sobota, 3. maj 2025
Špela,
zavedam se, da bo tole vse prej kot standarden prispevek standardnega formata, a sem hvaležna, da si dovoliš eksperimentirati z mano. Če ne drugega zato, ker ne vem, kdaj si bom ponovno imela priložnost s kom izmenjevati pisma, četudi elektronska, v obdobju, ko že za esemese nimam časa. In hkrati, kdaj, če ne zdaj? Na “resnih” in “pomembnih” časopisnih uredništvih nama tega zagotovo ne bodo dovolili. Jaz pa še nisem čisto pripravljena na to, da bi bilo moje delo tako zelo resno in tako zelo pomembno. Kaj šele, da bi bila pripravljena jaz.
Zdi se mi, da zadnje čase vse pogosteje razmišljam o vsem, kar bi morala biti. Mogoče zarad zaključevanja študija še toliko bolj, kaj bi novinarstvo moralo biti. Kaj je in kaj ni. Katero je dobro in katero ni. Katero mi je všeč in katero ne. Še posebej zadnjega se mi zdi vse več; kaj to pove o moji razgledanosti, izbirčnosti ali zgolj narcisoidnosti in (pre)visokih standardih, ne vem. Bolj me skrbi, kaj to pove o moji prihodnosti v tej karieri. Četudi sem si vsa leta svojega študija govorila, da je poklic novinarke nekaj, kar si želim – še posebej, če pride s privilegijem pogodbe za nedoločen čas in vsaj do neke mere vnaprej zapovedanim urnikom – se mi zdi, da to ni nekaj zame. Ne razumi me narobe, redna služba zveni krasno in iskreno povedano bi najbrž, če bi danes bila predme položena pogodba, zaposlitev brez pomisleka sprejela, ampak! mislim, da bi to storila prej iz strahu kot navdušenja. In dejstvo, da je vame pri tej starosti že vcepljen strah v to, kako bom preživela, čeprav se v marsikaterem pogledu nahajam v neverjetno priviligiranem položaju, je zaskrbljujoče. Ker, saj veš, služba in poroka in stanovanje in družina in jaz bi vse, čeprav nihče ne pričakuje od mene vsega in vsi pravijo, da moram slediti svojim željam, ampak, “Hana, zakaj novinarstvo, ti kultura ni dovolj? Kaj boš z diplomo iz novinarstva, saj ti je jasno, da novinarjev nihče ne mara in tukaj ni denarja? Daj vsaj malo razmišljaj o svoji prihodnosti.”
No, res je, da tudi govoriš z noro panično in cinično osebo, ki je namesto pisma ravnokar spisala en velik jamr. Ampak začetek je.
Z zamudo voščim vesel praznik dela (v upanju, da se najde kakšno tudi za naju, takšno, ki bo dovolilo tudi vsaj en dan odklopa in nedela, no, ampak zdaj si že zmišljujem).
Hana
nedelja, 4. maj 2025
Draga Hana,
očitno sva ujeti v obdobju pomembnih življenjskih vprašanj. Mene vse bolj pogosto obremenjujeta le dve: kako naprej v novinarstvu in ali ima vse to, kar počnem in želim početi sploh še smisel.
Vsakič, ko na glas razmišljam o svoji prihodnosti in delu novinarke, se v moji bližini nenadoma pojavi nekdo, ki mi – seveda prijazno in skrbno – svetuje, naj vendar razmislim o čem bolj “uporabnem”, “stabilnem” ali “bolje plačanem”. Po eni strani takšne ljudi razumem.
In hkrati vsak tak tak komentar v meni sproži verigo dvomov: Ali je moje navdušenje nad pisanjem in resnico res le ostanek neke naivne, mladostniške ideje o tem, da lahko besede rešujejo svet? Ali pa gre za slepo vero v poklic, ki že dolgo ni več to, kar je nekoč bil?
Včasih me res prešine občutek, da se ženem za iluzijo. Da vztrajam v poklicu, ki mu ugled peša, plačila se nižajo in pomen krčijo algoritmi in kliki. Novinarski svet ni več idealen (če je sploh kdaj bil). Je poln negotovosti, pritiska, včasih tudi razočaranja. A nekaj v meni kljub vsemu ne more odnehati.
Sprašujem se, ali si res želim ves čas živeti v strahu. Pa ne samo v strahu, da bi mi zmanjkalo idej za pisanje. Včasih moje misli o novinarstvu zaidejo pregloboko in si lahko predstavljam, kako bom čez nekaj let, razočarana nad svetom, družbo, sabo in seveda delodajalcem sama sebi očitala, da se nisem še pravi čas odločila za nekaj drugega. Za službo, ki bi mi ponujala vse, da bi bilo lahko moje zasebno življenje udobno. Za službo, v kateri me ne bi skrbelo, ali bom imela dovolj denarja. Za službo, ki mi bo omogočala, da bom ohranila stike s prijatelji in ustvarila družino. In pa za službo, kjer ne bom imela ves čas občutka, da bo enkrat bolje, čeprav bom vedela, da ne bo.
Smo ljudje, ki si želimo delati kot novinarji res le talci naših globokih idej, ki so daleč od realnosti? Bo to novinarstvo gnalo naprej? Si predstavljaš, da sprejmeva vse, kar nama novinarstvo ponuja zdaj, potem pa se čez leta, pametnejši in modrejši, seveda, pogovarjava o tem, da sva se zaslepljeni z naivno otroškimi željami, odločili narobe.
Optimističen pozdrav, vse bo enkrat še dobro.
Špela
torek, 6. maj 2025
Draga Špela,
novinarka zagotovo ne bom. Ne, ker ne bi verjela v pomembnost poklica ali v njegovo moč. Globoko spoštujem vse, ki se tega poklica lotevajo, ki v njem vztrajajo in ga še vedno ljubijo. Iskreno, čeprav se, ko to pišem, počutim kot velik hipokrit, se žal že zdaj, ko recimo da še vztrajam v kulturnem novinarstvu, počutim kot nekaj manj. Mogoče je ta občutek vcepljen vame že samo zato, ker se imam za kulturnico. Že od nekdaj so bili vsi, ki delajo v tej stroki smatrani za nekaj manj, zadnje čase pa očitno še toliko bolj. In mogoče bi, če se za voljo spoštovanja in preživetja nečesa, moram prelomiti na pol, to raje storila za kulturo. Za literaturo.
Mogoče ravno to zacementira moj status naivneža. Ampak! Ocean Vuong svoj najnovejši roman The Emperor of Gladness začne s povedjo “The hardest thing in the world is to live only once” in morebiti je to zaradi mojega navdušenja nad njegovimi deli ali zgolj navdušenja, da sem v roke dobila free-proof copy več kot teden dni pred dejanskim izidom, a ta poved je ostala z mano. In resnično se trudim ne obžalovati odločitve, vsako prežvečiti z zavedanjem, da imam ta dan samo enkrat. Mogoče ravno zaradi tega zdaj zaostajam z zadolžitvami na tekstopisnih projektih. Ne želim si biti tekstopiska. Ne želim delati stvari, ki sicer zagotavljajo denar, a trošijo papir. Veš tisti, želim si početi nekaj s pomenom? To. Spodbujati branje med mladimi. Pisanje poezije. Pisati sama. Brati. Ja, zagotovo sem naivnež. A zagotovo sem tudi hvaležna, da lahko prav del tega – plačano! – počnem že zdaj. Zavedam se svojih privilegijev. Neznansko hvaležna sem, da lahko kuriram literarni program, se pogovarjam z avtorji, mladim pesnicam in pesnikom dam priložnost za nastop, se razvijam skupaj z njimi. Včasih le nisem prepričana, ali ima vse to sploh kakšen namen. Ali ima namen organizirati dogodke za vedno istih deset, mogoče petnajst ljudi. Ali imajo katerikoli literarni dogodki sploh še smisel, če se na njih vedno zbere ista skupščina. Če vedno govorimo o enem in istem mehurčku. Če večina Slovencev še vedno ne prebere niti ene knjige na leto.
Teh ljudi se bojim. Teh, ki ne vidijo smisla v branju. Ki ne vidijo smisla v knjigah. Tega sveta se bojim. Ampak mogoče pa, kot je za Delo povedala velecenjena Marina Abramović, mladi umetniki samo premalo delamo. Mogoče moram poletje preživeti na njeni rezidenci, da se resnično naučim, kaj pomeni ustvarjati. Če bi si jo le lahko privoščila. Ampak zdaj se že vrtiva v krogih. Mogoče pa čez deset pisem narediva korak naprej. Ali pa vsaj dlje.
Hana
sreda, 7. maj 2025
Preljuba Hana,
od včeraj, ko sem prvič prebrala tvoj zapis pa do danes, ko ti nanj odgovarjam, mi je v glavi odzvanjal “zagotavljajo denar, a trošijo papir”. Spomnil me je na stavek, ki sem ga pred že kar nekaj časa izrekla sodelavcu na pomislek, da bo sorodnici, ker ne ve kaj bi kupil, kupil kar knjigo, kljub temu da ona nikoli ne bere. Takrat sem mu malo posmehljivo rekla, da si ljudje, ki ne berejo, sploh ne zaslužijo, da bi jim kupili knjige.
Všeč mi je, ker res veš, kaj si želiš početi, in mislim, da tudi dobro veš, kako boš to počela. Tvoja smola je le, da si si izbrala področje, ki ni tako priljubljeno. Ali pa je to tvoja prednost? Boš čez nekaj let hvaležna, da si kljub pomislekom in občutku, da je kultura tako zelo necenjena, ostala in vztrajala? Čeprav praviš, da so na dogodkih, ki jih organiziraš navadno ljudje iz iste skupinice, mislim, da vsak takšen dogodek pripelje nekoga novega, ki ga navdušiš nad svojim delom, nad delom drugih in ta svoje navdušenje prenese naprej. A najbrž gre tukaj veliko počasneje kot pri popularni glasbi ali športu. Mimogrede, čeprav v primerjavi s teboj o kulturi nimam pojma in sem se dogodkov, ki si jih pripravila, udeležila predvsem, ker se mi je zdelo zanimivo, kar delaš, se večkrat spomnim na lanskoletno večerjo, na kateri sta nam skupaj z avtorico Vesno Liponik predstavili njeno zbirko poezije Jabk. In to ob jabolčni večerji. Velikokrat se spomnim njene pesmi o medsosedskih odnosih in ob tem pomislim, kako nam je na nek način kultura, ki se nam zdi lahko tako daleč, tako blizu.
Moje misli v zadnjih dneh poleg moje novinarske prihodnosti zapolnjuje tudi razmišljanje o mojem bivanju v Ljubljani. Po treh letih se namreč selim iz svojega prvega študentskega stanovanja. Vsak dan pospravim nekaj stvari in se ob njih spominjam, kaj vse se mi je zgodilo v tem času. In, kot ti že dobro veš, selitev postane še posebej zabavna, ko moraš preseliti vse svoje knjige. Ljudem, ki ne berejo, se je najbrž laže seliti.
Ravno včeraj sva si z V ogledala eno izmed primernih stanovanj v centru mesta. Vstop v atrij, ki vodi do stanovanja, je na Trubarjevi cesti, pogled iz stanovanja pa na Petkovškovo nabrežje. Že takoj ob vstopu vanj sem pomislila: “Je to moje sanjsko stanovanje ali poleti lahko postane kletka nad turistov polnimi ulicami?” Stanovanje bi sicer bilo potrebno malo urediti, a je v dobrem stanju. Tudi cena je za center odlična. Ampak, ker je bilo vse skupaj prelepo, da bi bilo res, naju je že zvečer presenetil klic lastnika, da je pred nama že v vrsti družina, ki je za stanovanje ponudila več. Zdaj sva druga v vrsti in upava, da si družina ob pogledu na vse lokale pod oknom premisli. Morda pa si premisliva midva in ob ogledih nepremičninskih portalov najdeva nekaj boljšega. To, da vsakič, ko pogledam na telefon, najprej skočim na nepremicnine.net, očitno postaja moj nov hobi. A o tem morda malo več drugič.
Naj bo tvoj dan lep in produktiven (ker brez dela ni jela in ker brez nič ni nič),
Špela
četrtek, 15. maj 2025
Draga moja,
tako kot del svojega poklica kot tudi prostega časa se pogosto ukvarjam s tem, kako malo ljudi bere, kaj šele uživa v branju. Iskreno me dejstvo, kako malo ljudi bere, skrbi. Ne spomnim se, kdaj sem se sama bolj približala razumevanju drugega človeka, kot skozi branje. Mogoče ravno zaradi tega vztrajam pri svojem delu. No, zagotovo je del tega tudi gola in zagotovo naivna trma, a hvala bogu sem zaenkrat še “mlada in naivna”, trme pa imam na pretek, za to krivim očeta. A prav dogodki kot je bila degustacijska večerja Jabk z Vesno Liponik so tiste, ki mi dajejo upanje, da mogoče pa poezija še ima možnost prodreti iz mehurčka. Doseči koga več. A kljub temu sem, ko o tem govorim cinična. V aprilu sem med obiskom New York Cityja obiskala tudi slam večer, rekla sem si, da to preprosto moram, “kako pa jih bom organizirala, če ne vidim, kako to počnejo v državi, kjer se je vse začelo”. Bila sem prepričana, da bo tako ogromno mesto na kupu zbralo potencial, ljudi z vseh koncev, raznolikost, prepričana, da bo New York City iz takšnega dogodka izvlekel nekaj, kar v majhni Sloveniji, kaj šele Kranju, nikoli ne bi bilo mogoče.
Odšla sem razočarana. Ne razumi me narobe, pogovori, ljudje in izkušnja, ki sem jo pridobila so neznansko dragoceni in veselim se ponovno delati z mladimi pesnicami in pesniki v Kranju, naučeno morebiti prenesti na domač oder. A newyorška situacija je identična slovenski: skupina nadebudnih pesnikov, ki pa ne dosežejo več kot svojih prijateljev (o prijateljih na dogodkih, tale pesem iz Parade heteroseksualcev, nove pesniške zbirke Blaža Iršiča, mislim, da je trenutno moja najljubša: “Hej, sem videl, da imaš literarni večer.” // “Ja.”// “Ne bom prišel.”) in znancev. Trenutno se ukvarjam s tem, da bi v sklopu letošnjega festivala poezijo nekako spravila na oglase na straniščih. Ko ljudje sedijo na školjki težko pobegnejo in mogoče bodo prisiljeni prebrati pesem ali dve. Mogoče jih bo to spodbudilo, da jo preberejo še kdaj. Mogoče bo isti učinek imela tudi tista knjiga, ki jo je mož podaril svoji dragi.
No, hkrati o tem najbrž veliko pove tudi rezultat nedeljskega referenduma. O tem, kaj si ljudje mislijo o kulturi. O tem, kje je kulturi v našem svetu mesto. Mogoče še več kot sam referendum o mestu kulture pove diskurz ljudi pred nedeljo. Ne znam ti povedati, kolikokrat sem tisti teden slišala, da kulturniki tako ali tako ničesar ne delajo in sodobna umetnost ni umetnost in … iskreno povedano se mi zdi, da taiste stvari vsi, ki delamo na tem področju poslušamo že dolgo. Nič, kar sem slišala ni bilo novo, tokrat je le bilo povsod. Kakorkoli.
Trenutno postavljam septembrski pesniški festival. Poezijo bi rada spravila na ulice in na stene in, ja, res bi, na stranišča. Predvsem bi jo postavila izven konteksta učbenika. Izven konteksta, “to je nekdo, ki je pisal pred leti in ga zdaj moraš brati in moraš razumeti”. Ne razumi me narobe, tudi ta del je grozno pomemben, je ključen. A poezija je toliko več kot zgolj to. Je živa in nastaja zdaj in raste in vpije in je lahko vpita. Mora biti vpita. Predvsem pa slišana, poslušana. Uživana. Februarja je po slam večeru k meni pristopila skupina fantov, srednješolcev. Živo se jih spomnim, vsi s kapucami čez obraz z izjemo enega, ki so mu od gela lasje štrleli v vse smeri. Nisem jih poznala, a naslovili so me z “Ej, Hana” in me naenkrat obkrožili. “Kdaj bo zdej naslednič slem?” Ne vem, če se mi je kdaj na obrazu izrisal večji nasmeh kot takrat. Ker, res, na naslednjem dogodku so fantje bili tam, navdušeni nad dogajanjem in zagreti, da bi mogoče naslednjič nastopili tudi sami. In neznansko se veselim slišati njihove pesmi. In še bolj kot to se veselim izvesti še en dogodek, še en festival, še eno delavnico, branje, druženje. Ker če vsaj enega izmed njih obiščejo trije srednješolci, ki sicer ne marajo brati – še – ampak mogoče, čisto mogoče pa je ta pesnica vseeno kul in mogoče pisanje poezije ni tako grozna stvar in morda, ampak res samo morda je ta pesniška zbirka zanimiva, če pridejo poeziji prisluhniti vsaj trije, potem nekaj počnem prav. In naslednjič jih bo pet.
Glede stanovanja ti lahko svetujem le to – naj ima prostor za knjižne police. Mogoče je tudi to razlog, da sem moža, ki ženi za darilo kupuje knjigo, vesela. Ker kakšen je dom, če v njem ni vsaj ene knjige? Nikoli ne sodim človeka po domu, a, iskreno povedano, če v njem ni knjige, ali pa je samo ena izmed tistih podjetniških za samopomoč, no, potem vseeno kanček obsojam. Ne, da za knjige potrebuješ knjižne police, iskreno povedano, moje knjige najbrž najdeš povsod drugje, le na policah ne. Ampak konec koncev so knjige za to, da potujejo med ljudmi, da se listajo. Da se berejo. Na moji nočni omarici tako trenutno najdeš že omenjeno novo pesniško zbirko Blaža Iršiča Parada heteroseksualcev, pa The Emperor of Gladness Oceana Vuonga in Žalostinke za okroglo zemljo Petra Semoliča. Na naslonjaču kavča me že čakata Še en vdih Samante Hadžić Žavski in Bluff Daneza Smitha. Da o pisalni mizi ne govorim. Mogoče je vseeno čas, da začnem brati le eno knjigo hkrati. In predvsem preneham s kupovanjem novih knjig.
Nič ne obljubim.
Hana
petek, 16. maj 2025
Draga Hana,
eden mojih prvih otroških spominov je branje. Knjige so vedno bile pomemben del mojega življenja. Srečna in hvaležna sem, ker sem imela in še vedno imam okoli sebe ljudi, ki ta posebni ritual, ki mi ga predstavlja branje, razumejo. In mislim, da je prav to ključno. Razumevanje. Brati sem se naučila že zelo zgodaj in otroške slikanice so mi bile kmalu premalo. Želela sem si brati debele knjige, tako kot moja mami. Želela sem si brati ogromen časopis, Delo, ki sem ga redno videvala v rokah pradedka. Vedno se mi je zdelo, da mora biti to nekaj posebnega, saj so bili okoli mene ljudje, ki so v branju uživali.
In ko govoriva o razumevanju ali pa bolj nerazumevanju kulture, res ne moreva mimo teh klasičnih osnovnošolskih definicij literature. Književnost pri pouku slovenščine v osnovni šoli je po mojem mnenju ključna za naše nadaljnje razumevanje pomena literature in branja. Pa ne tistega klasičnega razumevanja in vprašanj kot so, kaj je avtor s tem želel povedati. Ne, gre za vprašanje razumevanja, zakaj sploh beremo. Zakaj posegamo po knjigi.
Sama sem po nekaterih knjigah posegala prezgodaj, želela sem jih brati, nisem pa jih razumela. Knjiga, ki se mi je še posebej vtisnila v spomin, je Lukec in njegov škorec Franceta Bevka. Zagledala sem jo na knjižni polici naše majhne knjižnice v osnovni šoli in takoj me je pritegnila ilustracija na naslovnici. Spomnim se, kako sem vedno, takoj, ko sem prišla iz šolske knjižnice domov v roke vzela knjige in začela z branjem. In tako je bilo tudi takrat. Dogajanje v knjigi se mi je zdelo tako tuje. Čeprav ga kot takrat drugošolka nisem dobro razumela, sem se hitro vživela v temačno vzdušje. Prvič se mi je zgodilo, da sem začutila, kako sama postajam del zgodbe. Kako ne morem nehati z branjem in kako mi je z vsako prebrano stranjo huje za Lukca, glavnega lika. Ko sem zaključila z branjem, sem o knjigi še veliko razmišljala in prvič pomislila: “O, kakšne zgodbe vse lahko preberemo, če znamo dobro brati.”
Knjigo sem nato ponovno prebrala čez nekaj let, takrat že s poznavanjem zgodovinskega konteksta in dogodkov iz druge svetovne vojne. Zopet mi je odprla nov svet razmišljanja.
Poezija pa mi po drugi strani ni nikoli bila blizu. Moji prvi spomini nanjo segajo v osnovno šolo. In na učenje pesmi na pamet. In na deklamiranje pesmi pred tablo. In na vse neprijetne občutke, ki sem jih doživljala ob tem. Morda so krive moje učiteljice slovenščine, ki mi poezije takrat niso znale približati. Morda sem kriva jaz, ker sem si dovolila, da poezija v moji glavi ostane v kalupu iz osnovnošolskih klopi.
Ampak ko mi pišeš o ideji poezije na straniščih, se poezija v moji glavi prikaže v drugačni luči. In ko pomislim na idejo moža, ki ženi za darilo prinese knjigo, me spomniš na te tople občutke iz otroštva. Na branje. Na vse knjige, ki so zložene na ogromni knjižni polici v naši družinski dnevni sobi.
Vse, česar si želim zdaj je, da se uležem v toplo posteljo v roke vzamem knjigo, ki sem jo začela brati včeraj in se potopim v ta svet. Mimogrede, pred nekaj meseci sem z navdušenjem prebrala knjigo Svobodna albanske pisateljice Lee Ypi. Dala mi je misliti, kako ljudje naše generacije slabo poznamo obdobje Jugoslavije in kasneje razpada idej komunizma po nam bližnjih državah. Na predlog prijatelja L sem začela z branjem knjige Kako smo preživeli komunizem in se ob tem celo smejali Slavenke Drakulić. Upam, da bo tudi ta knjiga kdaj pristala na tvoji knjižni polici. Še pred tem pa na tvojem fotelju, ob tvoji delovni mizi ali na nočni omarici.
Špela
nedelja, 18. maj 2025
Draga Špela,
oprosti, spet zamujam z odgovorom. Zdi se mi, da prav z vsakim najprej odlašam, potem pa mi zmanjka časa, dokler ni skoraj že prepozno. Včeraj sem na Sejmu na zraku spet zapravljala, med drugim za Pisma z igrišča, zbirko pisem med Esadom Babačićem in Goranom Vojnovićem, ki je bila tudi eden izmed navdihov za najino dopisovanje. In med praznino na stojnici, kjer sem delala, odprem prvo pismo: “… pisanje mi ne gre ravno od rok zadnje čase, a kot vidiš, vseeno pišem. Najbrž zato, ker moram, ker preprosto ne smem nehati; ne vem namreč, kaj bi se zgodilo, če bi nehal, mislim povsem nehal. Če sem iskren, tega niti ne želim izvedeti. Navadil sem se, da sem najboljši pod pritiskom, takrat ko dosežem kritično maso strahu, ko preprosto ni več časa za oklevanje in mi na lepem postane vseeno.” Ne znam ti povedati, kakšno olajšanje sem začutila ob tem. Ne vem, zakaj. No, vem. Počutila sem se kot bi naenkrat prejela odpustek.
Najbrž zato, ker tudi ta odgovor spet pišem z zamudo. Zato, ker se trudim nekaj leposlovnega spisati že več kot eno leto in sem urednici obljubila, da ji zametke besedila pošljem že januarja (nisem ji poslala ničesar). Ker trenutno hkrati lovim še tri, mogoče še kakšnega več, druge roke. Vsaj dolgčas mi ni. Včasih bi si želela, da bi mi bilo.
Nedelja je, ura je skoraj polnoč in čakam, da opere še zadnji stroj perila in ga lahko pred spanjem obesim. Jezi me, ker pranje vedno traja dlje, kot piše na števcu. Rada delam ob nedeljah. Zaključujem teden in projekte, odpisujem na maile, načrtujem naslednji teden. Čeprav, priznam, kljub temu da je ta le osem minut stran, kaj bom počela v prihajajočih dneh, še ne vem. Najbrž vsega po malo. Rada bi uredila balkon – posadila paradižnik in korenje na moj vrtiček sredi Ljubljane. Rada bi prebrala knjigo ali dve. Skuhala kosilo in ga pojedla na soncu. Šla pogledt novo razstavo Rože Matije Medveda v Galerijo Kresijo. Zamudila na sestanek. Prebrala še eno knjigo, oh, Diptih, rada bi prebrala Diptih. Veš, v slovenskem prevodu jo je izdal No! Press, ki mi jo je na Sejmu na zraku, kjer sem jo kupila, zavil v škrnicelj, na katerem je pisalo “Knjige so osnovno živilo.” Ker so.
V sredo prihaja Colombe Schneck, avtorica Diptiha, v Slovenijo! Na slepo sem kupila dve karti, čeprav nisem zares nikogar povabila. Bi šla z mano? Kakšni so tvoji načrti za sredo, in, seveda, vse ostale dni?
Z upanjem, da se kmalu ujameva tudi v živo,
Hana
ponedeljek, 19. maj 2025
Dobro jutro, Hana,
za razliko od tebe sem včeraj že ob desetih zaspala. Ob branju knjige, seveda. Pisanja kolumne sva se lotili v najbolj napetem času v letu, do konca študija naju loči samo še nekaj tednov. Prav zato te razumem, vsi želimo v zadnjem trenutku narediti še vse. A moje misli in delo sta v zadnjem času usmerjena predvsem v selitev. Čeprav se je zelo veselim, me spravlja v stres. Razmišljam, kaj vse še moram pripraviti in kam bom sploh dala vse svoje stvari.
Hecno je, ko človek misli, da sploh nima toliko stvari in potem ugotovi, da jih ne bo mogoče preseliti samo v eni vožnji z avtom. Včeraj sem naredila pomemben korak – preselila sem svoje rože. In to v času najhujše nevihte. Pa so, vsaj za enkrat, vse preživele. Danes me čaka še pomembnejši korak: preselila bom svoje knjige. Že zdaj vem, da mi bo na poti iz dvigala v klet, nato v avto in potem ob hoji v prvo nadstropje malo žal, da jih imam toliko. Ampak ko bodo uspešno preseljene in naseljene na nove knjižne police, bom spet srečna in zadovoljna.
Moj vikend je minil med branjem knjige Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali Slavenke Drakulić. Že dolgo časa me nobena knjiga ni tako zelo pritegnila, da bi si cel dan v službi želela, da lahko grem domov in spet berem.
Tvoje povabilo me je zelo razveselilo. V času, ko se mi zdi življenje tako hektično zaradi zaključka na faksu, selitve in službe, mi takšni dogodki pomenijo še več. Ko lahko za eno uro izgineš in samo uživaš v dogajanju? A na žalost me v sredo čakajo še skoraj zadnje obveznosti ob selitvi. Moje prenašanje in prevažanje stvari je namreč odvisno tudi od delovnega časa V, ki bo danes zagotovo z navdušenjem prenašal vse knjige. Ko to obdobje mine – če le potrpim še ta dva tedna – pa se ti z veseljem pridružim na kakšnem podobnem dogodku. V bolj sproščenem vzdušju.
Iskanje primernega stanovanja v Ljubljani pa je tema, o kateri najraje ne bi pisala, saj se vsakič, ko na to pomislim malo razjezim. Približno desetkrat dnevno še vedno pregledujem portal nepremičnine.net in obupujem nad previsokimi cenami in ne preveč lepimi stanovanji. Ugotovila sem, da so cene stanovanja veliko višje, če ima stanovanje prenovljeno kopalnico. In zdaj si misliš, seveda, logično, nekdo je vložil v novo kopalnico in si zdaj želi zaslužiti več. Logično, seveda. A kaj, ko je ta nekdo kopalnico prenovil pred petnajstimi leti in je samo zato, ker pač ni več ploščic iz osemdesetih ceno dvignil za 200 do 300 evrov.
Najin cilj je, da bi našla primerno veliko stanovanje za primerno ceno. Ob tem si res močno želim, da bi imela prostor za svojo delovno mizo in balkon. Ampak tako kot kopalnica, ki ni iz prejšnjega stoletja, je tudi balkon luksuz in cene so tako še malo višje. Odločila sva se, da do konca poletja preživiva v majhnem stanovanju v centru kamor te bom, takoj, ko prenesem vse knjige, povabila na čaj in pogovor. Medtem pa bova ves čas iskala malo večje in ne predrago stanovanje. Upam, da nama uspe najti nekaj, kar bo cenejše od 1000 evrov na mesec in bo imelo balkon.
Moji načrti za ta teden so tako bolj monotoni in zapolnjeni z nošenjem ter zlaganjem vseh stvari, ki se mi zdijo najpomembnejše in se od njih ne morem ločiti. Želim si, da bi mi do petka res uspelo preseliti vse, ker me potem čaka še čiščenje stanovanja. Rada imam čiščenje. Pa ne zato, ker bi bila ena izmed tistih žensk, ki se, ko je zelo razburjena, odloči za čiščenje. Bolj zato, ker mi daje priložnost, da preposlušam vse te podkaste, ki so samo naloženi v mojo zbirko podkastov in tam ostajajo, dokler nimam dovolj časa, da bi se lotila zbranega poslušanja. Se pa ne glede na obveznosti na vsaka dva tedna poskusim posvetiti novi epizodi LD;GD, ki je eden mojih ljubših. Tega ob petkih, ko izide, poslušam že zjutraj, medtem ko si pripravljam zajtrk in nato še med potjo v službo.
Pošiljam ti pozdrave iz stanovanja s praznimi omarami in polnimi škatlami. Naj nama prihodnji tedni prinesejo več miru,
Špela
torek, 20. maj 2025
Draga Špela,
popolnoma te razumem. Spomnim se, da sem, ko sem sama iskala stanovanje za najem, vedno merila prazne stene in si predstavljala knjižne police, knjige. V sobi, ki sem si jo pred tem delila s prijateljico so knjige namreč že polnile mojo omaro, njen vrh, kopalniški voziček, ki sem ga samo za knjige kupila v Ikei, pisalno mizo, okenske police, najine rastline sem selila v jedilnico, ki sva si jo delili še s štirimi cimri, da je bilo v najini sobi več prostora za knjige. S cimro sva se vedno šalili, da se bo ona nekega dne odselila, ker ne bo več prostora zanjo, če bo to na tisti točki sploh še mogoče. Moja cimra je bila neznansko dobro bitje, neznansko potrpežljivo in razumevajoče. Mislim, da zamolklih klepetov na najinem balkončku nikoli ne bom pozabila. Žal mi je le, da jih nisem tako zelo cenila v tistem trenutku. Predvsem pa mi je žal, da je to prijateljstvo ostalo na tistem balkončku, v najini nabasani sobici, med rastlinami, umazanimi oblačili, izrezki iz revij, ogorki in knjigami.
Nikoli si nisem mislila, da bom žalovala prijateljstva, ljudi, ki so še kar živi, le ne ob meni. A zdi se mi, da me prav to žalovanje zadene še toliko bolj, žalovanje za nečim, kar bi lahko bilo. Za nečim naivno otroškim. Iskrenim. Nisem prepričana, da nam trenutna življenja takšna prijateljstva sploh dovoljujejo, a prepričana sem, da se je zanje vredno boriti. Da bi se morala, da bi se morali, zanje boriti bolj in bolje. Da bi morali o njih pogosteje govoriti. Pisati – po mislih mi nenehno hodi Genialna prijateljica Elene Ferrante, četudi mislim, da to ni najboljši primer pisanja o tem, da to ni najboljši primer prijateljstva. Predvsem bi jih morali bolje negovati.
Zavedam se, da sem za izgubo mnogih prijateljev, s katerimi nisem več v stiku kriva sama. Če ne v celoti, vsaj delno. Prepogosto se nisem trudila ohranjati stika, nisem imela – oziroma si nisem vzela – časa za prijateljstvo. Prepogosto se mi je tako zelo mudilo narediti korak naprej v življenju, doseči še kakšno prelomnico, da sem pozabila na tiste, ki so bile z mano ob preteklih.
Imam neznansko srečo, da sva po nekaj mesecih iskanja s partnerjem M našla stanovanje, ki je odkljukalo prav vse najine želje: okno v kuhinji, prostor za knjige, banja, celo balkon. Imam tudi neznansko srečo, da imam partnerja, ki je prav vse knjige – več sto njih – sam pretovoril po dveh nadstropjih stopnic, medtem ko sem bila v službi, čeprav je tisti dan, preden se je lotil selitve, delal tudi sam. A prav v tej sreči sem pozabila na vse trenutke, ki sem jih pustila v majhnem stanovanjcu za Bežigradom. Mogoče v enem izmed dveh hladilnikov, za sumljivimi kumarami, na katere smo vse pozabile, ali pa na majavih stolih v jedilnici. Na balkonu, pa če je bilo to takrat, ko sva bili sami s cimro, ali takrat, ko se je nanj nabasalo vseh šest stanovalcev našega stanovanja. Pozabila sem na prijateljice, ki sem jih v tistem stanovanju ustvarila, tudi tisto, s katero sem obiskovala srednjo šolo, zaradi katere sem se sploh opogumila odseliti. In nekako mi je zdaj leta kasneje ostalo zgolj tiho zasledovanje na družbenih omrežjih in nekaj sporočil letno, na katere najpogosteje obe pozabiva odgovoriti, dokler ni minilo vsaj nekaj mesecev.
Oprosti, ker se zdi, kot da to pismo pišem njej in ne tebi. Dovolim si to eno.
Veš, kateri roman piše o prijateljstvu? O cimrah in študentkah, ki preveč delajo, o prijateljicah? Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek. Ja, to je roman, ki sem ga iskala. Ki piše o vsem tem, o nesporazumih in razlikah, o tihih in glasnih sporih, o delitvi prostora, sobivanju. O izgubi. Kakorkoli …
Ne vem, zakaj zadnje čase razmišljam o tem. Mogoče zato, ker mi je po mesecih in mesecih Š odpisala na sporočilo, na katerega sem sama že pozabila. Mogoče zato, ker sem bila neznansko vesela, ko je neko srečno novico na družbena omrežja objavila J, čeprav se nisva slišali že leta.
Mogoče pa o tem razmišljam, ker se najino dopisovanje bliža koncu. Ker se skupni študij bliža koncu. Ker ga ne bova nadaljevali skupaj. Ker se bliža toliko prelomnic, ki jih najverjetneje ne bova delili. Ker bova živeli vsaka na svojem koncu mesta, študirali vsaka na svoji fakulteti, opravljali vsaka drug poklic. Govorim, kot bi bil konec sveta. Pusti mi trenutek patosa in pretiravanja. Predvsem zato, ker mogoče o tem razmišljam v upanju, da konec ne pride. Obljubim, da si tokrat bom vzela čas. Za pogovore, predolga pisma in razglednice.
A nazaj k iskanju stanovanja. Upam, da ti bo uspelo. Verjamem, da ti bo. Takšno s tvojo delovno mizo, idealno tik ob oknu (kjer boš lahko v miru odpisovala na moje maile). Takšno s preveliko jedilno mizo, na kateri boš lahko postregla preveč hrane za preveč ljudi, ki si jih povabila v svoje stanovanje. Takšno s knjižnimi policami in udobnim kotičkom za branje. Veselim se slišati, kaj boš prebirala.
Do takrat,
Hana
Elektronske kolumne sta si v maju 2025 izmenjevali Hana Bujanović Kokot in Špela Ferlin.
