Slovenski kmet danes: med tradicijo, preživetjem in prihodnostjo
Slovenski kmet se v javnem prostoru pogosto pojavlja kot simbol samooskrbe ter varuh podeželja in tradicije, hkrati pa kot prejemnik nujnih subvencij za preživetje in ujetnik nepoštenega trga. O njem beremo ob draginji, protestih, razpravah o prehranski varnosti in ob vsakokratnih razkritjih o poreklu hrane na trgovskih policah in tržnicah. A kljub pogostim omembam ostaja vprašanje, kakšen je dejanski položaj slovenskega kmeta danes, pogosto razpršeno zgolj med številnimi statistikami in političnimi poročili.
Slovensko kmetijstvo se nahaja na presečišču številnih interesov: države, ki z ukrepi in strategijami usmerja razvoj podeželja, trga, ki določa cene in pogoje preživetja, ter potrošnikov, ki s svojimi nakupnimi navadami neposredno vplivajo na prihodnost domače pridelave hrane. Ob tem se pojavljajo pomembna vprašanja: Kdo so današnji slovenski kmetje in kako raznoliki so njihovi položaji? Ali se kmetovanje v Sloveniji sploh še splača? Kakšno vlogo ima država pri njihovem preživetju in razvoju? In nenazadnje – koliko odgovornosti za prihodnost slovenskega kmeta nosimo potrošniki sami?
Osebna izkaznica slovenskega kmeta
V Sloveniji prevladujejo podeželska območja, ki pokrivajo 73 % celotne države, na njih pa živi 1,2 milijona prebivalcev – torej več kot polovica vseh državljanov, kažejo podatki Strateškega načrta SKP za Slovenijo.
Na teh območjih se nahaja nekaj več kot 68.000 kmetij. Med njimi prevladujejo manjše družinske kmetije, katerih povprečna velikost znaša 6,9 hektarja. Večina teh kmetij ni samooskrbnih in se primarno ne preživljajo s kmetijstvom, temveč se zanašajo na dodatne dejavnosti.
Slovenski kmet najpogosteje proizvaja krmne rastline, mleko, vino in govedo, kaže pregled strateškega načrta SKP. Po podatkih SURS-a odkupovalci v enem mesecu praviloma odkupijo te proizvode v skupni vrednosti 92,1 milijona evrov. Kljub temu kmetijstvo ne spada med pomembnejše panoge slovenskega gospodarstva, saj predstavlja zgolj 1 % bruto dodane vrednosti v BDP, še kažejo podatki.
DOHODKI V KMETIJSTVU
Slovenski kmetje na letni ravni torej prodajo za več kot milijardo evrov pridelkov, vendar bi njihov dejanski dohodek bil precej nižji brez pomoči državnih institucij, ki jo prejemajo v obliki subvencij. Te namreč predstavljajo približno četrtino njihovih skupnih prihodkov. Če odštejemo še vse stroške, kot so krma, gorivo, oprema in podobno, povprečen kmet v Sloveniji ustvari neto dohodek okoli 8.308 € na zaposlenega letno, kažejo podatki SURS-a.
Informativni list o programu razvoja slovenskega podeželja za obdobje 2014–2022, ki ga je izvedla Evropska komisija, je pokazal, da povprečna ekonomska velikost kmetijskih gospodarstev, merjena s standardnim ekonomskim izidom, močno zaostaja za povprečjem Evropske unije. Raziskava je hkrati pokazala, da imajo slovenski kmetje zelo nizke dohodke. Razlogi se skrivajo v razdrobljeni strukturi kmetij, nizki pogajalski moči kmetov in zmerni produktivnosti proizvodnih dejavnikov.
DELEŽ KMETIJSKIH GOSPODARJEV PO STAROSTI (SURS, 2020)
Poleg tega se slovensko kmetijstvo sooča s staranjem lastnikov kmetij. V Sloveniji je le 3,5 odstotkov nosilcev kmetij mlajših od 35 let, še leta 2016 jih je bilo 4,6 odstotkov. Povprečna starost nosilca kmetijskega gospodarstva v letu 2024 je bila 63 let. Iz Zveze podeželske mladine Slovenije razloge za to vidijo v težkih delovnih razmerah, visokih stroških pridelave, obsežne birokracije in nelojalne konkurence.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v okviru raziskovanj Struktura kmetijskih gospodarstev in Popis kmetijstva ugotovilo, da se je raven izobrazbe na slovenskih kmetijskih gospodarstvih v zadnjih letih sicer izboljšala, vendar ostaja neugodna. Več kot polovica lastnikov kmetij namreč nima formalnih znanj na svojem področju, zato se pri delu opirajo na praktične izkušnje.
Obrazi slovenskega kmetijstva
Statistični podatki nudijo splošen pregled nad slovensko kmečko krajino, a prava slika se skriva v vsakdanjih izkušnjah ljudi, ki na kmetijah delajo. Položaj slovenskega kmeta ni enoten – razlikuje se glede na velikost kmetije, vrsto pridelave, generacijo in vlogo, ki jo ima kmetijstvo v družinskem dohodku. O razmerah v slovenskem kmetijstvu smo vprašali neposredno tiste, ki jih vsak dan živijo.
Za velik del slovenskih kmetov kmetijstvo danes ne pomeni glavnega vira dohodka, temveč dopolnilno dejavnost ob redni zaposlitvi. Takšen model omogoča večjo finančno varnost, a hkrati odpira vprašanje, ali lahko slovensko kmetijstvo dolgoročno temelji na delu, ki se opravlja poleg redne službe, pogosto v prostem času in z veliko osebno predanostjo. Takšna oblika kmetovanja kaže na razkorak med pričakovanji glede ohranjanja lokalne pridelave in dejanskimi pogoji, ki jih določata trg ter obstoječi sistem podpore.
- Družinska kmetija kot dopolnilna dejavnost
- Kdo bo kmetije prevzemal v prihodnosti?
- Polnozaposleni kmet med proizvodnjo in prodajo
Družinska kmetija kot dopolnilna dejavnost
Ena takšnih zgodb prihaja iz Občine Dobrova – Polhov Gradec, kjer se s kmetovanjem ukvarja Katja Oblak. Na njihovi družinski kmetiji pridelujejo sezonsko zelenjavo in sadje, iz katerih nastajajo sokovi, marmelade in vložnine, ob tem pa se ukvarjajo tudi s peko kruha in drobnih pekovskih izdelkov. Izdelke prodajajo v zadrugah, na tržnicah in neposredno na kmetiji. Kljub raznolikosti dejavnosti pa kmetijstvo zanjo ni glavni vir dohodka, temveč – kot pravi sama – dopolnilna dejavnost.
»V delo smo vključeni prav vsi družinski člani. Malo več nas je v družini, zato je tudi malo lažje,« pojasni. Zgodba kmetije se ni začela z njo, temveč že s staro mamo, ki se je s pridelavo in prodajo začela ukvarjati pred petnajstimi leti. Katja Oblak je delo postopoma prevzela, sprva ob njej, predvsem na tržnici. »Začela sem se z njo uvajati v delo, zdaj pa sama nadaljujem naprej,« pove.
Po njenih izkušnjah se odnos potrošnikov do lokalne hrane v zadnjih letih spreminja. »Zdi se mi, da vsako leto bolj cenijo lokalno pridelano hrano,« pravi. »Spominjajo se tistih starih dobrih okusov hrane, ki jih na trgovinskih policah ne dobiš več tako kot včasih.« Prav to, opaža, ljudi vse pogosteje obrača k lokalnim pridelovalcem. »Cenijo, kar pridelujemo, in nas tudi hvalijo – v smislu, da naj vzdržujemo to, kar imamo,« dodaja Oblak.
»Kupci cenijo, kar pridelujemo«
Kljub povpraševanju in pozitivnim odzivom kmetovanja ne vidi kot dejavnosti, ki bi ji trenutno lahko v celoti zagotavljala preživetje. »Eden glavnih razlogov je nepredvidljivost. Kmetovanje je vedno bolj odvisno od vremenskega vpliva,« opozarja. Poleg tega so pomemben dejavnik tudi stroški. »Dopolnilna dejavnost se sicer sliši dobro, ampak v ozadju je veliko stroškov – zavarovanja, prispevki, sprotni stroški … « našteva. Prav zato si, kot pravi, ne upa narediti koraka naprej in se v celoti zanašati zgolj na kmetovanje.
Dejavnost se sicer razvija. »Vsako leto je lažje, vsako leto dodamo nove stvari, nove izdelke,« pravi in poudarja, da se delo na kmetiji nenehno prilagaja – tako razmeram na trgu kot naravi. A izzivi ostajajo. Največji so vremenski, a nič manj zahtevna ni logistika. »Zelo moraš biti organiziran, da veš, kdaj bo kdo kaj naredil, kam bomo kaj peljali,« razlaga.
»Država kmetijo premalo podpira«
Do odnosa države do kmetov je Oblak kritična. Meni, da podpore za kmete ni dovolj, in da imajo zato pogosto občutek, da se jim nalagajo dodatne ovire. »Zdi se mi, da država kmetijo čisto premalo podpira. Dajejo nam še dodatne obremenitve – razne davke, papirologijo,« pravi. Opozarja, da je administrativno breme za ljudi, ki so večino časa fizično vpeti v delo na kmetiji, težko obvladljivo. »Težko je poleg vsega dela še skrbeti za papirje, prispevke. Delo je že samo po sebi težko in nepredvidljivo,« dodaja in meni, da bi lahko država vsaj na tem področju naredila več, da bi kmetom olajšala vsakdan.
Zgodba Katje Oblak je le eden od primerov najpogostejše podobe sodobnega slovenskega kmeta – kmetijstvo kot dodatni vir dohodka, ne pa kot varna in stabilna poklicna pot. Prav v tej realnosti pa se odražajo tudi širša vprašanja prihodnosti slovenske hrane.
Kdo bo kmetije prevzemal v prihodnosti?
22-letni Lovrenc Orešnik prihaja s Sirarstva Orešnik, kjer že skoraj štiri desetletja deluje družinsko sirarstvo. Kmetijo sta začela njegova starša, danes pa v delo ostaja vpeta širša družina. »S sirarstvom se ukvarjajo starši, jaz, sestra in sestrična,« pojasni. Njihova osnovna dejavnost je predelava mleka: izdelujejo sire, jogurte in mleko, kmetija pa družini zagotavlja glavni vir preživetja.
Večina izdelkov kupcem prodajo neposredno, pripoveduje. Svoje izdelke družina prodaja na kmetiji in tržnicah, predvsem pa gostincem, ki predstavljajo največji delež kupcev. V večje trgovske sisteme ne vstopajo. Razlogi so, kot pravi Lovrenc, predvsem praktični. »Trgovske verige in ostali posredniki nam pomenijo dodatne zaplete in plačilna tveganja. Takšen način za manjšo družinsko sirarno pomeni več negotovosti kot koristi,« je prepričan.
Lovrenc Orešnik odnos potrošnikov do lokalne hrane opisuje precej stvarno. Po njegovih izkušnjah njihove izdelke večinoma kupujejo tisti, ki so pripravljeni plačati nekoliko več. Lokalna hrana ostaja cenjena, pravi, a je pogosto dostopna predvsem ožjemu krogu kupcev. Razlika med njihovimi izdelki in industrijsko hrano se po njegovem mnenju začne že pri osnovnem postopku. Mleko ne potuje na dolge razdalje, ni pasterizirano v industrijskem obsegu, temveč gre neposredno iz hleva v sirarno. Prav ta kratka veriga in nadzor nad celotnim procesom sta po njegovih besedah glavni dodani vrednosti lokalne pridelave.
Delo na kmetiji pa z leti zahteva neprestane prilagoditve. »Tehnologija se posodablja tako v sirarni kot v hlevu, kar pomeni stalne naložbe v kmetijo. Brez njih bi bilo namreč skoraj vse treba opravljati ročno. Posodabljanje pa je vsekakor nujno, če želiš ostati konkurenčen in sploh slediti standardom,« pripoveduje Orešnik.
“Ko si mlad in želiš prevzeti kmetijo, si soočen z veliko negotovostmi“
Vprašanje prihodnosti kmetije pa je zanj še vedno odprto. Odločitev o prevzemu kmetije ni tako preprosta, opozarja. »Ko si mlad in želiš prevzeti kmetijo, si soočen z veliko negotovostmi,« pove. Ob tem izrazi precejšnjo zadržanost do sistema podpore. Po njegovem mnenju trenutne razmere ne dajejo občutka stabilnosti. »Če grem nekam v službo, bom za isti ali boljši denar delal manj, plačilo pa bo stabilno. Na kmetiji so razmere veliko bolj tvegane in več je dela,« pojasnjuje, a hkrati dodaja, da kljub delu brez prostih vikendov in veliki odgovornosti kmetovanje zanj pomeni tudi občutek poslanstva in osebne izpolnitve.
Država sicer ponuja določene spodbude za mlade prevzemnike kmetij, predvsem v obliki začetnih subvencij. A Orešnik opozarja, da to pogosto ne zadošča. Največji problem vidi v stroških. »Žito je predrago, stroški so preveliki,« pravi. Čeprav priznava, da mladi prevzemniki določeno podporo dobijo, meni, da sistem ne naslavlja temeljnega problema – dolgoročne vzdržnosti kmetovanja. »Lahko bi naredili več, da bi mladi res lažje prišli zraven,« poudari, ob tem pa se zaveda tudi očitkov mnogih, da kmetje že zdaj prejemajo preveč pomoči. Nanje odgovarja zelo neposredno: »Vsi tisti, ki dvomijo v smiselnost podpore kmetom, bi morali najprej sami poskusiti delati na kmetiji in se nato vprašati, ali je pomoč res pretirana.«
Polnozaposleni kmet med proizvodnjo in prodajo
Janez Dolinar prihaja iz okolice Ljubljane in vodi družinsko Kmetijo Dolinar, ki obstaja že 250 let. V trenutni obliki se ukvarjajo z živinorejo. Redijo prašiče in govedo, ukvarjajo se pa tudi s pridelavo sezonske zelenjave in poljščin ter dopolnilno dejavnostjo predelave mleka in mesa. Za razliko od mnogih drugih, Dolinarjeva družina živi izključno od kmetije, pri čemer so v delo vključeni vsi družinski člani, kmetija pa zaposluje tudi štiri redne in nekaj sezonskih delavcev.
Prodaja poteka neposredno na tržnicah, kjer so prisotni dvakrat tedensko, in v lastni trgovini na kmetiji, ki je odprta vsak dan od jutra do večera. Dolinar opaža, da se kljub prizadevanjem večina slovenskih potrošnikov še vedno odloča za lažje dostopne izdelke v trgovinah, medtem ko je odstotek tistih, ki kupujejo izključno lokalno, precej manjši. Razlog vidi predvsem v navadah potrošnikov in udobju. »Za dobro, zdravo in domačo hrano se je treba potruditi, iti do tržnice ali kmeta ob določenem času, morda na bolj odročno lokacijo. Trgovine so pa vedno pri roki,« meni Dolinar.
Skozi leta se je delo na kmetiji postopoma povečalo in kompleksnost proizvodnje narašča, pojasnjuje kmetovalec. »Vedno več je dela in posameznik ne zmore več vsega opraviti sam,« opozarja. Med največje izzive slovenskih kmetov Dolinar uvršča omejitve okoljevarstvenih programov, visoko birokracijo in stroške dela. »Država kmetom ne nudi zadostne podpore. Čeprav obstajajo razpisi in določene subvencije, je obremenitev z davki in prispevki velika, medtem ko konkretne spodbude za mlade prevzemnike kmetij ostajajo omejene,« je prepričan. »Denar ni glavni motiv za prevzem kmetije. Mladi, ki razmišljajo o tem, morajo biti pripravljeni na vsakodnevno delo in odgovornost. Če gledaš samo podporo zaradi tistega denarja, ki ga dajo, prevzem kmetije ni vreden,« poudarja.
Za potrošnike, ki se odločajo med lokalno in uvoženo hrano, ljubljanski kmet izpostavlja prednosti slovenskih kmetij: »Majhne proizvodnje omogočajo skrbnejši, manj intenziven način pridelave, kakovostna hrana ostaja v lokalnem krogu, medtem ko množična, pogosto manj kakovostna hrana prihaja iz tujine. Škoda je, da večina dobre slovenske hrane odhaja v izvoz, medtem ko domov prispeta predvsem cenejša in manj kakovostna alternativa.«
Kako deluje sistem subvencij za slovenske kmete?
Skupna točka vseh kmetov, ne glede na velikost ali usmeritev kmetije, je odvisnost od razmer, na katere posamezen gospodar kmetije nima neposrednega vpliva. Gre za širši sistem pravil, politik in predvsem finančne podpore, ki določajo pogoje kmetovanja.
Subvencije so danes eden ključnih stebrov podpore slovenskemu kmetijstvu, a njihova razdelitev in mehanizmi pogosto odražajo tudi strukturo problema, ki ga želijo reševati. Kmetje večino finančnih sredstev prejmejo prek Skupne kmetijske politike (SKP) Evropske unije, ki deluje kot temeljni sistem finančne podpore članicam. Ta vključuje neposredna plačila, ki kmetom zagotavljajo stabilen dohodek in ublažujejo posledice nihanja cen na trgu ali slabih letin zaradi vremena, hkrati pa nagrajujejo okolju prijazne prakse in javne dobrine, ki jih tržišče samo ne plača. Upravičenci jih dobijo pod pogojem, da spoštujejo pravila glede zdravja ljudi in živali, varstva okolja ter biodiverzitete, pri čemer je del sredstev namenjen posebej mladim kmetom, ki prevzemajo gospodarstva.
Skupna kmetijska politika EU za Slovenijo v obdobju 2021–2027 zagotavlja približno 1,8 milijarde evrov, razdeljenih med neposredna plačila in ukrepe za razvoj podeželja, s ciljem podpirati dohodek kmetov, stabilizirati trge in ohranjati podeželje. Največji del predstavljajo neposredna plačila, kjer je kriterij zgolj velikost zemljišč, sledijo pa jim še plačila za gorske kmetije, trajnostno kmetijstvo, dobrobit živali in ekološko kmetovanje. V Sloveniji so neposredna plačila preoblikovali v enotno plačilo na hektar, kar naj bi po načrtih omogočilo bolj transparentno in enakomerno podporo, a tovrstno razdeljevanje sredstev pogosto ne odraža potreb manjših kmetij.
Od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja (AKTRP) so slovenski kmetje v letu 2025 dobili 266,8 milijona evrov subvencij. Subvencije je prejelo več kot 53.400 kmetov. Največji delež, 43 % vseh kmetov, je prejelo med 1250 in 5000 evrov subvencij, nad 100.000 evrov pa manj kot pol odstotka. »Tisti, ki ima večje število hektarjev oz. večji stalež živali, prejme večja finančna sredstva,« je novembra za novičarski portal 24ur pojasnil Miran Mihelič, generalni direktor AKTRP. »Dejstvo je, da največja sredstva v okviru zbirne vloge prejmejo velika podjetja,« je še dodal.
Subvencijski sistem tako z eno roko zagotavlja osnovno finančno varnost in spodbude za trajnostno kmetovanje, z drugo pa razkriva neenakosti in izzive, ki jih prinaša sodobno evropsko kmetijstvo — predvsem, kako podporo usmeriti tako, da tudi manjše, družinske kmetije ostanejo konkurenčne in vzdržne.
POVPREČNI PREJEMKI KMETOV (AKTRP, 24ur)
Delo na kmetiji spremljata obsežna administracija in stres
Subvencije so povezane tudi z veliko administrativno obremenitvijo. Uveljavljanje sredstev zahteva dokazovanje izpolnjevanja nizov pogojev glede zdravja rastlin in živali, varstva okolja, upravljanja zemljišč in poročanja — kar pomeni ure in ure birokracije, ki jo mora kmet opraviti poleg fizičnega dela na kmetiji. Tudi EU je prepoznala potrebo po poenostavitvi: predlogi, ki jih je Evropski komisiji leta 2024 predstavila ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić, vključujejo razrahljanje določenih zahtev za male kmetije, zmanjšanje obveznosti dokumentacije in prilagoditve nadzornih postopkov.
Med letoma 2022 in 2024 je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) izvedla anketo med približno tisoč kmeti, ki je pokazala, da se s prekomernim stresom sooča kar 64 % kmetov, 41 % jih trpi za nespečnostjo, 38 % pa za izgorelostjo. Med pogostejšimi težavami so navajali tudi tesnobo, anksioznost in depresijo. Prvi še neuradni podatki ankete kažejo, da kmetom največ stresa povzročajo kmetijska politika in zakonodaja (71 %), nepredvidljivi dogodki v kmetijstvu, kot so suše, toče ali bolezni (69 %), obsežna administracija in nizke odkupne cene.
Kmetje pogosto opozarjajo, da del vrednosti, ki jo ustvari njihova proizvodnja, “odteče” v verigi predelovalcev in trgovcev, preden pride do potrošnika, zaradi česar ostanejo z nižjim deležem končne maloprodajne cene. Stroški pridelave rastejo — od energije do gnojil in semen — medtem ko odkupne cene za osnovne pridelke pogosto ne sledijo tem stroškom. »To, da kmet ne pokrije stroškov pridelave, pomeni, da mu ni zagotovljena osnovna minimalna plača, kar je pravica vsakega delavca v naši državi,« je za poslovni časopis Finance nedavno pojasnila Alenka Marjetič Žnider iz Zadružne zveze Slovenije.
Po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije je bilo pridelovanje pšenice v letu 2025 izguba poslovanja za kmetije, saj so bili stroški pridelave bistveno višji od odkupne cene. Kmet je namreč za kilogram kruha prejel približno desetino maloprodajne cene, ki jo je plačal potrošnik. Končni izkupiček za kmeta je bil slab tudi pri prodaji čebule, krompirja in zelja – v letu 2025 za kar polovico manjši od leta 2024. Le sektor mleka je eden redkih, kjer trenutno slovenski kmetje lahko pokrivajo stroške prireje. Kmet v povprečju kmet prejme za liter mleka od 33 do 37 odstotkov maloprodajne cene.
Kmetje s težavo pokrivajo stroške pridelave
Izbira na polici — posledice na njivi
Ob takšnih razmerjih v prehranski verigi se vprašanje prihodnosti kmetijstva ne konča pri kmetu ali državi. Pomemben del slike predstavljajo tudi potrošniki – njihove nakupovalne navade, pripravljenost poseči po lokalnih izdelkih in odnos do cene ter izvora hrane.
Nakupne navade potrošnikov se danes spreminjajo hitreje kot kadarkoli prej predvsem pod vplivom digitalizacije, tehnološkega razvoja in novih načinov prodaje hrane, ugotavljajo na Inštitutu za nutricionistiko. Ponudba na trgu je namreč še vedno neenakomerna. Kljub vse pogostejšemu oglaševanju zdravega prehranjevanja, je sploh v večjih mestih še vedno preveč dostopna velika ponudba vnaprej pripravljene ali močno predelane nezdrave hrane, menijo na inštitutu.
Ob letošnjem svetovnem dnevu hrane je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v sporočilu za javnost izpostavilo svojo vlogo pri zagotavljanju trajnostne, varne in dostopne prehrane za vse. Po njihovih navedbah je velika ponudba kakovostne hrane v Sloveniji rezultat dobro ohranjenega naravnega okolja in enega najučinkovitejših sistemov nadzora nad pridelavo in predelavo hrane v Evropi.
Da bi ta kakovostna živila v čim večji meri prešla tudi na krožnike potrošnikov, si prizadevajo ozaveščati javnost, odločevalce in ostale deležnike v prehranski verigi o pomenu lokalne hrane. “Potrošniku se želimo približati tako prek množičnih medijev, kot tudi dogodkov, sejmov, kuharskih oddaj in podobnih projektov. Poleg promocijskih aktivnosti po ZPKŽP MKGP izvaja še druge različne projekte, ki so v slovenski javnosti zelo dobro poznani in sprejeti, kot so Teden slovenske hrane, ki se obeležuje tretji teden v novembru, Tradicionalni slovenski zajtrk, ki ga izvaja v vrtcih, osnovnih šolah in zavodih z mladostniki s posebnimi potrebami, in Šolska shema sadja, zelenjave in mleka,” so nam zaupali na ministrstvu. Glede na trenutno javnomnenjsko merjenje so njihova prizadevanja uspešna, saj je poznavanje označbe “izbrana kakovost – Slovenija” kar 90-odstotno.
Kako pogosto pa slovenski potrošniki v praksi sploh posegajo po lokalnih pridelkih, kako pomembna jim je slovenska hrana in kaj jih od nje morda odvrača, smo želeli ugotoviti v naslednji ANKETI.
Po večini odgovorov sodeč se vedno več slovenskih potrošnikov odloča za lokalno pridelano hrano, ki pa mora biti označena s predpisanimi označbami. Kako pa sploh vedeti, kaj pomenijo označbe na izdelkih, ki se nahajajo na trgovinskih policah?
Zaščitena označba porekla (ZOP)
Izdelek je pridelan in predelan na geografskem območju, katerega ime nosi. Prav to geografsko območje je tisto, ki mu daje edinstvene lastnosti.
Nanoški sir, Tolminc, Bovški sir, Mohant, Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, Kočevski gozdni med, Kraški med, Piranska sol, Istrski pršut (skupna zaščita s Hrvaško), oljčno olje Istra (skupna zaščita s Hrvaško), Meso istrskega goveda – Boškarina (skupna zaščita s Hrvaško) in Istrski med / Istarski med (skupna zaščita s Hrvaško).
Zaščitena geografska označba (ZGO)
Izdelek je sicer povezan z geografskim območjem, kjer je bil pridelan oziroma predelan, vendar manj kot pri ZOP. Surovine lahko na primer izvirajo iz drugega območja.
Kraški pršut, Zgornjesavinjski želodec, Štajersko prekmursko bučno olje, Prleška tünka, Kraški zašink, Kraška panceta, Ptujski lük, Kranjska klobasa, Slovenski med, Prekmurska šunka, Štajerski hmelj, Jajca izpod Kamniških planin, Šebreljski želodec.
Zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP)
Izdelke vsebuje tradicionalne surovine, zanj je značilna tradicionalna sestava ali način pridelave/predelave oz. receptura.
Prekmurska gibanica, Idrijski žlikrofi, Belokranjska pogača, Slovenska potica in Seneno mleko.
Ekološki pridelki in živila
Živilo je bilo pridelano v skladu z ekološkim načinom pridelave.
Izbrana kakovost
Izdelek ima posebne lastnosti, ki se nanašajo na sestavo kmetijskega pridelka ali živila, okolju prijazno pridelavo, kakovost surovin, dobrobit živali, posebno zdravstveno varstvo živali, način krmljenja, dolžino transportnih poti, predelavo, hitrost predelave surovin oziroma čim manjšo kasnejšo obdelavo pri skladiščenju in transportu. Izbrana kakovost-Slovenija pa pomeni, da je bil proizvod pridelan ali predelan v Sloveniji.
Višja kakovost
Izdelek je glede na svoje specifične lastnosti boljši od istovrstnih izdelkov (npr. vsebuje več sadnega deleža kot je minimalno predpisano, ne vsebuje aditivov, pridelan je na okolju ali živalim prijazen način).
Med z vsebnostjo vlage največ 18 odstotkov in HMF največ 15 mg/kg medu (Zlati panj), kokošja jajca Omega plus, pivški piščanec in izdelki z Omega 3, poltrdi sir brez konzervansov, poltrdi siri Zelene doline, piščančje meso in izdelki z navedbo vir selena.
Integrirana pridelava
Izdelek je pridelan v skladu z integrirano pridelavo, kjer se nadzorovano izvajajo dovoljeni agrotehnični ukrepi. Integrirana pridelava pomeni uporabo naravnih virov in mehanizmov, ki zmanjšujejo negativne vplive kmetovanja na okolje in zdravje ljudi.
Vir: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Koliko slovenskih prehranskih izdelkov sploh najdemo na trgovskih policah?
Leta 2023 je bilo na slovenskih trgovskih policah 64 odstotkov izdelkov slovenskega in 36 odstotkov tujega proizvajalca, so pokazali rezultati Analize strukture prehranskih izdelkov v trgovskih verigah. Najmanj je bilo zaslediti pekovskih izdelkov, in sicer 33 odstotkov, največ pa je bilo mesa in ostalih mesnih izdelkov, katerih delež je znašal 84 odstotkov.
Takšna analiza je bila izvedena tudi v letu 2018, vendar so izsledki podobni tistim iz leta 2023. “Ob popisu leta 2018 je bilo na policah glavnih petih trgovskih verig 63 odstotkov izdelkov slovenskega in 37 odstotkov tujega proizvajalca,” so nam sporočili iz MKGP. Glede na dobljene podatke se torej stanje na slovenskih trgovskih policah v zadnjih letih ni bistveno spremenilo.
INICIATIVE – vizije – POBUDE
Ob zavedanju pomena potrošniških odločitev so se tako v Sloveniji kot na ravni Evropske unije okrepile pobude in kampanje, katerih cilj je spodbuditi nakupovanje lokalno pridelane hrane, skrajšati prehranske verige in okrepiti položaj kmetov na trgu, skrajšati dobavne verige in slovenskemu potrošniku približati lokalno hrano.
VIZIJA “NAŠE KMETIJSTVO IN HRANA 2040”
»Kmetijsko–prehranski sistem je na prelomnici. Nestabilne geopolitične in gospodarske razmere, pritiski na ekosisteme, podnebna kriza, družbene spremembe in zdravstveni izzivi kažejo na nujnost sistemskega ukrepanja.« (MKGP) Vizija »Naše kmetijstvo in hrana v letu 2040« predstavlja dolgoročen družbeni dogovor o preobrazbi slovenskega kmetijsko-prehranskega sistema v bolj trajnostnega, odpornega in pravičnega. Usmerjena je v zagotavljanje prehranske varnosti, večje samooskrbe ter dostopnosti zdrave in kakovostne hrane, ob hkratnem varovanju naravnih virov, biotske raznovrstnosti in podnebja. Vizija krepi vlogo kmetov in lokalnih pridelovalcev, spodbuja kratke dobavne verige, inovacije in sodelovanje ter ustvarja pogoje za stabilne dohodke na podeželju in kakovostno življenje prihodnjih generacij.
TEDEN SLOVENSKE HRANE
Vlada RS je razglasila Teden slovenske hrane kot nacionalno pobudo za ozaveščanje in podporo lokalnim kmetom, pridelovalcem in predelovalcem hrane. Namen je spodbujanje zaupanja potrošnikov v lokalno hrano, samooskrbe in ohranjanja podeželja. Namen pobude je tudi opozarjanje na pomen lokalne proizvodnje v javnih naročilih ter izboljšanje pogojev za pridelavo sadja in zelenjave.
FOOD4CE
Projekt Food4CE v organizaciji Interreg Central Europe združuje proizvajalce s ponudniki iz javnih institucij (šole, vrtci) ter podpira kratke dobavne verige z lokalnimi kmeti.
SKUPNA KMETIJSKA POLITIKA 2023-2027
EU je skozi Skupno kmetijsko politiko (SKP) zagotovila temeljno finančno podporo za pridelovalce, z močnejšo usmeritvijo v trajnost, koncentracijo na manjše kmetije ter inovacije. Članice imajo možnost svoje SKP programe oblikovati tako, da podpirajo kratke dobavne verige, organsko pridelavo in lokalne trge. Prav tako je znotraj SKP in povezane politike formalno vključila kratke dobavne verige kot način podpore lokalnim proizvajalcem, saj omogočajo manj posrednikov in boljši dohodek za kmete. Različni EU projekti spodbujajo inovacije, povezovanje ter izmenjavo dobrih praks.
“OD VIL DO VILIC” in STRATEGIJA EU ZA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST 2030
Strategija “Od vil do vilic” in Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 sta ključna dela Evropskega zelenega dogovora, predstavljenega leta 2019 z vizijo podnebno nevtralne Evrope do leta 2050. Objavljeni maja 2020, poudarjata prehod v trajnosten, odporen in pravičen prehranski sistem, ki zagotavlja prehransko varnost, zdravo hrano ter boljši položaj kmetov v vrednostni verigi. Strategija “Od vil do vilic” določa konkretne cilje, kot so zmanjšanje rabe pesticidov, gnojil in antimikrobikov ter širitev ekološkega kmetovanja, hkrati pa spodbuja trajnostno potrošnjo in zmanjševanje živilskih odpadkov. Skupaj s strategijo za biotsko raznovrstnost, ki predvideva obsežno obnovo narave, zaščito ekosistemov in povečanje krajinske raznolikosti, strategiji povezujeta kmete, potrošnike, podjetja in naravo v skupna prizadevanja za dolgoročno trajnostno prihodnost EU.
Lokalno! Ker je zdravo, dobro in je vanj vloženo veliko ljubezni!
Katja Oblak
Avtorji prispevka: Vita Zadnik, Larisa Dugar, Filip Klančnik
