V družini Makuc je rokomet prisoten že od nekdaj, zato ne preseneča dejstvo, da sta brata Andraž in Domen ubrala podobno športno pot kot njun oče Simon. 23-letni slovenski reprezentant Andraž Makuc, ki trenutno zastopa celjskega prvoligaša RK Celje Pivovarna Laško, je s svojimi predstavami na zadnjem evropskem prvenstvu opozoril nase. S Celjani se trenutno pripravljajo na zaključni turnir rokometnega pokala Slovenije, ki bo potekal ta vikend. V pogovoru je spregovoril o svojih začetkih, vplivu družine, igranju z bratom v reprezentanci ter o ciljih, ki ga čakajo v nadaljevanju kariere.
Andraž Makuc je letos prvič nastopil za slovensko izbrano vrsto. (Foto: Profimedia)
Če greva na začetek tvoje kariere. Na čas, ko si se prvič srečal z rokometno žogo. Rokomet je že od malih nog prisoten v tvojem življenju, pa vendar vem da si se v osnovnošolskih letih ukvarjal tudi z nogometom. Zakaj odločitev da se usmeriš in ostaneš samo v rokometu?
Pri nas v družini je bilo vedno vse povezano s športom. Oče je igral rokomet, tako da sva bila z bratom že od malih nog prisotna na številnih njegovih tekmah. Navijala sva zanj in se po vsaki tekmi igrala na igrišču. Na nek način nama je bilo to položeno v zibelko, če lahko tako rečem. Mogoče se je tam vse začelo. Na Kozini, kjer sem obiskoval osnovno šolo, je tako, da je rokomet prvi šport in ko greš v prvi razred si avtomatsko vpisan v rokomet.
Jaz sem pa imel zraven še željo trenirati nogomet, tako da sem se enkrat prikazal na treningu. Bilo mi je všeč, zato smo potem s starši in trenerji to nekako uskladili. Ni mi žal, ker sem tudi na nogometu dobil izkušnje in znanja, ki mi še danes pridejo prav. Za rokomet sem se pa odločil, ker se mi je v tistem trenutku zdelo, da sem bil, po mojem občutku, malce boljši v rokometu.
Kot si že sam omenil, tudi tvoj oče je igral rokomet. Bil je slovenski reprezentant. Obstaja mogoče kakšen nasvet, neko vodilo ki ti ga je dal in ti še danes ostaja v glavi?
Oče nama je vedno govoril, naj uživava in naj se imava dobro. Nikoli nisva imela z Domnom pritiska v smislu: »Zdaj pa moreš to tekmo dobro odigrati« ali »moraš doseči toliko golov«. Vedno je v ospredje postavljal to da uživava, pokaževa kaj znava in da se imava dobro. Tudi po porazih ni bilo dodatnega pritiska, ampak nama je bil in je še vedno v podporo. Tudi mama in preostali del družine so nas vedno podpirali. Najpomembneje je bilo, da delaš to, kar imaš rad in da se sprostiš. No pa tudi, da kaj treniraš. (smeh)
Si kdaj po tednu treningov in po vikend tekmah, prišel domov, pa je oče začel z nasveti, kaj bi lahko naredil bolje, in si si mislil: »Daj, bodi že tiho«?
Sigurno je bilo tako, posebej ko sva bila z bratom mlajša. Dajal je veliko nasvetov glede igre. Zdaj z leti pa se je rokomet malo spremenil in zdaj ga tudi midva kdaj naučiva kakšne nove metode. So pa bili njegovi nasveti vedno dobronamerni. Še zdaj se veliko pogovarjamo in glavna tematika je pogosto rokomet. Mami gre včasih že malo na živce, da samo o tem govorimo in gledamo tekme, ampak to je del našega življenja. Ko sva bila mlajša smo tudi trenirali skupaj. Ko sva se z bratom igrala, je oče prišel mimo in pokazal kakšno finto.
Nekako si že odgovoril, kako izgledajo vaša druženja ko ste vsi na kupu. Rokomet je ena izmed glavnih tem pri vas doma.
Res je, a se trudimo rokomet tudi malo postaviti na stran. So tudi druge stvari, ki so pomembne v življenju. Na koncu sicer vedno pristanemo na rokometnih tekmah, a poskušamo vedno manj.
Glede na to, da je rokomet zate služba, pogosto pravijo da je treba ločiti službo od življenje doma. Drži to tudi za vas ali je pri športnikih drugače?
Je res ja. Drži pa tudi to da sta bila oba starša močno prisotna pri gradnji tako moje, kot tudi bratove kariere. Sta tudi onadva zahvalna za to, zato se mi zdi povsem normalno da o tem govorimo. Kot sem že omenil pa je vse manj je teh »rokometnih« pogovorov.
Domen je v Španiji, ti si v Celju, oče pa na Primorskem. Se po tekmah slišite in pokomentirate drug drugega?
Nismo veliko skupaj, smo pa veliko v kontaktu. Starša poskušata spremljati tekme obeh. Jaz sem malce bolj privilegiran, ker sem v Sloveniji. Me tudi večkrat obiščeta in poskušata priti na čim več tekem. Na nek način imamo srečo, da Domen v Španiji pogosto igra v popoldanskih terminih, tako da si lahko najprej ogledajo njegovo tekmo, potem pa še mojo. Se res udeležujeta, me podpirata. Velikokrat se slišimo prek videoklica in na ta način poskušamo nadomestiti ta »manjko«, ko se ne vidimo v živo.
Na zadnjem evropskem prvenstvu sta z Domnom prvič zaigrala skupaj v reprezentanci. Kako je bilo igrati z njim? To je bil tudi tvoj prvi reprezentančni nastop, si čutil kak pritisk?
Ko sva bila mlajša, sva pogosto skupaj trenirala doma in se igrala, zato od malih nog upaš, da se bo enkrat uresničila želja, da skupaj zaigrava. Še posebej poseben občutek pa je igrati za slovensko reprezentanco in zastopati državo.
Ne bi rekel, da sem čutil pritisk, bolj neko pozitivno vzhičenost. Pozitivna pričakovanja. Moram poudariti, da mi je bilo zaradi Domna in ostalih fantov še lažje. Veliko so mi svetovali in ustvarili okolje, v katerem sem bil sproščen. Ko ni nervoze, lahko pokažeš kar znaš in odigraš tako kot treba. Tudi zaradi tega je bilo igrati skupaj z Domnom še toliko lepše.
Na tem prvenstvu si res pokazal odlično igro in v javnosti požel veliko navdušenja. Nekje sem zasledila, da so te oklicali za slovensko odkritje evropskega prvenstva. Si zaradi tega dobil kakšne ponudbe iz tujino?
Evropsko prvenstvo je za nas rokometaše en velik oder, evropski oder. Zlahka prideš na evropsko mapo rokometnih klubov. Nekaj interesa je bilo, kar je pokazatelj nekega dobrega dela. To je tudi del pričakovanj, da te bodo opazili. Bomo videli v katero smer bo šlo. Trenutno imam še pogodbo v Celju. Ne bi se pa branil narediti koraka naprej. Bomo videli kaj vse sledi v prihodnjih mesecih.
Za konec, če bi lahko mlajšemu sebi, sebi na začetku resne rokometne kariere, dal en nasvet. Kaj bi to bilo? Bi kaj naredil drugače?
Ne bi rekel, da bi kaj spreminjal. Se mi zdi, da mora vsak prehoditi neko svojo pot. Nekateri uspejo prej, drugi kasneje. Če delaš dobro, dobro treniraš, se ti vse povrne.
Morda bi mlajšemu sebi svetoval, naj bo še bolj sproščen in naj se ne obremenjuje toliko z rezultati. Naj uživa, se druži s prijatelji. Če imaš vse to in še predanost, se ti prej ali slej vse povrne.
Sara Poles
