Razvoj slovenske DJ kulture
Začetki slovenske elektronske glasbe segajo v osemdeseta leta, ko je Miha Kralj, pionir na tem področju, izdal prvenec Andromeda, prvo jugoslovansko instrumentalno elektronsko ploščo. Ta je temeljila predvsem na eksperimentiranju z modeliranimi zvoki, z nastankom skupin, kot so Borghesia, Laibach, Videosex in Moulin Rouge, pa je žanr pridobil več ritma in raznolikosti. Borghesia je združevala elemente elektro in rocka, Laibach je raziskoval industrijske zvoke, Videosex se je usmeril v synthpop, medtem ko je Moulin Rouge ustvarjal melodično kombinacijo italo-disca in Hi-NRG-ja.
V zborniku Urbana plemena je zapisano, da so se prvi večeri elektronske glasbe v Sloveniji pojavili leta 1991, pri čemer je Aldo Ivančič, kot prvi rezidenčni didžej kluba k4, odigral ključno vlogo, čeprav so pred njim elektronski prostor oblikovali številni drugi ustvarjalci in navdušenci. Obdobje je zaznamovala tudi prva radijska oddaja Cool Night na Radiu Študent, ki je v eter prinesla zvoke iz podzemnih klubov svetovnih metropol.
Leto kasneje, ko se pojavijo vinilne plošče, se klubska kultura še dodatno obogati. Elektronska glasba postaja vse bolj priljubljena in privablja vedno več občinstva. Poleg kluba K4, ki je že veljal za osrednje stičišče elektronske glasbe, so glasbeno okolje sooblikovali tudi klub Nexus pod vodstvom DJ Primusa, klub Palma in mariborski Štuk.
Kot se spominja Iztok Turk, član skupine Videosex, so bila v času njegovega delovanja nova alternativna glasbena okolja na voljo v Disku Študent in domu Svoboda v Šiški. „Videospotov in koncertov nisi mogel videti nikjer drugje … Občinstvo je bilo zelo napredno, navdihujoče, okolje pa so sestavljali predvsem umetniki in intelektualci,“ poudarja Turk.
Med prvimi slovenskimi didžeji, poleg Alda Ivančiča, izpostavljamo Mitjo Prezelja, Boštjana Jurečiča, Uroša Umeka, Marka Plahuto, Natašo Sukič, Marjana Dolgana ter mnoge druge, vključno z ustvarjalci z Radia Študent, ki so skrbeli za glasbene večere.
Klubski prostori in občinstvo
V drugi polovici devetdesetih let je slovenski elektronski prostor postal izjemno raznolik in bogat, žanrsko pa so ga zaznamovali predvsem techno, house in drum’n’bass. Vsak od teh glasbenih žanrov je privabil specifično občinstvo. Medtem ko so mlajše generacije obiskovale dogodke z drum’n’bass glasbo, so bili obiskovalci tech-house dogodkov običajno nekoliko starejši. Niso pa se razlikovala le občinstva, temveč so žanri tudi zapolnjevali določene prostore. Techno glasba je cvetela na festivalih, kot je Meet Mute in v izolskem klubu Ambasada Gavioli. House glasba je bila bolj prisotna v ljubljanskem Central klubu, današnjih prostorih City Hotela, kjer so se odvijali številni priljubljeni dogodki. Dogodke z žanrom drum’n’bass pa je organiziral Radio Jo, ki je imel na tem področju skoraj popoln monopol do leta 2003. Poleg Metelkove so bile popularne še komercialne diskoteke in študentski klubi.
Danes je nekoliko drugače – število komercialnih diskotek se je občutno zmanjšalo, študentskih klubov pa praktično ni več. Opaziti je tudi manjši vpliv podjetništva; kljub temu da se odpirajo novi prostori, Slovenija danes ne ponuja popolne klubske izkušnje, kot jo je včasih. Elektronska glasba ostaja močno prisotna predvsem v klubu K4 in na Metelkovi, ki sta osrednji točki že zadnjih dvajset let. Današnji obiskovalci klubov so pogosto bolj raznoliki, tako po starostni strukturi kot tudi po glasbenih preferencah. Medtem ko so bili v preteklosti klubi večinoma polni tistih, ki so sledili specifičnim žanrom, danes opažamo mešanje različnih glasbenih smeri, saj se zvrsti, kot so techno, house, drum’n’bass in drugi žanri, prepletajo v enem prostoru. Po mnenju DJ Sunnyjsuna današnji poslušalci iščejo predvsem hitro in razgibano zabavo, ki jim omogoča eskipizem, zato imajo raje hitrejše in trše zvoke, kot so na primer hard techno ali hardcore. Soul, funk ali house s svojimi nežnejšimi frekvencami med mlajšimi generacijami niso več tako priljubljene. Pogostejše je tudi premikanje in zapuščanje plesišča, kar na svojih setih zaznava Borja Močnik.
Od vinilnih plošč do digitalij
“Od mehanizacije, industrializacije smo napredovali v elektroniko, robotiko … obdani s tehnologijo, ki je prispevala k razvoju elektronske glasbe. Računalniki nam omogočajo, da z njimi proizvajamo sintetično moderno glasbo, seveda na podlagi predhodnega glasbenega razvoja, rojstvo tehna in housa, ki sta kot posledico za seboj potegnila rave subkulturo in kasneje klubsko kulturo. “ – Peter Stankovič, Urbana plemena.
Gramofon je bil nekoč osrednje orodje didžeja, izraz disc jockey pa izvira iz radijskih didžejev, ki so poslušalcem predvajali glasbo iz gramofonskih plošč. Vrste didžejev se ne ločujejo zgolj po tem, kakšen žanr predvajajo, ampak tudi po vrsti opreme, ki jo uporabljajo. Analogno didžejstvo z vinilkami zahteva drugačne veščine in opremo kot digitalno didžejstvo. K opremi analognega sodijo gramofon in kolekcija plošč, kakovostne slušalke, mešalna miza, ki gramofon napaja na dveh ločenih kanalih, ter zvočniki.
Kljub temu da je uporaba vinilnih plošč med splošno populacijo zaradi novih tehnologij upadla, imamo v Sloveniji širok nabor didžejev, ki prisegajo na njihovo uporabo. Umetnost se imenuje turntablism, kar pomeni, da se gramofon uporabi ne samo kot predvajalnik, ampak tudi kot instrument, njegovi glavni tehniki pa sta scratch in beat juggling. Sunny Al Saleh, znan kot DJ Sunnysun, pravi, da raje vrti glasbo na vinilkah, kljub večji težavnosti. “Ko rolaš vinilke, je, kot da bi vodil jadrnico in lovil veter, ko rolaš digitalno, pa je, kot da bi peljal hidrogliser,” nam je zaupal.
Oseba, ki vodi program posnete glasbe na radiu, televiziji ali v diskotekah ali drugih plesnih dvoranah. Po drugi svetovni vojni so programi diskžokejev postali ekonomska osnova številnih radijskih postaj v Združenih državah Amerike.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zaradi izginotja didžeja v hiphopu oblikovala subkultura, ki je postala znana kot turntablizem in se je osredotočala izključno na didžeja, ki je z gramofoni in mešalnikom manipuliral z zvoki in ustvarjal glasbo.
Sinonim za didžeje, ki vinilne plošče uporabljajo kot še en inštrument v mešanici, ko vstavljajo različne zvoke čez drugo ploščo, da bi dodali nov ritem in teksturo.
Je tehnika didžejanja in turntablizma, pri kateri se dve plošči uporabljata za podaljšanje obstoječega ali ustvarjanje novega beata. Povezana je s kontekstom hip hopa, vendar ni nujno omejena na to zvrst.
’Ko rolam digitalno so miksi mnogo hitrejši, hitreje lahko menjavam komade in posledično tudi hitreje utrudim ljudi. Ljudi lahko tako ‘nahajpam’, navdušim, zasvojim s hitrimi ritmi, da so po dveh urah že izmučeni in si želijo domov. Ko pa vrtim glasbo na vinilkah, ustvarjam drugačen ambient, ki je bolj počasen in nežen, in tako zabava traja dlje.”
Sunny ugotavlja, da današnjim poslušalcem počasnejši ritmi ne ugajajo več, saj so bolj anksiozni, želijo si konstantne zabave in animiranja, hitrih in pestrih zvokov, da se zaposlijo in skrijejo v množici. Na drugi strani pa se razprostira vedno večji bazen tistih, ki glasbo predvajajo in pridobivajo s pomočjo računalniške opreme. Tudi Vid Merlak, znan kot DJ DVMIR, je svojo didžejsko kariero pričel z analognimi pripomočki. Njegova prva želja, ko se mu je porodila ideja, da bi postal DJ, sta bila ozvočenje in “mešalka”, kasneje pa mu je oče priskrbel še dva gramofona z vinilnimi ploščami. O svojem današnjem digitalnem slogu didžejanja nam pove: “Lahko vrtiš tudi zgolj na računalnik, to pomeni, da se ves zvok obdeluje v njem, nanj pa povežeš le kontroler. V tem primeru moraš na set prinesti lasten računalnik in kontroler. Če pa vrtiš na CDJ-ih (specializirani digitalni predvajalniki glasbe z zgoščenk), pa potrebuješ zgolj USB ključek, na katerem imaš izbrane komade v datotečnem sistemu, ki ga zahteva izbrani program. Eden izmed njih je Record Box, v njem določaš iztočnice, dodajaš ritme, zvoke, mešaš komade.”
Vsi sogovorci so se strinjali, da je danes lažje postati didžej kot v preteklosti. Borja Močnik, DJ Borka, nam pove, da so nekoč morali narediti fizičen izbor vinilk, ki so jih v kovčku odnesli na dogodek. Ta izbor je vseboval okoli 80 plošč (odvisno, koliko časa je “set” trajal), kar je bilo težko tovoriti naokoli. Poudaril je, da je z “digitalijo” drugače, saj ima didžej lahko s seboj skoraj neomejeno količino glasbe oziroma ves arhiv, namenjen predvajanju. Didžeji se vedno manj zanašajo na fizične trgovine s ploščami in vedno bolj na internetno bazirane dobavitelje glasbe. Povečala se je uporaba prenosnih računalnikov in s tem centralizacija interneta kot vira glasbe.
“Včasih si šel v ploščarne in si vse preposlušal, si nekaj od tega kupil, ker si vsak mesec obnavljal svojo zbirko, da tvoji seti niso bili isti. Glasbo si v nulo poznal in natančno vedel, katera je na kateri plošči, katero moraš dati bolj na glas … vse to ti je bilo jasno. Zdaj ti pa to ni nič več jasno. Zdaj največ časa porabiš za urejanje muzike, ustvarjanje playlist… na kratko strukturiranje same glasbe,” pove Borja.
Tudi Sunnysun in njegov sodelavec DJ K’Pow pritrjujeta, da je dandanes lažje začeti svojo didžejsko pot, posebej kar se tiče finančnega vložka, saj je opreme čedalje več, je lažje dostopna in bolj ugodna. Osnovno znanje je dostopno že na YouTubu.
Danes je z dostopnejšo opremo dostopnejši tudi sam naziv didžeja, kar je včasih pripadalo zgolj tistim, ki so se z umetnostjo intenzivno ukvarjali, jo raziskovali na več različnih načinov in do nje čutili nekakšno strahospoštovanje. Ob ugotavljanju razlik med starejšo in mlajšo generacijo ustvarjalcev elektronske glasbe, tisti, že uveljavljeni, izpostavljajo, da je na področju opaziti precej manj truda in vloženega dela, pot do nastopanja v živo pa naj bi bila danes precej krajša in manj zahtevna. “Dober miks moraš izpiliti vsebinsko, potem šele tehnično in prav ta tehnična podkovanost je tisto, kar dandanes šepa,” pove Vid Merlak, ki pravi, da nazivu dobrega DJ-ja velik pomen pripisuje predvsem diverziteti ter želji po odkrivanju novega in kompleksnega. “Konstantno eksperimentiranje bi jaz rekel temu, nikoli ne prideš do točke, ko je stvar perfektna, vedno lahko še kaj izboljšaš ali pa dodaš še kakšen nov element. V tem je pravzaprav čar.” Poleg tega izpostavi tudi nekatere povsem praktične lastnosti dobrega ustvarjalca, ki so, da med nastopom ne uživa preveč substanc, spoštuje klubsko kulturo in je vedno točen. O ključnih karakteristikah pa nekaj več spregovorita tudi Borja Močnik (DJ Borja) in Veronika Černe (DJ Raketa).
Dobičkonosnost poklica?
V kolikšni meri je biti DJ poklic, s katerim se da zaslužiti za kruh? Zagotovo ne gre za tradicionalno obrt, ki bi bila med ljudmi prisotna že vrsto in vrsto let, saj se je samo DJ-anje pričelo šele v 50ih in 60ih letih prejšnjega stoletja, natančeje v Angliji in kasneje Ameriki, kjer danes biti DJ pomeni nekaj povsem drugačnega kot v naši majhni Sloveniji. Razlog za to se skriva v skromni klubski krajini in omejenem številu ustvarjalcev elektronske glasbe.
Zabava, animacija, droge, alkohol, ples, družba… vse to so prve asociacije, ki jih ljudje navadno povežejo s pojmom DJ kulture in klubske scene. Vse to so tudi stvari, ki so med ljudmi kot socialnimi bitji potrebne in zaželene, kar riše široko ustvarjalno-poslovno polje za mlade in novo nastajajoče umetnike. V tujini je veliko več priložnosti, vendar je večja tudi konkurenca in posledično kvaliteta ne enači nujno tudi uspehu. V Sloveniji bi redkokateri posameznik didžejanju nadel poklicni status in tudi sami ustvarjalci se strinjajo, da gre pri dejavnosti bolj za ljubiteljsko strast ali hobi in ne za glavni vir finančnega dohodka. Kljub temu se tudi pri nas najdejo izjeme, med njimi je DJ SunnySun, ki pravi, da se z didžejanjem preživlja že več kot deset let, vendar pod določenimi pogoji. “Odvisno je od spektra glasbe, ki jo vrtiš, torej kako raznolik in širok si kot didžej- če vrtiš le en podžanr techna, potem ni možnosti, da preživiš. Pomembni sta diverziteta in obseg, da lahko glasbo vrtiš na najrazličnejših dogodkih, da te lahko posluša čim večje število ljudi, da te najame več klubov, organizatorjev… biti moraš mojster različnih zvrsti.” Velik znesek k njegovemu mesečnemu izkupičku dodajo tudi turneje v tujini, nekatere države, ki jih izpostavi, so Indija, Švedska, Španija in Nemčija, natančneje Berlin, kjer je evropska klubska scena trenutno najbolj izrazita. O pomenu raznolikosti veliko pripomni tudi Borja, ki poudari, da DJ ni enoznačen pojem. Mnogi se namreč v povezavi z njim znajdejo tudi v vlogi producenta, ki svoje delo nadgrajuje z vrtenjem v tujini in ustvarjanjem prodajne glasbe preko različnih založb. “Od samega didžejanja v Sloveniji ne živi praktično nihče, razen mogoče te neki didžeji, ki vrtijo na porokah in drugih podobnih dogodkih. Dodžeji za vse priložnosti, ki se tako tudi reklamirajo.”
Predaja znanja na mlajšo generacijo
Stari mački didžejske krajine že več desetletij prirejajo delavnice, kjer svoje znanje predajajo mlajšim nadobudnežem, ki si želijo, da bi nekega dne stali na odru in stopili v čevlje priznanega ustvarjalca. Že leta 2008 je v ljubljanskem klubu potekala delavnica pod imenom Workshop Info Session Ljubljana, ki jo je med drugim vodil tudi DJ Aldo. Podobne delavnice so potekale tudi v klubu K4, Mladinskem centru Kotlovnica in ULCA, kjer delavnice potekajo še danes.
Uveljavljena didžeja Sunnysun in Luka Jeločnik, znan kot K’POW, sta na klubski sceni prisotna že vrsto let. Vešča izkušenj in tehnik prisegata na deljenje znanja mlajšim generacijam, ki si želijo pridobiti znanje, potrebno za didžejanje. Začetki DJ telovadnice segajo v leto 2014, ko se jima je porodila ideja o zapolnitvi vakuma, ki je nastal ob pomankanju novih in svežih didžejev, zaradi česar je delovanje na sceni stagniralo. Dogajanje je vplivalo na začetek ambicij o spodbudi in vključevanju mladih na to področje.
Vir: Gala hala, Maša Gojić
Iskala sta tako začetnike kot tiste, ki so na področju že delovali, in tako so nastale DJ telovadnice v Urban Roofu v Šiški, ko pa se je objekt porušil, so se preselile v center mesta, natančneje v studio DJ Woodya. Danes, deset let kasneje, potekajo v klubu Gala hala na Metelkovi. So brezplačne, nanje se lahko prijavi vsak in niso žanrsko omejene, torej posameznik lahko pristopi z zanimanjem za katerikoli žanr. Glede na predhodnje znanje jih mentorji zaposlijo z različnimi nalogami in izzivi. Udeležencem predstavijo celotno opremo, ki vključuje dva gramofona ali CDJ in mešalno mizo. Začetna praksa se vedno odvija na gramofonih, saj s poznavanjem njih lahko vrtiš glasbo tudi na vse ostale načine. Pomembni sta predvsem ritmika in beat matching (manipuliranje in usklajevanje novo dodajane skladbe na gramofonu z ritmom skladbe, ki se na njem že predvaja). S pridobitvijo tega znanja lahko učenec suvereno preskakuje iz žanra v žanr.
Udeležba je bila zmerna, kar je vredno izpostaviti, pa je predvsem dejstvo, da je nekaj danes dobro uveljavljenih in aktivnih mladih DJ-ev, mednje spada tudi Raketa, svojo pot začelo ali pa vsaj utrdilo na omenjenih delavnicah. Tisti, ki so pokazali veliko mero zanimanja in truda, so bili deležni tudi večjih gest svojih mentorjev – če se slednji niso mogli udeležiti dogodka, kjer bi nastopali, so nanj poslali svoje vajence, ki so bili že dovolj pripravljeni in jim s tem omogočili večji nabor izkušenj. Eden izmed glavnih namenov projekta je povezovanje skupnosti, sodelovanje z različnimi ustvarjalci in deljenje znanja ter izkušenj. K’Pow pravi, da je bilo zanimanja za delavnice vedno dovolj, do zdaj je učil že štiri generacije, vsaka med njimi pa naj bi imela svoje prednosti in slabosti. Izpostavil je posebej razviden element današnjih generacij, in sicer pomanjkanje pozornosti zaradi prekomerne uporabe digitalnih naprav in družbenih omrežij.
Ali je DJ bog?
Zametke komparacije božjega in didžeja je najlažje povezati s kratico MC, ki se velikokrat pojavlja ob nazivu didžejev in pomeni “Master of Ceremonies”, v slovenski različici pa ‘vodja obredov’. Izraz je bil sprva vpeljan v povezavi z obredi katoliške cerkve, konkretneje pa se je začel uporabljati leta 1600 (morda nekoliko prej), pod definicijo uradnika, ki je vodil kraljeve slovesnosti. Do prvih modernih pojmovanj kratice MC pride v tridesetih letih prejšnjega stoletja, natančneje v zgodnjih dneh rapa, ko je ‘vodja obreda’ nagovarjal množico, medtem ko je didžej vrtel glasbo. Danes izraz posplošeno pripisujemo osebi, čigar naloga je, da služi kot gostitelj, komunicira z množico, napoveduje nastopajoče … torej strnjeno, vodi dogodek. Izraz MC velikokrat zasledimo tudi kot sinonim za raperja oz. predzvočno kratico marsikaterih umetniških hiphop imen.
“Izkušnja je skupna, ni moja, da jo dam ljudem, niti ne obratno. DJ je zgolj antena, ki povezuje svoje poslušalce z neko večjo energijo”
Že sam izraz ima nekakšen božanski prizvok in tudi DJ, kot vodilni akter dogodka ali zabave, se lahko opremi z omenjenim nazivom. Po besedah DJ Sunnysuna se slednji namreč znajde v vlogi guruja, ki mora občinstvo hipnotizirati do te mere, da mu to nezavedno sledi. Ni dovolj, da poskrbi le za zvočni ambient, biti mora tudi producent in prevzeti kontrolo, vedeti, kaj se dogaja v zaodrju, kje so ostali ustvarjalci dogodka, predvsem pa mora znati brati in prebrati občinstvo. Kljub temu da se večina sogovorcev strinja, da je izpopolnjena klubska izkušnja lahko izven zemeljska, didžej ni bog, ampak le nekakšen povezovalec vseh aspektov večera. Energija naj bi bila tisto, kar naredi izkušnjo posebno, pristno in avtentično. Klubi so zbirališča ljudi, ki si želijo sprostitve, trenutka brez skrbi in veselja, ki bi ga lahko podelili z zbranimi. Vse to se zgodi v spremstvu glasbe, ki služi kot osrednji element poslušalčeve izkušnje. O njenem pomenu spregovori tudi Raketa, ki pravi, da je bilo ravno spoznanje glasbene kapacitete kot medija tisto, kar jo je potegnilo v vode didžejanja. “Glasba je zame pretvornik energije, ki mi omogoča, da to, kar čutim sama, preko nje in telesne govorice pripeljem do ljudi. Kot da bi pripovedovala zgodbo, vendar brez besed.”
Kljub zgodovinskemu ozadju pa je potrebno prepoznati tudi drug aspekt klubske kulture, ki doda svoj pečat komparaciji z božanskim. Gola logistika tega je dejstvo, da gre za poklic, ki se odvija v živo, na odru in pred občinstvom. DJ kot nastopajoči je postavljen v samo središče klubskega dogajanja, v katerem se giba po sto glav ljudi in več. DJ DVMIR ob tem doda, da je v ospredju občutek, pri katerem so “vse oči uprte vate”. Ta občutek se pripisuje katerikoli profesiji, pri kateri je ključno nastopanje na odru in je do neke mere zasvojljiv. Ker se je v preteklosti preizkusil tudi kot glasbenik v bendu in igralec v teatru, pravi, da je slednjega vseeno najbolj potenciralo prav didžejanje. “Drugače je, ko vrtiš glasbo v klubu, kamor se ljudje pridejo zabavat in si vsi skupaj delimo isto atmosfero, splošno znano pa je tudi, da se pri tem konzumira vso vrsto substanc, kar seveda doda svojo vrednost.” Droge so danes tako med mladimi kot splošno populacijo izrazita problematika, pričakovano pa je, da se jo v “žurerskih” prostorih konzumira z naskokom največ. Po raziskavah iz leta 2023, konoplji in alkoholu, kot najbolj razširjeni drogi, sledita kokain in MDMA oz. ekstazi. Takšne substance dodajo učinek pretirane evforije, ljubezni in veselja, ki ljudem toliko lažje vzbudijo občutek nečesa mističnega. Mnogo njih, ki se znajo popolnoma sprostiti in predati klubski izkušnji, se hipnotizirano gibati po plesišču, nekako vsak zase, v svojem svetu, se lahko znajde v stanju, ki mu pravimo trans. In ko se v trenutku transa ozrejo na mešalno mizo, si morda zares lahko mislijo, da za njo z glasbo manipulira pravi božji znanec.
(DJ Raketa – Animateka)
Avtorice: Manca Vertačnik, Kiara Ferenc Stanko, Juna Sattler