Ob popoldanskem zgodnje jesenskem sprehodu med ljubljanskimi hišami me je nekaj zbodlo v oko. So bili to zadnji jesenski sončni žarki, ki so me prisilili v zavijanje z očmi? Ne. Glavo sem sunkovito obračal, saj sem spoznal, da ima vsaka izmed hiš v soseski – ja, prav vsaka – prizidek.
Ob prvi se je bohotila garaža s teraso, drugi so dozidali novo stopnišče, ob tretji pa je domači podjetnik potreboval delavnico. Spet naslednja je na eni strani podaljšana, njena soseda pa ima inovativno povečano dnevno sobo.
Hiše, ki so ostale v svojih prvotnih oblikah in dimenzijah, so bile v tistem becirku celo silna redkost. Nadaljnje raziskovanje po prostranstvih spletnih zemljevidov je potrdilo moje sume: ne smučanje, slovenski nacionalni šport je prostočasna dozidava domicila.
Kaj žene lastnike povsem funkcionalnih in ličnih objektov v njihovo iznakazo? Premalo denarja in preveč domišljije ali obratno? Želja po novem podnajemniku, po večjem avtu, po golem dokazovanju ali resnične prostorske potrebe, ki jih usmerjajo družbene okoliščine in spremembe? Podajmo se na obisk v obvezni domači nebodigatreba, ki pa je lahko tudi lep.
Rožnodolski zidarski ples
Primeri prizidkov, ki jih najdemo na Cesti XXI v ljubljanskem naselju Rožna Dolina, se zdijo za tematiziranje fenomena prizidkov še zlasti posrečeni. Navsezadnje gre za najbolj vzhodno ulico v Rožni Dolini, ki je speljana vzporedno s strugo potoka Glinščica in povezuje skrajna vzhodna konca Ceste II, ene ključnih rožnodolskih prometnic, in Cesto VI, ki je v zaključku le peš pot.
Prve stanovanjske hiše so bile na Cesti XXI zgrajene med letoma 1966 in 1972, kar pomeni, da gre za najbolj pozne prve gradnje v celotnem naselju. Zato Cesto XXI za lahko upravičeno poimenjujemo kot “najmlajšo” v vsej Rožni Dolini.
Individualne hiše zgrajene na Cesti XXI to pravzaprav niso, saj so bile razen redkih izjem tamkajšnje prve gradnje “dvojčki”, bodisi dvo- bodisi tro-nadstropni. Večina teh je bila tudi delno ali povsem podkletenih. Sestava tal je, zanimivo, prav tam – zaradi nanosov Glinščice – bolj prodnata kot je ta na drugih koncih Rožne Doline. Področje, ki se razteza od južnega obronka hriba Rožnik proti današnji Tržaški cesti in naprej, je bila namreč v preteklosti, pred stoletjem in več, znano kot izrazito močvirnato.
Pet desetletij od vzpostavitve Ceste XXI in prvih tamkajšnjih gradenj je le še četrtina teh ohranila svoje prvotne tlorise. Vse ostale hiše pa so z leti dobile različno oblikovane prizidke. Še zlasti vpadljivi so trije primeri takih gradenj, ki jih odkrivamo na skrajnem severu ulice. Pri vseh treh gre poleg prizidkov tudi za odločno spremembo tipov gradenj – enodružinskih dvojčki so s prizidki postali več stanovanje hiše, pravzaprav manjši (nižji) stanovanjski bloki.
Stanovalce teh, med katerimi ni več prvotnih lastnikov oziroma njihovih graditeljev, smo povprašali o zgodovini njihovih prizidkov. Te pa smo prepustili v oceno tudi arhitektu Mitji Zorcu.
Sivi parazit
“Tako kot več drugih hiš na naši ulici, je bila tudi naša sprva enodružinska hiš. Ta je bila zelo velika. Zato pa je bil še takrat proporcionalno manjši vrt za hišo, medtem ko je bil dovoz pred pročeljem prvote zgradbe dokaj širok. Na začetku tisočletja so dedišči prvega lastnika hišo prodali investitoru. Ta pa jo je tlorisno razširil za več kot dvakrat. Dogradil je tudi stopnišče, ki je zdaj zadaj. Podaljšal in razširil je tudi prvotne sprednje balkone. Novozgrajene prostore s frontalne strani zdaj zaznamujejo fasadni paneli. Poleg tega pa je dogradil še eno mansardno nadstropje. Eno- do dve-stanovanjska hiša zdaj vključuje šest dvo- ali tro-sobnih stanovanj.”
– lastnik
Mitja Zorc o tem prizidku pravi:
Iz dvojčka v četvorček
“Naš dvojček je doživel več zaporednih preobrazb. Skladno z njimi se je v zadnjih tridesetih letih postopno povečeval tudi tloris celotnega objekta. Najprej je bil to klasičen nižji dvojček. Danes je tudi na zunaj videti kot četvorček. Obe večji stanovanjski enoti imata še vsaka svojo manjšo. Vsak izmed dveh novih lastnikov, ki seveda nismo staroselci, imamo možnost oddaja še vsak po eno manjše, to je dvosobno stanovanje. Prvi prizidek je leva polovica dvojčka dobila že v začetku 90-ih let minulega stoletja.”
– lastnik
Mitja Zorc o tem prizidku pravi:
In hiša je blok postala
“Hiša, v kateri bivamo, ima šest stanovanjskih enot. Prvotnih lastnikov ne poznam. Ob nakupu našega stanovanja smo izvedeli, da je bila na tej parceli najprej zgrajeno le manjše gospodarsko poslopje, pred nekako petdesetimi leti pa tudi sodobna enodružinska hiša. Šele proti koncu osemdesetih je ta večja enodružinska hiša dobila svojo drugo polovico. Časovnica te prve razširitve tlorisa mi ni znana. Pred dvajsetimi leti pa je objekt dobil današnjo podobo. Zdaj je to, prazvzaprav, tri-nadstropni stanovanjski blok. Na srečo je naše stanovanje pretežno obrnjeno na zahod. To pomeni, da lahko celo leto uživamo v sončnem zahodu.”
– lastnik
Mitja Zorc o tem prizidku pravi:
Dušek
“Naša polovica dvojčka je dobila velik prizidek v poznih 90-ih letih, pri čemer so moji straši prizidek načrtovali že poldrugo desetletje prej. Zdaj so v prizidku s površino nekaj več kot sto kvadratnih metrov urejena tri ločena stanovanja, po eno stanovanje v svoji etaži, tisto najvišje je mansardno. Za prizidek smo imeli dobre pogoje, kajti dozidava leži na površini našega nekdanjega sadovnjaka.”
– lastnik
Mitja Zorc o tem prizidku pravi:
Galerija Grad
“Galerija Grad, ko sva z očetom poimenovala našo vilo, je bila ena prvih hiš zgrajenih na skrajni zahodni strani Rožne Doline. In že takrat, v poznih tridesetih letih, torej pred skoraj polnimi sto leti, je bila to prava vila, ki je imela vogalni stolp. Kasneje sem hišo predelal, jo močno razširil, v njeni polkletni etaži uredil manjšo kavarno in zagnal tovarnico slaščic – s prejšnji 150 kvadratnih metrov na današnji 320 kvadratnih metrov tloristne površine. Obe gospodarski dejavnosti stalno stanujočih ne motita. Zdaj je v Vili Grad osem prostornih stanovanj. Moje je, seveda, na vrhu.”
– lastnik
Mitja Zorc o tem prizidku pravi:
Mitja Zorc je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Tam od 2001 deluje kot asistent in od 2013 kot docent za področje arhitekture. Bil je mentor ali somentor več nagrajenih študentskih zaključnih del. Je član Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Društva arhitektov Ljubljana. V obdobju 2000 – 2005 sodeluje v arhitekturnem biroju Bevk Perović arhitekti. Od 2005 naprej deluje kot samostojni arhitekt v več avtorskih skupinah. Je prejemnik več nagrad in priznanj na javnih arhitekturnih natečajih. Za stavbo Ekonomske šole Murska Sobota (avtorji: Rok Benda, Primož Hočevar, Mitja Zorc) je prejel Plečnikovo nagrado (2008) ter več drugih nagrad in nominacij. Za stavbo Centra slovenske Istre Ankaran (Center Obala debeli rtič) (avtorji: Mitja Zorc, Katja Ševerkar, Miklavž Tacol) je prejel posebno priznanje ZAPS (2019). Raziskovalno se ukvarja z arhitekturo za vzgojo in izobraževanje ter z opusom brezkoridornih šolskih stavb modernističnega arhitekta Emila Navinška. Je avtor in soavtor več razstav in publicističnih prispevkov s področja arhitekture za vzgojo in izobraževanje.
Fenomen prizidkov
„Tudi marsikatero znamenito arhitekturo lahko povežemo s pojmom prizidava – na primer Plečnikovo razširitev cerkve v Bogojini, Osnovno šolo Stražišče pri Kranju arhitekta danila Fürsta, pa tudi na primer cesarsko vilo v Kyotu na Japonskem ali dvor Hofburg na Dunaju in novejše primere kot sta rastoči kompleks Svobodne univerze v Berlinu ali nova Filharmonija na Elbi v Hamburgu,“ razmišlja Mitja Zorc, docent na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.
Zato vseh prizidkov ne moremo metati v isti koš. „Hiše oziroma prizidki iz Rožne doline so značilni primeri preobrazbe nekaterih mestnih predelov v Ljubljani (pa tudi drugod), še posebej območij nekdanjih vil. Rožna dolina je morda najbolj razvpito območje, po tej poti gredo tudi Južni Bežigrad, severni del Viča z Mirjem, Kodeljevo, Prule …,“ naniza območja v Ljubljani, ki gredo v smeri urbanistične preobrazbe, ki gre v precej nepravo smer.
Pokazatelj negativnega trenda
Kot razmišlja Zorc, primeri, ki so mu bili predstavljeni, kažejo na splošen trend zgoščevanja področij vil. „Pravzaprav so vsi prizidki, razen zadnjega, pokazatelj negativnega trenda tega pojava. Ta je, da se ključni kvaliteti teh urbanističnih območij, kot sta na primer velikost vrtov in značilno oblikovanje, ki praviloma izhaja iz preloma 19. v 20. stoletje, na nek način zelo radikalno izgubljata.
Del Rožne doline je tudi zaščiten kot urbanistična dediščina, kar pomeni, da ima prepoznano tudi zakonsko priznano neko kvaliteto,“ poudari sogovornik. „Na podlagi fotografij sklepam, da ti primeri morda še niso šli skozi ta postopek. Če so starejši, kar mi ni znano, pa ne vem, če so bili ti akti sploh že v veljavi. Danes bi se verjetno te prizidave nekoliko drugače naredile.“
Vila Rožna Dolina
Pozornost pri oblikovanju je po Zorčevem mnenju izražena samo pri primeru Vila Rožna Dolina.
“Vsi ostali pa so takšni, kot jih žal prevečkrat srečamo v našem okolju. Osebno sicer nočem verjeti, da je tu posredi brezbrižnost arhitektov, verjetno je to povezano tudi z apetiti investitorjev, koliko stanovanj lahko dodatno zgradijo, in koliko površin zagradijo. Do neke mere se to da tudi z oblikovanjem malce nevtralizirati, ampak prav veliko pa ne.“ Sogovornik sicer delno pohvali prvi primer na fotografiji. „Če gledam samo ta prizidani del, celo lahko rečem, glede na košček, ki ga vidim, da je lahko kot neka avtonomna struktura čisto zanimiv. Absolutno pa ne v odnosu do obstoječe hiše, saj res izgleda, kot da sta trčili ena ob drugo.“
Dežela prizidkov ali folklora gradnje le-teh
Slovenija je v evropskem prostoru prav vrhu med državami z najvišjim deležem stanovanjskih hiš v privatni lasti, kar je svojevrstna posebnost. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije kar 64 odstotkov Slovencev biva v stanovanjskih hišah, katerih so tudi lastniki.
Fenomen, pri katerem lastniki svoje stanovanjske hiše vidijo tudi kot poligon za zidarsko izražanje nam bo pomagala razumeti Mateja Hafner Dolenc.
Mateja Hafner Dolenc je univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture, mnogo let je bila vodja Oddelka za okolje in prostor na Občini Škofja Loka, zdaj pa je generalna sekretarka Združenja zgodovinskih mest Slovenije.
Kakšna je tipična gradnja večine hiš, ki so bile v Slovenije zgrajene v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja?
Večina so grajene kot individualne gradnje, ki jih dopolnjujejo in se jim dodajajo nove stavbe v obstoječih starejših naseljih ali vaseh. Delno, predvsem v mestih pa je šlo za organizirano gradnjo novih naseljih; tak primer je tudi Rožna dolina,. Značilnosti teh gradenj so bile za današnje razmere relativno velike parcele. Hiše so imele velike vrtove in prostorna dvorišča, kar je predvsem posledica dejstva, da imajo slovenska mesta podeželski značaj, kjer sprva ni bilo prostorske stiske. Ta značaj »podeželskega« z izobiljem prostora se je v preteklosti prenesel tudi v urbana območja Ljubljane, kar predstavlja tudi Rožna dolina.
Prizidki so v Sloveniji postali neka svojevrstna folklora, kajne?
Velike parcela in vrtovi so kasneje omogočale, da so sprva enodružinske stanovanjske hiše, zaradi različnih vzrokov, od finančnih do socioloških, dobile dozidave in prizidke, ki so se in se še pojavljajo ob, pri in nad stanovanjskimi hišami. Zato menim, da lahko danes Slovenija upravičeno nosi naziv, poleg dežele kozolcev, tudi dežela prizidkov.
Katera so merila za ocenjevanje prizidkov, dozidav in nadzidav?
Eno od njih je urbanistično merilo, tu ocenjujemo odnos prizidkov da naselja in do delov naselja, predvsem do roba naselja, vedute, višinske gabarite, odmike, razpoznavnosti v prostoru in podobno. Iz arhitekturnega vidika pa je zanimivo spremljati odnos do skupine stavb s prvotno prepoznanimi lastnostmi in do stavbe same, gradbene linije, višino … Izjemno pomembno je tudi merilo detajla, le-to zajema dele stavbe, stavbne elemente, stavbne člene.
Kako ocenjujete primernost prizidkov na fotografijah iz Rožne doline?
Prvi trije primeri so si po konceptu zasnove in dodajanja prizidkov podobni, saj pri vseh ni več razvidno, kaj je osnovna stavba in kaj je prizidek, saj se je osnovna stavba skupaj s prizidkom spojila v popolnoma novo stavbo. Z arhitekturnega merila je tako nastala nova stavba z novimi lastnostmi, kjer tipologije prvotne stavbe ni več moč prepoznati. Postavlja se vprašanje, v kakšnem odnosu je sedaj ta popolnoma nova stavbe do okoliškega prostora in do celotnega naselja. Pa tudi, kako se nova stavba z novimi arhitekturnimi lastnostmi, členi in detajli odziva na obstoječe enodružinske hiše v okolici, iz stališča urbanistične zasnove, arhitekture, detajlov, v kolikor so v prostoru še prvotne enodružinske hiše. Predvidevamo lahko le, da se ne oziramo da ruši urejeno podobo naselja enodružinskih hiš.
Primer 4 je malce drugačen, ker je prizidek preglasil osnovni objekt, tako po gabaritih kot po volumnu. Tu je situacija obrnjena in prizidek deluje kot glavni objekt, glavni objekt pa prizidek. Le tipologija gradnje nam preprečuje, da ne zamenjamo vlog osnovne stavbe in prizidka, kar pa je skoraj še večji absurd.
Pri zadnjem primeru pa še prepoznamo osnovi objekt, meščansko vilo iz obdobja med obema vojnama, ki je sicer imela vsaj toliko sreče, da sta njena osnovna zasnova in kompozicija stavbe še prepoznavni. Zaradi prizidka ob ulični fasadi in obsežne dvoriščne dozidave pa je po mojem mnenju prvotna podoba vile močno okrnjena, in deluje kot invalid.
Kakšno je torej stališče stroke do prizidkov?
Stališče stroke do prizidkov je kritično in odklonilno, saj se izkazujejo kot večinoma nenadzorovana gradnja prizidav, ki skrunjajo organizirane vzorce zazidave kot tudi oblikovne značilnosti stavb, naravne lastnosti naselij ter okoliške krajine. V kolikor pa na fenomen slovenskih prizidkov vseeno pogledamo brez predsodkov, v različnih kontekstih in merilih, potem lahko ugotovimo, da prav prizidave in nadzidave podaljšujejo rabo obstoječih stavb, so orodja zgoščevanja in so racionalizacije uporabe prostora in drugih resursov. Ob tem prizidki predstavljajo obliko trajnostne gradnje in odgovornega odnosa do prostora.
Kako je z gradbenimi dovoljenji za prizidke?
Ne glede na to ali imamo do prizidkov pozitiven ali odklonilen odnos, je potrebno gradnjo prizidkov, ki so največkrat zgrajeni celo brez ustreznih upravnih dovoljenj, tako gradbenega kot uporabnega in še kakšnega, zakonsko urediti in predvideti učinkovite, logične in smiselne prostorske pogoje za prizidave, nadzidave. Pravzaprav za vsakršno dodano gradnjo k osnovnemu objektu, zato da se ohrani red in oblikovna koherenca celotnega naselja. Glede na stanje v prostoru, so odgovorni za urejanje prostora, tu imamo predvsem v mislih zakonodajalce, svoje delo slabo opravili in jih ta naloga še čaka.
Prizidajmo, pač – ali pač ne?
Stališče stroke je jasno – prizidkarjenju vsevprek se je bolje izogniti. Nasproti ji stojijo zgodbe prizidkov, ki niso zgolj motnja v očesu ali gradnje brez dovoljenj. V naših primerih so večinoma domovi ljudi, ki so iskali svoj prostor v najbolj zabasanem mestu na svetu in jim predstavljajo dobro rešitev prostorskih težav.
Vsi obravnavani prizidki imajo tudi dolge zgodbe, ki se lahko raztezajo preko večih generacij. Verjetno zato, ker stanovanjske zagate današnje mladine niso nič novega. Kakor ni nič novega, da jim pri reševanju stiske lahko pomagajo njihovi starši s tem, da -pač- malo zgostijo svoje naselje.
V luči drugih današnjih problemov je lahko to premik na bolje – prizidki lahko pomagajo ublažiti nepremičninsko stanovanjsko krizo. Z manjšim posegom v naravo, ki ne zahteva zazidave novih parcel, je okoljsko vdržnejše. Če bodo namere aktualne vlade, ki kani zmanjšati prirast zazidljivih zemljišč in ga na koncu tudi ustaviti, uresničene, bodo prizidki rasli še pogosteje.
Zavoljo svoje praktičnosti in koristnosti bodo prizidki najverjetneje ostali del naše kulturne, družbene in arhitekturne krajine. Še vedno me bodo bodli v oko na sprehodih. Da bi moje oko ne trpelo, pa pozivam vse bodoče avtorje prizidkov, naj obrzdajo svojo ustvarjalno-gradbeno žilico. Navodila profesionalcev vam bodo pri tem v veliko pomoč.
Ostane nam le še najtežja naloga – prepričati državo, da bo prizidkarskim zanesenjakom pomagala z jasnimi, a izvedljivimi zahtevami za ohranitev skladnosti naselij ter oklestila in očlovečila birokracijo. Nato pa prizidajmo, seveda!
Prispevek smo pripravili:
Klara Mrak
Matjaž Ambrožič
Janez Polc