KOLUMNA
“Mladi sploh več ne govorite slovensko.”
Pred približno enim letom sem sedela na avtobusu iz Ljubljane v Novo mesto. Poleg mene se je usedla zelo zgovorna dijakinja mednarodnega programa na Gimnaziji Bežigrad. Med najinim enournim pogovorom sva med drugim razpravljali tudi o uporabi angleščine med dijaki. Zanimivo je poudarila, kako se njeni sošolci tudi izven pouka, ki zanje poteka v angleščini, pogovarjajo v tem globalnem jeziku. Takrat sem o tem začela razmišljati in sem bila vse bolj pozorna na uporabo angleščine tako pri sebi kot pri drugih.
Na ljubljanskem mestnem avtobusu je tako, ob najbolj prometnih urah, predvsem med dijaki in učenci višjih razredov osnovne šole, slišati več angleščine kot slovenščine. Pogovori pa ne potekajo samo delno v angleščini, ampak se stavki drug za drugim vrstijo samo v tujem jeziku.
I had a chemistry test today, I think I failed … ugh that teacher is sooo cringe. To je primer stavka, ki bi ga zlahka slišali ob 16. uri na mestnem avtobusu številka 6 od ponedeljka do petka. Ko sem se med pogovorom s prijatelji poglobila v to tematiko, sem ugotovila, da opazke niso le moje, ampak se z vrstniki vse bolj zavedamo, da med mladimi slovenščina ni več glavni diskurzni jezik.
Zadnjič sem tovrstno debato zagnala tudi s prijateljicami, saj me je res zanimalo, kako nanjo gledajo. Presenetljivo ali ne, so se okrog mize pojavljale srhljivo podobne zgodbe. Prva se je denimo spomnila, kako je pred dvema letoma na praksi v osnovni šoli stala blizu vrste za kosilo: “Mislila sem, da so tujke, saj so govorile povsem v angleščini, le tu in tam so droppale kakšno slovensko besedo.” Druga pa je dodala, kako se ji je enako zgodilo v trgovini. Skupina osnovnošolcev se je pogovarjala v angleščini, le s prodajalko so se pogovarjali v slovenščini. Dodala je še: “V resnici sploh ne znam tako dobro angleško in se sprašujem zakaj the f**k potem sploh govorim nekatere besede v angleščini. Tako so se mi utisnile v spomin, da se prej spomnim angleških besed in se mi zdi, da bomo veliko angleških besed kmalu poslovenili, čeprav kot narod nimamo neposrednega stika z angleži, a ni to crazy?” Sklenile smo, da sta za to kriva internet in globalizacija. Hipokritično pa se je med tem pogovorom o hitro bližajoči se smrti slovenskega jezika pojavljalo kar nekaj angleških besed, ki pa so pri nas tako ponotranjene, da se jih niti ne zavedamo. Mlajši vse več časa preživljajo na spletu, kjer se srečujejo predvsem z angleško vsebino in tako, kot je opazila že moja prijateljica, ponotranjajo tuje besede, katerih se pogosto spomnijo prej kot domačih različic.
V takem okolju sem odraščala tudi sama in se zato tudi sama v vsakdanjem govoru poslužujem angleščine. Nekatere besede v slovenščini žal ne zvenijo tako dobro in nimajo enakega pomena kot angleške različice. Kako naj rečem, da je nekaj cringe po slovensko? Slovenščina za to besedo svoje različice nima. Lahko rečem, da mi je nekaj bedno, vendar ni besede, ki bi razložila fizičnega občutka, ki ga ima oseba medtem ko cringea. Kurjo polt in empatični sram za nekoga drugega, ko naredi nekaj neumnega in sramotnega. Prav tako je v mojem besednjaku vsakodnevno beseda whatever, katere naša različica karkoli nima takega zvena in moči kot njena tuja različica. Za mnogo besed tako ne obstaja enako pomensko močna slovenska različica. Basically in basic, literally in crazy … vse imajo besedo, ki naj bi v prevodu imela enak pomen, a nima enakega vpliva v kontekstu pogovora.
Mnogi bi na to gledali kot zaničevanje maternega jezika. Slovenski jezikoslovni puristi bi se ob pogovoru moje družbe zgražali in lahko bi rekli cringeali. Vendar to zame ni uničevanje jezika, ampak darvinistični naravni jezikovni cikel. Nihče se ne zgraža več nad nenavadno veliko nemških besed, ki so prodrle v vsakdanji jezik prebivalcev na območjih nemških zased ali nad italijanskim vplivom nad obalčani. Alora, šporhet se ne bo sam spucu bro.
Jezik se mora, če želi preživeti v vse hitreje spreminjajočem se svetu, tudi sam spreminjati in tako napredovati, ne nazadovati. Kot vsak pojav v današnjem liberalnem globaliziranem kapitalističnem svetu, se mora tudi ta prilagajati prevladi večine, v tem primeru diktatorstvu angleščine. Mladi dandanes so tako še najbolj podvrženi tej spremembi jezika, saj odraščajo v digitalni dobi, kjer prevladujejo angleške vsebine. Doktrina “pričaj po naše i razumije te cijeli svet,” se je spremenila v “govori angleško in lahko komuniciraš kjerkoli po svetu”. Imeti jezik, v katerem se lahko sporazumevamo s komerkoli kjerkoli, je v teoriji idealno, vendar pri svojih vrstnikih opažam vse manjše znanje drugih tujih jezikov, kot so na primer jeziki bivših jugoslovanskih republik. Res je, da se v šolskih kurikulumih učenje teh več ne pojavlja in je (če sploh je) potisnjeno v obšolske dejavnosti. Vendar pa je to, da veliko mladih na primer na počitnicah na Hrvaškem komunicira izključno v angleščini, povsem absurdno. Nekoč bratje, danes tujci.
Posebne karakteristike posameznih jezikov so ravno to, kar naredi naš svet zanimiv. Če bi bili vsi enaki in govorili enak jezik, bi bilo življenje pusto. Jezik ni le sredstvo za komuniciranje, ampak se znotraj njega prepletajo tudi kulturne in zgodovinske posebnosti vsakega naroda. Dodajanje tujk v besedišče mladih res ni nov pojav, čeprav to, kar se dogaja v generaciji Alfa in mlajši generaciji Z, meji na srhljivo. Angleščina, na primer, nima dvojine, ki naredi naš jezik tako zelo poseben. Na splošno se uporaba dvojine, po mojih opažanjih, manjša, vendar se z vse večjo rabo angleščine ta skoraj popolnoma izgublja.
Znanje tujih jezikov je umetnost, katere se pogosto ne zavedamo in je ne cenimo dovolj. Doma stara starša z mano govorita srbohrvaško. Ko sem bila mlajša, sem ta del sebe zavračala in se veliko raje, kot da bi se učila tega jezika, učila angleščine in se veliko raje, kot da bi spoznavala kulture bivših jugoslovanskih republik, obrnila k angleški in ameriški kulturi. Moje znanje jezika mojih prednikov je tako usahnilo v oceanu angleškega jezika. Za to mi bo vedno žal. Jezik je moč in kakšno moč bi šele imela, če bi svoje ideje in čustva lahko suvereno izrazila še v maternem jeziku svojih starih staršev. V tujem jeziku je to težko, zato bom vedno hvaležna, da se lahko izražam v tako kompleksnem jeziku, kot je slovenščina. Zatorej popolnoma ne zavračam prodiranja angleščine v slovenski jezikovni prostor. Dokler se besede dodajajo in nadgrajujejo s tujkami, to pomaga k rasti jezika.
Naš jezik je velik, vendar so vsi jeziki enako veliki. Brez jezika ni človeka in vsaka malenkost, še tako majhna, je pomemben gradnik nebotičnika jezika. Slovenščina je Burj Khalifa in ne smemo dovoliti, da postane koliba.
Nina Plankar Hodžič