Po besedah Darwina naprej, a navijači želijo nazaj

“Biti bi morali v stalnem razvoju in se prilagoditi novemu, ne da bi pri tem izgubili svoje bistvo…” tako je evolucijo opisal Charles Darwin. Vsi vemo, da se svet okoli nas spreminja. Stvari napredujejo in se prilagajajo času, v katerem živimo. Tudi v športu je tako. Z mislimi se za trenutek vrnimo v leto 2018, ko je VAR šele prihajal na nogometno sceno in poglejmo še ostale športe, pa naj bodo to zimski, poletni, dirkalni ali plavalni. Košarka, rokomet, smučanje, plavanje, tek, formula in tako naprej, prav vsi so ponotranjili tehnologijo. Ta je olajšala zadeve, navijači so bili zadovoljni in o težavah ali ne strinjanju ni bilo slišati dosti. Vsi športi so se skupaj s tehnologijo premikali naprej. Le nogometni navijači so tisti, ki nenehno “jokajo” o uničevanju nogometa in njegove kulture.   

Med privrženci nogometa smo izvedli kratko anketo, o tem, ali bi si ponovno želeli nogomet brez VAR-a. Četudi bi si želeli, da nam anketa služi kot pomoč pri razumevanju navijačev, je bila statistika odgovorov kar nekoliko komična in že skoraj neuporabna.

Mišljenja so bila popolnoma razdeljena. Sprašujemo se; je nogomet potreben novih sprememb ali moramo dati VAR-u več časa?

Kaj sploh je VAR in kako deluje?

Video pomočnik sodnika ali bolje znan kot VAR, je sistem, ki je v svetu nogometa mlada, a že dobro uveljavljena praksa. Gre za sodniško zasedbo izven igrišča, ki ima dostop do vseh posnetkov tekme, ki mu služijo za opravljanje svojega dela. »VAR ekipa« je pri nas sestavljena iz glavnega video pomočnika (VAR) in njegovega pomočnika (AVAR).

Nahajata se v kombiju, ki je opremljen z vsemi potrebnimi ekrani in pripomočki. Z njima v kombiju sedi tudi operater, ki ima za sabo bolj tehnično usposabljanje kot prva dva. On je zadolžen, da ima glavni video sodnik v čim krajšem času najboljše možne zorne kote, ki so predmet presoje glavnega sodnika na igrišču. Vse nogometne lige ki uporabljajo ta sistem, so morale pred začetkom uporabe izpolniti vse zahteve iz IAAP (Implementation Assistence and Approval Programme) in pridobiti dovoljenje svetovne nogometne organizacije FIFA.

Od koalicije do opozicije  

Vsem, ki sledimo nogometu ali športu nasploh je jasno, da največji kritiki niso novinarji, mediji ali pa komentatorji, temveč navadni “kavč selektorji”. Govora je seveda o tistih, “ta glasnih”, ki se v vsakem lokalu, na vsaki tekmi ali pa na vsaki kavici spuščajo v zatopljene debate o športu, sami pa nikoli niso igrali nivoja višjega od 2. lige MNZ Ljubljana. In prav ti posamezniki, ter da nebo pomote, tudi mnogi drugi navijači, so bili glavni podporniki ideje o uvedbi VAR sistema v nogomet. “Sodniki so plačani”, “Real je kupil Ligo prvakov” ter podobne fraze, smo lahko pred nekaj leti poslušali praktično na vsakem vogalu in jih prebirali na vseh socialnih omrežjih.

Nogometne zveze širom sveta so poslušale, kajti začela se je “nogometna revolucija” ali morda bolje rečeno, evolucija. Smo rešili vso krivico tega sveta, ko smo v čudovito igro polno emocij vpeljali tehnologijo? Po vsej verjetnosti ne, a vsaj za kratek čas so bili navijači združeni. Imeli so isto mišljenje, upanje, bili so prepričani, da bo sedaj vse boljše. Vendar nismo potrebovali dolgo, da smo ugotovili, da nista samo Real ali pa Barcelona tista, ki sta kdaj pa kdaj zadela ilegalen gol. Kar naenkrat, so glavni podporniki VAR-a hitro postali največja opozicija in svet je bil ponovno razdeljen na dva brega. Bi morali kontroverznost sprejeti kot sestavni del športa? Tako meni urednik podcasta Joga Donito in ustvarjalec nogometnih spletnih vsebin, Dejan Stanković:

Nogomet pred uvedbo VAR-a ali skok v leta pred tehnologijo 

Nogometu so pred letom 2018, ko je FIFA prvič uporabila VAR na globalnem odru, v celoti sodili sodniki in njihovi pomočniki, ki so se pri odločanju zanašali izključno na svoje instinkte, izkušnje in opazovanja v realnem času. To obdobje nogometa sta zaznamovali njegova preprostost in spontanost in pa neizogibne in nasprotujoče si razprave, ki so nastale zaradi zmotljivosti človeške presoje.  

Največjo avtoriteto na igrišču o kritičnih vidikih igre, kot so goli, prekrški, igre z roko in določanje prepovedanega položaja je imel sodnik. Brez pomoči tehnologije so odločitve temeljile na tem, kar so videli v tistem trenutku. Dogajalo se je, da je bil pogled stranskega sodnika pogosto oviran ali omejen zaradi hitre narave igre. Ni bilo možnosti, da bi začasno ustavili igro ali pa pregledali dogodke iz več zornih kotov. Tudi, če je sodnik zagrešil prekršek ali pa je izrekel vprašljivo odločitev, je obveljala kot dokončna. To je igri dodalo plast nepredvidljivosti in človeške drame, a je hkrati pustilo prostor za napake, ki bi lahko pomembno vplivale na izid tekem.

 

 

 

Ikonične napake, ki so krojile zgodovino športa 

Poskušajmo si predstavljati, da bi VAR obstajal od začetka nogometa. Koliko pomembnih trenutkov, ki so krojili zgodovino športa, bi se razpletlo drugače? Zadetek Urugvaja na prvem Svetovnem prvenstvu leta 1930 proti Jugoslaviji? Ali pa “božja roka” Diega Armanda Maradone proti Angliji? Kje bi trenutno bil Pipo Inzaghi, ki je v času pred VAR-om praktično “živel” v prepovedanem položaju, pa kljub temu dosegel na stotine zadetkov? Kaj pa zadetek Franka Lamparada na SP 2010 proti Nemčiji? Ti in še mnogi drugi trenutki so nogomet pripeljali do takšnega, kot ga poznamo danes. 

 

Pa vas je kdaj zanimalo, kako bi VAR v teh primerih posredoval danes?  

• Frank Lampard. SP 2010. Anglija – Nemčija. Zadetek, ki ga poznavalci nogometa poznajo pod nazivom “Ghost goal.” Angleški vezist je v 38. minuti tekme, pri rezultatu 2-1 za Nemčijo, z strelom iz razdalje premagal nemškega vratarja Manuela Neuerja, žoga se je od okvirja odbila v tla, kjer je jasno prečkala črto, in nato izven gola. Zadetek ni bil priznan, tekmo je dobila Nemčija in zlata generacija Angleškega nogometa je ostala brez polfinala. Danes za takšne situacije VAR-a ne potrebujemo, saj imajo tekmovanja vpeljano “goal line” tehnologijo. S tem sistemom bi glavni sodnik na svojo uro prejel sporočilo skupaj z vibracijami, kar bi mu sporočilo, da je žoga prečkala golovo črto. Kjer pa te tehnologije nimajo, bi sodnik v VAR sobi po pregledu posnetka hitro ugotovil, da je žoga prešla golovo črto in bi nato glavnemu sodniku na igrišču sporočil naj gol prizna.

• Diego Maradona. SP 1986. Argentina – Anglija. Skok velikega Diega Armanda Maradone, ki je namesto z glavo, žogo v gol porinil kar z roko. Kljub prepričevanju angleških igralcev, da je argentinec igral z roko, je sodnik gol dosodil. Famozna “Božja roka” se seveda v VAR dobi ne bi zgodila. Po pregledu vseh razpoložljivih kamer, bi sodniki v VAR-u našli jasen in očiten dokaz za kaznivo igro z roko. Sledil bi predlog glavnemu sodniku, ki bi si posnetek na monitorju ogledal in za tem razveljavil zadetek.

• Cristiano Ronaldo. Liga Prvakov 2016/17. Real Madrid – Bayern. Podaja Sergia Ramosa v kazenski prostor proti Ronaldu, ki pa je bil v trenutku podaje v jasnem prepovedanem položaju. Ob gneči, v šestnajstmetrskem prostoru, stranski sodnik ni sprejel prave odločitve in zadetek je veljal. Tudi v tem primeru danes ne bi dolgo čakali na posredovanje VAR sodnikov. Ko gre za presojanje prepovedanega položaja, je sistem že pol avtomatiziran. Program lahko namreč, po določitvi trenutka podaje in zaradi postavitve kamer, sam izriše črte, ki jasno pokažejo ali je prišlo do prepovedanega položaja ali ne. Tudi tokrat ogled posnetka na igrišču ni potreben, pač pa se samo sporoči odločitev glavnemu sodniku.

• Thierry Henry. Kvalif. 2009. Francija – Irska. Podaja v prostor francoskem napadalcu, ki si je pri sprejemanju le te jasno pomagal z roko. Henry je nato žogo spravil do soigralca, ki je brez večjih težav zadel. Zmaga Francije je pomenila uvrstitev na Svetovno prvenstvo, na drugi strani pa Irski zaprla vrata do največjega tekmovanja. V kolikor se je ta kršitev zgodila v okviru akcije, ki je pripeljala do zadetka, je VAR zasedba pozorna tudi na to. Ko najdejo jasen zorni kot, ki kaže na kršitev pravil, sodniku predlagajo ogled posnetka, ki mu ga nato operater predvaja na monitorju. Odločitev je nato na glavnem sodniku.

• Stefan Kiessling. Bundesliga 2012/13. Leverkusen – Hoffenhaim. Morda še najbolj bizaren primer. Žoga je zadela zunanji del mreže in skozi raztrgan del končala za vratarjevim hrbtom. Čeprav je sodnik, po tem, ko je najprej zapiskal zadetek, dojel, da je šlo za napako, svoje odločitve ni mogel spremeniti. V tem primeru, bi bil postopek enak kot pri prvem. VAR sodnik bi glavnemu sporočil, da žoga ni prišla v mrežo po pravi poti. Sodnik bi torej lahko, tudi po tem ko je dodelil zadetek, svojo odločitev spremenil.

Izsek iz VAR protokola:

VAR protokol pri drugih primerih:

VAR ni namenjen samo preverjanju regularnosti zadetka, pač pa zadeva tudi druge segmente: Odloča o tem, ali bo sodnik dosodil kazenski udarec ali ne, poleg očitnih stvari, kot so enajstmetrovke, sodniki pregledajo tudi morebitne kršitve napadalne ekipe pred situacijo, ki je predmet preverjanja. Deluje tudi pri “direktni izključitvi” oz. neposrednem rdečem kartonu, kjer pa še vedno prihaja do zmede, ko sodnik pregleduje situacijo za katero je dodelil drugi rumeni karton in za tem rdečega, ki pomeni izključitev. Ko se to zgodi bo igralec v vsakem primeru predčasno zapustil igrišče. Gledalcu se to mogoče zdi nepotrebno, vendar je v nadaljnjem disciplinskem postopku to ključnega pomena. VAR sodeluje tudi pri napačni identiteti igralca. Do tega pride, če sodnik za strojen prekršek disciplinsko kaznuje napačnega igralca. VAR mu lahko sugerira v kolikor je našel jasen dokaz, da je ta storil jasno in očitno napako, sodnik v VOR-u (video operation room) pa mu lahko zgolj svetuje in predlaga pregled na igrišču. V kolikor se glavni sodnik odloči, da ga ne bo upošteval, ostane pri prvotni odločitvi.

Zgodovina VAR-a 

Sprehod do zaslona pogube  

Zadetek. Igralci in navijači se veselijo. Zasliši se piščalka, vsi pogledi so na sodniku, ki svojo desnico previdno dvigne in pritisne ob uho. Pogovor z VAR sobo in sledi prikaz “pravokotnika” z rokami. 

Sledi ogled posnetka. Je bil igralec v prepovedanem položaju? Je žoga zapustila igrišče? Kdo je storil prekršek? Množici na stadionu in gledalcem pred malimi ekrani se v glavah pojavi sto in eno vprašanje. V petnajstih sekundah, ki se zdijo kot cela večnost, preletimo vsak možen scenarij. Kar naenkrat se v športu več ne veseliš zadetka, vendar na veselje počakaš, dokler tega ne potrdi sodnik. Spontanosti ni več. Čustva zatiramo in uničujemo emocije, ki jih šport prinaša. “Cel stadion pade v delirij, potem pa zadetek ne velja, tukaj ni smisla,” je misli strnil Dejan Stanković.

 Ali pretiravamo? Mogoče. Toda težko je z besedami opisati emocije, ki jih posameznik čuti med nogometno tekmo. V svetu polnem sprememb, kjer je vse več težav in slabih novic, je šport tisti, ki večini predstavlja svetlo točko. Veselje, ki ga navijači čutijo ob zadetku je neopisljivo, a centimetri, morda tudi milimetri, lahko vse to uničijo. Pojavi se vprašanje, je VAR preveč pravičen?

O VAR-u iz prve roke

Najbolj vpleteni v celoten sistem so seveda sodniki, ki zadevo močno pozdravljajo. Damir Skomina je VAR označil za svoj “backup”, naš sogovornik in VAR sodnik, z izkušnjami iz Prve slovenske lige, Roberto Ponis pa nam je predstavil svoj pogled na VAR in na proces samega izobraževanja.

Kaj pa pravi na očitke, da VAR intervencije ubijajo ritem in duh nogometne igre?

Dejan Stanković je v pogovoru povedal, da v njegovih očeh sodnik, ki napačno presodi in ga mora nato VAR popravljati, izgubi avtoriteto na igrišču. Na podlagi izkušenj pa je Ponis drugačnega mnenja.

Veliko pripomb so deležni tudi milimetrski prepovedani položaji, ki naj bi uničevali smisel nogometa. “VAR je zato, da se popravi jasne in očitne napake. Neka meja je vedno, tudi če je govora o enem centimetru,” je očitkom nasprotoval video sodnik iz Kopra, ki pa tudi sam pri razvoju sistema še vidi možnosti za napredek. “Zmanjševale se bodo nejasnosti in razreševale dileme,” je še dodal.

Pridružuje se mnenju Dejana Stankovića, ki pravi, da je pomembno ohranjanje človeškega elementa, ki včasih igra ključno vlogo pri emocionalno naelektrenih trenutkih.

Nestrinjanje med enajstim in dvanajstim igralcem 

V anketi smo navijače vprašali tudi o tem ali VAR po njihovem mnenju uničuje kulturo športa. Velika večina anketirancev je na vprašanje odgovorila pritrdilno. A kaj sploh je v tem primeru kultura športa? Ali je to spontanost igre? Jo mogoče uničujejo daljše prekinitve, ki tekmo naredijo zaspano? Verjamemo, da iz navijaškega vidika vse izgleda drugače, a kakšno je mnenje tistih, ki so to izkusili na lastni koži? V mislih imamo seveda igralce.

V “času pred tehnologijo” so se tekme igrale neprekinjeno, brez premorov za video preglede ali zunanja posvetovanja. Ritem igre je bil le redko moten, kar je ohranilo naravni tempo. Igralci so se morali sodniškim odločitvam takoj prilagoditi, ne glede na to ali so se z njimi strinjali ali ne. Sodniki so morali odločitve sprejemati hitro in samozavestno. Ali imajo posledično igralci probleme s koncentracijo in prilagajanjem na počasnejši ritem? Rok Maher, vezist NK Aluminija in nekdanji član Vijol ni takšnega mnenja: “Igralci so se sistema VAR že navadili. Mislim, da smo dovolj profesionalni, da nas daljše prekinitve ne bi smele zmotiti.” Njegovemu mnenju se pridružuje tudi najboljši nogometaš leta 2024 v Prvi slovenski ligi, Žan Karničnik: “Definitivno se strinjam, da je zaradi VAR-a vse več prekinitev tekme in da lahko to »ubije« ritem tekme oziroma jo upočasni, a ne sme in nam tudi ne uniči same koncentracije.” 

Nogomet je bil včasih enostavno preprostejši. Pravila in njihovo uveljavljanje so bila razumljiva, šport pa dostopen in enostaven za spremljanje po vsem svetu. Preprostost je bila ključni del globalne privlačnosti nogometa, potreboval je malo razlage in razumevanja kompleksnih sistemov. 

Pomanjkanje poseganja tehnologije je ohranilo čistost in spontanost igre ter ustvarjalo trenutke zmagoslavja in strtega srca. Nogomet pred VAR-om je bil surov, nepredvidljiv in globoko človeški, uvedba te tehnologije pa je v nogomet prinesla novo dimenzijo, katere cilj je bil izboljšati poštenost in zmanjšati napake. A ponovno se pojavi vprašanje, zakaj strmimo k športu brez napak, ko pa jih v življenju naredimo toliko? Zakaj bi prav nogomet, ali katerikoli drug šport, ki je tako surov in nepredvidljiv, moral biti brez napak? Je res tehnologija tista, ki lahko odstrani te napake? Smo brez napak še vedno ljudje ali se, tudi šport, tako kot cel svet, počasi spreminja v robote?

Igro zaradi tehnologije zaznamujejo trenutki negotovosti, ki jih prej nismo poznali, saj je na preglede posnetkov potrebno čakati. Ko gre za gol, enajstmetrovko ali prekršek, igralci pogosto stojijo zaskrbljeni in niso prepričani o razpletu, kar lahko zmoti njihovo osredotočenost in zagon.

Tudi, ko pride do zadetka, ki naj bi bil najsrečnejši trenutek v nogometu, se zdaj pogosto sprejema z oklevanjem. Igralci proslavljajo previdno, saj se zavedajo, da bi VAR lahko zadetek razveljavil. Ko VAR spremeni prvotno odločitev lahko to povzroči frustracijo ali pa olajšanje, seveda odvisno od rezultata. 

VAR je povečal odgovornost igralcev, saj so dejanja, kot so prekrški in pa seveda prepovedani položaji, ki so bila pred VAR-om predmet sodniške presoje, pregledana, kar pomeni, da bodo manj verjetno ostala neopažena. A ne glede na uvedbo VAR-a ima sodnik še vedno zadnjo besedo. “Poštenost je zaradi VAR-a seveda večja, a na koncu dneva je sodnik še vedno tisti, ki oceni posnetek. Vsak razmišlja drugače ter ima drugačne kriterije in poglede na situacije,” pravi Rok Maher. 

Zaradi povečanega nadzora so igralci bolj disciplinirani in previdnejši, kar lahko vpliva na stil igre. Ni dvoma, da se način igranja nogometa spreminja. Vidimo vse več “istih igralcev”, kot bi bili narejeni v laboratoriju. Vedno manj je igralcev, ki bi med igro prikazovali magijo in čustva. Na igrišču izumira spontanost. “Nogomet postaja preveč robotski, preveč taktičen. Ko gledam ostale ekipe, vse izgleda sprogramirano…”je za Voetbal International pred nekaj dnevi dejal nizozemski vezist in član Barcelone, Frankie de Jong. Pa je ta sprememba res povezana z vhodom tehnologije, ali gre za naravno evolucijo športa? V vseh športih iz leta v leto vidimo presežke, boljše rezultate in napredne spremembe.

Je VAR tisti, ki je prisilil stratege in igralce v to, da svoje strategije in pristope na igrišču prilagodijo? Branilci morajo biti v polju previdnejši, saj lahko ob pregledu že najbolj nedolžen prekršek vodi do kazni, napadalci pa so bolj pozorni, da se ne znajdejo v prepovedanem položaju, saj VAR ujame tudi primere, ko gre za milimetre. Že minimalne kršitve, četudi v dobri veri, so lahko usodne za razplet tekme. “Če je napadalec v prepovedanem položaju, mora biti gol razveljavljen ne glede na to, koliko je bil prehiter,” meni Žan Karničnik. Morda je tudi ta premik iz “divjanja” in “magije” do taktičnih idej nogometnih mojstrov enostavno naslednji korak v razvoju nogometa.

Kdo je zares potreben spremembe?  

Govora o VAR-u vedno bo, ne glede na uvedbo novih pravil ali pa spremembo starih. Tudi “jokanja” o odločitvah sodnikov in VAR-a nebo manj. Ampak potrebno se je vprašati, je res vse tako narobe? Videti je, da igralcev VAR ne moti, oziroma ga nekateri celo podpirajo in spodbujajo. Ponovno pridemo do težav le, ko se vpraša (pre)zahtevne podpornike okroglega usnja. 

Ni ga junaka, ki se ne bi razveselil, ko je njegovo ekipo rešil VAR. Ljudje velikokrat pozabimo, da le ta deluje v obe smeri. Ne le v dobro nasprotnika temveč tudi v dobro “nas”. Ali ni prav nič narobe z VAR-om?  Se moramo namesto športa morda spremeniti mi?

 Lovro Gabriel Smerdej, Matija Maver, Lana Vrhnjak