Intimno nasilje je družbeno nasilje

Raziskave kažejo, da je v Evropski uniji vsaka tretja ženska, starejša od 15 let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. 22 odstotkov žensk je bilo žrtev intimnopartnerskega nasilja. Govorili smo s štirimi žrtvami, samo ena pa se je počutila dovolj varno, da se je odločila o nasilju spregovoriti javno. Stroka na področju intimnopartnerskega nasilja nam je razložila, kako prepoznavamo vedenjske vzorce v nasilnih odnosih, zgodovinsko ozadje nasilja nad ženskami, da nasilje ni prisotno samo znotraj heteroseksualnih parov in kam po pomoč.

---

Nadja Štradjot, študentka kozmetologije, že nekaj časa javno govori o intimnopartnerskem nasilju, ki ga je pet let doživljala začasa razmerja z bivšim partnerjem. Z nami, pa tudi s sledilci na različnih družbenih omrežjih, se je pogovarjala o pretežno psihičnem, pa tudi fizičnem in spolnem nasilju, ki ji ga je v času najstništva prizadejala oseba, ki jo je ljubila. Potreba po potrditvi, da za nasilje ni kriva sama, se je prelevila v javni diskurz na njenem Instagram profilu, danes pa je prav njen profil postal varen prostor, kamor se po podporo zaradi nasilja v odnosih zatekajo druga dekleta.

»Verjamem, da si ljudje težko predstavljajo, da se takšne stvari, kot jih je on počel, dogajajo okoli nas. Ampak jaz vedno verjamem vsaki žrtvi. Takšnih stvari, kot se dogajajo v nasilnih zvezah, si preprosto ne moreš izmisliti.«

Pet let razmerja s partnerjem, ki jo je psihično zlorabljal, večkrat udaril in posilil, je na Nadji, pa četudi so od razhoda minila že štiri leta, pustilo globoke posledice. Pojava moškega, ki spominja na njenega bivšega partnerja, povzroči panične napade. Depresija, ki jo je razvila tekom razmerja, je po letih zdravniške obravnave še prisotna. Spomini na nasilje, lastno psihično stanje in takratna občutja, so še danes travmatični. Rekli bi lahko, da jo je nasilje zaznamovalo. Ure psihoterapije, ki ji takrat ni zares pomagala, so jo pripeljale do odločitve, da pomoč poišče pri Ženski svetovalnici. Udeležila se je petih srečanj, kjer so ji nudili brezplačno pomoč in kjer se je prvič počutila slišana.

Nasilje se je začelo že kaj kmalu po začetku zveze. Sprva se je kazalo kot kritika njene družabnosti in odprtosti do ljudi, kasneje pa je z žalitvami postajalo vedno bolj jasno, da gre za obliko nadzora, ki ga je želel izvajati nad njenim življenjem. Čustvena manipulacija, žalitve in izbruhi jeze so bili vedno predstavljeni kot posledica njenega vedenja, čemur je kmalu začela verjeti tudi sama. Občutek sramu in soodgovornosti sta jo potisnila v položaj, kjer z bližnjimi ni govorila o dogajanju v razmerju, njeno slabo počutje pa se je s tem vedno bolj poglabljalo.

Sprva psihično nasilje se je prelevilo tudi v fizično – od udarcev, ki naj bi jo med prepirom streznili, do tega, da jo je prijel za vrat, dvignil ob steno in začel dušiti. Da bi nasilje prijavila, ji ni padlo niti na kraj pameti. Svoje doživljanje nasilja je opravičevala z mislijo, da je mnogim še slabše, da pretirava. In ta občutek jo je spremljal še nekaj let.

Nasvet, ki bi ga Nadja danes dala sebi pred skoraj desetimi leti, je, da mora zapustiti razmerje, kar pa ne pomeni, da bi to tudi res storila. »Karkoli bi rekla, ne bi imelo učinka. Bližnji so me večkrat opozorili že za tiste, njim vidne vedenjske vzorce … pa za najhujše sploh vedeli niso. In nič ni delovalo. Ne pomaga niti kolektivna zavest, niti to, da po alinejah vemo, kaj je prav in kaj narobe. Ker ljudje nismo računalnik, ki bo vstavil parametre in ugotovil, da je to slaba zveza. Racionalno sem se zavedala, da me je tepel, da me je posilil, da mi je samozavest povsem uničil, ampak na koncu me je rešilo samo to, da sem ga nehala ljubiti.«

Nastanek patriarhata je vzpostavil nasilje nad ženskami

O izvoru nasilja nad ženskami smo se pogovarjali s sociologinjo in strokovnjakinjo za področje spola Sonjo Lokar, ki moško dominacijo razlaga vzporedno z zgodovino patriarhata. Nastanek patriarhata je imel ključno vlogo pri definiranju tradicionalnih spolnih vlog in je z biološkim determinizmom legitimiral zatiranje žensk. V preteklosti si je moški po zakonu poleg hiše in premoženja lastil tudi svojo ženo in otroke. »Čeprav se je sin s polnoletnostjo osvobodil očetove oblasti, se je oblast nad hčerko zgolj prenesla z očeta na njenega moža,« pravi Lokar. Patriarhat je ženske vzgajal v lastnino, od njih pa se je pričakovalo, da bodo dneve preživljale v zavetju svojih domov, ker drugega mesta v družbi niso imele. Njihova vloga je bilo rojevanje in vzgoja otrok ter skrb za hišna opravila.

Do prvih sprememb je prišlo šele v času kapitalizma – v obdobju, ko so lahko ženske z delom zaslužile lastno plačo in se s tem deloma osvobodile od moža. Dejansko osvoboditev žensk pa je prinesla šele socialistična revolucija v Sovjetski zvezi, ki je žensko formalnopravno izenačila z moškim. »Pomembna novost so bili tudi vrtci in domovi za ostarele, ki so razbremenili ženske, da so lahko hodile v službo,« trdi Lokar. Ženske so lahko po novem svobodno izbirale med vsemi študijskimi smermi in opravljale katerikoli poklic, s čimer so se delno rešile zasebnega patriarhata.

»Sistemsko nasilje še vedno obstaja, posebej tam, kjer kapitalizem vzdržuje obe vrsti patriarhata, zasebnega in javnega. Privatnega s tem, da ima moški še vedno pogoje, da izkorišča svojo partnerko, in javnega, kjer država, ki bi morala izenačevati pogoje, tega ne dela,« pravi Lokar. Kot primer izpostavlja Rimsko pogodbo iz leta 1957, ki določa, da morajo moški in ženske za enako delo prejeti enako plačilo, a se v realnosti pogosto izkaže nasprotno. Govorimo o političnem, sistemskem in ekonomskem nasilju, ki ga država še vedno izvaja nad ženskami.

Na ozemlju Slovenije je bil največji napredek zaznan še v času Jugoslavije, ko sta ženska in moški postala enaka pred zakonom, uveljavila se je civilna poroka; in še bolj pomembno razveza. Velika zmaga za ženske je bila tudi uveljavitev pravice do splava, možnost vključevanja na trg dela in zagotovilo, da ženska po poroki ne bo ostala brez službe.

Intimnopartnersko nasilje ni samo fizično nasilje

Intimnopartnersko nasilje težko opredelimo, saj gre za kulturno, ideološko in moralno pogojeno dejanje, ki ga dolgo časa družbeno sploh nismo dojemali kot nasilje. To so spremenile feministične aktivistke in raziskovalke, ki so s sloganom »osebno je politično« državo opozorile na družinsko nasilje in zahtevale, da ga začne preganjati in sankcionirati. 

Sociologinja in docentka na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Jasna Podreka pojasnjuje, da si moramo zastaviti vprašanje, ali gredo konflikti v odnosu onkraj običajnih, in ali se upoštevajo meje partnerja. Pri razločevanju intimnopartnerskega nasilja je zelo pogosta napaka, da iščemo ekstremne primere, pretepene, podplute, krvave žrtve nasilja, čeprav je to prisotno le v redkih razmerjih. Očem neopazno, že skoraj subtilno nasilje, pa na začetku s težavo prepoznavamo. Gre prej za precej običajne situacije, ki se postopoma začnejo razvijati v različne oblike nasilja. Osnova je vedno psihično nasilje, ki na začetku poteka skoraj neopazno. Raziskovalci ta pojav imenujejo »love bombing«, ki pomeni, da partner na začetku pretirano izkazuje ljubezen svoji partnerki, jo želi imeti samo zase in jo pretirano zasipa s pozornostjo. Postopoma ji začne prepovedovati druženje s prijatelji in ji ob tem vzbuja občutek krivde. Testno vprašanje za odnos je, koliko mene je še ostalo v tem odnosu. »In če je dogovor malo, se moramo vprašati zakaj. Sem opustila vse, ker bi bil moj partner v nasprotnem primeru ves čas užaljen, mi vzbujal občutke krivde in me ustrahoval?«.

Najpogostejše oblike nasilja

Najbolj pojavno intimnopartnersko nasilje je psihološko, ki se odraža z odrekanjem enakovrednosti in zanikanjem ženske sposobnosti s ponižujočimi besedami in dejanji. Sledi mu prikrito ekonomsko nasilje, šele nato pa fizično nasilje, ki se večinoma sploh ne pojavlja v najekstremnejših oblikah. Nasilnež si lahko partnerko pogosto podredi že zgolj z grožnjami. Posebej problematično je zaznati spolno nasilje, o njem namreč vemo premalo, ženske pa se le v redkih primerih odločijo za prijavo policiji. Večina žensk se sploh ne zaveda, da je posilstvo v zakonu možno. »Ženske mislijo, da je njihova sveta dolžnost seksati z moškim, ko to zahteva. To izhaja iz katoliške doktrine, ki od ženske zahteva, da mora biti vedno na razpolago,« pojasnjuje Lokar.

Zavetje v varnih hišah

Posredovati moramo pri vseh oblikah nasilja, saj imajo žrtve velikokrat občutek, da so v nerešljivem položaju – bodisi zaradi strahu, bodisi zaradi svojega ekonomskega stanja. Zavedati se moramo, da je pobeg mogoč tudi z nastanitvijo v varnih hišah.

O tem, kako v varni hiši za ženske in otroke Društva za nenasilno komunikacijo pomagajo žrtvam nasilja, smo se pogovarjali s Tanjo Hrovat Svetičič. V varne hiše se ženska najpogosteje zateče zaradi strahu, da jo bo partner ubil, včasih pa tudi zaradi ekonomskih razlogov, ko ji partner onemogoča delo ali pa ji celo jemlje denar. Druge se po pomoč zatečejo, ko jim grozi revščina, se soočajo z zdravstvenimi težavami ali duševnimi stiskami. Veliko njihovih varovank je tujk, ki v Sloveniji bivajo brez urejenega statusa bivanja ali pa je ta vezan na poroko s slovenskim državljanom. Ravno tem je najtežje zapustiti svojega partnerja, saj jim grozi, da bodo ostale brez državljanskih pravic in otrok.

Poleg bivanja v varovanih hišah žrtvam nudijo tudi svetovanje, zagovorništvo in spremstvo. Vsaka žrtev dobi ob nastanitvi svojo svetovalko, ki ji pomaga pri načrtovanju, podpori in reševanju težav povezanih z nasiljem. Žrtve se na svetovalke največkrat obrnejo, kadar potrebujejo nasvete glede nasilneževega nadlegovanja ali glede postopkov državnih institucij. Varovankam nudijo tudi informacije o njihovih pravicah in dolžnostih, kateri postopki so jim na voljo in kje lahko pričakujejo zaplete. Osebje varne hiše svojim varovankam nudi spremstvo na policijo, sodišče ali centre za socialno delo, s katerimi sodelujejo najpogosteje.

Ob tem Hrovat Svetičič izpostavlja, da je njihovo delo predvsem opolnomočiti žrtve, da zmorejo stvari opraviti same. Zaposlene in zaposleni imajo do uporabnic zelo visoka pričakovanja. »V idealnem svetu bi uporabnica, ki se umakne iz svojega doma zaradi nasilja, rabila približno pol leta toplic in to, da ji nekdo 24 ur na dan pazi otroka. V realnosti je pa ona tista, ki mora za vse to poskrbeti,« doda Hrovat Svetičič, ki je kritična do tistih, ki pričakujejo, da bodo žrtve normalno nadaljevale s svojim življenjem in za povrhu ostale tudi skrbne mame.

Država odgovornost prelaga na nevladne organizacije

Sonja Lokar meni, da nastanitev žrtve v varnih hišah ni rešitev, saj lahko tam ostanejo praviloma zgolj eno leto. Tiste, ki so brez službe in nimajo dovolj sredstev, da bi se preživljale, so se zato dolžne vrniti k nasilnežu. V varni hiši DNK-ja so zato uvedli podprogram varne namestitve, v katerega vključujejo ženske, ki niso več ogrožene. »Program je namenjen predvsem žrtvam, ki bi v obdobju dveh let uspele zaključiti postopke, dobile državljanstvo, zaključile delitev premoženja in bi na tak način prišle do svojega premoženja,« pojasni Hrovat Svetičič.

Se pa Hrovat Svetičič strinja, da država žrtvam ne posveča dovolj pozornosti. »Varne hiše so kot neka potuha v sistemu, saj veliko institucij misli, da se ženska umakne v varno hišo in je to to,« pravi Hrovat. Po njenem mnenju bi moral celotni sistem delati na tem, da preprečuje razloge zaradi katerih ženske sploh potrebujejo zavetje varnih hiš.

Lokar opozarja, da imamo v Sloveniji zastarelo zakonodajo, ki ženskam preprečuje, da bi lahko hitro in varno zapustile nasilnega partnerja. »V Sloveniji zakon določa, da se storilec ne sme približevati žrtvi, nimamo pa zakona, ki bi določal, da se mora storilec izseliti iz stanovanja. Če je hiša njegova, se mora izseliti ženska,« zaskrbljeno pripomni. Nekatere evropske države so že razvile dobre prakse, ki delujejo v korist žrtve. V Avstriji in Nemčiji je storilec tisti, ki se mora odmakniti, žrtev in otroci pa ostanejo v stanovanju. Lokar tako predlaga, da bi varne hiše preuredili v prevzgojne ustanove za nasilneže. Pomembno je, da se posvečamo tudi storilcu, saj lahko, če je na ulici prepuščen samemu sebi, postane še bolj nasilen.

Kljub temu Jasna Podreka v zadnjih letih opaža spremembe v pravo smer. Policija več vlaga v izobraževanje kadrov, specializiranih za pogovore z žrtvami. Študije kažejo, da se največ uspešnih obravnav primerov nasilja zgodi tam, kjer dela za to usposobljen kader. »Če pride žrtev k policistu, ki je specializiran za delo z žrtvami intimnopartnerskega nasilja, bo njena obravnava praviloma pozitivna. Problem nastane, ker imamo tega kadra premalo, kar pomeni, da je uspešnost preiskave prepuščena naključju,« pripomni. Zaposleni v pristojnih institucijah pogosto zamenjujejo nasilje s konfliktom. Posledica tega so napake pri obravnavi in zaščiti žrtve. »Pri konfliktu lahko vpeljemo mediacije, policija lahko izda plačilni nalog in podobno. Pri nasilju pa so institucije tiste, ki morajo biti avtoriteta do povzročitelja, a se to ne zgodi,« pravi. Tudi blage sankcije v obliki glob ne zaležejo.

Pri dobrih ljudeh ni prostora za nasilje 

»Nekdo, ki je nasilen nad svojo partnerko ali partnerjem, v osnovi ni dober človek. Verjetno igra in se je treba zavedati, da vse kar dela, počne z razlogom. Svoje ravnanje tudi dobro regulira. Žrtve pravijo, da se ne zaveda, ampak če se ne bi zavedal, bi enako ravnal tudi s sodelavko ali prijateljem, pa ne.« Tako se Podreka, ki je tudi prostovoljka v društvu SOS, odzove, ko ji katera od žensk pove, da je njihov partner sicer zelo dober človek. Takšna miselnost žrtvam sicer pomaga preživeti znotraj nasilnih odnosov, a jih po drugi strani odvrača od iskanja pomoči.

Pri intimnopartnerskem nasilju ima pomembno vlogo čustvena povezanost med partnerjema. Žrtev ima svojega partnerja običajno rada in je nanj zelo navezana. Razpoloženje partnerja lahko pogosto niha, a ker žrtev pozna njegove dobre plati, ne želi, da bi šel v zapor ali da bi mu uničila življenje. Njegove obljube o tem, da se bo izboljšal, dajejo žrtvi pogosto tudi upanje, da se bo nekega dne morda spremenil.

Nasilneži so inteligentni ljudje, ki ne sovpadajo s tipičnim profilom povzročitelja. Nasilje sicer radi povezujemo z iracionalnostjo, ki jo pogosto pripisujemo posledicam alkoholizma ali duševnim motnjam, a se v praksi izkaže nasprotno. Njihovo nasilje je instrumentalno, obstaja pa zgolj majhen odstotek moških, ki so nasilni tudi izven partnerske zveze.

Glavni vzrok za nasilje ni storilčevo duševno stanje, ampak njegove vrednote oziroma kako sebe kot moškega razume v razmerju z žensko. Pogosto so nasilneži prepričani, da so kot moški več vredni, svojo partnerko pa razumejo kot lastnino, s katero lahko razpolagajo. Podreka to imenuje »popolni nadzor« nad življenjem ženske, s katero lahko moški počne, kar koli želi. Nasilnež svojo dominanco uveljavlja tudi s postavljanjem strogih pričakovanj. Če ženska teh ne izpolni, pa z nasilnim dejanjem utrdi svojo moško pozicijo. Skrajni moment te potrditve premoči pa se izraža v femicidu.

Raziskave femicidov kažejo, da je najbolj kritična točka, ko se ženska odloči, da bo zapustila razmerje. Tudi raziskava, ki jo je opravila Podreka, je pokazala, da je bil v 60 odstotkih primerov napoved, da bo partnerka zapustila razmerje, povod za njen umor. Tudi v ostalih primerih ostajajo motivi praviloma povezani z odločno pozicijo partnerke, ki se upre partnerjevim zahtevam. Zato je pomembno postopno delo z žrtvami, da zrahljajo svoja čustva in se zavejo, da jim takšen odnos škodi. »Postati mora egoistična … v smislu, da je ne zanima, kaj se bo z njim zgodilo, ampak da je važno to, da je ona zdaj na varnem,« pove Podreka. Žrtvam, ki niso neposredno ogrožene, večkrat svetuje, da se pred prijavo vključijo v proces psihosocialne podpore, da postanejo čustveno močnejše. Cilj je, da predelajo strahove in da na prvo mesto postavijo sebe.

Tabuizacija poglablja stiske žrtev

O initmnopartnerksem nasilju je težko govoriti, ker sodi v področje intimne sfere. Veliko primerov zadeva tudi spolno nasilje in posilstva v zakonski zvezi, o čemer žrtve najtežje spregovorijo. Še posebej v družbi, ki družinsko življenje dojema kot svetinjo. Razumevanje družine je še vedno močno povezano s tradicionalnimi patriarhalnimi vzorci, ki normalizirajo sporne prakse. Tako se še naprej uveljavlja pravica, da moški žensko sankcionira, če prekrši arbitrarno postavljena pravila, sodobna družba pa se v intimo, kljub indicem, da se tam dogaja nasilje, ne vmešava.

»S tem, ko ignoriramo intimnopartnersko nasilje, žrtvam sporočamo, da jim nihče ne verjame,« opozarja Podreka. Razplet žrtvine zgodbe je odvisen od dokazov, ki velikokrat manjkajo, sploh kadar gre za psihično nasilje. S pritiski na žrtve, zakaj ni zapustila nasilnega razmerja, v njih vlivamo še veliko mero sramu, saj jim dajemo občutek, da se to dogaja samo njim in da so same odgovorne za svojo stisko.

Probleme percepcije in obravnave žrtev lahko presežemo zgolj s senzibilizacijo družbe skozi izobraževanje in ustrezen govor o intimnopartnerskem nasilju. »Želimo podučiti vse strokovne delavce, zlasti organe pregona, ki se naslanjajo na dogodke, da je za prepoznavanje nasilja ključen kontekst. In to je tudi stvar, ki jo moramo komunicirati z javnostjo. Kontekst!« poudari Podreka. Žrtve je treba vedno pozorno poslušati in s tem poskusiti ugotoviti dinamiko odnosa. Kadar žrtev ne želi prijaviti nasilja, ker jo je strah posledic, je to znak, da so v njenem odnosu porušena razmerja moči. V konfliktu osebe ni strah zaključiti razmerja, ker ne bo deležna hudih posledic. Nasprotno so pri nasilju ti strahovi izredno močni, kar bi morale institucije prepoznati.

Neraziskano področje nasilja v istospolnih razmerjih

Čeprav hetero normativno intimnopartnersko nasilje v zadnjih letih dobiva več družbene pozornosti, ostaja nasilje v istospolnih razmerjih pogosto spregledano. Ena izmed žrtev, s katero smo se pogovarjali, nam je zaupala svojo zgodbo. Zgodbo istospolnega razmerja, kjer je bila žrtev partnerkinega nasilja. Zaradi odsotnosti klasičnega razmerja moči med moškim in žensko predpostavljamo, da nasilja v istospolnih zvezah ni, a kot izpostavlja profesor sociologije na filozofski fakulteti dr. Roman Kuhar, nasilje ni nekaj, kar bi bilo ekskluzivno heteronormativnim razmerjem. »Nasilje je poskus prevlade nad drugo osebe, ki se dogaja ne glede na spol,« je pojasnil.

V istospolnih razmerjih se nasilje sicer pojavlja v manjši meri, saj so ta razbremenjena ustaljenih družbenih vlog, ki opravičujejo nasilno vedenje moških. V istospolnih partnerskih zvezah te dimenzije ni, saj je gejevska moškost tista, ki je že v osnovi podrejena.

V Sloveniji smo opravili že precej raziskav o nasilju nad LGBT osebami, bistveno manj informacij pa je na voljo o nasilju v istospolnih zvezah. »Ko sva z Alenko Švab delala raziskavo o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk, sva v drugi ponovitvi imela vprašanje ”Ali ste bili žrtev nasilja v istospolno partnerski zvezi?”. Mislim, da je deset odstotkov vprašanih poročalo o tem. Odstotek je sicer nižji kot v heteroseksualnih partnerskih razmerjih, a številčna razmerja niso tako pomembna. Bolj gre za to, da se pojavlja ne glede na to, ali gre za lezbična ali gejevska razmerja.«

Kritičen je do družbe, ki po njegovem mnenju ne razmišlja o problemih istospolnih parov, predvsem zaradi predpostavke, da do nasilja med njimi ne prihaja. »Mislim, da je to tudi posledica tega, da je bilo v zadnjih petindvajsetih letih zelo veliko energije vloženo v to, da so se ta razmerja prikazovala kot družbeno sprejemljiva in smo jih v procesu idealizirali. Pogosto smo bili pod pritiskom idealizacije lastnega obstoja, da bi sploh dobili enake pravice,« pravi Kuhar.

Lekcije feminizma

Intimnopartnersko nasilje ni samo ženski boj, ampak skupni boj moških in žensk, trdi Podreka. Ključno je, da se v boj zoper njega vključujejo tudi moški. Kritične študije moških in moškosti opozarjajo, da je pri zaustavljanju nasilja zelo pomembna medvrstniška moška podpora. »To pomeni, da potrebujemo dobre in močne vzornike, ki bodo tako v zasebni kot javni sferi dali povzročiteljem jasno vedeti, da njihovo ravnanje ni sprejemljivo in ga obsodili,« pojasni Podreka, ki meni, da bi lahko to imelo pomembno vlogo pri zmanjšanju nasilja. V še vedno družbi najdemo veliko slabih vzornikov, ki nasilja nikoli ne obsodijo in ga celo reproducirajo. »Imamo javne osebnosti, ki ne obsojajo nasilja. Še več, nekateri ga spodbujajo ali opravičujejo s tem, ko obtožujejo ženske,« je kritična. Spomnimo, vplivneži, kot je Andrew Tate, z javnim poniževanjem žensk moč dajejo moškim, ženskam pa je tako vedno bolj odvzeta.