Mariana Riquito je doktorska raziskovalka na Univerzi v Amsterdamu in mlada raziskovalka na Centru za družbene študije Univerze v Coimbri, ki preučuje politike energetske tranzicije in ekstraktivistične dejavnosti na globalnem severu. Sodeluje v feminističnih in antifašističnih gibanjih, pridobljene aktivistične izkušnje pa poskuša uporabiti v akademskem delu. Pri raziskovanju zelene tranzicije, zaradi katere se je povečalo povpraševanje po tako imenovanih kritičnih surovinah, kot so litij, kobalt in grafit, se je osredotočala predvsem na rudnik litija, ki ga v kraju Covas do Barroso na Portugalskem načrtuje britansko podjetje Savannah Resources. Rudnik je kljub nasprotovanju lokalne skupnosti Evropska komisija sredi marca označila za strateški projekt.
Kako se razlikujeta ekstraktivzem, ki temelji na pridobivanju naravnih virov od mineralov do kovin in fosilnih goriv, in zeleni ekstraktivizem, na katerega se osredotočate v svojih raziskavah?
Kar je bilo poimenovano kot zeleni ekstraktivizem, je pravzaprav nadaljevanje ekstraktivizma in kapitalistične ekstraktivistične logike, ki temelji na kopičenju dobičkov, razlastitvi ozemlj, predvsem podeželskih in perifernih, ki so žrtvovana. To je logika zadnjih stoletij, ki je upravičevala razvoj imperijev, kolonij in nacionalnih držav. Zeleni ekstraktivizem in ekstraktivizem se razlikujeta v retoriki. V tem, kako so ekstraktivistični projekti upravičeni. Temeljna logika se ni spremenila, saj ta še vedno diktira, da so za doseg splošne koristi potrebna žrtvovanja, je pa prišlo do premika v tem, kaj je skupno dobro. Danes je to reševanje podnebnih sprememb, zmanjševanje ogljičnih emisij ter doseganje zastavljenih podnebnih in energetskih ciljev. Kar vidimo pri zelenem ekstraktivizmu, je redukcionistična osredotočenost na emisije ogljika, ki upravičuje vse te projekte. Redukcionistični pristop naravo komodificira, jo spreminja v merljive enote, postavlja jasne cilje na koledar.
Izkoriščanje v imenu napredka ustvarja tako imenovana zelena žrtvovana območja.
Pri zelenem ekstraktivizmu in trenutnih politikah energetskega prehoda vidimo, da se ustvarjajo zelene žrtvovane cone, saj se žrtvovanje nekaterih območij za rešitev podnebja in zmanjšanje emisij ogljika razume kot upravičeno. Zato pa se mora takšne skupnosti konstruirati kot manjvredne, obrobne itd., kot da njihova življenja niso vredna. Če so manjvredna in odvečna, jih je sprejemljivo uničiti.
Bi ta izraz uporabili tudi za kraj Covas do Barroso, kjer lokalno prebivalstvo nasprotuje odprtju rudnika litija?
Izraz žrtvovana območja vedno uporabljam s previdnostjo, saj je bil skovan zlasti za latinskoameriške kraje. V primeru Barrosa pa ga uporabljam, saj sem videla, da ga uporabljajo tudi tamkajšnji prebivalci. Ti pravijo, da nočejo biti žrtvovani, zato da lahko mesta onesnažujejo dalje. Pogosto so prav tiste skupnosti, ki so bile v preteklosti zapostavljene in marginalizirane, tiste, ki znova trpijo posledice ekstraktivizma in kapitalizma. Ljudje v Barrosu zamerijo, da v zadnjem času tam ni bilo zgrajenih bolnišnic, šol ali cest, prave državne infrastrukture v tem območju tako ali tako ni. Žrtvovanje za dobro vseh vidijo kot absurd, saj je njihovo življenje polno žrtvovanja.
Bo krajev, kot je Covas do Barroso, v Evropi vedno več?
Evropa ni homogena. Če pogledamo primer Barrosa, je to zelo jasno. Barroso je podeželsko območje na severu Portugalske v eni najrevnejših regij v državi. Lokalni način življenja je zelo podoben tistemu, ki ga vidimo v dokumentarnih filmih o staroselcih v Latinski Ameriki. Seveda je Portugalska evropska država, ampak ko jo primerjamo z Nemčijo ali Francijo, je vidno neravnovesje moči. Tudi na severu obstaja jug. Energetska tranzicija neravnovesje moči poudarja in ustvarja vedno več takšnih območij, ki so žrtvovana. In vedno bližje naših domov.
Ali je evropska surovinska samozadostnost, v imenu katere so evropski voditelji začeli spodbujati rudarjenje surovin, kot je litij, izvedljiva?
Evropa ima zgodovino kolonializma, izkoriščanja naravnih virov in okolijske degradacije. Voditelji pravijo, da je bolje, da rudarimo v Evropi, ker imamo boljše predpise in smernice ter nam zato ni treba rudariti drugje. Toda takšna retorika je napačna. Kot prvo, ocene Evropske unije temeljijo na neskončni rasti potrošnje in proizvodnih vzorcev. Mednarodna agencija za energijo predvideva, da ne obstaja dovolj znanih svetovnih zalog litija, da bi sledili trenutnim zahtevam po litiju. Torej ne drži, da če bi rudarili tukaj, nam ne bi bilo treba rudariti drugje, ker preprosto ni dovolj zalog, da bi zadostili potrebam. To je zelo jasno na primeru litij-ionskih baterij, ki niso sestavljene samo iz litija, a tudi iz mnogih drugih elementov, med drugim tudi kobalta, za katerega vemo, da je 95 odstotkov zalog v Demokratični republiki Kongo. V tem primeru bi morali še naprej rudariti na globalnem jugu. Veliko poročil pravi, da predlogi in početje EU v okviru trenutnega prehoda na druge vire energije, povsod intenzivira rudarjenje. To pomeni več rudnikov tukaj in tudi zunaj EU. Kolonialni vzorci se bi torej še naprej ponavljali. Drugi razlog, povezan s takšno retoriko, je, da v Evropi to počnemo bolje. Toda tu nimamo zgodovinskega spomina na leta in desetletja izkoriščanja, ki so pustila ogromne posledice v latinskoameriških državah, na primer v Braziliji, Boliviji, Peruju in Kolumbiji. Zgodovina je te države prisilila, da so uvedle zelo stroge predpise, ki pa niso vedno upoštevani.
V svojem raziskovalnem delu ste pisali tudi o tem, kako evropska okolijska politika spodbuja neoliberalno okoljevarstvo in zelene kapitalistične pristope k družbeno-ekološki katastrofi.
Rudarska preteklost v Evropi je popolnoma drugačna kot v Latinski Ameriki, zato nimamo strogih predpisov na področjih, kot so jezovi z odpadno jalovino, direktive o vodi in celo na področju javnih posvetovanj, ki jih države izven Evropske unije, imajo. Evropski akt o kritičnih surovinah sprošča predpise za rudarstvo bodisi v smislu javnih posvetovanj, torej na administrativni strani postopka, bodisi na tehnični ali logistični strani. Evropska unija sprošča lastne predpise, da bi rudarstvo postalo lažje znotraj EU, hkrati pa, ker je težnja po več in več nenasitna, še naprej odpira ali upravičuje odpiranje novih rudnikov drugje po svetu.
Zapisali ste tudi, da se je ustvarila hegemonska, univerzalna opredelitev tega, kaj pomeni reševanje planeta, ki pa preprečuje dialog o drugih možnih rešitvah. Kaj bi te rešitve lahko bile?
To je vprašanje, na katerega seveda nimam odgovora. Toda vedno pravim, da obstaja več rešitev in da moramo imeti v mislih, da ni enotnega homogenega odziva. V tega nas poskušajo države in podjetja prisiliti. Zato imamo cilje, ki določajo ogljično nevtralnost ne glede na to, ali ste na Portugalskem ali v Sloveniji. Ena rešitev za vse seveda ne deluje, ker moramo upoštevati kontekst različnih ozemlj in zagotoviti socialno, finančno in okolijsko pravičnost. To pomeni, da moramo preučiti zgodovinske vzorce potrošnje in proizvodnje na različnih ozemljih. Prav v te vzorce bi bile lahko usmerjene rešitve, saj nam ni treba vsako leto porabljati in proizvajati več, zlasti več nepotrebnih storitev in blaga. S tem imam v mislih orožarsko in vojaško industrijo ter osebna vozila. Potrebujemo politike, s katerimi se spodbuja javni prevoz in se zmanjšuje odvisnost od osebnih avtomobilov. Mislim, da sta del rešitve tudi zagotavljanje energetske pismenosti, saj je to področje, na katerem smo zelo nevedni, in decentralizirani energetski sistem. V takšnem sistemu bi imeli sončne panele na vsaki strehi v mestu. Tako bi lahko skupnost sosedov vedela, kako se energija shranjuje in kako se uporablja.
Bi, če bi sprejeli takšne ukrepe, potrebovali nove rudnike?
Poročila dokazujejo, da s politikami, ki bi temeljile na zmanjševanju, ne bi potrebovali toliko rudnin in rudnikov ter ne bi toliko onesnaževali. Edini razlog, zakaj trenutno pravimo, da potrebujemo več rudnikov, je ideja po zamenjavi vseh avtomobilov z električnimi vozili. Če se odločimo zgraditi milijone električnih avtomobilov, bi do leta 2050 potrebovali 60-krat več litija, kot ga imamo sedaj. Zagotovo pa ne potrebujemo več osebnih avtomobilov, potrebujemo več javnega prevoza, ki pa bo verjetno električni. Toda to temelji na zmanjševanju. Zmanjševanje je politična odločitev. Raziskovalci so se ukvarjali tudi z vprašanjem, ali bi lahko ponovno uporabili že izkopane rudnine, ki so bile nekoč obravnavane kot odpadki. Za odpadke so jih označili, saj takrat niso bili dobičkonosni. A preden se začnejo odpirati novi rudniki, bi morali imeti razpravo, zakaj so ti rudniki potrebni in ali lahko shajamo brez njih. Če pa se rudnik odpre, potem bi se morali določiti strožji kriteriji za rudarjenje, česar pa EU ne počne. Akt o kritičnih surovinah počne nasprotno.
Tim Erman
