MLADOST V IZBRISU

Zgodba o ljudeh, ki so bili izbrisani iz registra prebivalcev Slovenije se je začela v 90. letih prejšnjega stoletja. Ob tem je javnost prevečkrat pozabila na vpliv izbrisa na otroke in mladostnike.

Prebivalci Slovenije, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev, so deset let pozneje dobili naziv izbrisani. Med njimi so bile tudi v Sloveniji rojene osebe. Izbris je prizadel 25.671 ljudi, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in običajno tudi državljanstvo ene od drugih jugoslovanskih federativnih republik, v Socialistični republiki Sloveniji pa so imeli prijavljeno stalno bivališče. “Znašli so se v položaju ko so na ozemlju Slovenije bivali ilegalno, čeprav so imeli pred osamosvojitvijo tu svoj dom,” je povedala Maja Ladič z Mirovnega inštituta.

˝Moje otroštvo v Jugoslaviji je bilo zelo kul, simpatično, sproščeno, svobodno. Otroci se nismo delili po nacionalnosti. Moja mama je bila Slovenka, oče je bil Srb,˝ se spominja Ratko Stojiljković. Otroci, ki so odraščali skupaj se takrat še niso zavedali, da se bodo med njimi začele pojavljati razlike. Stojiljkovićev oče je bil nekdanji vojaški oficir v JLA, ki ni bil vojaško aktiven. Pred začetkom vojne za Slovenijo so se z družino odpravili na počitnice k sorodnikom v Srbijo kot so to počeli vsako leto. A tokrat je bilo drugače kot leta prej, prvič je zasledil pogovor o prihodnosti družine. “Kaj bo naša družina, kaj bo z njo, a bomo odšli živet v Srbijo, ali bomo ostali v Sloveniji in takrat smo se preprosto odločili, da bomo ostali v Sloveniji. Oče je dal prošnjo za državljanstvo v pravem času,” je povedal.

Datum, ki si ga je Stojiljković dobro zapomnil, je 23. oktober. Njegovemu očetu niso odobrili prošnje za državljanstvo zaradi njegove službene preteklosti. Bil je deležen groženj. Grozili so tudi njegovi družini. Zmerjali so ga. Stojiljković je za to izvedel veliko kasneje. 

Njegov oče se je odpravil v Srbijo, da bi si uredil državljanstvo, a se potem ni mogel več vrniti v Slovenijo. Takrat je Ratko Stojiljković ugotovil, da je njegov oče izbrisan. “Nisem dojemal izbrisa kot ga danes. Nisem vedel, kako množično je to bilo. Čeprav je bilo v tem delu, kjer smo živeli skoraj polovica sosedov izbrisanih,” je dejal. Oče je bil primoran v Srbiji zaprositi za matične dokumente in vzeti novo državljanstvo. Šele zatem se je lahko vrnil v Slovenijo in tu začel s postopki pridobivanja državljanstva. 

V njem se je rojevala jeza

“V družini smo se preživljali le z mamino plačo. Kot zelo mlad sem že v sedmem razredu začel delati. Očetu so namreč odrekli pravico do državljanstva na podlagi združitve družine, kljub temu da je bila njegova žena Slovenka. Ni imel pravice do pokojnine,” je povedal. Čakanje na očetovo državljanstvo je trajalo kar sedem let. V Stojiljkoviću pa je dogajanje rojevalo močno jezo. 

Prej le eden izmed otrok na dvorišču, je skoraj čez noč postal čefur. To ga je zaznamovalo na več področjih življenja. “Prideš v šolo in začutiš odnos učiteljev. Neka učiteljica slovenščine mi je vsako leto dala popravni izpit, naredil sem ga s štirico, potem pa sva se zopet srečala naslednje leto,” se spominja. Poseben odnos do izbrisanih in njihovih otrok je začutil tudi pri policiji. Pri vsakem rutinskem pregledu so ga, kljub slovenskemu vozniškemu dovoljenju, vprašali, ali ima slovensko državljanstvo. Čutil je, da je proti izbrisanim in njihovim družinam nastrojen celotni politični sistem. 

Njegovo odraščanje je bilo zaznamovano s sovraštvom, saj mu je družba dajala občutek, da kot “le nek čefur” ne mora storiti ničesar. Negativnega odnosa pa kot sin izbrisanega ni bil deležen le od državnih organov, družino so po izbrisu drugače dojemali tudi znanci. “Ko sem bil otrok je sorodnica po očetovi strani moji mami razlagala, da bo svoj priimek spremenila tako, da ne bo imela več mehkega ć, saj jo vsi v službi gledajo grdo. Moja mami pa je rekla, da tega ne bo storila “Jaz sem se z njim poročila in z njim bom ostala”. 

“Tudi jaz sem Bosanka”

Sproščene otroške zabave, ki so včasih združevale otroke vseh narodnosti, so postale prizorišče za zbadanje njegovega očeta. Družina je občutila vedno več sramotenja, zato se je Stojiljković vedno manj udeleževal druženj s sorodniki, saj jih ni želel spravljati v nelagoden položaj.

Zelo ga je zaznamovalo trpljenje njegove mame, ki je delala v Maximarketu in bila kot Slovenka poročena s Srbom pogosto v neprijetnem položaju. “Velikokrat ji pride v spomin kakšen dogodek, kako so se do nje obnašali pijani politiki. Spraševali so jo in njene kolege, kaj delajo tukaj in zakaj niso šli v Bosno. Kot Slovenko, poročeno s Srbom so spraševali, zakaj ni šla z možem “dol”, “ je povedal. Ponosen pa je bil, ko se je njegova mama poskušala upreti vsem neprimernim komentarjem in zbadljivkam. Odločila se je, da bo prenehala govoriti, da je Slovenka in začela ponosno govoriti, da je Bosanka. S tem je želela zaščititi svoje sodelavce. 

Izbris je pretrgal vezi med številnimi nekdanjimi prijatelji, a zbližal ljudi s podobnimi izkušnjami. Stojilkovič se denimo spominja, da so se matere v naselju združevale, da so skupaj plačale odvetnika, ki jim je pomagal do odkupa stanovanja po Jazbinškovem zakonu. Veliko vlogo pa je čez čas dobilo tudi združevanje v iniciativo in društvo izbrisanih. Mnogi izbrisani so s tem začutili, da niso edini in da obstajajo ljudje, ki jim lahko pomagajo. “Nikoli ne bom pozabil očeta, ko sem ga prvič peljal v Rog. Pogledal me je in rekel, da ima tudi on zdaj svojo bando,” je dejal. Povezovati se je začel tudi z vrstniki, ki so imeli podobne izkušnje iz otroštva. Skupaj so odpirali klube, poslušali glasbo in uveljavljali svojo kulturo. 

Številnih ljudi ni več 

Ves čas pa so ga starši pred izbrisom želeli zaščititi in mu situacijo na nek način olajšali. Podobno se je dogajalo tudi pri drugih otrocih izbrisanih. “Večina staršev je želela otroke zaščititi in jih niso želeli izpostavljati. Otroci pa so vseeno občutili močan pečat izbrisa. Večkrat smo se spraševali, a bodo mojega očeta izgnali iz Slovenije. Kaj bi potem storili z menoj, ali bi me izgnali. To mi je dalo neko večjo moč, da se še danes lahko borim za naše pravice,” je povedal.

Njegov oče je ves čas verjel v pravni sistem in odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v prid izbrisanim, mu je ponovno vzbudila upanje. “Vseeno pa so bile odškodnine, ki so jih izbrisani dobili, nedostojne. 50 evrov za mesec izbrisa, medtem ko mu še danes država dolguje 1200 evrov penzije.  Nobene odškodnine ni prejela njegova soproga ali otroci, ki smo to trpeli,” je pojasnil in dodal, da kljub temu verjame v delovanje pravnega sistema, a pri nas sistem še ni dosegel takšne napredne točke.

Prepričan je, da nikogar ne moremo označiti za predstavnika izbrisanih, saj je zgodb izbrisanih tako veliko. Njihove zgodbe pa so del sramote, ki so jo skrivali in se bali, da bi kdo izvedel zanjo in jim želel škodovati. “Vsaka zgodba nosi svojo bolečino. Pri enih je večja, pri drugih manjša. Vsak otrok izbrisanega je to drugače doživel. Nekateri so skrivali, drugi ne. Predajali so se alkoholizmu, delali samomore. Številnih ljudi ni več,” je poudaril. 

Veliko mu je pomenila skupnost, ki se je v podporo izbrisanih izoblikovala v nekdanjem Rogu. Prizadelo pa ga je, ko se je Mestna občina Ljubljana odločila, da Rog preoblikuje in izbrisanim uporabnikom izda sodno prepoved vstopa v Rog. Pred stavbo novega Centra Rog danes stoji spomenik v obliki črke Ć, ki obiskovalce opominja na izbris. 

Želi si, da bi država prevzela odgovornost, kaznovala krivce in popravila vse pravice izbrisanim. “Marsikaj bi se morali vprašati za naše dobro, za dobro Slovenije in njene prihodnosti. Vprašanje izbrisa je kot nekakšna druga sprava. Ko enkrat začneš gojiti sovraštvo, ga le še širiš in gojiš,” je prepričan.

Katarina Keček je bila rojena leta 1969 v Postojni. Starši so v Slovenijo prišli iz južne Srbije nekaj let pred njenim rojstvom. Oče je bil srbski oficir, zaradi njegovega poklica se je družina veliko selila. Po končani srednji šoli v Mariboru je prišla živet v Ljubljano in se vpisala na študij novinarstva.

»Ob koncu prvega letnika novinarstva se zgodi ta velika zgodba osamosvojitve in v Sloveniji nastane vojno območje. Hvala bogu, da ni bilo dolgo, 10 dni. Takrat se je moje življenje postavilo na glavo in se sesulo kot grad iz kart in kar naenkrat sem ostala brez vsega. Sploh se nisem zavedala. Med to 10-dnevno vojno je bil oče blokiran v kasarni. Oče mi je po telefonu naročil, da moram iti domov, ker se neko hudo gorje dogaja v Sloveniji. Jaz v študentskem domu sploh nisem vedela, za kaj gre,« se spominja.

Po dvodnevni poti iz Ljubljane je naposled prišla do Maribora, v družinsko stanovanje, v katerem je bil njen mlajši brat. Z bratom sta bila več dni skrita in zaprta v stanovanju, nato pa ga je po naročilu očeta odpeljala k starim staršem v Niš. Naslednji dan se je sama vrnila v Slovenijo.

Mirovni dogovor, ki je bil sklenjen med Beogradom in Ljubljano je določal, da se morajo v roku nekaj mesecev iz Slovenije izseliti vsi vojaki in njihovi vojaški člani. Konec avgusta so Katarinini starši zapustili Slovenijo, medtem ko se je ona odločila, da bo nadaljevala s študijem v Ljubljani. V tem času so na območju Balkana izbruhnili številni spopadi.

»Takrat se je ta vojna vihra, ki se je začela v Sloveniji, preselila na Hrvaško, v Bosno, Srbijo. Začele so se velike mobilizacije, bombe so padale. V enem momentu sem ostala sama brez staršev. Oni so odšli v Srbijo in jaz nisem računala, da jih ne bom mogla poiskati. Nihče ni računal s to vojno, ki je prihajala. Staršev nisem videla naslednjih nekaj let, ker jih je vojska pošiljala iz ene fronte na drugo,« pove in pojasni, da je starše ponovno srečala po nekaj letih.

»V nekem trenutku sem spoznala, da sem brezdomka«

Vojaški hotel v katerem je Katarina med študijem živela, se je zaprl in tako je izgubila dom v Ljubljani. Ker v mestu ni imela bližnjih prijateljev, starši pa so se izselili iz Slovenije, je brez denarja pristala na ulici. Nekaj časa je prenočevala pri znancih in se nato vrnila v Maribor, da bi razmislila o nadaljnjih načrtih.

Zaradi neurejenega statusa je morala opravljati študentska dela na tuje napotnice ali neprijavljeno. Nekajkrat ji delodajalci niso plačali, saj so hitro spoznali, da jih ne more prijaviti policiji. V obdobju študija nikoli ni zaslužila dovolj, da bi si lahko najela sobo. Spala je v študentskih domovih pri znancih, po parkih, kleteh in na fakulteti, ki jo je obiskovala. Pogosto lačna, brez denarja in dokumentov, se je bila primorana znajti po svoje. »Večkrat sem na fakulteti tudi prespala. Posebno pozimi, ko je bilo slabše vreme, se mi ni splačalo iskati prenočišča po domovih, zato sem počakala, da so vsi zapustili fakulteto, vključno s čistilkami, in se do naslednjega jutra zavlekla v toplo in varno učilnico. Morala sem samo paziti, da sem bila prva pokonci,« pripoveduje.

V obdobju svojega izbrisa je bila Katarina dvakrat deportirana na Hrvaško. Policija jo je v obeh primerih pridržala, ko se je s prijatelji vračala iz ljubljanskega kluba K4. Kljub svojemu izbrisu si je želela življenje običajne študentke, zato je svojo zgodbo skrivala in poskušala živeti kot njeni prijatelji. Še danes se spominja strahu, ki ga je doživela vsakič, ko so se ji približali policisti. Prvič so jo deportirali v Slavonski Brod, drugič v Zagreb, kjer je na Hrvaškem dobila status begunke iz Slovenije. V Slovenijo se ji je uspelo vrniti peš.

Spoštovana gospa Keček

Spominja se, da je v 6. razredu osnovne šole prvič začutila razkol med sošolci, med »Slovenci in Neslovenci«. Skupini, ki sta se oblikovali sta ohranjali distanco druga do druge. Otroci, ki so imeli starše iz Bosne, Srbije in Hrvaške so bili naenkrat označeni za »bosandžerose in ciganose«. Prihajalo je do prvih zmerljivk na osnovi narodnosti, naslednja leta se je žaljenje še stopnjevalo. Keček poudarja, da je bil vse to odraz politike.

»Žaljivke so se ves čas pojavljale. Dokler se nisem poročila in postala spoštovana gospa Keček. Takrat se je prek noči odnos okolice do mene spremenil za 180 stopinj. Kar naenkrat nisem bila več Stojanovićka, čefurka …, ampak sem postala gospa Keček. Odkar imam ta priimek, me nihče ni vprašal, če znam slovensko, zakaj se ne vrnem tja, od koder sem prišla,« pojasnjuje.

V obdobju izbrisa je pričela delati na POP TV-ju, kjer je bila kot novinarka akreditirana za novinarsko delo v parlamentu. V tem času je izvedela, da ni edina izbrisana. »Kar neverjetno. Jaz ne obstajam. Sploh me ni. Na cesti živim. V parlamentu pa se s poslanci pogovarjam, kot da smo veliki prijatelji. Seveda sem tudi pred njimi skrivala kdo in kaj sem, če bi komu kaj rekla bi me nesli ven,« je prepričana.

Dokumente je pridobila tudi s pomočjo politikov, odgovornih za njen izbris, predvsem Zmaga Jelinčiča. Jelinčič je bil v javnosti znan kot eden največjih nasprotnikov izbrisanih, Keček se spominja napisa na transparentu, ki je bil prilepljen na njegovih vratih: »izbrisani vabljeni na ples, igral vam bo Jelinčič na puško mitraljez,« zaradi strahu se ga je sprva izogibala, nato pa se mu je odločila zaupati svojo zgodbo. »Dokumente sem potem pridobila v roku tedna dni in na tako neumen način se je končala kalvarija, ki je zame trajala skoraj šest let.«

Izbris se administrativno ohranja že več kot 30 let. Ustavno sodišče je dvakrat odločalo o vprašanju izbrisanih in dvakrat določilo, da je bil izbris neustaven, protizakonit in da morajo biti pravice izbrisanim povrnjene, kljub temu do tega ni prišlo. Izbrisani so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je potrdilo odločitev Ustavnega sodišča. Slovenija je sprejela interventni zakon o vrnitvah pravic izbrisanim kar je pomenilo, da lahko posameznik za mesec izbrisa zahteva največ 50 EUR. Katarina Keček se je odločila, da države ne bo tožila, saj bi za 5-6 let, ki jih je preživela kot brezdomka dobila okoli 3500 EUR. Po njenih besedah je to nesprejemljivo nizko povračilo za obdobje brez doma, staršev, denarja in varnosti.

 Glasovi izbrisanih utišani 

Po opažanju pisatelja Andraža Rožmana, ki je nedavno izdal knjigo Tega se ne da izbrisati, so razlogi za izbris različni, vsi pa spadajo v kontekst nacionalizma. “V Sloveniji so takrat veljale povojne okoliščine, na nek način podobne tistim v nekdanjih državah Jugoslavije, a ljudi tukaj niso pobijali z orožjem temveč administrativno,” je povedal Rožman. O izbrisanih pa se je v medijih pogosto poročalo premalo in prepozno. Rožman v svoji knjigi navaja, da je šlo vrsto let za medijsko blokado. “Prve informacije o izbrisu so začele prihajati na dan v začetku novega tisočletja,” piše.

V oddaji Preverjeno, v kateri so se od leta 2001 lotevali raznolikih tematik so se preko osebnih zgodb dotaknili tudi izbrisa. Urednica in novinarka oddaje Alenka Arko se spominja, da so bili odzivi gledalcev ob tovrstnih prispevkih različni, kakšnega posebnega sočutja pa v širši javnosti po njenem mnenju nikoli ni bilo. »Tudi zaradi politike, ki se tega vprašanja ni nikoli zares lotila in pa tistega dela politike, ki je na račun izbrisanih in strašenja javnosti zaradi morebitnih odškodnin nabirala politične točke,« je dejala in dodala, da so bile zgodbe prispevkov o izbrisu različne, vse pa na svoj način pretresljive. »O družinah, ki so razpadle, otrocih, ki so jih matere skrivale v omari, če je kdo prišel na obisk, o otrocih, ki se niso mogli šolati, o tistih, ki so zaradi izbrisa izgubili življenje,« pove Arko.

Po Rožmanovih besedah so se izbrisani začeli javno politično in pravno organizirati šele na pobudo Aleksandra Aca Todorovića in ostalih aktivistov za pravice izbrisanih, ki so na različne načine opozarjali na številne kršitve človekovih pravic. Največkrat so bili glasovi izbrisanih utišani, posamezniki, ki so se postavili za svoje pravice so doživljali javno zaničevanje, fizično in psihično nasilje. Vse to je imelo travmatične posledice za družine izbrisanih, posebno za otroke in mladostnike, ki so bili deležni žaljivk iz stran svojih vrstnikov, trpljenje staršev so občutili tudi sami.

Hči ustanovitelja Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Aleksandra Aca Todorovića, se tudi sama spominja stisk, ki jih je kot otrok izbrisanega očeta doživljala. “Nisem popolnoma razumela kaj se dogaja, sta pa mi oba starša poskušala kar se da dobro pojasniti situacijo. V naprej sta me opozorila, da bom verjetno slišala grozne stvari, ki pa ne bodo resnične. Sicer sem jima čisto zaupala in verjela ampak je bilo vseeno težko. Vedela sem samo, da se je očetu zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo in, da zdaj on to skuša popraviti. Kot otrok pa si verjetno niti približno nisem znala predstavljati razsežnosti,” je povedala Aleksandra Todorović Novak. 

Oče je za svoj izbris izvedel ob Aleksandrinem rojstvu, ko so mu preprečili, da bi se kot oče vpisal v rojstni list svoje hčerke. Takrat so njegovo jugoslovansko osebno izkaznico in potni list preluknjali. Življenje z izbrisanim očetom je imelo posledice na vseh vidikih njenega otroštva. Družina je živela le od mamine plače, saj je oče zaradi neurejenega statusa izgubil službo. “Dobesedno je na začetku financirala še celoten očetov boj za izbrisane. Sama nisem bila upravičena na primer do štipendije, ker bi naj z mamo bili sami v enem gospodinjstvu- “oče ni obstajal”, ker je mamina plača bila dovolj za naju,” pravi.

Najbolj jo je prizadela stigma in postopna izguba očeta. “Najprej sem figurativno izgubila očeta, ker se ni želel več v javnosti pokazati z mano, da ne bi bila zraven njega deležna vseh možnih žalitev, nato pa še dobesedno, ko je storil samomor,” se spominja. Danes očeta vidi kot izjemo močno osebnost in verjame, da se brez njega še danes ne bi govorilo o izbrisu. Nanj je izjemno ponosna. “Seveda je v vsem tem verjetno več grenkih in težkih spominov, ki nikakor niso bili potrebni, imam pa neverjeten vzor,” dodaja.

Mirovni inštitut opozarja na več problemov, ki jih imajo izbrisani še danes. Status z dovoljenjem za stalno prebivanje, državljanstvo Slovenije ali vsaj dovoljenje za začasno prebivanje si je doslej uspela urediti le polovica izbrisanih. Več kot polovica nezakonito izbrisanih prebivalcev Slovenije pa je izginila v neznano, mnogi so v borbi za povrnitev svojih pravic umrli. 

˝Izbris še zdaleč ni končan in potrebno je kriviti vse vlade – ne leva, ne desna vlada, nista v zvezi z izbrisom spremenili ničesar,˝ je izpostavila ena izmed sogovornic ob izidu Rožmanove knjige.

Avtorice: Maja Bregar, Špela Ferlin, Urška Žižek