Intervju z dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo in specialistko zakonske in družinske terapije
O partnerskih odnosih danes vemo ogromno, a se kljub temu veliko parov vrti v istih konfliktih. Govorimo o komunikaciji, razlikah med spoloma in o »delu na odnosu«, pa se zdi, da teorija pogosto ne zdrži pritiska vsakdanjega življenja. Kje se torej pari najpogosteje motijo? Kaj v resnici stoji v ozadju nesporazumov? O tem smo se pogovarjali z dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo, specialistko zakonske in družinske terapije ter supervizorko, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečuje z izzivi sodobnih odnosov.
Kaj vas je prvotno pritegnilo k psihologiji in kasneje k zakonski in družinski terapiji?
Že od malega sem rada delala z ljudmi, pri skavtih, z ostarelo teto v domu, v različnih skupinah. Mama me je spodbudila k študiju psihologije, čeprav sem sprva želela biti babica. Po končani diplomi sem vedela, da ne bi bila »samo« psihologinja, in ko so na Teološki fakulteti odprli specializacijo iz zakonskih in družinskih študij, sem se takoj vpisala. Potegnilo me je tako močno, da sem tam naredila tudi doktorat. Danes imam precej širok spekter dela, poleg partnerskih terapij delam tudi z družinami, mladostniki, v šolstvu, zdravstvu in domovih za ostarele, sem tudi supervizorka. Vse je nekako prepleteno z družinskimi, medgeneracijskimi odnosi in razvojnimi vidiki.
Kaj vas prav pri delu s pari motivira?
Zelo dragoceno se mi zdi, ko pari uspejo razviti pravo čustveno povezanost, poglabljanje drug v drugega. Za to morata najprej poznati svojo lastno zgodovino otroštva in mladostništva, šele potem lahko začutita drug drugega in razumeta, zakaj nekdo ravna tako, kot ravna, zakaj si nekaj želi, zakaj tako razmišlja, da se na čustveni ravni resnično srečata. In ravno to jim izboljša odnose. Pri delu je lepo videti, da so bolj zadovoljni, sproščeni, si zaupajo in so si res prijatelji. To je velika motivacija.
Katere izzive opažate kot najpogostejše pri sodobnih parih?
Pri sodobnih parih opažam veliko čustvene odtujenosti, vsak je zase, vsak ima svojo službo, potem so tu še otroci in obveznosti. Pogosto pari že pred poroko niso uspeli vzpostaviti globlje čustvene povezanosti, zato v odnosu ne znajo povedati, kar mislijo, ker se bojijo, da jih bo partner ponižal ali se jim posmehoval. Manjka te sproščenosti drug ob drugem, nekateri vse potlačijo in nosijo stisko v sebi, drugi so zelo konfliktni, a znotraj konflikta ne znajo pokazati ranljivosti, ki je v ozadju. In tu je bistvo: svoja čustva lahko izražaš samo, če partnerju globoko zaupaš, takrat si upaš biti ranljiv, sicer raje ne poveš, ker ne veš, kako bo reagiral. Brez tega zaupanja ni prave čustvene varnosti, občutka, da te partner res začuti in pomiri.
Se vam zdi, da imamo danes več znanja o odnosih, ampak manj stabilnosti?
Če bi medgeneracijsko gledali, je bila stabilnost v preteklosti pogosto zagotovljena iz finančne, fizične varnosti. Zdaj pa pari iščejo čustveno stabilnost, ki je tudi v prejšnjih generacijah velikokrat ni bilo, samo da se vanjo niso poglabljali in to je davek, ki ga nosimo naprej. Čustvene stabilnosti ni, kadar je v odnosu preveč nepredelanega strahu, sramu ali občutka, da ne uspeš biti iniciativen. Stabilnost gradi čustvena čistost, pretočnost – da čutiš, kar čutiš, kar misliš, tudi poveš in ravno to na terapijah najpogosteje delamo. Na površju se to kaže različno, kot afera, nasilje, odtujenost ali konflikti, ampak v globini je vedno čustven problem.
Kako gledate na razlike med moškimi in ženskami v odnosih – so bolj biološke ali naučene?
Razlike so oboje, biološke in naučene. Biološke so celo prenatalne, hormonske, nevrološke, fiziološke, strukturne v možganih in se kažejo že takoj po rojstvu v različnem tempu razvijanja hemisfer, različni pozornosti deklic in dečkov, različni občutljivosti za odnose. Hkrati pa kulturna pričakovanja, vzgoja in družbene norme dodatno oblikujejo vloge. Gre torej za preplet biologije in okolja. V terapevtskem procesu se izogibamo posploševanju po spolu, tudi v istospolnih zvezah prihaja do istih trenj. Namesto »to je moško« rečemo »vaš mož tako doživlja«, da se partnerja poglobljeno začutita in razumeta, da nekdo doživlja drugače, ima druga pričakovanja, druge izkušnje iz otroštva. Več kategoriziranja si lahko privoščim na predavanju, na terapiji pa ni prostora za črno-bele kategorije.
Kaj ljudje najpogosteje napačno razumejo glede »moških« in »ženskih« odzivov?
Recimo to, da se moški ob konfliktu umakne. Ženska to pogosto doživi kot zavrnitev in želi z govorjenjem nadaljevati, moški pa najprej potrebuje čas, da se umiri, šele potem se lahko pogovarja. Sicer velja za oba: dokler si vznemirjen, se težko pogovarjaš. Tu se kaže ta moška votlina in ženska klepetavost, ker je način procesiranja čustev različen. Ni pa dovolj samo vedeti to na ravni teorije. Treba je globlje začutiti svojega partnerja, zakaj se umika, kakšno ozadje ima, morda je že mama vanj rinila in se ni imel kam umakniti.
Kje po vaših izkušnjah prihaja do največjih nesporazumov med partnerjema?
Nesporazume pogosto poganjajo vzorci, ki smo jih dobili v otroštvu. V prvih treh do petih letih se v možganih vzpostavi nevrološki model načina razumevanja odnosov, kaj lahko v odnosu pričakuješ, koliko zaupaš, ali si utišan ali zahteven. Ta model potem deluje nezavedno in avtomatično. Zato se v odraslosti pogosto dogaja, da se pari znova in znova znajdejo v istih konfliktih, ne da bi zares razumeli, zakaj, saj jim je določen odziv, na primer žaljenje ali umik, preprosto domač. V terapiji poskušamo te rane priklicati in razumeti, da se na koncu sestavi zgodba. Ko razumeš, od kod prihaja partnerjev odziv, se lažje umiriš in ne reagiraš več na enak način. Recimo, če so te starši kaznovali ali zapirali v sobo, boš v konfliktu morda samodejno zamrznil in ničesar rekel, ker ti bo to delovalo bolj varno. Ali pa se boš, nasprotno, hitro razburil. Da ne prihaja do enih in istih konfliktov, je ključno, da spoznaš sebe, da te partner spozna in da o tem govorita. Ni dovolj le razumsko razumevanje, pomembna je tudi čustvena raven. Ne gre le za to, kam odlagati zobno ščetko, ampak da začutiš, zakaj partnerja nekaj tako zmoti in kakšne izkušnje nosi s sabo. Takrat ga tudi težje grobo napadeš.
Kje je meja med zdravim konfliktom in problematičnim odnosom?
Konflikti so v odnosih nujni. Zdravi konflikti so pravzaprav samo nestrinjanje, usklajevanje mnenj, pričakovanj, čustvenih stanj. Ključno je, da se jih ne bojiš, da jih sproti naslanjaš, ker sicer napetost narašča in boš enkrat znorel, izbruhnil. Zdrav konflikt je iskren, spoštljiv, tudi če je glasen in intenziven. Takrat se vedno nekaj naučiš, dogovoriš, globlje začutiš partnerja, si rečeš »oprosti, nisem vedel, da ti to toliko pomeni.« Mogoče greš dvakrat, trikrat na led, ampak potem klikne. Problematičen odnos pa je, ko ob vsaki drobni zadevi izbruhnejo stare rane, očitki, nasilje, kot cunami čustev brez procesa in brez spoznanja na koncu. Je samo začetek brez zaključka, vulkan, ki vse požge, in je na koncu slabše kot prej.
Kaj pari najpogosteje zanemarijo, pa je ključno za odnos?
Da bi se vzeli resno, se poslušali, gledali v oči, če je nekdo nezadovoljen, da uspe iskreno povedati in ga drug posluša. Res tista zavestna skrb drug za drugega. Nekateri ne gredo niti na sprehod, se ne pokličejo čez dan, se ne crkljajo – te stvari, ki ohranjajo občutek povezanosti in celo možnost zaljubljenosti. Zakonski odnos ni nekaj, kar raste sam od sebe, čustveno povezanost moraš zavestno negovati. Ampak tu je ta hakelc: večina tega ne zanemarja namerno. Ne iz lenobe, ampak zato, ker se tega ne zavedajo. Zavejo pa se šele, ko se opečejo.
Kaj pa pari mislijo, da je za odnos ključno, pa v resnici ni?
Pogosto je preveč poudarka na skupnih hobijih, doživetjih, spolnosti, vse to je dragoceno, ampak odnosa samo po sebi ne rešijo. Fokus bi moral biti na čustveni globini, ne na površini. Lahko imaš malo skupnih hobijev, si različnih ver, poročen z Američanom in imaš vseeno spoštljiv, kvaliteten odnos, če gradiš na čustveni povezanosti. To je tisto temeljno, vse ostalo je tudi pomembno, ni pa prvo.
Kateri je en konkreten korak, ki ga par lahko naredi že danes?
Vsak dan si vzemita 20 minut ali pol ure samo zase, v stilu ena kava na dan, da se poslušata, gledata, kot neka posvetitev, da si povesta lahkotne drobnarije iz dneva: kako sem se počutil, ko mi je nekdo v službi to rekel, koga sem srečal, koliko mi je bilo bedno nekje čakati. Te drobnarije so odraz odprtosti, ki poživlja odnos in gradi občutek povezanosti. To so nezahtevne situacije, ki so hkrati trening, da si potem v zahtevnih, kaotičnih situacijah navajen prisluhniti, si pokazati, da ti je mar, ker boš navajen. Ob tem stiku drug z drugim se sproščajo hormoni, ki ustvarjajo občutek bližine, zato tak čas skupaj ohranja tudi zaljubljenost. Preprost recept, ampak parom, ki so navajeni odtujenosti, je že to izziv. In še eno pravilo: ne hodita spat sprta.
Kje partnerji najpogosteje napačno interpretirajo vedenje drug drugega?
Gledajo skozi »zapacana očala«, torej skozi izkušnje lastnega otroštva. Partnerjevega vedenja ne vidijo, kot je, ampak ga interpretirajo skozi svojo bolečino. Nekaj, kar je bilo namenjeno nevtralno, doživijo kot napad, ponižanje ali zavrnitev, ker so na to sami občutljivi.
Kaj vas je pri delu s pari najbolj presenetilo?
Zelo dragocena izkušnja so starejši pari, 60 plus, ki pridejo in se odločijo, da še nekaj naredijo iz odnosa. Imajo že prazno gnezdo, vnuke in se jim še ljubi. To je lep odraz tega, da je upanje v življenju vedno prisotno, da si ne rečeš, da si prestar. Po drugi strani pa so navdihujoči pari, ki pridejo iz resnih zlorab ali travm in uspejo toliko delati na sebi, da otrokom ponudijo novo zgodbo. Marsikdaj te preseneti, koliko je nekdo naredil iz sebe.
Vam strokovno znanje pomaga tudi v zasebnem odnosu?
Ja, zagotovo. Odnosi me zelo zanimajo, razumeti sebe, druge. Všeč mi je tudi, ko vedno kaj novega preberem in kakšno novo idejo dobim. Ko sem imela še mlajše otroke in sem se vozila domov po predavanju o starševstvu, sem imela tako živo misel: »Zdaj se moram doma lepo obnašati, biti prijazna, rahločutna, ena ta prava mama, o kateri predavam.« To delo mi je velikokrat dalo močnejši vzgib za spremembo, ker ko o nečem bereš in predavaš, potem ne moreš biti doma večji kreten.
Kaj je ena stvar, ki bi jo ljudje morali razumeti o partnerstvu, pa je pogosto ne?
Da so čustva poganjalci, nezavedni fiziološki procesi v telesu, ki se sprožijo ne glede na to, ali bomo o njih debatirali ali ne. Če ne bomo, energija, ki jo telo dobi ob nekem čustvu ostane v telesu in dela škodo kot nemir, utrujenost, obremenitev srca, ožilja, želodca. Če pa jih izražamo, oblikujemo varne, zaupne odnose in z njimi gradimo boljšega sebe, odnose in svet. Vsak se rodi opremljen s čustvi, moramo jih vzeti kot dar, pripomoček. Težava je, da so čustva še zmeraj nekakšen nebodigatreba hakelc. V slovenski družbi še zmeraj močno velja: bodi močan, stisko reši sam, kaj boš druge obremenjeval. A ravno to je slepa ulica, stiska je zato, da jo rešujemo v odnosih, ne v samoti. In na tej ravni kot družba še zdaleč nismo zreli.
Ali gremo na boljše v primerjavi z nekoč?
Sigurno gremo na boljše, v šolstvu, na Centru za socialno delo, v kriminalistiki se v tej smeri dela, je pa razvoj počasen. Zavedati se je treba, da se je o čustvih v znanosti začelo govoriti šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Smo še začetniki. Konkretni kazalniki napredka so vidni; zakon o preprečevanju nasilja, otrokom prijazne porodnišnice in pediatrične klinike, supervizije, vse to pred 35 leti ni obstajalo. V Sloveniji se je to bolj prijelo okoli leta 2000. Veliko dela je narejenega, ampak na partnerski ravni je še veliko davka prejšnjih generacij in za prečiščevanje določenih vzorcev rabimo več generacij. Ne smemo pozabiti, da sta tudi dve svetovni vojni globoko zaznamovali in travmatizirali cel svet. Ne cepetamo na mestu, se pa razvijamo počasi.
Tajda Štebej