bi uspešno skonstruiral laž, mora otrok hkrati vzdrževati dve predstavi o resničnosti in sicer resnico ter tisto, v kar želi prepričati drugo osebo. To je kognitivno zahtevna naloga, ki predpostavlja teorijo uma oziroma razumevanje, da imajo drugi ljudje mentalna stanja in poglede na svet, ki se razlikujejo od naših. Raziskave Victorije Talwar in Kang Leea so pokazale, da otroci, ki hitreje razvijejo zmožnost laganja, dosledno dosegajo boljše rezultate pri preizkusih izvršnih funkcij. Triletnik, ki z usti, umazanimi od čokolade, trmasto vztraja, da se ni dotaknil piškotov, izvaja zelo sofisticirano družbeno in kognitivno funkcijo. Ti isti miselni mehanizmi, izpopolnjeni v naslednjih desetletjih, tvorijo temelj empatije, narativnih zmožnosti, diplomacije in taktičnosti.
Raziskave prav tako potrjujejo, da smo pri zaznavanju laži izjemno slabi. Obsežna študija Charlesa Bonda in Belle DePaulo je pokazala, da ljudje pri ločevanju lažnivcev od iskrenih dosežejo le okoli 54-odstotno natančnost, kar je komaj nad 50 %, ki bi ga dosegli z metom kovanca. Evolucija nas je oblikovala tako, da zlahka prepoznamo neizkušenega lažnivca; tisto osebo, katere živčni sistem prepozna krivdo ob neiskrenosti in katere laganje poraja nedvoumne fiziološke signale ter govorico telesa, ki smo se je naučili brati z izkušnjo. Spretni lažnivci, kot so izkušeni politiki, prebrisani odvetniki in vešči prodajalci, kažejo manj fizioloških znakov laganja kot povprečni ljudje, ki ob laži postanejo nervozni. Izhodiščna raven vznemirjenosti lažnivcev in njihov odnos do laži so preprosto drugačne. Najpreprosteje nas prevarajo ravno tisti, ki so imeli največ prakse v varanju, kajti mirnost jemljemo za resnicoljubnost.
Psihoterapija nam ponuja enega najsubtilnejših vpogledov v samozavajanje, do katerih imamo dostop. Bolniki, ki poiščejo zdravljenje, pogosto opisujejo družbeno sprejemljivo različico svojih težav, ki jih varuje pred soočanjem z resnično, nevarno resnico. Ne lažejo svojega terapevta strateško, temveč iskreno verjamejo v zgodbo, ki jo pripovedujejo. Izkušeni psihoterapevti se naučijo brati tisto, kar psihoanalitična tradicija imenuje odpor. To so mesta, kjer bolnikova pripoved postane preveč dosledna ali obrambna, kjer sta čustveni izraz in besedna vsebina subtilno neusklajeni, in kjer bolnik porablja več energije za obrambo razlage kot za njeno preiskovanje. Cilj ni razkriti laž, temveč narediti resnico čustveno znosno in ustvariti dovolj varnosti, da samozaščita postane nepotrebna. Terapija v tem smislu ni razkritje zavajanja, temveč počasno in skrbno ustvarjanje pogojev, v katerih si oseba ne potrebuje več lagati.
Nobena razprava o laganju ne more biti celovita brez soočenja s filozofom, ki je laganje brezpogojno obsojal. Immanuel Kant je v svojem kratkem, a zloglasnem eseju iz leta 1797 trdil, da je laganje zločin v vseh okoliščinah brez izjeme, vključno s primerom morilca, ki potrka na vaša vrata in vpraša, kje se skriva vaš prijatelj, kateremu ste mu ponudili zavetje. Povedati morate resnico, je vztrajal Kant, celo v tem primeru. Dolžnost, da ne lažemo, je brezkompromisna, in ne dopušča nobenega tehtanja, nobenega konteksta niti posledic. Za Kanta se z uvedbo izjem ruši sama institucija resničnega sporazumevanja. Vsaka laž, četudi še tako sočutna, predstavlja droben prestopek zoper sistem, ki deluje le zato, ker večina ljudi večino časa govori resnico.
Laganja ne moremo preprosto ustaviti. Raziskave ne pravijo, da bi morali, niti da bi zmogli. Kar predlagajo je, da se lahko naučimo razumeti, zakaj lažemo in koga s tem varujemo. To razumevanje nas ne bo spremenilo v svetnike, a nas lahko naredi malce iskrenejše do lastne neiskrenosti in bolj pozorne na razliko med lažjo, ki ščiti, in lažjo, ki razjeda. Naredi nas lahko bolj pripravljene, da preizprašujemo moralni kompas, znotraj katerega delujemo, in bolj budne do lastnih vzgibov, še preden se sploh odločimo. Morda je največja resnica, do katere nas pripelje vsa ta znanost, paradoksalno preprosta. Ljudje smo hkrati najboljši in najslabši sodniki lastne iskrenosti. Lažemo, ker ljubimo, ker se bojimo in ker ne zmoremo vedno prenesti teže gole resnice.
Viri:
- Bond, C. F., Jr., & DePaulo, B. M. (2006). Accuracy of deception judgments. Personality and Social Psychology Review, 10(3), 214–234. https://doi.org/10.1207/s15327957pspr1003_2
- DePaulo, B. M., Kashy, D. A., Kirkendol, S. E., Wyer, M. M., & Epstein, J. A. (1996). Lying in everyday life. Journal of Personality and Social Psychology, 70(5), 979–995. https://doi.org/10.1037/0022-3514.70.5.979
- Frankfurt, H. G. (2005). On bullshit. Princeton University Press.
Gervais, R., & Robinson, M. (Directors). (2009). The invention of lying [Film]. Warner Bros. Pictures; Focus Features.
- Kant, I. (2002). On a supposed right to lie from philanthropy. In M. J. Gregor (Ed. & Trans.), Practical philosophy (pp. 611–615). Cambridge University Press. (Original work published 1797)
- Talwar, V., & Lee, K. (2002). Development of lying to conceal a transgression: Children’s control of expressive behaviour during verbal deception. International Journal of Behavioral Development, 26(5), 436–444. https://doi.org/10.1080/01650250143000373
- von Hippel, W., & Trivers, R. (2011). The evolution and psychology of self-deception. Behavioral and Brain Sciences, 34(1), 1–16. https://doi.org/10.1017/S0140525X10001354
- Wachtel, P. L. (2011). Therapeutic communication: Knowing what to say when (2nd ed.). Guilford Press.
