Ko se zjutraj zbudi, je stanovanje tiho. Ne zato, ker bi bilo prazno, ampak ker se v njem že dolgo nič ne spremeni. Dnevi so si podobni, pogovori redki, obiski še redkejši. Najtežji pa so večeri – takrat, ko bi človek najraje nekomu povedal, kako je preživel svoj dan.
Osamljenost starejših ni vedno vidna. Ne kriči, ne zahteva pozornosti. Pogosto ostane za zaprtimi vrati, v blokih, hišah in sobah, kjer čas teče počasneje. V Sloveniji se približno četrtina starejših občasno ali pogosto počuti osamljene. Po pandemiji Covid-19 so ti občutki še izrazitejši, še posebej v času praznikov.
A osamljenost ni neizogibna posledica staranja. Obstajajo prostori, kjer se znova slišijo glasovi, kjer se ljudje učijo, pojejo, razmišljajo in drug drugemu odpirajo vrata. Univerze, centri, prostovoljci – in predvsem odnosi, ki dokazujejo, da biti star ne pomeni biti sam.
OSAMLJENOST KOT DRUŽBENI POJAV
Osamljenost starejših ni le osebna izkušnja, temveč družbeni pojav, ki ga je mogoče spremljati tudi skozi uradne statistične podatke. Primerjava podatkov Statističnega urada Republike Slovenije iz raziskave o življenjskih pogojih (SILC) kaže, da se občutek med starejšimi v Sloveniji v zadnjih letih ni bistveno zmanjšal – v nekaterih vidikih je celo pogostejši.
Primerjava obeh let pokaže, da se osamljenost pri starejših ni izrazito povečala v najbolj skrajnih oblikah, se je pa razširila v obliki občasne osamljenosti, ki pogosto ostaja spregledana. Prav ta oblika je za številne starejše del vsakdana – tiha, nevsiljiva in pogosto neopažena.
Podatke je treba razumeti tudi širše. Obdobje med letoma 2018 in 2022 je zaznamovala pandemija covida-19, ki je močno posegla tudi v socialno življenje starejših: omejeni stiki, prekinjene dejavnosti in daljša izolacija so pri mnogih pustili trajne posledice. Čeprav se je življenje po pandemiji večinoma normaliziralo, podatki kažejo, da se občutek osamljenosti ni povsem vrnil na raven pred njo.
Osamljenost je pri starejših tesno povezana tudi z življenjskimi okoliščinami, kot so izguba partnerja, slabše zdravje, zmanjšana mobilnost in spremembe socialnih mrež po upokojitvi. Razlike se pojavljajo tudi glede na okolje bivanja: v urbanih okoljih starejši pogosteje poročajo o občutku anonimnosti, v ruralnih pa so pogostejše praktične okvire, kot so slabša dostopnost storitev in prevozov. Ne glede na okolje pa ostaja osamljenost ena najpogostejših stisk pri starejših.
Občutek osamljenosti ni le socialni problem, temveč tudi pomemben dejavnik tveganja za zdravje. Dolgotrajna osamljenost je povezana s slabšim duševnim zdravjem, večjo pojavnostjo depresije ter nižjo kakovostjo življenja. Zato statistični podatki o osamljenosti niso zgolj številke, temveč opozorilo, da so socialni stiki ključni del dostojnega staranja.
ZA BOLJŠE ŽIVLJENJE SE JE POTREBNO ODLOČITI
Bogdana Močnik v Centru starejših Notranje Gorice živi že več kot 7 let. Skupaj z možem sta se v center preselila, ko sta se z njunimi otroci zavedala, da tudi z dodatno pomočjo doma ne bosta več shajala. Moževa bolezen, posledična odgovornost za vzdrževanje hiše in vse težje premikanje so Bogdano pred prihodom v center dokaj izolirali od lokalne skupnosti. Dve leti po njunem prihodu, je izgubila moža.
“Na začetku sem bila popolnoma apatična. Imela sem 40 kil. Nič nisem hotela. Vsakič, ko so me pripeljali na skupino sem se skrila ali umaknila.”
Zaposleni so jo spodbujali k dejavnostim, vendar je to odločitev morala sprejeti sama. Začela je z malimi koraki. Pokazali so ji kako štrikati okrasne copatke. Iz enega para sta nastala dva, iz dveh štirje. Po štirih letih jih je prijateljem in svojcem razdelila že okoli 80. Začela se je z udeleževanjem ene skupine, nato druge in počasi pridobivala na samozavesti.
Zdaj je njen vsakdan izgleda popolnoma drugače. Udeležuje se različnih krožkov, petkrat na teden hodi na telovadbo, ob petkih k maši in na molitveno skupino, poje v zboru, ustvarja, kvačka in štrika. Prosti čas velikokrat preživi v krogu prijateljev s katerimi se igrajo družabne igre, se pogovarjajo in se za praznike tudi obdarijo.
Pravi, da se počuti odlično. “Vse to, kar delam, me nekako izpopolnjuje.” Sostanovalci so jo pred nekaj leti izvolili tudi za njihovo predstavnico, od takrat z vodstvom centra in strokovnimi delavci vsak teden razpravlja o stvareh, ki bi jih lahko izboljšali ali pa se pogovorijo o težavah, ki jih imajo nekateri stanovalci.
Aktivno življenje in ustvarjanje ne daje gospe Bogdani samo občutek smisla, ampak samozavest, da se lahko spopada z osamljenostjo ali slabim počutjem, ko ti trenutki pridejo.
KO SE UČENJE SPREMENI V SKUPNOST
Univerza za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) je nastala z jasnim poslanstvom: starejše po upokojitvi socialno vključiti in s tem posledično zmanjševati osamljenost ter socialno izolacijo. Kot pojasni vodja ljubljanske univerze Alijana Šantej, osamljenost ni le neprijeten občutek, ampak problem, ki lahko sproži verigo drugih stisk.
Pomemben del programa je digitalna (in tudi finančna) pismenost. Šantej opozori, da je bil človek pred upokojitvijo pogosto vključen v krog usposabljanj in prilagoditev zaradi delovnega mesta, po upokojitvi pa mora znanje aktivno iskati sam, če želi ostati enakovredno vključen v družbo. Pri tem dodaja tudi realen pogled: ne bodo se vsi starejši digitalno opismenili, zato morajo ob digitalizaciji storitev obstajati tudi analogne poti, ki nikogar ne izključujejo.
UTŽO pa starejšim ne ponuja le predavanj. Poudarek dajejo tudi na ustvarjanju in javni videnosti dela udeležencev. V študijskih skupinah nastajajo raziskovalni in ustvarjalni projekti, ki jih nato predstavljajo širši javnosti – na razstavah, predstavitvah in dogodkih. Vodja nam je pokazala publikacije, ki so nastale v skupinah, kot so novinarski krožek, keramika, slikarji ter skupina za notranjo opremo in kulturo bivanja, ki je recimo izdala priročnik za varnejše bivanje doma. Univerza letos obeležuje 42. študijsko leto – in s tem tudi kontinuiteto prostora, kjer starejši niso “odmaknjeni”, temveč aktivni ustvarjalci.
V zadnjih letih se je spremenil tudi profil udeležencev. Vse več jih pride z jasnim ciljem. Na spletni strani preverijo programe, urnike, mentorje in se vpišejo.
” 90 % ljudi pride z že izraženimi željami za točno določen program, ki jim ustreza po vsebini, lokaciji in terminu”
Šantej poudari še eno ključno dimenzijo: socialne vezi se pogosto ne ustvarijo “same od sebe”, zato imajo študijske skupine tudi sistem, ki spodbuja povezovanje. Vsaka skupina ima poleg mentorja še “animatorja” – osebo, ki sprejema nove člane, povezuje ljudi in spodbuja skupinsko dinamiko. Prav zaradi tega se druženje pogosto ne konča s predavanjem: nadaljuje se ob kavi, na ogledih razstav, v gledališču, na izletih ali ekskurzijah. V nekaterih skupinah se odnosi razvijejo hitro, drugje počasneje, a pri mnogih postane srečevanje del življenjskega ritma.
Najmočnejši dokaz, da univerza deluje kot socialno zaledje, so primeri solidarnosti. Vodja nam omeni udeleženko, ki si je zlomila nogo in je skupina zato srečanja začasno preselila na njen dom, da ne bi izpadla iz stikov in dejavnosti.
Danes UTŽO v Ljubljani deluje v velikem obsegu: 224 študijskih skupin, okoli 2.600 udeležencev (nekateri obiskujejo več skupin) in 82 mentorjev oz. predavateljev. Večina skupin poteka v predavalnicah, del pa na daljavo – kar omogoča vključevanje tudi tistim, ki so mobilnostno ovirani ali živijo drugje, celo v tujini. Po epidemiji se je ta oblika posebej razvila, vendar se je za nekatere izkazala kot trajna možnost, da ostanejo vključeni.
Za marsikoga je osamljenost neposreden razlog za vpis, zanimivo pa je, da vse pogosteje prihajajo tudi ljudje v “prehodnem obdobju” pred upokojitvijo. Šantej pravi, da je ta prehod lahko zahteven: najprej pride navdušenje in občutek svobode, nato pa pri mnogih nastane praznina. Zato o tem predavajo tudi v podjetjih in opozarjajo, da je smiselno pravočasno razmišljati, kako bo človek po upokojitvi ohranil ritem, stike in občutek smisla.
Vse to se na koncu skrči na nekaj preprostega: redna srečanja ustvarjajo navade, navade ustvarjajo odnose. In odnosi so tisto, kar osamljenosti najbolj neposredno jemlje moč.
SKUPNOST, KI ZAŽIVI SKUPAJ
V centru starejših Notranje Gorice se osamljenost ne pokaže vedno kot tiha soba ali zaprt pogled. Včasih jo preglasi dogodek, smeh, glasba – in prav takrat je najbolj opazno, kako pomembno je, da ima človek okoli sebe skupnosti. V Centru se je na božično jutro zgodilo prav to.
Prazniki so čas, ko so stiki še pomembnejši
“Doživeli smo prečudovito in pesniško obarvano jutro,” so zapisali v centru. Že navsezgodaj so se v zahvalo zborovodkinji Aniti in pevskemu zboru zbrali stanovalci in skupaj zapeli tradicionalne božične pesmi. Ob petju se, kot pravijo, “še bolj povežejo” – in prav ta droben premik, od poslušanja k sodelovanju, v domu pogosto pomeni največ.
Prazniki so pogosto čas, ko se osamljenost najbolj zareže – ker so pričakovanja bližine večja, praznina pa bolj vidna. Zato imajo skupni rituali, kot je petje, posebno vrednost: ne zapolnijo le dneva, ampak potrdijo, da človek pripada.
“Ne moreš nikogar prisiliti, lahko pa ga spodbudiš”
Direktorica centra Sara Kelnarič poudari, da je pri vključevanju stanovalcev v družabno življenje ključno eno: ni univerzalnega recepta. Nekateri se najdejo v prireditvah, drugi v miselnih igrah, tretji v pogovorih. V centru zato ponujajo širok nabor dejavnosti – od tombole, križank in “žogabenda” do zeliščarskih skupin, likovne terapije in muzikoterapije. Posebej pomembne so tudi pogovorne skupine, kjer se stanovalci lahko odprejo o stiskah, dilemah in strahovih.
V jedru njihovega pristopa je individualizacija. Ob sprejemu vsakega stanovalca pripravijo individualni načrt in ga obravnavajo interdisciplinarno: zdravstvena nega, socialna služba, fizioterapija in delovna terapija – skupaj iščejo, kaj bi človeku pomagalo, kam ga vključiti, kaj mu je blizu. Pri stanovalcih z demenco pogosto izhajajo iz življenjskih zgodb: kaj je nekdo rad počel, kaj ga je pomirjalo, kaj ga je veselilo. Če je nekdo rad “šraufal”, mu prinesejo kolo; če je igral inštrument, ga spodbujajo, da ga ima ob sebi; če je bil športnik, mu omogočijo aktivnosti v skladu z zmožnostmi. A Kelnarič ob tem doda, da včasih človek zaradi bolezni ali stiske ne zmore več tistega, kar je nekoč obvladal – in takrat je potrebna dodatna opora, pogovor in nova pot.
Ko se pri kom od stanovalcev pokaže otožnost, jokavost ali občutek izgube, se o tem pogovarjajo na strokovnih sestankih in sproti odločajo, kako ukrepati: kdo gre do osebe, ali jo vključijo v dodatne aktivnosti, ali stopijo v stik s svojci. Posebej občutljive so situacije, ko v dom pride par in eden umre – stiska je takrat velika, a Kelnarič opisuje tudi nekaj, kar se pogosto zgodi pozneje: drugi partner, ko preživi najtežji del, ponavadi prične zopet “dihati” in se postopoma vključi nazaj v skupnost.
Osamljenost v domu je po njenem mnenju pogosto povezana s prilagoditvijo. Nekateri se vključijo hitro, drugi potrebujejo mesece, nekateri pa se nikoli ne. Pri tem so pomembne tudi realne meje: ne moreš prisiliti človeka, da sodeluje – lahko ga vabiš, mu ponudiš možnosti, ga poskušaš spodbuditi, a odločitev mora ostati njegova.
Ta del je pomemben tudi zaradi druge plati: v domu včasih nastane napetost med željami svojcev in realnostjo stanovalcev. Svojci si želijo več aktivnosti, več vključevanja, več dokazov, da je človek dobro – a stanovalec tega morda ne zmore, ali pa si preprosto želi mir. Kelnarič opisuje tudi primere, ko svojci pričakujejo nekaj, česar telo ali starost ne dopuščata več – tu mora dom delovati spoštljivo, realno in v korist stanovalca.
“Možganska telovadba” kot stik, ki preprečuje osamljenost
Pomemben del socialne klime v centru so tudi prostovoljci. Klinična psihologinja Manica v domu vodi skupino za um, dušo in telo. Sprva je poskusila z jogo smeha, nato pa je – na podlagi svoje strokovne prakse – oblikovala skupino, kjer skozi igre, pogovor in nežno mentalno stimulacijo spodbujajo pomnenje, koncentracijo in pozornost. A bistvo ni v “treningu” kot takem, temveč v varnem prostoru, kjer nihče ni ocenjen, nihče ne tekmuje, in kjer je dovoljeno biti to, kar si.
Skupina deluje prostovoljno in majhno – približno osem ljudi – ker večja skupina otežuje pogovor in občutek bližine. Manica opisuje tudi, kako so med epidemijo maske otežile razumevanje, vendar so kljub temu ohranjali kontinuiteto stikov. V prazničnem času se pogovarjajo o otroštvu in spominih, včasih berejo poezijo, pogosto pa se vračajo k jeziku – kot “najlepšemu instrumentu”, ki ga lahko človek še vedno uri.
Za Manico je osamljenost med starejšimi nekaj, kar se pogosto povezuje z izgubo – prijateljev, sposobnosti, moči – in tudi z digitalno izključenostjo. Če človek ne obvlada tehnologije, mu to lahko še dodatno zapre okno v svet. Toda po njenem izkušnja stikov deluje tudi obratno: ko človek znova začuti, da zmore in da je v družbi, to podpira samozavest in ga spodbuja, da išče kontakte tudi znotraj organiziranih dejavnosti.
“Ni vsaka samota osamljenost. Nekateri ljudje znajo biti sami, nekateri celo potrebujejo mir – še posebej v obdobjih, ko se pripravljajo na odhod ali ko so izčrpani. Zato je pomembno, da dom ne deluje s prisilo, ampak z občutkom in spoštovanjem osebnosti.”
V centru poudarjajo, da želijo, da svojci ne bi imeli občutka, da so stanovalci “prepuščeni sami sebi”. Njihov cilj je individualen pristop – spoznavanje človeka, njegove življenjske zgodbe, njegovih potreb in meja. In ravno v tem je razlika med “ustanovo” in “domom”: ni dovolj, da je človek oskrbljen. Pomembno je, da je tudi viden.
KO POMOČ PRIDE NA DOM
Program Starejši za starejše deluje tam, kjer je osamljenost pogosto najbolj nevidna: za zaprtimi vrati domačih stanovanj in hiš. Kot nam v pisnih odgovorih pojasnjuje strokovna delavka programa Jana Smole je poslanstvo programa spodbujanje medsebojne, medvrstniške pomoči med starejšimi – z jasnim ciljem, da bi ljudje, ki pomoč potrebujejo, lahko čim dlje samostojno živeli v domačem okolju. Posebnost programa je, da starejšim ni treba prositi za pomoč ali se izpostavljati: prostovoljci jih obiščejo na domu in skupaj z njimi preverijo, kaj potrebujejo.
Delo na terenu poteka sistematično. Prosotovljci obiskujejo osebe od 69. leta dalje v njihovem lokalnem okolju in obisk – kadar je mogoče – vnaprej napovejo, ker jih tako starejši lažje sprejmejo. Program je dostopen vse dni v letu, tudi ob koncih tedna in praznikih. Prostovoljsko delo se prilagaja potrebam posameznika in zmožnostim prostovoljca: včasih gre za povsem preproste, laične oblike pomoči, drugič za organizacijo podpore v sodelovanju z drugimi institucijami. Če prostovoljci pomoč uredijo prek pristojnih služb, pozneje preverijo tudi, ali je starejši človek pomoč res prejel.
Med najbolj pogostimi stiskami izstopa prav potreba po druženju. Smole navaja, da skoraj četrtina starejših poroča, da se včasih ali pogosto počuti osamljene, zato je bila pomoč v obliki druženja v letu 2025 izvedena več kot 15.690-krat – posebej intenzivno v prazničnem času, ko so občutki osamljenosti pogosto močnejši. Razlike med urbanim in ruralnim okoljem se kažejo predvsem pri drugih potrebah (denimo prevozi zaradi slabše infrastrukture), a osamljenost ostaja skupni imenovalec ne glede na kraj bivanja. Med epidemijo se je program prilagodil s telefonskimi stiki, pozneje pa se je večina pomoči znova vrnila k fizičnim obiskom.
Prostovoljci so pogosto ljudje iz pomagajočih poklicev ali tisti, ki jim je humanitarnost blizu. Ob vstopu v program opravijo uvodno usposabljanje, nato pa se redno dodatno izobražujejo. Eden večjih izzivov na terenu je nezaupanje – starejši lahko prostovoljca sprva zavrnejo, zato je včasih potrebnih več obiskov, da se vzpostavi odnos. A ravno ta odnos je tisto, kar programu daje težo: pomoč ni le storitev, temveč stik, ki človeku sporoči, da ni sam.
TRI POTI, ENA SKUPNA TOČKA
Univerza za tretje življenjsko obdobje, Center starejših Notranje Gorice in program Starejši za starejše delujejo v različnih okoljih: ena v učilnicah in javnih prostorih, druga v domu, tretja na pragovih zasebnih stanovanj. Njihovi pristopi se razlikujejo po obliki, organizaciji in ciljni skupini. A kljub temu jih povezuje skupni imenovalec: odnos.
Na UZTŽO se odnos gradi skozi učenje in skupno ustvarjanje. Redna srečanja v študijskih skupinah ustvarjajo ritem, iz ritma nastajajo poznanstva, iz teh pa prijateljstva in občutek pripadnosti. Znanje je pogosto povod, ne cilj – tisto, kar udeležence zadrži, so ljudje, ki jih srečujejo znova in znova.
“Po upokojitvi se življenje ne zaključi – začne se z novimi odnosi.”
V Centru starejših Notranje Gorice odnos nastaja skozi vsakdan. Ne le na prireditvah, temveč v drobnih, ponavljajočih se stikih: v pogovoru, skupni kavi, prilagoditvi posamezniku. Tam, kjer se stanovalci obravnavajo individualno in kjer zaposleni ter prostovoljci človeka poznajo po imenu, zgodbi in značaju, osamljenost ni izbrisana – je pa lažje nosljiva.
“Vsakega stanovalca obravnavamo kot človeka z zgodbo, ne kot številko.”
Program Starejši za starejše pa pokaže, kako pomemben je odnos tam, kjer ni institucije, ni skupine in ni urnika. Obiski na domu pomenijo stik za ljudi, ki so pogosto najbolj spregledani. Prostovoljci ne pridejo le s pomočjo, temveč s časom. In prav ponavljajoči se obiski so tisti, ki vzpostavijo zaupanje in občutek, da nekdo misli nate tudi takrat, ko sam ne bi prosil za pomoč.
“Največkrat starejši ne potrebujejo pomoči – potrebujejo , da jih nekdo obišče.”
Primerjava vseh treh pristopov pokaže jasno sliko: osamljenost se ne zmanjšuje zgolj z aktivnostmi, programi ali storitvami. Zmanjšuje se tam, kjer se gradi odnos. Kjer si nekdo vzame čas. Kjer se stik ponavlja. Kjer bližina ni enkratna, ampak trajna.
Osamljenost starejših zato ni le vprašanje starosti, zdravja ali bivanjskih razmer. Je vprašanje tega, ali ima človek ob sebi drugega človeka, ki ga vidi, sliši in prepozna. In prav to je skupna nit vseh treh zgodb. Ne gre za to, kje se začne pomoč, temveč kako dolgo ostane.
ODGOVORNOST, KI JO DELIMO
Sogovornice iz vseh treh zgodb – iz izobraževalnega okolja, institucionalnega varstva in prostovoljskih mrež – se pri pogledu v prihodnost jasno strinjajo: osamljenosti starejših ni mogoče reševati z enkratnimi projekti ali hitrimi rešitvami. Ključ ostaja v ljudeh in v odnosih, ki jih kot družba omogočamo ali zanemarjamo. Prostovoljstvo se pri tem kaže kot ena najmočnejših oblik družbene povezanosti – ne kot nadomestilo za sistem, temveč kot njegov nujen podaljšek. Prav prostovoljci pogosto prvi opazijo tiste, ki ostajajo spregledani, in zapolnijo praznino tam, kjer uradne poti odpovejo ali pridejo prepozno.
Ob tem opozarjajo tudi na sistemske izzive: pomanjkanje dostopnih storitev v lokalnem okolju, preobremenjenost institucij in nevarnost, da odgovornost za kakovostno staranje prevečkrat prelagamo na posameznika. Aktivno staranje namreč ni zgolj osebna odločitev, temveč skupna naloga – od lokalnih skupnosti in države do civilne družbe in medijev. Prav mediji pa so tisti, ki imajo pomembno vlogo pri razbijanju predsodkov o starosti, osamljenost in domovih za starejše ter pri tem, da v javnost prinašajo zgodbe bližine, ne zgolj statistike.
Ob koncu se zgodba znova vrne k človeku. K zgodbi gospe Bogdane. Za boljše življenje se je morala odločiti sama. Odločitev pa je lažje sprejela v okolju, ki ji je to omogočalo. To morda najbolje povzame sporočilo celotnega prispevka. Osamljenost ni osebna napaka, temveč družbeni izziv – in edini odgovor nanjo je odnos.
Hana Bizjak, Natalija Markova in Manca Trček
